ponedeljek, 28. februar 2011

Frankfurt

Frankfurt. Teh tadnjih nekaj dni, zato tudi pomanjkanje objav. Več moram pisati. Več pisati, manj jesti, več hoditi ven, na zrak. Amak Bona je lenuhar, jaz sem lenuhar in vsakič, ko odprem hladilnik, se mi nasmehne tistih petnajst slastnih sadnih jogurtov in potem smo kjer smo. Ampak ne, sem rekla, da ne govorim več o hrani, ne razmišljam več o hrani. Imam nek svoj red, in to je to. Hrana je potrebna samo toliko, da preživimo, vse ostalo je izguba časa. In s temi besedami neham o hrani pisati in razmišljati. Bo bolje za vse.

Jogurte bom pa še pila, ko bom lačna.

Jutri je prvi marec. Prvi dan najlepšega meseca v letu. Začetek nekaj novega. Vsak mesec je praktično začetek nekaj novega in z jutrišnjim dnem se, recimo da, že lahko začne pomlad. Zvončki so torej že upravičeno zunaj. Čeprav so zunaj že slabih 14 dni, ampak nima veze. Jutri je marec, jutri je pomlad in to je to.

Ja, zadnje 4 dni sva bila z A.-jem v Frankfurtu. Nemščina me je navdušila. Ne toliko zaradi samega jezika, španščina je še vedno absolutno lepša, ampak zato, ker je nemščina le pomemben jezik, govori ga praktično pol Evrope. Zato imam nekje zadaj, v malih možganih eno skrito misel, da se en dan vpišem nekam v eno šolo, in se malo naučim kako in kaj se streže temu jeziku. Obst und gemuse. Najbrž ima u v gemuse zgoraj tiste dve pikici, ampak se mi ne da sedaj v temi iskati katero tipko se pritisne, da se ti dve pikici pojavita. Sem si pa kupila dve knjigi. V Frankfurtu sem optimistično zakorakala v knjigarno z mislijo, da bodo zagotovo imeli oblico kuharskih knjig v angleščini. Seveda, vse knjigarne, ki jih jaz poznam, so slovenske in te se prav gotovo lahko ponašajo z oblico neprevedenih knjig. No, pri Nemcih je zgodba malce drugačna, tam je še A. komaj našel kakšno knjigo iz svoje stroke v angleščini. Za tak velik narod, kot je nemški, sem jim pač splača prevesti knjige. Tako da sem se kmalu vdala in kupila dve, četudi nemški, zelo ugodni knjigi. 1000 Backideen in Deuche Kuche. Spet u s pikicama. Saj sem si potem mislila, zakaj sploh kupujem kuharice in knjige o peki z mamljivimi knjigami, če pečem, samo jem, če jem, se redim in smo spet pri teh besedah in temi , o kateri ne govorim/razmišjam ... Kakorkoli, knjigi sta bili good deal, četudi jih bom imela samo za gledat ... Slike so lepe ...

Premalo sem slikala nemške dobrote, ki so zatavale v moj trebušček. Klobaso na ulici, pa kesekuhen pa pizza hut pa ogromen šnicel z gobovo omako in pomfrijem ... Imam samo sliki dveh kosov nagnusne čokoladne in stračitele torte, v katerih sem lahko s prostim očesom opazila kepice masla/bolj verjetno margarine ...

U in late makijato ... Ne vem, kako točno se napiše, pa tudi dokaj vseeno mi je ...
Nemci znajo ja, še predvsem postaviti pekarnice na vsake 100 metrov in v izložbah na ogled razstaviti torte in kolačke in rogljičke in drugo pekovsko pecivo. Saj pravim, še dobro, da sva šla samo za 4 dni, drugače bi bile posledice katastrofalne.

No, med tem smo pa v seveda dobili novo pesem na EMI, Maja Keuc mi je še kar okej, tudi Naberjev poba mi ni bil švoh, najboljši pa seveda Slakonja, v katerega sem itak že dlje časa malo zaljubljena, sedaj pa sploh, ko me je pravil v smeh.

