nedelja, 26. februar 2012

Hugo, The Descendants, War Horse

Hugo
Tale mojstrovina je vsekakor eden mojih favoritov za oskarja za najboljši film. Ampak mislim, da je vsem jasno, da ga ne bo pobral. Škoda. Ali pa tudi ne, konec koncev so oskarji sami sebi namen, dobri filmi pa itak ostanejo v mislih in srcih gledalcev. Pred ogledom filma nisem imela pojma, o čem govori, kdo ga je režiral, nič. Videla sem samo plakat in na njem dečka, ki visi na urinem kazalcu in sem si mislila da je to neka fantazijska družinska zadeva. V bistvu nisem daleč od resnice - film je res fantazijska družinska poslastica, ampak ne v klasičnem pomenu besede. Film je namreč zgodba o preteklosti, bolečini, iskanju smisla ... tako zelo podobna Extremely Loud & Incredibly Close. Tudi tu je glavni junak deček, Hugo (odlični Asa Butterfield), ki ostane brez očeta. In prav tako kot Oscar, tudi Hugo išče prav poseben ključ, ki je zadnji, manjkajoči del "robota", ki sta ga z očetom našla v muzeju in ga skušala popraviti, da bi spet deloval. Hugo je prepričan, da robot skriva sporočilo pokojnega očeta, zadnje sporočilo in pojasnilo, zakaj ga je zapustil. Film nas popelje v čudovito atmosfero vrveža na železniški postaji v Parizu, kjer Hudo živi in skrbi za velikansko uro. Iskanje ključa in manjkajočih delov pa ga popelje do prav posebnega gospoda, Georga Meliesa (Ben Kingsley). Ja, ta film ni samo zgodba o dečku, ki izgubi očeta in išče smisel vsega tega, temveč je poklon Martina Scorseseja velikemu Georgu Meliesu, francoskemu čarovniku in režiserju, ki je znan po svojih filmskih mojstrovinah iz začetka 20. stoletja, predvsem po A Trip to the Moon. Čudovita zgodba, ki mi bo v spominu ostala še kar nekaj časa. In če dokončam primerjavo z EL&IC - če sta izhodišči zgodbe isti (deček ostane brez očeta, išče "ključ", ki bi mu razkril smisel, zakaj je oče umrl), se Hugo tam nekje na polovici filma razcepi in zelo zelo preseže EL&IC. Primerjava sploh ni mogoča, tako zelo boljši je Hugo. Ogled obvezen.

The Descendants
Roko na srce, ne vem, zakaj si je tole zaslužilo nominacijo. Okej, George Clooney v podobi Matta Kinga, očeta dveh deklet, Scootie in Alexandre (Shailene Woodley), ki se sooča z ženino nesrečo in komo, v katero je padla, je sicer povsem soliden, ampak to je pa tudi vse. V spominu mi bo ostala tudi Shailene Woodley, ki mi je še edina pritegnila pozornost, drugače je pa to vse. Zgodba se mi ne zdi nič posebnega in film kot celota po mojem mnenju deluje samo zaradi Clooneyja. Vsaj jaz drugače ne vidim nobenega presežka. Zgodba ni nič novega, že stokrat videno. Film rešuje pravzaprav res in zgolj samo Clooney s svojo podobo in likom, ki je pač tak, da pričakuješ in pričakuješ, kaj se bo zgodilo. Jaz sem bila konstantno v nekem pričakovanju, pritegnil me je lik Matta Kinga in potem človek nekako gleda zgodbo, ki se odvija in je to to. Kaj pa vem, saj niti ne vem, kaj bi še napisala. Ta film je odličen primer, kako dobri in karizmetični igralci lahko film furajo naprej, čeprav je zgodba bolj tako-tako. Pri meni sta vžgala Clooney in Shailene, zanimiva sta mi bila za videt in če si ta film zasluži oskarja, si ga edino Clooney za glavnega igralca, za najboljši film pa tole vsekakor ni.

War Horse
Eden mojih ljubših režiserjev, Steven Spielberg, ki me je očaral predvsem z A.I. Artifical Intelligence, Catch Me If You Can in še bi lahko naštevala, tokrat postreže s pol tretjo uro dolgo dramo o prijateljstvu. Ne morem si pomagati, ampak film mi je od samega začetka deloval ultra patetično. Ne vem zakaj. Mogoče zaradi zahojene vasice, kjer živi Albert Narracott s svojim očetom in mamo na kmetiji, ki ji ne kaže najbolje, mogoče zaradi svoje trme in vere v Joeyja, konja, ki ga je oče po neumnosti zelo predrago kupil, mogoče zaradi vojne tematike, ki je po mojem mnenju že malce izpeta. Kaj pa vem, saj ne rečem, film je lep, zgodba je lepa, celo par solzic se mi je utrnilo. Ampak nekako je vse narejeno tako "kot je treba". Ne znam drugače pojasnit, ampak film nam servira neke že videne sestavine in jih skupaj sestavi po idealnem receptu za uspeh. Ampak vse skupaj je preveč sestavljeno, ni duše, ni neke presežne vrednosti, ki bi film delala drugačen. Vse je okej, ampak vse je narobe. Film je drugače povsem zanimiv, zgodba lepo teče, ti dve uri in pol dokaj hitro mineta, to je pa tudi vse.

V bistvu sem kar malo ponosna sama nase, da mi je dejansko uspelo pogledati vseh devet filmov, ki so nominirani za oskarja za najboljši film. Ponavadi se taki moji "projekti" bolj kot ne klavrno končajo, sploh, ker načeloma gledam filme, ki so mi všeč (in ne nujno to, kar se gleda) zaradi igralcev, žanra, zgodbe. Če povzamem - moj favorit za zmago je vsekakor Hugo, kipec bo pa najverjetneje šel The Artistu. Zakaj pa ne, film je dober, ampak meni osebno je Hugo mnogo boljši.

sobota, 25. februar 2012

Včasih pride tak dan ...

... ali dva ali trije, ko bi se nekam zaprla in prenehala obstajati. Ja, spet sem v tisti fazi, ko imam kar sicer nekaj reči za narest, pa sem totalno brez volje in energije za karkoli. To potem, seveda, vodi v obup, češ 'hudiča, zakaj se mi nič ne da, pa toliko imam za narest' in dodatno živciranje in sekiranje. V bistvu je ta situacija tako zelo komična, da bi bila težko še bolj. Najlažje bi jo seveda pojasnila s konkretnim primerom ali več njih, ampak so tako zelo banalni, da se mi ne da še enkrat o njih razmišljat. Pa saj v bistvu mi nič ne manjka - sita sem, toplo mi je (v tem specifičnem trenutku celo malce vroče), mogoče edino mehur pošilja določene signale, da se bo v naslednje pol ure potrebno odpraviti v spodnje nadstropje. Ja, nič mi ni hudega. Kako zelo, res, kako zelo in iz dna srca sovražim dneve, ko me popade tako občutje. Dolgčas v kombinaciji z nejevoljo in pomanjkanjem energije in motivacije za karkoli. Tragika je samo ta, da je ta specifična oblika dolgčasa ena in edina, ki jo v zadnjem času doživljam. Tam približno dvakrat na mesec me obišče in sem vsa pikasta. Ruši mojo rutino, ruši mojo organizacijo in mogoče še kaj drugega. Preprečuje mi, da bi šla ven, na kolo, v tako lepo sonce. Pa četudi se spominjam mrzlih januarskih dni, ko sem sredi izpitnega obdobja komaj čakala, da bo malo bolj toplo, pa sonce, da grem lahko ven. Četudi se še tako živo spominjam obupa, s katerim sem sedela za knjigami, se učila, in si želela samo ven ven ven. Nekdo me nima rad. Prvi teden faksa novega semestra smo oddelali in name se je zvrnila vsa groza, ki prihaja. Dejstvo, da julija ne bom imela niti enega izpita, je zastrašujoče. Zakaj? Ker teh ubogih pet predmetov, ki jih imam, zahteva sprotno delo. Čisto vsak posamezni predmet zahteva vsak teden svojo nalogo, svojih 325837 strani prebranih člankov, svojih 12034921 znakov (brez presledkov) povzetkov in ne vem česa še. Ja, in tako me potem popade to občutje, ko se mi nič ne da, pa čeprav sem hotela želela bi morala zaštartati v nov semester polna enegije in volje in motivacije ampak ... ne. Še tri tedne se bom sestavljala in potem počasi začela in ker bom zamudila začetno vnemo in pridnost, bom še bolj živčna, ker ne bom imela od začetka urejenih zapiskov, ane, potem se mi itak še ostalih ne splača urejati. Jaz grem na vse ali nič.

Včasih pride tak dan, ko bi pustila faks, vse obveznosti, nehala jest, pit, obstajat, se zavila pod kovter in izginila. Ampak ne gre to tako. Najbližji približek je ta, da se zavijem pod kovter in zaspim. Dokler se (kot sinoči) ne zbudim ob treh, gledam v strop, se jezim nad bolečim grlom, grem lulat, pošljem A1 mesič 6189 km stran, gledam 24Kitchen, zaspim, se zbudim in ponovim vajo. Še enkrat vse znova. 

Ja, če kaj znam, znam jamrat. To pa. In čakat, da tale mindfuck mine. Sej mogoče je banalno, ampak je pa moje. Vsaj neki.

četrtek, 23. februar 2012

Nekaj časa nazaj ...

... sta se v naši vasi zgodila dva vloma. Prvi v eno stanovanjsko hišo sredi belega dne, drugi v gasilski dom. Ti dogodki so me popeljali v razmišljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi vlomilci izbrali našo hišo, kaj bi nam lahko odnesli. Denar je na banki, jaz zlatnine niti nimam in takole na prvi pogled sta mogoče še edini nekaj vredni stvari računalnik in mobitel. Mogoče avto, ampak tu je govora o izkupičku od prodaje ki bi zadostoval samo za kakšno kavo, v najboljšem primeru za večerjo.