No ampak vseeno, nihče me pa ne spravlja v smeh bolj, kot moj A. In tale najin "prvi" letalski izlet mi bo ostal v spominu (ne morem rečt ravno za vedno, kaj če kdaj na stara leta postanem dementna) še zelo zelo dolgo časa ...

sreda, 23. februar 2011

Glee - Umbrella/Singin' In The Rain



Glee dejansko naredijo neznosne pesmi znosne.

Black Swan

Ni mi preveč všeč. Ne maram trilerjev in strašnih reči. In ne vem, ni mi všeč Nina kot Nina. Kot lik. Natalie je okej, ampak Nina mi je preveč ... zapeta. Tako zelo zapeta in napeta, da samo čakaš, kdaj bo nekje nekaj eksplodiralo. Počilo. Bum. Kri povsod. Groza. In ja okej, saj zgodba je kul in vse, ampak jaz bi jo drugače zapakirala. Bolj dramatično in ne toliko psihološko misteriozno. Ker to me ubija in straši. Imam pa rada drame, če bi bilo vse le kančk bolj umirjeno, če bi bilo stanovanje, kjer NIna živi, malo bolj svetlo, če njena mama ne bi imela tako trpečega obraza v očeh, ki sporočajo, 'Nina, ti si zmešana, vsak hip se lahko kaj zgodi', če ne bi Lily tako temačno in s temi svojimi velikimi očmi gledala naokoli in bila stalno na preži ... Ampak je, kakor je. Saj je okej, ampak meni ni všeč. Zgodba o tem, da te lahko neustavljiva želja po popolnosti pripelje sicer resda do popolnosti, ampak po drugi strani do propada, je super in kul, ampak se mi zdi, da sem to že nekje videla. Nekje, ne spomnim se točno, kje, ampak nekje, kjer nisem na vsakih 5 minut zmanjšala jakost zvoka na skoraj minimum in pritisnila F in šla ven iz full screen načina gledanja. Kar se tiče igralske zasedbe, mi je še najboljša Mila. Ona je res ustvarjena za to vlogo. Medtem ko je Natalie sicer tudi dobra, a kot sem že rekla, mi gre na živce Nina in ne morem pomagati, s tem mi gre malo na živce tudi Natalie. In nimam več kaj dosti povedati, film se sicer splača pogledati, že samo zato, da človek vidi, če je Natalie res shujšala 20 pounds zaradi vsakodnevnih treningov, ampak kar se pa neke globje vrednosti in nekega učinka, ki ga na gledalca pusti film, se pa pomojem mnenju ni vredno truditi. Razen, seveda, če imate radi trilerje. Verjamem, da je film marsikomu mojstrovina, a ti ljudje najverjetneje obožujejo trilerje in take podobne zadeve, jaz pa žal ne. Dovolj o tem, me bodo ponoči preganjali labodi v sanjah ...

torek, 22. februar 2011

Mozart torta

Danes, po dolgem času, malo kuharije. Jutri pa, prav tako po dolgem času, en film. Da počasi pridem na stare blogerske poti, ker zadnje čase sem lena kot fuks.

Okej, mozart torta, s katero smo se sladkali na praznovanju A.-jevega rojstnega dne.

Recept je sicer vzet s KulSlo, a se ga nisem držala povsem. Biskvit sem spekla iz standardnega recepta moje mami - 3 jajca, 250 g moke, 250 g sladkorja. Ker sem pekla v pekaču premera 22 cm in ker recept veleva, da biskvit prerežemo samo enkrat, sem sestavine zmanjšala za pol, torej - 3 jajca, 125 g moke, 125 g sladkorja in glede na to, da je biskvit čokoladen, sem del moke (cca. 30 g) zamenjala s kakavom. Najprej stepamo beljake, katerim počasi dodajamo sladkor. Ko je stvar dokaj kompaktna, počasi vmešamo stepene rumenjake. In potem počasi in previdno vmešavamo moko + kakav. Če je stvar na koncu preveč gosta, dodamo žlico olja. Pečemo po občutko, to pomeni, po kakšne pol ure zapičimo zobotrebec v sredino, če ven potegnemo čistega, potem je stvar pečena, drugače pa vrnemo še malo v zavetje tople pečice.

Pečen in ohlajen biskvit torej prerežemo, tako da dobimo dve plasti. Prvo plast postavimo na krožnik, kjer bomo servirali torto, ga navlažimo (biskvit, ne krožnik) s toplim mlekom in rumom. Potem pa se začne prijetni del.

Razvaljamo marcipan. Količina po okusu. Še prej mu vmešamo malo zelene barve, po želji, lahko ga pustimo tudi v naravni barvi. Razvaljamo, položimo na prvo plast biskvita, zaflikamo luknjice in to je to.

Potem naredimo kremo:
100 g jedilne čokolade
2 veliki žlici Nutelle
250 ml sladke smetane
200 g navadnega jogurta
1 želatina fiks

Ta krema je tako zelo dobra, sploh kombinacija smetana + jogurt, da jo bom definitivno še kdaj naredila.
Drugače pa: najprej stopimo čokolado. V drugi posodi stepemo smetano. Ko je ta čvrsta (ne preveč! Sploh jaz imam velikokrat problem, da je smetana preveč zacementirana), vanjo vmešamo navadni jogurt in nato med stepanjem še želatino fiks. Šele na koncu vmešamo Nutello ter tekočo čokolado. Meni so sicer (predvidevam da zaradi razlike v temperaturi - mrzel jogurt in mlačna čokolada) nastali manjši čokoladni delčki, ampak ni bilo nič hudega. Čokolada se je še vedno čutila, poleg tega je pa itak fora v tej svežini, ki jo doda jogurt.

To je to. Torto lahko prelijemo s čokolado ali smetano, po želji.

In še slikovno gradivo:


Slaba kvaliteta, žal, slikano na kraju zločina (torej pojedine) z mobitelom pri zelo slabi svetlobi. Ampak mislim, da je bistvo razvidno.

Res, božanska torta, ki bo pri nas definitivno še na sporedu, z marcipanom ali pa brez.

nedelja, 20. februar 2011

Glee in nov semester

Blog zadnje čase sameva. Filmov nimam časa gledati, po novem sem zasvojena z Gleejem. Tako zelo, da imam na računalniku že dva dni zlovdane nove dele Greysev, PP-ja in The Vampire Diaries, pa niti nisem imela časa jih še pogledati. In me niti ne gane. Glee me je osvojil in četudi mnogi mislijo, da je zadeva blazno neumna, naj vam zaupam - tudi jaz sem bila enakega mnenja! Neumni izseki iz posameznih delov, ki so se vrteli kot reklama na TV3, so res čudni in nikakor ne pokažejo, kako je Glee dejansko dober. To je serija, med katero nikoli ne pogledam, koliko časa je še do konca epizode. Serija, ob kateri se v enem trenutku smejim, v drugem jokam. Noro. Karakterji, muzika, vse to je res noro.

Okej, ja, premalo gledam filme, preveč Glee, zadnje čase pa tudi pečem. Prejšnji teden tortica za A., ta vikend za mojega muca, ena za zabavo s prijatelji in še ena za danes doma. Tako da sem se najedla tortic za nekaj časa. No, za en mesec, potem smo pa že 20. marca, ko bom dopolnula rosnih 20 let. Madoniš se mi to zdi malo. Čeprav kaj pa vem, to so sedaj že resne številke. En piškot, pa bomo že pri gubah.

Jutri se drugače začne nov semester, je začetek enega novega obdobja. V poletnem semestru zmeraj popravljam napake zimskega in uporabljam znanja in modrosti, ki sem jih pridobila na grenkih napakah lastne nespametnosti. Kot, na primer, modrost, ki jo ugotovim vedno znova (čeprav ne vem točno, zakaj si je ne morem zapomniti enkrat za vselej), če ni pametne študijke literature v obliki knjige, madona, hodi na predavanja in si piši zapiske! Tako da ja. Se veselim novega semestra in sem opitimistična, čeprav so komplikacije okoli modulov in športne vzgoje in res je vse skupaj en velik šit, ker se mi reči prekrivajo, ampak bo že.

Jutri se začenja novo obdobje. In še ena stvar, o kateri ne bom govorila. Ker imam občutek, da je boljše, če sem tiho.