Ampak, seveda, predmeti nimajo samo neke finančne vrednosti, ampak tudi pomembnejšo, emocionalno vrednost za lastnika. Tako že nekaj časa razmišljam, katere so tiste stvari v mojem življenju, ki so tako finančno kot tudi emocionalno meni najbolj vredne. In potegnila sem črto - da se kakšen predmet sploh uvrsti na seznam meni zelo ljubih, mora izpolnjevati en sam pogoj: biti mora bodisi knjiga, bodisi obutev. Seveda sem o teh rečeh že pisala, ampak pojma knjiga in obutev sta zelo široka. Obojega se pri meni doma najde veliko. Tako zelo veliko, da se mami zgraža, ko omenim, da se bo mojim ljubim pridružil še kakšen nov član. 

Zato torej v skupini knjig in obutve najdemo dve izjemi, ki še posebej izstopata po finančni vrednosti. Emocionalna je tako ali drugače avtomatsko pripisana že s samo kategorizacijo predmetov kot knjiga ali obutev. Malo se zapletam, ane? Ni panike. Torej, predmete, ki jih bom navedla spodaj, se potencialnim roparjem še posebej splača ukrast - ne samo, da so meni hudo pomembne in sem na njih močno navezana, mogoče bo od njih še kaj zaslužka. Čeprav dvomim. Knjigam itak takoj pade vrednost, čim zapustijo police knjigarne, čevlje sem pa že uspešno ponosila.

Pa začnimo.

Že tam nekje sredi gimnazije sem se med čakanjem na avtobus po pouku zadrževala v prvem nadstropju Konzorcija in se slinila ... po telih lepoticah:
 
Sedaj so moje. Po zaslugi moje predrage mami kraljujejo na spodnji polici moje (zaenkrat) majhne knjižne omare. Težke so, pa ne samo glede na vse informacije, ki se v njih skrivajo, temveč tudi čisto fizično. Vrednost: neprecenljiva. Poleti se bo tej sodi številki pridružila še sedma članica, Umetnost. In ker me liha števila spravljajo v slabo voljo, že nestrpno pričakujem še osmo, hehe.

Gremo naprej. 

Čevlji, seveda. Vemo, o kateri točno določeni znamki govorim, Art, kaj pa drugega. V teh dneh sem odkrila, da so že objavljeni modeli nove sezone pomlad poletje 2012, pa bi bilo morda bolje, če ne bi bili. Dokler ne zberem poguma/zadanem na Lotu/A1 obogati/odkrijem nafto na vrtu, bom objemala in tolažila te štiri pare, ki kraljujejo pri meni v omari. Ja, prvi par Art čevljev, sem kupila lani januarja, do konca leta pa se je moja zbirka povečala na štiri pare. Ni slabo, no, vsaj zame ne, denarnica se tudi še kar drži. Ampak problem je sledeč: z vsakim novim parom se navdušenje nad kvaliteto, udobjem in vsesplošnim dobrim počutjem ekspomentno povečuje. Prejle sem na hitro seštela, koliko sem dejansko zapravila za te čevlje in če se bodo stroški premo sorazmerno povečevali z navdušenjem, potem se mi ne piše dobro. Lačna bom.
 
 Prvič.
Drugič.
Tretjič.
 Četrtič.

Če bi rad kdo doniral kakšen €, mejl je viden v mojem profilu. Bom s to mislijo zaključila.

torek, 21. februar 2012

Ne reče se zastonj ...

... da se nekdo sovraži kot mački in psi. Danes sem (skoraj) na lastni koži izkusila, kako močno je lahko to sovraštvo.

Tiste sončne nedelje, ko smo se soseda, moja mati in jaz odpravljale na volišče, nama soseda naznani, da imajo novega mačka. Da ga je našla na parkirišču nekje za Bežigradom in da ga je posvojila. Okej. Potem sem sem ter tja opazila tega mačka, kako je plezal po drevju ali se sprehajal naokoli. Luškan muc. Ampak od današnjega dne naprej ni več tako zelo luškan muc, ampak ga prepoznam samo še pod oznako najbolj zlobni muc ever.

Okej, naj najprej nekam razjasnim. Jasno je, da imam rada pse, mačke in vse ostale živali. Ampak ko pride do tega, da se moram odločiti med mačko in psom, bom v vsakem primeru izbrala psa. O stereotipih, ki krožijo naokoli o mačkah in psih, ne bi, sem pa na lastni koži izkusila, kaj pes lahko ponudi človeku in to mi ustreza. Bona je zvesta prijateljica že skoraj 11 let in razen občasnega renčanja name (pa še to samo kadar je predmet diskusije hrana - saj se niti ne čudim, je vendar po gospodarici) je dober pes. Lahko bi bila bolj ubogljiva, ampak to ni njen problem. 

Sedaj se lahko vrnemo na dogodke današnjega dne. Na obisk so namreč prišli podmladki našega družinskega klana in po kosilu (ter krofih) smo se odpravili na sprehod. Pridemo na naše dvorišče in na njemu kraljuje sosedov muc. Bona je bila že na povodcu, skoraj ponorela, se zaganjala v mačka, ta pa jo hladnokravno gleda in se sploh ne pusti odgnati. Podmladek poboža mačka, tudi jaz sem ga malo počohala, in potem smo šli. Sredi sprehoda pa opazim, da ima pes krvav smrček. Vprašam mami, kaj je bilo, mi pove, da se je čez ograjo malo zravsala z enim psom. Jaz se seveda razjezim, da kako ni sposobna čuvati psa, da kaj je tega treba in tako naprej. Ker vem, da je mami vestna bralka mojega bloga, se ji tule še enkrat javno opravičujem. Krivda ni bila njena. 

Kasneje, čez par ur, ko se podmladek končno poslovi, mami prične s pospravljanjem kuhinje. Nekaj je bilo za odnesti za v smeti in mami odpira balkonska vrata, medtem pa ji Bona uide ven. Naš vrt je drugače ograjen z ograjo, tako da se Bona lahko prosto sprehaja naokoli. Ampak jaz sem vedela, da bo danes še celo sranje. Ta nesrečni muc je namreč sedel sredi naše trave. Ker sem vedela, da ne bo pobegnil oz. se ne boji psa, sem hitro stekla za Bono ven in potem čakala. Maček je sedel na travi. Bona je najprej stekla v napačno smer (oh, yes, dogs can be stupid). Jaz začnem podit mačka stran, brez uspeha. Bona seveda hitro sešteje ena plus ena in pride izza hiše, zagleda mačka, se v norem diru požene vanj. Potem se je celotno dogajanje ustavilo. Slow motion. Človek ne more verjeti, da to sploh obstaja, dokler ga dejansko ne doživi. Bona doseže mačko. Je že res, da je Bona mogoče neubogljiva (in še marsikaj drugega), ampak morilec mačk pa vsekakor ni. Z mačko si gledata iz oči v oči, Bona laja, se zaganja vanjo, maček, neumen, kot je - namesto da bi skočil čez ograjo 20 cm stran od njega, ali se podal v neustavljiv beg, ali karkoli drugega ... opraska psa. V tistem hipu mi je bilo jasno, od kje Boni opraskan smrček in v naslednjem hipu sem pomislila o ti sranje, kaj če zadane oči. Saj ne rečem, jasno, da je to naravna obramba mačka, ampak hej, ne rečem, če bi bil on na svojem ozemlju, tako je pa tu na Boninem teritoriju. 

Maček je moje misli očitno slišal. Končno se je podal v beg. Prišel do konca našega dvorišča (ko bi spet lahko povsem preprosto skočil čez ograjo, ampak ne), se obrnil, in sta se z Bono podala še na eno turo po našem vrtu. In potem, ne vem kakšno razsvetljenje ga je doletelo, sledi tole:

Jaz sem šla po Bono, njen gobček še bolj krvav kot prej, jo nesla v banjo (šprint po travi in zemlji, ki si je ravno malce opomogla od jutranjega minusa) in se zjokala (don't judge me, sem ženska, pa še ribi po horoskopu!). Ker je moj sosed psiho maček in psa ne morem mirne vesti spustit na vrt.

Po vsem tem dolgovezenju pa preidimo na pomembnejše vprašanje, kako naj se te mačje nadloge rešim? Počakam, da jo kakšen izkušen pes pokonča? Počakam, da si mačka najde drugo vrsto zabave, kot je praskanje pasjih smrčkov? Sama sem namreč nekako ostala brez idej, vsaj tistih, moralnih ...

ponedeljek, 20. februar 2012

Moneyball, Extremely Loud & Incredibly Close, The Artist

Moneyball
V bistvu ne vem, kaj bi pravzaprav napisala. Med gledanjem tega filma, športne drame, posnete po resničnih dogodkih, mi je po glavi šla samo ena misel - če je lahko film, ki govori samo in izključno o baseballu, zanimiv človeku, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, potem že mora biti nekaj na tem. Ker ta človek, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, sem, seveda, jaz. Ne maram športnih filmov, če že, so mi zanimivi samo tisti o boksu. Ampak še to samo pogojno. Filma, kot je Moneyball, ne bi sama nikoli pogledala, če ne bi bil nominiran za oskarja. Mogoče bi ga pogledala, če bi bila strašanska ljubteljica Brada Pitta, ampak tudi to nisem, tako da ja. Ampak mi ni žal, da sem ga. Billy Beane, vodja oz. manager baseballskega kluba, se po neuspehu odloči preizkusiti novo taktiko. Peter Brand (Jonah Hill) mu predstavi sistem izbiranja igralcev zgolj in samo na podlagi statistike. Ne bom dolgovezila z vsebino in s tem, kaj se dogaja v filmu. Vse preveč je športnih izrazov in dogajanja, ki ga ne razumem povsem. Pa to niti ni važno. Sama sem iz filma uspela izluščiti eno bistvo, ki ga lahko kar uspešno preslikam tudi v svoje življenje. Pa še marsikdo drug, no, pravzaprav, skoraj vsak. Seveda človek v življenju naleti na neuspehe, prepreke, ki ga ovirajo, da bi dosegel svoje cilje. In spet kdaj drugič se človek znajde v situaciji, ko bi rad kaj spremenil. In niti ni važno, kako se človek tega loti, meni je v oči padla samo ena stvar - ko se za nekaj odločiš, pri tem vztrajaj. Ne obupaj, ko je malce težko in se sosedova trava zdi še bolj zelena, kot kadarkoli prej. Sosedova trava bo vedno bolj zelena. Tista prava umetnost je pa vzljubiti svojo lastno travo, četudi je še tako ožgana in rjava. 

Extremely Loud & Incredibly Close
Alrighty. Tale filmčič je pravzaprav zelo dolg in sem pa tja kar malo dolgočasen. Če bi rekla, da nisem vmes niti enkrat pogledala na uro, bi se zlagala. Oscar Shell je devetletni deček. Njegova najljubša oseba na svetu je njegov oče, sicer lastnik draguljarne, v prostem času pa najboljši oče, kar si jih otrok lahko zamisli. Thomas in Oscar imata prav poseben odnos - skupaj iščeta Sixth Borough v New Yorku in se pogovarjata o nenavadnih rečeh. Potem pa se zgodi 9/11 in Oscarjev oče (Tom Hanks) je ravno v tistem trenutku v World Trade Centru. In Oscarju se sesuje svet. Kljub besedam Oscarjeve mame (Sanda Bullock), da se nekatere reči pač zgodijo brez pomena, je Oscar odločen in prepričan, da mora vse imeti nek smisel. Zato išče ključavnico, ki jo odklepa očetov ključ, ki je bil skrit v neki pozabljeni vazi. Oscar je namreč prepričan, da mu je oče nekaj zapustil, neko pojasnilo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Film nas tako popelje na Oscarjevo pot iskanja prave ključavnice, ki ga vodi po celem New Yorku med silno nenavadne in zanimive ljudi. Kaj pa vem. Film je vsekakor zanimiv, tudi sama zgodba je prikazana z drugačnega stališča. Mladi Thomas Horn je dovolj dober in zanimiv igralec, prav tako je zanimiv sam karakter Oscarja, da vleče film in zgodbo, ki sicer ni ne vem kako zanimiva, naprej. Tudi Hanks in Bullockova sta meni odlična, vseeno pa tole ne bo moj favorit za oskarja. Saj ne rečem, film se me je zagotovo dotaknil, vprašanje pa je, koliko časa mi bo ostal v spominu. Vsekakor si bom zapomnila čudovito atmosfero, ki jo film prikaže in jo je pravzrapav zelo težko opisati. Vsekakor vredno ogleda.

The Artist
Tule je situacija podobna kot z Moneyballom. Če imam do česa odpor, so to nemi filmi. Pa ne zato, ker jih ne bi marala, temveč predvsem zato, ker z njimi nimam izkušenj in (morda) povsem zmotno mislim, da so pač čudni in dolgočasni. No, The Artist me je prepričal v nasprotno. Uživala sem, prav zares. Občutila sem smeh, grozo in veselje, prav vse povsem tako, kot če bi imel film zvok. Oz. če bi igralci govorili. George Valentine (Jean Dujardin) je uspešen igralec v nemih filmih, skupaj s svojim prisrčnim psičkom sta prava zvezdnika. Na drugi strani pa si mlada Peppy Miller (Berenice Bejo) šele želi uspeti v svetu filma. Mlada, čedna, izkoristi svojih pet minut slave, ko je bila povsem po naključju fotografirana z obleganim Georgem, in si pribori vlogo plesalke v enem izmed Valentinovih filmov. Simpatija med izkušenim umetnikom in mlado plesalko pa je seveda več kot očitna. In tako se splete simpatija, filmski svet pa pretrese izum zvočnega filma. In vse se postavi na glavo ... Čudovit film, odlična, karizmatična igralca, ki kar vlečeta zgodbo naprej. To je po mojem mnenju ključni faktor, da film uspe! Igralci, njihova karizma, moč, da so zanimivi gledalcem. In Jean ter Berenice to vsekakor sta. Zgodba sama ni nek presežek, a je prav zaradi svoje pripovedne forme nemega filma drugačna, igralca pa itak dodata svoje. In dva prizora sta naravnost čudovita - ko Peppy Miller z eno roko seže v Georgeov suknjič, ter se boža in objema, kot da bi bila njena roka njegova. Naravnost genialno in enkratno. In seveda zaključni bang. Zaenkrat je tole moj favorit za oskarja in skoraj prepričana sem, da mu zmaga ne uide. Ogled tega filma je pa tako ali drugače skoraj obvezen.

nedelja, 19. februar 2012

Magični ...

... devetnajsti februar. Tale datum, ki je sicer zelo neprijazen (liho število, pa tudi sam februar mi ni preveč povšeči), pa je v točno tem trenutku pomemben z več vidikov.

A. Po magičnem devetnajstem februarju bo sledil dvajseti februar, dan, ko se je pred 22 leti (minus en dan) rodila moja dobra prijateljica Š. Voščila ji bom jutri, bloga pa itak ne bere, ha.
B. Po magičnem devetnajstem februarju in po dvajsetem februarju pride končno enaindvajseti februar, dan, ko se je pred 21 leti (minus dva dni) rodil moj predragi A1. Voščila mu bom (žal samo preko SMS-a ali v najboljšem primeru Skypa) čez dva dni. 
C. Jutri nastopi silno nemagični ponedeljek, ko je treba nazaj na faks. Ko bi se drugi semester le odvrtel najmanj tako hitro, kot se je prvi. 
D. Danes na ta magični devetnajsti februar sem odposlala prijavo za Socrates Erasmus. V bistvu je tale točka edina relevantna za ta zapis, ampak nisem hotela napisati zapisa samo v ta namen, ne vem, se mi ne zdi dovolj pomembno. Saj ne vem, a je to pomembna stvar, da sem po mejlu odposlala "Spoštovani, v priponki vam pošiljam prijavo in motivacijsko pismo ..."? V bistvu ni tako zelo pomembno. Še vedno je šansa, da se premislim, nič ni še odločeno. Je pa vsekakor prvi korak. Bomo videli. Tam v roku kakšnega tedna, dveh, naj bi prišlo vabilo na razgovor, potem bomo pa videli, kako se bodo reči odvijale. Zdaj je kar je in bo kar bo. Tako.

sobota, 18. februar 2012

Par dni nazaj je minila že ...

... četrtina leta, odkar me ni več na Facebooku. Počutim se odlično in še sem živa. Tudi kar se moje družabnosti in ohranjanja prijateljskih stikov tiče, se ne morem pritoževati. Nič mi ne manjka. Sem pa v zadnjih dneh malce razmišljala o tem, kaj Facebook dela ljudem. Kako na njih vpliva. Kakšno novo vrsto ljudi izumlja. Sem tole moje razmišljanje razdelila v štiri točke - sej vem, pet bi bilo veliko bolj poetično, ampak kaj pol, danes sem pač rahlo rebelde.

Prvič. Posameznik (oz. uporabnik) na Facebooku dobi občutek, da mora s širnim svetom deliti pomembne informacije. To so čisto tiste osnovne informacije, nekatere je potrebno vnesti že ob prijavi. Pravo ime, priimek, kraj bivanja, rojstni datum, kje se šolaš, kje si zaposlen, si samski/poročen/odovel/zakompliciran in v razmerju do koga se vsa ta ljubezenska drama odvija, kdo so tvoji družinski člani, s kom si hodil v osnovno šolo, s kom v srednjo, s kom sedaj guliš klopi na fakulteti ali v pisarni, katere serije spremljaš, katere knjige bereš, na katere koncerte boš šel. Se mi zdi da Facebook na začetku premami ljudi s tem, ko je za uspešno registracijo potrebno vnesti osnovne podatke, ki so potem v zelo lični in harmless obliki predstavljeni na tvojem profilu. Potem pa človeka seveda premami in še naprej objavlja druge neumnosti. Seveda govorim o nekem "tipičnem" uporabniku Facebooka. In seveda se lahko ustavimo pri definiciji "tipičnega", ampak mislim, da ni težko ugotoviti, kakšne ljudi imam v mislih. Kakšne devetošolke, ki so ravno odkrile, kaj pomeni biti hipster in kako kul je to. In ki so od očetov podedovale fotoaparate, s katerimi se lahko fotkajo na samosprožilca. Kakorkoli.

Drugič. Posameznik dobi na Facebooku občutek, da je opazovan. Tiste male zelene pike, ki so tam nekje v spodnjem desnem kotu (ne vem, če je pozicija še ista, v treh mesecih se je mogoče zagotovo že kaj spremenilo), ki čakajo in prežijo in požirajo z očmi vsako novo malenkost, ki se pojavi oz. jo kdo objavi. Občutek, da si opazovan. Ni treba biti ravno Freud da sešteješ ena plus ena in prideš do ugotovitve, da se ljudje obnašamo občutno drugače, če vemo, da nas nekdo opazuje. To, da si opazovan, je krasna priložnost, da pokažeš kaj znaš, da se malce pobahaš, da izpostaviš svoje atribute (ki niso vedno nujno pozitivni). In jasno, če je tam nekje med eno zeleno piko tvoj bivši fant, je nujno potrebno objavit fotke z kakšnega hudega žura. Ali pa prilepit link do zanimivega članka o potencialnem nadaljevanju filmov Star Wars, ker so to pač filmi, ki jih tvoj morda bodoči fant noro obužuje. Nekaj v tem stilu.

Tretjič. Posameznik se kot zavedni člank Facebooka čuti poklicanega, da budno spremlja, kaj se dogaja z njegovimi t.i. prijatelji. Ne samo, da nas Facebook postavlja v vlogo opazovanega, Facebook množice spreminja v ovce, ki cel dan sedijo za računalnikom in do onemoglosti stiskajo refresh, v upanju, da se bo pojavila kakšna žgoča fotka, status ali kaj podobnega. Postajamo odvisni od informacij, brez katerih nam živeti ni. Kdaj ima kdo rojstni dan - to nam pove Facebook. Kdo se je razšel s fantom - spet, Facebook. Kakšne ocene so dobile sošolke oz. ali so naredile izpite - ni treba poudariti kdo, Facebook. Vse skupaj postane ena velika rdeča žgoča žoga, ki se kotali in kotali med nami in vsi bi jo radi imeli, da čeprav je rdeča in peče in ni od nje prav nobene koristi. Ne, res je ni. Ker potem, ko je človek en dan že tri mesece brez Facebooka in razmišlja, da je nekaj čudno, ja, potem se spomniš. Decembra je imela pa ta-in-ta rojstni dan! In ta-in-ta ni kar ena ta-in-ta ampak oseba, čigar rojstni datum bi si bilo potrebno zapomniti! Brez pomoči Facebooka.