Za konec še en posnetek iz Glee-ja, žal se ne dobi cele verzije, kar je škoda, ampak tudi ne, ker se res splača pogledati epizode in biti očaran nad petjem, plesom in energijo ...

petek, 18. februar 2011

Tortica ...

... z rumenimi črtami.

Čeprav se na sliki ne vidijo. 

Znotraj se je skrivala mešanica čokoladnega biskvita in pariške kreme z belo čokolado ...

sreda, 16. februar 2011

Preveč hrane, again.

Zadnje čase krasno kuham, še bolj krasno (in na sploh veliko) jem in (kot lahko opazite sami) bolj malo pišem. Uživam počitnice. Tako, mimogrede, lahko povem, da lenarim že od 3. februarja. Vau, ne vem, kako mi je letos to uspelo. Lani sem tako v zimskem kot tudi poletnem semestru kakšen predmet pustila za drugi rok in tako so se moje počitnice prestavile za kakšen teden ali dva, letos pa sem bila drzna in lepo šla vse po hitrem postopku odpisati in se je vse super izšlo. No, je pa res, da sem imela malo izpitov, tri, od tega sem enega padla dva naredila.

Dovolj o faksu, raje povem kaj o hrani. Ja, spet je tisti teden v mesecu, ko me zelo ljubeznivo in prav nič prizanesljivo obišče pms. Stvar se vleče že kar nekaj časa, kmalu bo en teden, vse skupaj pa se je začelo v petek, ko sem pekla torto. Seveda, una žlica umazana, v eni posodi ostane malo mase, v drugi malo druge in potem oblizovanje žlic vodi do čokolade in tako dalje. V soboto je bil itak popoln razvrat, ker smo praznovali in jedli čipse, pice in torto, ha. V nedeljo sem bila pridna, sadni dan, no od ponedeljka naprej je pa spet same old, same old. Ponedeljek, valentinovo, sem skuhala: kruhove cmoke in piščanca v smetanovi omaki. Za posladek sprehod do Rožne doline potem pa posladek, kot se spodobi: čokoladni sufle. In to v pečici, ki je vedno znova izziv. Ampak je vseeno super uspelo, mehek, puhast, znotraj tekoč. Čokoladne sanje. Včeraj sem bila dopoldne pridna, sadje in tako naprej, za kosilo smo jedi joto, potem pa še malo sladkobe, pa malo sira pa gor in dol. Danes sem skuhala špagete z bolonjsko omako. Njama! Ugotavljam, da me kuha še bolj veseli kot peka, ker ko nekaj spackaš skupaj in poizkusiš in začutiš v ustih tisti okus bolonjske omake, ki si jo jedel celo otroštvo, ooo njama! To je en delček nebes, ki ti pade v naročje. Po kosilu spet malo sladkobe v obliki presladke Milke in štrudlja.

Jutri pa (baje) pride odrešilna mesečna tegoba (ki zame niti ni tegoba, ker me reši še hujše tegobe - hrane) in spet gremo lepo pogumno naprej, misli pa osredotočamo na kaj drugega in ne v hrano.

Spet govorim samo o hrani ampak kaj čmo, drugega se mi itak ne dogaja kaj dosti. Razen tega, da se počasi približuje faks in bomo spet zaposleni kot ene male čebelice in ne bomo nič kuhali in nič pekli in nič jedli, kar niti ni tako slabo.

Aja in zaljubljena sem v Glee. To pa je dejansko serija, ki me v enem momentu nasmeji in v drugem spravi v jok. Ampak je dobra.

Kakorkoli, preveč hrane. Od zdaj naprej torej - manj hrane, več Gleeja :P

petek, 11. februar 2011

Znanstveni podatki

... če bi bila hoja zdrava, bi bil poštar neumrljiv!
Kit plava cele dneve, jé samo ribe, pije vodo in je vseeno debel.
Zajec teče in skače, a živi samo 10 let!
Želva ne teče, ne dela nič in živi tudi 150 let!
Zaključek:naj gre v rit dieta in telovadba!

sreda, 09. februar 2011

Februar ...

... hitro mineva in že smo devetega. Madona, čas hiti. Komaj sedaj sem se navadila in privadila brezdelju in uživanju in počasi se moji dnevi spet postavljajo v neko rutino. Zeleni čaj zjutraj ostaja. Sedaj bom pričela še kosilo kuhati. Nekako se moram zaposliti. Spet vsak dan hodim na hrib. Danes pričnem še s kolesarjenjem pred TV-jem.