Četrtič. Posameznik si sčasoma življenja brez Facebooka sploh ne more več predstavljati. Oh, kako se spomnim dolgih noči, ko sem zrla v strop in v solzah razmišljala, kako, oh, le kako bom preživela brez Facebooka. Vsi prijatelji bodo pozabili name! Če me ni na Facebooku, potem ne obstajam! Že tako neopazna, kot sem, bom izginila še iz virtualnega družabnega sveta, le kaj bo z mano?! Me bo sploh kdo poklical, bo sploh kdo vedel, kako pridna sem na faksu? In končno pridemo do glavnega problema - kako bom s sošolci 15 ur pred izpitom panično debatirala o tem, kako težko bo in kako nič ne znamo in kako bomo vsi umrli in nas bo faks pokopal. Seveda je tale odstavek popolnoma sarkastičen (in za vsak slučaj raje to jasno povem, preden izgubim še tisto peščico bralcev, ki jih tale blog premore), ampak resnica se pravzaprav ne skriva daleč. Dejansko je bil eden izmed pomembenjših razlogov, zakaj že prej nisem dekativirala Facebook računa, ta, da me je bilo strah, katere pomembne informacije glede faksa in izpitov bom zamudila. No, guess what, po prvem semestru je moje povprečje ocen povsem okej, vsi izpiti so narejeni, tako da, Facebook, zalet se nekam.

Če povzamem, brez Facebooka sem torej postala boljša prijateljica (ker sem bila primorana si na special listek napisat tistih 10 pomembnih datumov, ko meni ljube osebe praznujejo in občutno večkrat pokličem/pošljem SMS z vsebino kako si?), bolj se brigam zase in manj za druge, svoje probleme rešujem v lastni intimi (občasno tule, khm), imam le redke izpade zbujanja pozornosti (pa še to se preusmeri na Twitter, tam pa največje neumnosti vestno brišem). Kot sem rekla, še sem živa. Deep inside even more than before.

četrtek, 16. februar 2012

Izlet, Gremo mi po svoje, Slovenka

Okej, stvar je taka, gre pa takole. Končno mi je uspelo neizvedljivo. Pogledat tri slovenske filme. In sedaj sem za nadaljnih pet let odrešena kakršnih koli želja po spremljanju slovenske filmske produkcije. Razočarana, na celi črti. Pa ne toliko nad samimi filmi in njihovo vsebino (itak sem pričakovala en drek) temveč bolj nad n-številom ljudi, ki so mi zatrjevali, da je Gremo mi po svoje najboljši slovenski film vseh časov. Da je to epsko. In tudi za Izlet sem dobivala podobne odzive, ampak gremo lepo po vrsti.

Izlet
Trije bivši sošolci iz gimnazije se odpravijo na morje. Bajsi, homoseksualec, Grega, vojak in Živa, punca. Pač punca. Grejo na izlet. To je to, end of story. Ni zapleta, ni vrha, ni razpleta, samo ena sama drama in žalost in gledanje oblakov in trave in osredotočanje na malenkosti, ki naj bi ustvarjale atmosfero - ampak kako hudiča boš ustvaril atmosfero, če film niti nima zgodbe? Karakterji so povprečni, nezanimivi, ampak tragično je dejstvo, da je v celotnem filmu to še najbolj zanimivo! Dialogi so velikokrat malce hecni (to je pravzaprav karakteristika slovenskega filma, ki je prisotna prav v vseh, ampak res v vseh filmih), igra pa tudi, sploh pri nežnejši predstavnici ekipe, velikokrat šepa. Ne vem, mene ni prepričala. Dogajanje in dialogi se vrtijo okoli dogodkov iz preteklosti, ki naj bi bojda zaznamovali te karakterje, ampak sledeč problem je ta - karakterji so tako zelo nezanimivi in povsem povprečni, da nimajo gledalcu ničesar za ponuditi. Zakaj bi pa mene prav življenje ene navadne Žive tako zelo zanimalo? Aja, a krega se z mamo, pa kaj pol, jaz se tudi. Vseeno pa film ponudi par zanimivih prizorov - sploh odnos med Živo in Gregatom je mene še najbolj pritegnil. In na trenutke glasba in lepi prizori. Ampak film kot celota, meni osebno ne deluje in gre hitro v pozabo.

Gremo mi po svoje
Miha Hočevar očitno pali na mladinske filme. Že njegov film Na planincah je vseboval kopico osnovnošolcev in s tem ni nič narobe, problem je le ta, da osnovnošolci niso igralci. Seveda se najde kak talent, ampak moraš imeti že veliko srečo. In tale ekipa tabornikov je kar luštna, mene osebno je samo afro-čupavec močno, ampak res močno iritiral. Ne zna igrati. Pika.  Drugače pa, zgodba? Skupina tabornikov gre na taborjenje v Triglavski narodni park. V sosednjem taboru se naseli športo-umetniški-rekreacijski tabor samih deklet. Hm, okej. In to je to. So tam in uživajo. Spet, jaz ne zaznam nobene zgodbe. Tukaj morda celo pridemo do napredka - pojavi se zaplet, vrh mi je nekam ušel, razplet pa je, kako tipično neslovensko (in tole ni sarkazem), srečen! Kar se tiče ostalih elementov - glasba je lepa, kadri tudi niso prehudo moteči, motivi narave so lepi. Pa tudi karakterji, sploh otrok, so zanimivi, ampak to je tudi vse. Par naturščikov, ki imajo srečo in so dobili vlogo zanimivega karakterja in Jurij Zrnec žal ne morejo furati filma na taki ravni, da človek ne bi vmes 9846x pogledal, koliko je ura in kdaj bo konec. Ne vem, zakaj in čemu tak rompompom okoli tega filma, tudi ni mi jasno, zakaj je tako zelo gledan, če bi za tole dala 5 € v kinu, bi to smatrala za izredno slabo investicijo.

Slovenka
In za konec ena slovenska klasika. Film brez zgodbe, z dolgočasnim likom, popolnoma nič zanimivim in tako brezveznim, da nimam pojma, od kje režiserju ideja, da bi to kogarkoli zanimalo. Ja, okej, punca se prostituira, pa kaj pol? Tuhtam in tuhtam, pa ne znam dotuhtati, kaj bi ta film gledalcu lahko prinesel. Če se postavimo na izhodno točko, ki nam jo predstavi film - mlada Aleksandra, ne preveč pridna študentka, prostitutka. Doma, štala. Na faksu, štala. Ljubezenski odnos s poročenim moškim, štala. Posel, štala. Film brez glasbe, brez zanimivih karakterjev, pa tudi glavna igralka za moje pojme ni nek biser. Trenutek, ko jo oče vpraša, če se drogira, pa hladnokrvno reče "Pa kaj si zmešan?" Nekaj v tem stilu. Saj ne rečem, da je igralka kriva, ona bi že dobro zaigrala, ampak karakter Aleksandre je pač beden. Ob koncu filma je gledalec lahko samo iz srca hvaležen, da je dolg samo slabo uro in pol. Res, vsaj nekaj pametnega v tej žalosti in bedi.

Trojni mousse

Punce so bile včeraj zadovoljne s torto (besede navdušene raje ne bi uporabila, roko na srce, tudi meni kdaj kaj ne uspe, hehe). Zopet smo imele namreč mesečni babji čvek in klepet (mogoče zaradi tega danes tako strašansko piha, ampak okej, dokler ni dežja, se še preživi) in ker je kar 50 % klasične zasedbe izrazito zbirčne (beri: ne jejo sadja), je bila torej odločitev preprosta - torta bo čokoladna. 

In je bila čokoladna, pa še kako. Recept sem že kar nekaj časa nazaj zasledila v reviji Dober tek, pa ni bilo prilike, da bi ga stestirala. Je pa čisto preprosto, malce sem ga pa tudi priredila. No, za nekoga, ki je že kdaj prej v življenju poizkusil narediti mousse. Saj zadeva ni komplicirana, samo treba je stestirati kako in kaj.

Jaz sem delala v pekaču premera 26 cm. 

Biskvitna podlaga:
2 jajci
2 žlici sladkorja
2 žlici moke
1 žlica kakava

Jajci in sladkor stepamo, stepamo, stepamo dokler mešalec ne omaga. V zmes presejemo kakav in moko in vmešamo. Pečemo po občutku, tam nekje 20 minut na 180°C, ampak saj vsi vemo, kako muhaste znajo biti pečice, tako da preverite z zobotrebcem.

Mousse No. 1: temna čokolada
150 gramov temne čokolade (moja je bila samo 65 %, joj prejoj)
1 rumenjak
2 žlici ruma
200 ml sladke smetane

Čokolado stopimo nad paro. Ali pa v mikrovalovki. Ko je stopljena jo malce ohladimo, medtem zmežamo rumenjak in rum. Naslednji korak veleva, da rumenjak in rum vmešamo v čokolado, nato pa nežno in previdno vmešamo smetano (ki smo jo prej stepli). Zmes nadevamo na biskvit in postavimo na hladno, da se strdi.

Mousse No. 2: mlečna čokolada
150 gramov mlečne čokolade
1 rumenjak
1 žlica ruma, 1 žlica mleka
200 ml sladke smetane

Za postopek beri zgoraj.

Mousse No. 3: bela čokolada
150 gramov bele čokolade
1 rumenjak
2 žlici mleka
200 ml sladke smetane

Saj vem, da se ni lepo ponavljat, ampak spet je potrebno gledat zgoraj.