Zadnjič sem šla tečt. Pretekla sem 100 metrov, se ustavila, obrnila in šla domov. Boni sem pred odhodom rekla - 'pridem čez eno uro', doma sem bila po 15 minutah. Kar je presenetljivo dolgo, glede na to, da sem pretekla 100 metrov. Najprej sem morala seveda še priti na štartno mesto. Od koder naj bi pretekla 2 kroga čez polje, kar bi zneslo 6 km. Kaj pa vem, saj sploh ne maram tečt.

Pa še potrta sem, ker pome prečiščevanje ne deluje tako, kot bi moralo. Trudim se že, trudim, a rezultatov ni. Zato bom sedaj pridna in se držala "pravil" do pike natančno. Potem bomo pa videli. Če bo, bo, če ne bo sem pa v riti. Ah, nima veze. Važno je, da grem vsak dan z Bono ven. Lepo na hrib. Pridobiti nazaj kondicijo. Malo olajšati rito, da bo potem lažje tekla. Potem pa bomo videli ... zaenkrat bi lahko rekli da je situacija okoli teka on hold. Stvari niso še čisto razjesnjene. Najmanj v moji glavi, tako da dokler ne bo tak pošlihtano bo vse kar nekaj časa še na čakanju.

Sedaj pa grem brat knjigo. V španščini! Ker moram malo vaditi. Da tole mojo španščino izboljšam in se potem začnem učiti nemško. Ha! Ker grem čez 14 dni v Frankfurt.

Auf Wiedersehen!

nedelja, 06. februar 2011

The King's Speech

Pa sem ga končno pogledala. Eden izmed favoritov za oskarja. Kaj pa vem. Film je drugače res dober, ampak me ni prepričal povsem. The Social Network mi je bil boljši. Bližji. Prav zaradi te bližine, me je bolj prevzel. Čeprav tudi Kraljevi govor ni napačen. Ampak na oskarjih bom navijala za Socialno omrežje.
Zgodba nas popelje v 30ta leta, ko se Bertie oz. Albert, sin kralja Georga petega, sooča s hudimi težavami, ki sodijo k njegovemu položaju - javno nastopanje. Njegov govor oziroma jecljanje, mu povzroča namreč težave. Stvar je seveda izredno frustirajoča, že za navadne ljudi, kaj šele za kraljevega sina. Elizabeth, Bertiejeva žena se, po mnogih neuspelih poizkusih in terapijah, odloči in poišče človeka, za katerega misli, da lahko dokončno pomaga Bertieju. Tako se v filmu pojavi Lionel. Ne le, da zadane bistvo Bertiejeve napake, med njima se stkane prav posebna vez.
Collin Firth je res odličen v vlogi Bertieja, čeprav me ni impresioniral. Helena B. Carter me prav tako ni pretirano navdušila, mi je pa Lionel oziroma Geoffrey Rush naravnost odličen. On je pravzaprav edini, kateremu bi rs privoščila oskarja. To njegovo poslanstvo, ki mu je bilo naloženo kot Lionelu, kot človeku, ki se mora soočiti ne samo s hudo napako, ki je huda za vsakega posameznika, ki se z njo sooča, ampak tudi s karakterjem, kot je Bertie. Ker, roko na srce, Bertie in njegova žena sta malo posebna. Imata svoje finte, ki jih nisem najbolje razumela. Kraljevske finte, I guess. Prav zato mi je Lionel ključna oseba, ki povezuje vse skupaj. Ne samo, da pomaga Bertieju glede govora, ampak ga razume globlje, gleda bolj globoko, bolj vanj in mu pomaga odkriti dele, za katere niti sam ne ve.
In ob tem se človek zamisli - koliko dejavnikov vpliva na to, kar smo. Koliko dejavnikov nas definira, koliko dejavnikov, ki smo jih morda že davno pozabili, koliko dogodkov, stvari. Kako zelo je res to, da nismo samo nek skupek misli, ampak dejanj. Koliko resnice je v tem, da od trenutka, ko pridemo na svet, pričnemo pisati na list papirja. In pišemo svojo zgodbo. In človek ne more en dan reči in se ustaviti in si misliti 'zdaj bom pa naredil to in to'. Ker ne moreš. Ker je del tebe že napisan in dogodki, ki so bili, so v tebi. Ravno to, je, po mojem, bistvo filma. Pravzprav bistvo sveta in življenja. To sporočilo, ki ga nosi, in dejstvo, da so se mi na koncu orosile oči, ta film postavlja na mesto nadpovprečnih filmov. Četudi me ni 'zadel', tako kot The Social Network.
Film definitivno vreden ogleda. Kako se bo razpletla zgodba z oskarji, bomo pa videli.