Zdaj pa da jaz povem, kakšna saga se je odvijala. Stopim temno čokolado, vmešam rumenjak, nastane ena črna trda kepa. Oooooookej. Dodam žlico stepene smetane, počasi razmešam trdo črno kepo, preostalo smetano previdno vmešam z lopatko in nastanejo nebesa. Odnesem torto v naravni hladilnik (na balkon) in se lotim druge plasti. Dam mlečno čokolado nad soparo, topim, topim, topim, kar naenkrat se začne zadeva nazaj strjevat. Grozno. Ne vem, kaj je bilo narobe, sumim previsoko temperaturo, moram naslednjič povprašat na praksi, zakaj pride do tega. Si rečem, kaj naj zdaj, vržem stran 150 gramov čokolade? Kaj bom potem, ker več čokolade namreč nisem imela doma. Ampak si rečem, eh, dejmo eksperimentirat, in v to trdo kepo vseeno počasi dodajam rumenjak in mešam. In glej ga zlomka, nastane povsem homogena zmes! Potem me je pa zaneslo in sem smetano namesto z lopatko vmešala z metlico. To je bila očitno napaka, zakaj na zgornji fotki druga plast ni lepo vidna, ampak je tekoča. S tretjim moussom na srečo ni bilo večjih težav, v tretje gre rado, bo kar držalo. 

In samo toliko, dragi mousse, tale vojna ni končana! Še se bova vrtela po kuhinji ...

sreda, 15. februar 2012

Letos bom lahko srečna ...

... če se mi ne bo uspelo zrediti.

Fotografije niso ravno najboljše, roko na srce - nisem imela časa za ukvarjanje z estetskim vidikom fotografij, morala sem namreč loviti sline, ki so se mi sedile v potokih. To je bila seveda zgolj prva faza, v drugi fazi pa sem se prijetno sita odkotalila domov. Z doggy bagom v roki.






Tele zadeve so vse po vrsti zelo slastne in zagotovo jih bom stestirala še doma. Pri piškotih je situacija bolj kompleksna, pa še jaz jih nimam toliko rada. Ampak tele kvašene zadeve so pa naravnost božanske. Tako da recepti zagotovo sledijo.

nedelja, 12. februar 2012

Saj bom kratka ...

... ker sem sicer zadnje dni čisto preveč zgovorna. Oh, saj bodo že še prišli dnevi molka in tišine.

Samo par misli, zakaj komaj čakam poletje, sem želela zapisati. Ampak z vsako novo besedo, ki jo zapišem, se moje misli kar odpirajo in širijo in za povedati imam pravzaprav toliko reči. Bolj kot za koga drugega jih želim zapisati zase. Včasih sem prav sovražila poletje. Vročina v kombinaciji z družinskimi geni, ki povzročajo, da kar teče iz mene, mi je zagrenila tistih par mesecev tako opevanega poletja. Še kakšni dve leti nazaj bi ubijala za zimo, sneg, tople bunde, pisane šale in vse ostale spremljevalce mraza. Potem pa sem se letos nekega mrzlega večera, ko sem se zavijala v prvo, drugo in tretjo oddejo, zalotila pri razmišljanju o tem, kako poleti spim pri odprtih balkonskih vratih; kako poslušam igranje čričkov in druge golazni, klepet in smeh sosedov, ki sedijo na vrtu in se hladijo, curek vode, ki pada na presušeno travo in drugo zelenje; poletje mi prinese tri brezskrbne mesece uživancije, brez faksa in učenja in drugih obveznosti; povsem legalno lahko človek zmaže gore in gore sladoleda, pa lubenice in melone in breskve in nektarine in jagode in češnje in še in še in še; pa dnevi so dolgi in ni je lepše stvari kot popoldanska siesta, pri na pol spuščenih roletah, da je prijetno mračno in mirno in tiho in nikjer nikogar ni in se svet ustavi. 

Saj je lepo, ko takole gledam sneg in je vse belo in mrzlo ampak face it, poleti je vse bolj enostavno.


sobota, 11. februar 2012

Mislim, da sem že večkrat omenila ...

... da sem pred leti že pisala blog. To je bil čisto drugačen način pisanja, konec koncev sem imela tudi rahlo drugačen način življenja in razmišljanja. Bila sem mlajša, neumnejša, drugačna v mnogih pogledih.

S pisanjem sem prenehala tam malo pred maturo, ampak nekaj pameti je bilo pa vseeno še v meni - vse pisarije in neumnosti sem namreč izvozila nekam na svoj računalnik. 

Potem je prišla doba trdih diskov. Najprej sem imela enega, 500 GB velikega, takega, ki je za delovanje potreboval še priključek na elektriko. Tam so bile vse modrosti in vsa zabava mojega malega sveta (beri: dokumenti, filmi, muzika, fotke, vse). Ker je moja soba že skorajda slavna po pomanjkanju vtičnic, se ljubezen med mano in sicer izjemno uporabno kištico na dolgi rok torej nekako ne bi obnesla. Zato sem ob prvi priliki disku numero ena predstavila veliko manjšega brata, disk numero dve. Le-ta ni potreboval dodatnega adapterja za elektriko, šiba samo na USB priklop. Ker je disk numero dve veliko bolj priročen za vklop/izklop, pa tudi hitreje dela, če človek na njem gleda fotke ali kaj drugega, sem nanj prenesla vse dokumente in fotografije, torej tiste zadeve, ki so izrednega pomena. Recimo. Na disku numero ena so torej ostale samo serije, ki sem jih večinoma že pogledala in lepa zbirka filmov.

Pa tudi en dragocen zaklad - BLOG!

Dolgo časa sem namreč mislila, da je blog skupaj z ostalimi dokumenti romal na disk numero ena in da je bil lepo na varnem. In ko se jaz lepega dne odločim, da poiščem te pisarije, jih na disku numero dve ni bilo. Po začetnem šoku si opomorem in se odločim, da pregledam še disk numero ena. Nekje v tistem času pa se mi je pripetil neljub dogodek in disk je bil nedostopen. In trajalo je celo leto, da sem se jaz končno odločila, da zadevi pridem do dna in da poiščem moj blog!

Začela se je saga "kako popraviti disk?": najprej sva z A.jem odprla disk in vhod za USB s sekundnim lepilom prilepila nazaj. Ni delovalo. To sva ponovila 14 dni kasneje (jaz namreč trdno verjamem, da se stvari čudežno same popravijo, če jih malce pustiš pri miru), še vedno brez uspeha. V petek sva po mrazu pešačila po industrijski coni v Stegnah in na uradnem WD servisu postokala, kaj nama je narediti. Mislili so, da se šaliva, da hočeva rešiti disk, če pa lahko kupim novega za 60 €. Žalostnih obrazov, jaz pa rahlo strtega srca, ker mi je moj blog čedalje bolj polzel iz rok, sva odpujsala domov.

Cel vikend sem tuhtala - a je blog sploh na disku numero ena? Hudiča, saj bi moral biti na disku numero dve, tja so namreč romali vsi dokumenti. Če ga ni tam, kje potem je? Sem ga zapekla na kakšen CD? (In danes med pospravljanjem sobe sem dejansko pregledala par CD-jev, brez uspeha.) Potem sem začela guglat, če lahko pišem na Google, oni imajo ja vse v arhivih, tudi če človek kaj zbriše, če jim pojasnim situacijo, mi bodo zagotovo pomagali? Še pred dvema urama je tudi A. guglal, kaj bi lahko storila ... potem pa, razsvetljenje.

Na tem mestu bi bilo edino pravilno, če bi spisala Odo A.ju, ali pa vsaj kakšen Sonetni venec. Iz samega dolgčasa je moj prečudoviti fant namreč odprl disk in pričel tuhtat, kaj bi lahko še ukrenila. Razmišljal je, če bi disk dal v eno drugo ohišje, pa je kmalu opustil idejo. Dobil je namrečveliko boljšo! Disk je priklopil v računalnik ... saj ne znam pojasnit. Razkrili so se mi notranji organi kište računalnika, šraufenciger je igral, označevali so se kabli, brskalo se je po predalih in naenkrat se je na zaslonu pojavil napis My Book. Par klikov, mapa Downloads, file z imenom blog-04-19-2009.xml in od takrat naprej sem ... v devetih nebesih.

Ko bom prebrala, kakšne traparije sem pisala pet let nazaj, se bom najverjetneje vrnila v kruto realnost, ampak nima veze. Sita sem, toplo je, maratonsko branje se lahko prične!

Včeraj sem šla v kino ...

... sama. Nazadnje sem se takega podviga lotila par let nazaj, ko se je v kinu vrtel peti del Harryja Potterja. Pa da se ne bodo sedaj množice mojih prijateljev vzdignile in v grozi planile nadme v smislu 'pa zakaj nisi poklicala, pa ne moreš sama po kinu hodit, pa kaj si tok nedružabna, blablabla'. Včasih človek mora kam sam. Ne da zagovarjam asocialnost in nedružabnost, vendar pa tudi nisem pristaš tistih, ki ne morejo biti sami in ob sebi konstanstno potrebujejo družbo. Ljudje smo, seveda, družabna bitja in potrebujemo družbo, imamo usta, da z njimi govorimo drugim in ušesa, da z njimi poslušamo, kaj drugi nam govorijo. Imamo pa tudi svoje misli in včasih moramo biti sami z njimi.

Ne vem, če mi gre še kakšna stvar bolj na živce kot to, da z nekim prijateljem hodiš po mestu in se moraš na vsakih deset metrov ustaviti, da ta prijatelj, ki iz metra v meter postaja bolj in zgolj samo znanec, pozdravi in spregovori par besed s svojimi drugimi prijatelji/znanci. Tole sem sedaj malce zakomplicirano povedala, ampak dejstvo je, da imamo ljudje v svojem življenju neko določeno število ljudi, ki jih poznamo z različnih koncev in krajev. Če pomislim sama zase bi rekla, da ne poznam tako zelo veliko ljudi, ker se tudi ne udeležujem nekih organiziranih aktivnosti ali česa podobnega, kjer bi nove ljudi lahko spoznala. Tako poznam par deset ljudi s faksa, en ducat ljudi z izobraževanja za odrasle, en par ljudi z ene službe, nekaj parov oseb z druge službe, ena manjša skupina ljudi je iz okolja, v katerem živim in potem so tu seveda še bivši sošolci z gimnazije in osnovne šole. To je to. Ampak to so vsi samo znanci. Dobrih prijateljev imam mogoče sedem, najboljšega nobenega. Lažem. Imam enega, to je moj fant.

Začela sem pri tem, kako sem šla sama v kino, končala pri prijateljstvih. Ampak nisem še končala. Zakaj mi gre zgoraj opisana situacija, ko z nekom nekam greš in on sreča še milijon drugih, tako zelo na živce. To se mi sicer že kar nekaj časa ni pripetilo (ker se zavestno izogibam takim osebam, s katerimi bi se mi to lahko zgodilo), ampak vedno sem dobila občutek, kot da mi ta oseba laže oziroma nekaj prikriva. Če hodim s svojo zelo dobro prijateljico po mestu in ona sreča neko znanko, pa mi potem reče 'eh to je punca od enega mojega soseda', potem ni panike. Hujše je, ko moja dobra prijateljica sreča nekoga, s katerim se objame, se ga razveseli in mi da občutek, da bi se mene najraje za prvim vogalom znebila in šla na kavo s to osebo, ki jo je srečala po naključju. Seveda je jasno, da imajo naši prijatelji še druge prijatelje, meni je samo hecno, da o teh prijateljih jaz nič ne vem. Tole se sedaj sliši kot da me grozno travmira in da sem cela živčna okoli tega, ampak saj pravim, v taki situaciji se že kar nekaj časa nisem znašla.

Ja, prijateljstva lahko včasih povzročijo več sranja in težav kot prijetnejših trenutkov, zato je včasih povsem fino iti v kino sam. Gledat slovenski film. Ker trenutno uživam zelo mirno življenje, ki mi razen občasnih motenj razpoloženja in prehranjevanja (hvala ti, predragi PMS - no, vsaj upam, da mi ti povzročaš te preglavice, drugače sem pa že res zrela za psihiatra) ne ponuja hujših izzivov, sem se odločila, da si ga malce popestrim z ogledom ne enega, ampak kar treh slovenskih filmov. Ker sem ne-vem-koliko časa nazaj sklenila, da o filmih tule poročam le v trojicah (in pri tej odločitvi tudi ostajam, navkljub pritožbam, ane, A.?), sem si torej poleg včerajšnjega v-kinu-pogledanega Izleta, današnje dopoldne krajšala še s filmom Gremo mi po svoje. Še en odličen slovenski film moram zbrskat in pogledat, potem se pa lotim pisanja. Tale zapis je itak že preveč dolg in premalo zanimiv, zakaj bi ga še bolj pokvarila z žalostjo in solzami, ki nam jih servirajo slovenski filmski ustvarjalci ...

sreda, 08. februar 2012

Kako so vsi radi moderni ...

... pa ne samo takrat, ko gre za modo in način oblačenja.

Danes zjutraj dopoldne sem med športnim udejstvovanjem v obliki kolesarjenja na sobnem kolesu poslušala radio. Nekako je treba pokuriti masovne količine sladkorja in vsega nezdravega, kar ta svet premore in kar sem vase vnesla v zadnjih dveh dneh. Imam dober izgovor, zakaj (ki v bistvu ni izgovor, ampak povsem utemeljen razlog), ampak o tem kdaj drugič. Ali pa tudi ne. Kakorkoli, poslušala sem radio. Ponavadi gledam televizijo, ampak ker sem se nedavno odločila, da se distanciram od politične drame, ki se iz tedna v teden vije in pretresa tole našo ljubko deželico (ki prav zaradi te politične drame postaja vedno manj ljubka), in ker je večina drame v takšnih in drugačnih podobah prenesena prav prek malih zaslonov, je torej edina razumna odločitev, da moč (pilot, daljinec, upravljalec?) ostaja izven dosega mojih rok. Radio, sploh meni zelo ljub Val 202, je torej razumna odločitev. Glasba je dobra (in predvsem raznolika!), količina reklam si niti ne zasluži omembe, voditelji imajo žametno barvo glasu in program je soliden. Še celo športne oddaje me včasih pritegnejo, pa sploh nisem ljubiteljica športa (no, vsaj od tega na televiziji/radiu/časopisih nimam kaj dosti koristi). 

Da končno preidem k bistvu. Beseda na Val 202 končno nanese tudi na današnji praznik, 8. februar, dan, ko je odneslo našega velikega, največjega, Prešerna. Saj ne vem, če je tale iztočnica morda najboljša, za pripoved teh mojih misli, ki se mi podijo v glavi? Mogoče je bolje, da začnem na drugem koncu ... (Saj sem nekoč nekje že omenila, da imam zmedene misli, kaj ne?)

Četudi ne spremljam televizije (beri zgoraj), me je preko Twitterja ujela novica o tem, kako bo ministrstvo za kulturo ukinjeno pridruženo ministrstvu za šolstvo, šport in znanost. Še bolj kot ta sama novica, pa se je na Twitter usul plaz mnenj o tem, kako je to grozno, da kam hudiča gre naša država, da kaj bo sedaj z nami, da kaj nam potem sploh še ostane, da kulturniki imajo že sedaj tako malo denarja (o tem si je fino prebrati intervju z Mitjo Okornom) in tako naprej. Po teh odzivih na Twitterju sodeč sem presenečena, da ni krivulja samomorov v Sloveniji v zadnjem tednu ali dveh strmo narasla. To je to. Opažanje številka 1.

Vrnimo se k Valu 202. Radio morda nima tega privilegija, da lahko občinstvu ponudi tudi sliko, je pa lahko zato beseda še kako zgovorna. V primeru, ki ga mislim opisati, je morda celo bolje, da ni slike. Ne, zagotovo je bolje, da ostanemo samo pri besedah. Ekipa Vala 202 je namreč po ljubljanskih ulicah spraševala naključne mimoidoče o tem, katere Prešernove stvaritve poznajo in če znajo morda kakšno izmed njih celo na pamet. Poslušalcem je bilo pojasnjeno, da je to montaža le nekaterih posnetkov oz. izjav tistih mimoidočih, ki so se najbolje odrezali. In potem je sledilo priblližno pet-minutno mučenje z raznimi "od nekdaj lepe so Slovenke slovele al lepše od Urške bilo ni nobene, nobene od žene očem zaželene", "zdravica, hm, žive naj vsi narodi ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi ne vrag ne sosed bo pregnan?", "o Vrba srečna draga vas domača kjer hiša očeta ne'b uka kača ..." in pa, po mojem mnenju zmagovita "uf, se pa zdele ne spomnem, ampak sm pa ne dolg nazaj bral eno knjigo o Prešernu in sem zlo impresioniran, kako zanimiv človek je to bil ..." Tale zadnja izjava je bila potem, s strani intervjuvanca lepo pojasnjena: "Ja sej vem, to se zdej tko ven vlečem, v stilu 'ja, ne znam nobene pesmi ampak sem pa bral o njemu'" Kjut. Sama ne bi mogla bolje povedat. Izjave so seveda malce karikirane in napisane po spominu, pustila sem si nekaj umetniške svobode, ker si nisem zapomnila do besede natančno, ampak you get the point. Torej, opažanje številka 2.

Tretja in zadnja točka tega zapisa, preden se podam v diskusijo (o ti vrag, čisto preveč znanstvenih člankov za faks sem prebrala!), bo malce bolj imaginativna. Danes se namreč nisem premaknila iz hiše (razen 50 metrov do gozda v namene izvrševanja zaključne faze prebavnega procesa pesjanarja), tako da ne morem trditi, da je to povsem res, ampak mislim, da je bila danes v muzejih in galerijah kar precejšnja gneča. V čast Prešernu danes oglede namreč časti Ministrstvo. In ne vem, morda se motim, ampak mislim da ostalih 365 (letošnjih) dni v muzejih ni pretirane gneče. Če bi bila zadeva tako zelo popularna, bi še jaz šla kdaj na kakšno razstavo, tako pa sem bila tam nazadnje v gimnaziji. Pod prisilo. Saj ne rečem, morda se motim in ljudje tudi drugače, med letom, dejansko hodijo tja. Ni nič slabega na tem.

Človek se tako, zgolj iz radovednosti vpraša - zakaj in čemu se ljudje, ki sicer dokaj samozavestno priznajo, da poznajo Prešernove verze, čez par sekund pa izustijo neko skropucalo, potem razburjajo, da kaj hudiča zdaj ta Janša misli s tem, ko ga serje z ministrstvi. Saj ne rečem, mogoče je imela ekipa Vala 202 samo tako srečo in je naletela na tiste osamljene primerke, ki združitev ministrstva za kulturo podpirajo in bodo še celo srečni, če ga ne bo. Vseeno pa bi bilo sila zanimivo, da bi te iste ljudi za drugim vogalom pričakal drug novinar in jih vprašal po njihovem mnenju o tej ministrski sagi. Kakorkoli, da tole odisejado skrčim v eno misel, ki me bega: ljudje smo ovce. Mislimo to, kar misli večina. Če sploh mislimo. Ljudem se ne da ukvarjati in poglobiti v to, kaj se dejansko dogaja, ampak ker morajo vseeno biti kul in "na tekočem", potegnejo z večino. Mislim, da se podobna situacija odvija pri vsej tej drami z ministrstvom. Ker to, da ukinejo kulturo, je nesprejemljivo. In moderno je, da se s tem strinjamo. Zgražamo. Ne preberemo, o čem se dejansko gre, ampak pograbimo najbolj šokanten drobec celote - ministrstva za kulturo več ne bo. To, da še vedno ostaja, ampak bo samo združeno, je nepomembno.

Ja, biti moderen in se strinjati z večino v teh časih je težko delo. Garanje. Da sploh ne omenim tega, da je treba hoditi po muzejih (ker je pač zastonj, halo?!), ko bi lahko ležal doma. Ampak nima veze, naj imajo muzeji in galerije vsaj malo obiska, naslednji vikend bo itak vsa raja na Šmarni Gori ...

torek, 07. februar 2012

Igram se z mislijo o tem ...