Ponoči ...

... sem sanjala, da sem vodila oskarje, ha! Skupaj z mojo mami. Moje vodenje je izgledalo nekako tako, da sem imela na začetku eno uvodno šalo, potem pa sem samo napovedala "nagrada za najboljšo stransko vlogo" itd. V ustih sem imela aparat za zobe, kar je moje vodenje zelo oteževalo in posledično me ni nihče nič razumel. Poleg tega sem imela zelo grdo obleko.

Potem, ko sem odvodila oskarje, pa sem šla na badminton na faks. Ker sem pozabila superge, mi je sošolka posodila volnene "čeveljce". Svašta.

sobota, 05. februar 2011

The Education of Charlie Banks

Film sem pogledala izključno zaradi tega, ker v njem igra Jesse Eisenburg. In me ni preveč prepričal. Jesse je sicer povsem okej, kar se igre tiče, ampak zgodba ni nekaj ne vem kaj. Film je drugače režiral Fred Durst, pevec skupine Limp Bizkit. Filmu manjka en tak čar, ki te potegne in zapelje in začara. Zgodba je sicer povsem solidna, a preveč površinska. Nekaj ji manjka. Predvsem pa ji manjka pravilna upodobitev. Kaj pa vem. Charlie Banks je drugače navaden fant, ki že v otroštvu spozna Micka, agresivnega mladeniča, ki misli, da je cel svet njegov. Problematičen je predvsem njegov agresivni karakter ter nemirne pesti, ki povzročijo marsikatero krvavo lužo. Charlie kot priden dečko seveda ne sodeluje oziroma podpira Mickovih dejanj, kar ga privede do neugodne situacije. Film je napet, vsaj kar se tega tiče, mu nimam nič očitati, ampak zgodba in samo sporočilo je nekako čudno. Kaj pa vem. In je Jesse je en tak brezvratnež, izgleda, kot da bi enega bobka oblikoval v človeško telo, mu nataknil še glavo in pozabil na vrat. Nič posebnega torej oz. I'm not impressed.

četrtek, 03. februar 2011

Miss Pettigrew Lives for a Day

Luškan filmček. Amy Adams, seveda, ena izmed meni ljubših igralk, sploh v Julie&Julia. To je film o katerem pravzaprav nimam veliko mnanj, niti besed. Ker je sam po sebi zadosten. Ni potrebno, da je gledalec blazno pameten, ali blazno filozofski, ali da je ne-vem-kakšen ljubitel filmov. Preprosto samo gledaš in sporočilo pride, prav nič zakamuflirano in zadekano v ovoj. Miss Petigrew je drugače varuška, ki je bila ravno odpuščena. A ker je bojda nesposobna, ji agencija ne more priskrbeti nobene službe več. Miss Petigrew tako po naključju (ali pa tudi ne) pride do Delysie Lafosse, pevke in igralke, ki živi navidez breskrbno življenje. In prav tak je tudi ta film - brezskrben. Skrbi in dileme, ki se pojavljajo sicer so dokaj obsežne, a Amy Adams oziroma Delysia jih jemlje tako površinsko, da je kar presenetljivo. No, Miss Petigrew preživi pri Delysii en dan in v tem enem dnevu se vse spremeni. 
Nimam več kaj dosti napisati, film, ki se dogaja umirjeno a vseeno hitro, ker ga vodi dogajanje okoli Delysie in njenih problemov, je krasen za en pokosilni počitek. In prinese veliko več, kot počitek, prinese razmislek o eni najpomembnejših reči v našem življenju. Ne bom povedala kaj, poglejte si sami.