... da bi izkoristila ugodnosti študentskega življenja in pobegnila. V Španijo.

Erasmus. In te fore.

Zaenkrat se samo še igram. Veliko je namreč vprašanj in dvomov in dilem. Kot na primer: četrti letnik bom, kako bo s pisanjem diplome? Kako bo s celoletnimi predmeti? V Španiji nihče ne zna angleško. Bojda so španski študentje zelo neprijazni. Kako bom opravljala izpite v španščini? Moja španščina je na nivoju "que tal, me llamo Tina y no hablo muy bueno por eso te pido que no hablamaos sobre las politicas". Kaj če bo grozno? Kaj če, kaj če, kaj če ...

Kaj če bi se za začetek samo prijavila, spisala kick-ass motivacijsko pismo, in počakala, da se zgodi, kar se zgodi ... Medtem pa končno že enkrat nesla disk na servis, da mi rešijo drobtinice mojega bloga, kjer sem pred štirimi leti opisovala moje življenje v Salamanci in ... bi šla nazaj.

Do 19. feburarja je rok za prijavo, in glede na to, da sem včeraj zaspala z mislijo na Španijo in danes večino časa v službi preživela med pregledovanjem spletnih strani španskih fakultet, bo o tem tule še govora.

In če to slučajno bere kakšen Erasmus študent, ki je bil v Španiji ali kje drugje, ali če kdo pozna koga, ki je bil, prosim, oglasite se mi in delite z mano kakšen nasvet! ;)

nedelja, 05. februar 2012

Eno zelo preprosto ...

... vprašanje se mi zadnje dni podi po glavi.

"Če bi jutri umrla, bi bila zadovoljna s svojim življenjem?"

In morda sem marsikaj in marsikaj nisem, ampak vsekakor sem pa iskrena do same sebe. In moj iskren in odkrit odgovor (ker človek konec koncev sebi ne more metati peska v oči) bi bil ... ne.

V življenju si ne želim potovati, ne želim obiskati vseh evropskih prestolnic, niti si ne želim eksotničnih počitnic kje daleč, daleč stran. Potovanj niti ne maram, laufanje od ene znamenitosti do druge me utruja. Na avtobusih mi je slabo, na letališčih se predolgo čaka. Bi pa vseeno šla v Španijo, peš na Camino de Santiago. In šla bi na izmenjavo ali študirat v tujino, zakaj pa ne. Ampak ta točka, povezana s študijem, se povezuje že z naslednjo ...

Ne maram svojega študija. Komunikologija, FDV, sranje. Ne rečem, da stvari niso zanimive, so pa neuporabne. Ko bom (če bom) v naslednjem študijskem letu pisala diplomo in se nekoč kasneje podala na trg delovne sile in iskala zaposlitev, močno dvomim, da jo bom iskala na področju komunikologije. Družboslovja. Novinarstva. Kakorkoli. Ne morem maram pisati na ukaz in tega ne mislim početi celo življenje. Neumna tekma s časom. Kaj se zgodi, če jo izgubiš, mi še ni uspelo izvedeti in si niti ne želim. Ali pa. Mogoče, enkrat, ko bom imela dovolj vsega. Kakorkoli. Želim biti nekje v delavnici, ustvarjati, pa tudi če cel dan isto stvar. Cel dan mesiti, valjati, izrezovati, polniti, oblivati, krasiti. Četudi bo monotono, samo da imam mir.

In če pomislim, da bi bil tale večer moj zadnji, bi skoraj zagotovo šla ven, žurat. Šla bi plesat in noret in bi se domov vrnila, ko bi se že danilo. To sem storila samo enkrat dvakrat. In potem bi spala in se zbudila šele takrat, ko ljudje že pomivajo posodo od kosila. Tudi to se mi je pripetilo samo enkrat.

Prevelikokrat sem tečna, prevelikokrat po nepotrebnem hitim, premalokrat ljudem povem, da jih imam rada. Prevečkrat pogledam stran, ko ne bi smela in po drugi strani se prevečkrat vtaknem v stvari, ki se me ne tičejo. 

Večkrat bi se kar tako vpletla v kakšen zanimiv pogovor, ki ga poslušam na avtobusu. Zmedenim brucom bi postregla s kakšno sila uporabno informacijo, ko prestrašeni sedijo poleg mene in se tresejo pred izpitom. Kakšni frklji, ki misli, da je prijela boga za jajca, bi povedala, da naj se malo umiri, ker ni sama na svetu in bi ljudje okoli nje tudi radi govorili o svojih problemih.

Ampak od vsega bi najbolj obžalovala to, da nimam poguma. Nimam poguma, da bi sprejela odločitve, ki si jih želim. Nimam poguma, da bi rezervirala karto do Španije in šla in hodila in bila sama. Ker sem lahko sama. Nimam poguma, da bi šla na izmenjavo, ker me je strah, kaj bo z ljubeznijo. Obžalujem, da nimam večjega zaupanja vase in v prvi vrsti obžalujem, ker so mi idiotski holivudski filmi (s Seksom v mestu in vsemi ostalimi romantičnimi serijami/filmi na čelu) popačili (in to je mila beseda za to, kar nam vsem delajo!) predstavo o svetu ljubezni.

Nimam poguma in strah me je. Sprejeti odločitve, ker preveč razmišljam o posledicah, ki bodo prišle. Ker ob vsaki odločitvi, ki bi jo lahko sprejela, takoj pomislim na to, kaj bo. Čeprav nikjer ne piše, da sploh karkoli bo.

Vem vse in hkrati ne vem nič.

četrtek, 02. februar 2012

Danes je prav poseben dan ...

... za vse ljubitelje knjig. Ali pa tudi ne. Kakorkoli, današnji dan je vsaj zame sila vzemenetljiv. Pa ne zato, ker sem bila pri frizerju. Tudi dopoldanski izpad elektrike in posledično ročno odpiranje vrtnih vrat, ki se drugače odpirajo na elektriko, ni bil vrhunec dneva. Tudi vožnja čez Tomačevski rondo v upanju, da so na Siolu imeli prav in da me ne bo ustavil Darsovec in me za ušesa, ker še nimam vinjete (čeprav bi mu lahko dejala, da nam je zmanjkalo elektrike in nisem mogla vključiti fena, s katerim bi tega hudiča spravila dol s šipe), kljub vsej svoji vznemerljivosti ne zaseda prvega mesta.

Danes moja najljubša spletna knjigarna, Book Depository, razvaja z enkratnimi ponudbami. Akcija poteka 24 ur, vsako uro pa je predstavljena ena sama knjiga, ki je močno znižana (vsekakor nad 50 %, vse tja do 80 ali še več) in na voljo v samo 500 izvodih. Za nakup posamezne knjige je na voljo samo ena ura oz. dokler ne poidejo vsi izvodi, naslednjo uro je namreč predstavljen že nov naslov. Akcija traja od 13:00 oz. 12:00 po srednjeevropskem času. In jaz sem, seveda, že pet ur v pripravljenosti. Do tega trenutka je bilo predstavljenih že šest knjig, jaz sem naročila tri. Sicer so vse že pošle, razen prve in zadnje, torej trenutne, ki je na voljo v samo še nekaj izvodih. Book Depository je naravnost fenomenalen predvsem zato, ker pošilja knjige po celem svetu brez poštnine. Je res, da človek medtem, ko čaka na naročeno blago, že pozabi, da jo je sploh naročil. Ampak vseeno, cene so odlične, dosedaj sem še vedno dobila, kar sem naročila, tako da nimam slabe besede za čez BD. Pa še taka lepa kazala za v knjige dobiš zraven, 15 različnih izdaj je, na vsaki so uporabne informacije, na primer, grška abeceda, kako zavezati različne vozlje, merske enote za kuhanje v ameriškem (cups) in našem sistemu (grami). Zelo uporabno.

In glede na to, da bodo ponudbe trajale še celo noč in ker jaz a) obožujem knjige in b) obožujem popuste, imam seveda zelo optimističen namen spremljati prav vsako ponudbo do 13. ure naslednjega dne. Bomo videli. Malce se zna zakoplicirati tam okoli 11. ure, ko grem na izpit. Ampak se bom že nekako znašla. Saj imam sedaj pameten telefon, ki bo meda zmogel prečekirati tudi bookdepository.co.uk.

In da bo stvar še malce bolj zanimiva, imam namen vsako uro poročati o tem, kako mi gre. Če sem omagala in sladko zaspala, ali če sem še med pogumnimi in odločnimi. Kakorkoli, ker je pet ur že minilo, samo poročam, katere knjige so bile že v akciji in katere sem že kupila.

  • 13:00 - Cory Doctorow: For the Win. Trde platnice, cena znižana za 66 % na 5, 99 €. Opis je izgledal obetaven, znanstvena fantastika, kar mi je všeč. Račun, prosim!
  • 14:00 - Do You Think You're Clever? Ne vem točno, za koliko % je bilo znižanje, mislim da okrog 75. Cena - 2, 67 €. Drobiž. Ob takih cenah in vsebini, ki je vsaj malo privlačna (neka splošna zanimiva dejstva o svetu okoli nas), je nakup samoumeven. Račun, prosim!
  • 15:00 - In ker je seveda too good to be true, da bi kupila kar sleherno knjigo, ki se je pojavila, je končno prišla ena taka, ki me prav nič ni zanimala. Neka otroška knjiga, ki spušča spooky glasove. Hvala lepa. Next, please?
  • 16:00 - Enourni predah se je obrestoval, tokrat so nam postregli s knjigo Charlieja Brookerja: Screen Burn. Spet za drobiž - 2, 39 €. Knjiga naj bi bila zbirka kolumn na temo televizije, njene vsebine in vpliva na gledalce. Kot zgledna študentka komunikologije sem vedno zainteresirana za kakšno zanimivo branje na to temo, sploh če je govora o televiziji, kar mi je sploh zanimivo področje. Račun, prosim!
  • 17:00 - Spet nekaj nezanimivega, neka knjižica o tem, kako risati, bla, bla, bla. Zraven dobiš še barvice, svinčnike, v glavnem cel kup reči, ki potem ležijo v predalu. Next, please!
  • 18:00 - Written in Stone, avtorja Briana Switeka, o evoluciji in o tem, kako je to zapisano v kamninah. Je že razprodana (ko tole pišem je ura 18:35), sem pa po hitrem razmisleku "ali boš to kdaj brala?" sklenila, da ne bom brala in se odločila, da to rundo odsedim. Kreditna kartica naj se še malo spočije. Next, please! Tako, sedaj se grem za pol ure učit (jutrišnji izpit, pa te fore), in se javim ob 19:00 oz. malce čez.
  • 19:00 - Sem kar hitro nazaj. Trenutna ponudba je knjiga z naslovom Creative Nature Photography. Glede na to, da nisem ljubiteljica fotografije oz. se s tem aktivnejše ne ukvarjam, bom preskočila. Cena je 8 € in še nek drobiž. Prepričana sem, da bodo knjige hitro pošle, jaz pa čakam naslednjo uro in res upam, da bo kakšna dobra knjiga. Počasi namreč planiram, kako bo opremljena moja dneva soba (z mami sva se pričeli aktivneje pomikati urejanju podstrešja oz. moje mansarde), in predstavljam si veliiiiiiiiiiiiiiiiko knjižnih polic. Ergo veliko knjig. Next, please!
  • 20:00 - Sem kar vedela! Po fotografiji zagotovo pride še nekaj za tiste, ki raje kuhamo. Rachel's Favourite Food At Home, avtorice Rachel Allen. Dečva ima kar nekaj kuharskih knjig že izdanih in čeprav se moja polica, namenjena literaturi, povezani s kuharijo/pekarijo, čedalje bolj upogiba pod vso to težo, vztrajam. Kuharskih knjig ni nikoli preveč. Pa tudi če se človek samo slini in gleda fotografije. 60 % ceneje, 7, 19 €. Račun, prosim! In tole bo sedaj zanimiv dvoboj - prejšnja ponudba, knjiga o fotografiji, ni bila razprodana, na koncu je ostalo še pribl. 140 izvodov. Bomo videli, če bomo kuharji prevladali nad fotografi, hehe.
  • 21:00 - I Am Legend! In Book Depository ni prav nič manj legendary. Že film mi je bil všeč, knjigo sem tudi prebrala v slovenščini, sedaj pa jo bom imela še v angleški različici. 57 % off - 4, 59 €. Moja peta knjiga in za 5 € mi je res ni škoda. Čeprav mami vsako polno uro (oz. pribl. 15 čez polno uro) pride k meni v sobo, vpraša, kakšna knjiga je bila v ponudbi, če sem jo kupila in koliko denarja sem dala zanjo. Vmesi čas mi sicer še kar hitro mineva, malce klepetam, prebiram bloge. Se me pa že počasi loteva spanec. In seveda se vsi strinjajo, da so moje optimistične želje, da bom "prebedela" celo noč (čeprav bom vmes spala) neumne in smotane in nepotrebne. Jaz si mislim svoje.
  • 22:00 - Malce že zamujam, ampak saj ni hujše tragike, trenutna ponudba je bolj tako tako. Neka vampirska zadeva, Blood Sinister avtorice Celie Rees. Doma imam že Twilight sago in The Vampire Diaries (ki jih sploh še nisem prebrala), tako da tele knjižice, četudi je znižana 73 % in stane samo 2, 23 €, ne bom teleportirala v navidezno košarico. Si raje mislim next, please, in čakam na kaj boljšega. Opažam, da take poceni knjige, ki stanejo borih 2 €, kar hitro skopnijo. Imam občutek, da ljudje kar kupijo, če je poceni, ne glede na vsebino. Saj ne rečem, mamljivo je. Ampak vseeno, zakaj bi kupil nekaj, za kar že sedaj veš, da ne boš niti odprl? Sem hotela iti sedaj že malce spat, ampak sem imela dolg telefonski pogovor, tako da bom raje odigrala še eno igro Bejewelda (to je tista igra, ko uničuješ diamante, včasih smo to na MSN-ju non stop igrali).
  • 23:00 -  Sem že kar utrujena. Trenutna ponudba - The Dangerous Book Of Heroes (Conn in David Iggulden), trde platnice, 65 % znižana, 8, 39 €. Izgleda zanimivo, sem preletela preview na Amazonu, kritike so dobre in mislim, da zna biti tole zanimiva knjiga. Sedaj grem pa spat. Če se mi uspe zbuditi, uganka. Pustimo se presenetiti.
  • 24:00 -  Celo uspelo mi je malce spat. Najprej je Bona lajala potem me je zeblo. Cel kup nepomembnih problemov. Knjiga - I Am God, 3, 48 €. Hitro jih zmanjkuje, po opisu sodeč gre za dobro kriminalko. Še order confirmation počakam, potem pa naprej spat.
  • 1:00 - Tole še pogledam ... potem, grem pa spat. Trenutna ponudba - An Autobiography, Agatha Crhristrie. Utrujena sem. Nisem jaz za take štose. Vsaj ne, ko imam izpit naslednji dan ...
  • 7:00 - Dobro jutro. Fino se je bilo naspat. Noč je minila v hipu, če bi se pa zbujala vsako uro, je pa najbrž ne bi bilo konca. Zdaj moram samo še ugotovit, katerih pet knjig sem zamudila. Zasekirala se pa ne bom. Brezveze. Itak vprašanje, kaj bi ponoči kupila in česa ne, ker sploh ne bi bila prisebna. Trenutna ponudba: Garden Bird Songs and Calls. Ni to zame. 
  • 8:00 - Zaenkrat mi je uspelo zvohati, da sta bili dve izmed petih ponudb, ki sem jih ponoči "zamudila" spet neke knjižice za otroke. Neka zbirka Paddingtona, za drugo pa ne vem. Hecno mi je, da nikjer na netu ne morem najti točnega seznama knjig, ki so že bile v ponudbi. Mogoče bo objavljen ko bo ponudbe povsem konec. Prejšnje knjige je ostalo skoraj 300 izvodov! Trenutna ponudba pa je The "Irisih Times" Atlas of the World. Že imam atlas, tako da, hvala, anyways.
  • 9:00 - That one was easy.  Whoopies! Avtorice Susanne Tee. Whoopies so neke sladke zadeve, sila moderne čez lužo, skrajni čas, da jih stestiramo še pri nas. 64 % znižane - 4, 21 €. Evo, sedaj se pa pričenja zabavni del. Ob 10ih moram namreč zapustit toplo zavetje moje sobe in se podati na faks. Ob 10ih torej na hitro prečekiram ponudbo, letim na avtobus, kako bo pa s ponudbo ob 11ih pa ne vem. Takrat naj bi namreč pričeli s pisanjem izpita, upam na rahlo zamudo. 
  • 10:00 - Ko sedaj tole pišem je ura že pol enih in akcije so že zaključene. Ob 10:00 pa je bila vseeno ponudba še zelo super - roman The Time Machine, avtorja H. G. Wellsa. V opisu je pisalo da je to klasično sci-fi delo in jaz imam zelo rada sci-fi. Za 4, 49 € je tole odličen nakup.
  • 11:00 - Ob enajstih sem tik pred izpitom prečekirala ponudbo, na srečo je bila na voljo neka zadeva, s pomočjo katere naj bi trenirali spomin, nekaj v tem stilu. Podobno kot tista zadeva za učenje risanja, tudi tu so bile priložene barvice. Sem bila preveč živčna zaradi izpita, da bi se sploh poglabljala, kaj točno je na voljo. Me že na prvi pogled ni preveč zanimalo in sem po hitrem postopku pospravila mobitel in se posvetila izpitu. 
  • 12:00 - Zadnja ponudba! Stephen Fry: Moab is My Washpot. Roman o spominih na preživljanje mladosti v internatru in kasneje preživetju v svetu. Nekako tako. 3, 54 €. Moj zadnji nakup. Zadovoljna sem.
Če povzamem: v 24 urah sem naročila deset knjig, kakšna lepa okrogla številka. Če bi ponoči čekirala ponudbo, bi se tej množici morda pridružila še kakšna. Morda je pa celo bolje, da sem spala, hehe. In za koliko € bo lažja moja denarnica bančna kartica? Slabih 47 €. V povprečju sem torej za eno knjigo odštela 4, 7 € kar je praktično zastonj. In četudi ponavadi velja pravilo - ne kupuj oz. ne pusti se premamiti popustom in znižanjem, ker to pomeni samo to, da kupiš stvari, ki jih drugače itak ne bi in si že vedno v minusu. Ampak ne, knjige so naložba, knjige so prijateljice in meni ni škoda niti enega centa. Dobila sem dve kuharski knjigi in celo kopico romanov in knjig, ki se dotikajo področij, ki me zanimajo. Jaz temu rečem odličnih 24 ur! Sedaj pa novim podvigom naproti ...

sreda, 01. februar 2012

Že kar nekaj let ...

... si vsakič znova rečem, da bom pogledala vse filme, ki so nominirani za oskarje. Predvsem tiste, ki so nominirani v kategoriji za najboljši film. Podelitev je 26. februarja, jaz pa v petek odpišem zadnji izpit in imela bom dobre tri tedne časa, da pogledam vse filme oz. tiste, ki jih še nisem. Seznam je tak:

The Artist
The Descandants
Extremely Loud & Incredibly Close
Hugo
Moneyball
The Tree of Life
War Horse

Midnight in Paris, The Help in The Tree of Life sem že uspela pogledati. Ostali me še čakajo. Seveda se bom odpravila tudi kaj v kino, sploh ob torkih. Je pa seveda malce smešno - The Descandents pridejo v Kolosej komaj 23. februarja, Eytremely Loud & Incredible Close pa šele 22. marca! Nekaterih filmov pa naše kinodvorane itak sploh videle ne bodo. Tako pač je. Saj smo se ljudje že kot otroci igrali pirate, zakaj ne bi s to čudovito igro, z malce prilagojenimi pravili, nadaljevali še v kasnejših letih?