sreda, 02. februar 2011

Če čebula ne bi imela če bila bi bula

ČE:
...neham viset na internetu in se grem učit imam kar dobro šanso, da jutri naredim izpit!
...jutri naredim izpit sem svobodna deklina za celih 14 dni!
...sem svobodna deklina za celih 14 dni bom lahko kam šla!
...bom lahko kam šla, bom zelo vesela!
...bom zelo vesela, bom manj jedla!
...bom manj jedla, bo moja rit lažja!
...bo moja rit lažja, bom lahko več in hitreje tekla!
...bom več in hitreje tekla, bom morda lahko kmalu pretekla zelo veliko!
...bom kmalu lahko pretekla zelo veliko, bom lahko šla oktobra na mali maraton!
...bom šla oktobra na mali maraton, bom zadovoljna, ker bom v dosegla cilj!
...bom dosegla cilj, bom imela več motivacije za študij!
...bom imela več motivacije za študij, bom bolj uspešno študirala!
...bom bolj uspešno študirala, bom lažje dobila službo!
...bom lažje dobila službo, bom zelo srečna ... no ja, bom zelo srečna ker bom kot doplomant FDVja sploh imela službo in bo moj življenjski cilj takorekoč dosežen.


Torej se zdaj grem učit. Grem dobit službo!

torek, 01. februar 2011

Life As We Know It

No evo, to pa je ena romantična komedija, ki je realistična, dovolj zmedena in hkrati ne skrajno patetična, kot You Again. Čeprav je povsem mogoče, da delam krivico. Kristen Bell ne maram (čeprav mi ni nikoli nič naredila in mi je pravzaprav zelo fletkana in luškana in mičkena), medtem ko je Katherine Heigl moja punca. Ni pretirano shirana, noge ima prav hecno na x, pa še malo (čisto malo) podbradka. Je zemeljska, ja! Všeč mi je bila kot Izzie (pa še pekla je rada in se ponoči basala s putrom), všeč mi je bila v Knocked Up, 27 Dresses, Ugly Truth, edino v Killers je bila malo bolj tako tako, ampak ni sama kriva, cel film je zanič. Poleg tega vedno igra eno tako zdravo, ne preveč bogato, pa tudi ne popolnoma revno Američanko, ki lepo skrbi zase, ampak v mejah normale. No in tako vlogo ima tudi tule. Holly, ki ima svojo mini pekarnico, ker delajo zdrave, bio reči in slaščice, in omaro polno lepih oblek. Edino, kar ji manjka, je partner, ampak kdo bi se sekiral če imaš noro postavo in talent za peko?! Na drugi strani pa je Meser (sploh ne vem, kakšno je njegovo ime - to je namreč priimek), ki obožuje šport, vsak dan teče, šport je tudi njegova služba. Meser in Holly nimata torej nikakršne skupne točke razen ... njinih najboljših prijateljev. Ki sta ju v preteklosti že poslala na zmenek, pa se stvar ni preveč dobro obnesla. No, ampak ta dva prijatelja sta bila očitno trdno prepričana, da ju nekako že spravita skupaj, zato sta se ... odločila umreti in jima pustita njuno eno-letno hčerko. Od tu naprej se reči seveda komplicirajo, ampak v okej smer, v povsem gledljivo smer, verjemite mi, jaz pobegnem stran od filma takoj, ko začutim tiste komplikacije, ki so tako preveč napihnjene in me delajo živčno. In tega v tem filmu ni. Povsem okej filmčič, za trenutke, ko smo že malo utrujeni in je film lep zaključek dneva in uvod v spanec. Kar se romantike tiče je dobro poskrbljeno, s številnimi preobrati. Kar pa se komedije tiče - no, enkrat sem se zasmejala. Je pa res, da mora biti film res smešen, da me nasmeje. Pa drugače sem vesela in nasmejana, tudi dokaj duhovita oseba, v resničnem življenju, ampak filmi, ne, filmi pa me ne dobijo s poceni forami. Tako da ja, film vsebuje en kvaliteten prizor vreden smeha.

Priporočam!