torek, 30. november 2010

Whip It


Okej, it's official, Drew Barrymore je waaaaaaaaay better režiserka kot igralka. Na začetku sem bila rahlo skeptična, kako bo tole izpadlo v režiji Drew, ampak je res kul film. No saj itak, če človek obožuje Ellen Page ga itak ni težko zadovoljit. Par kadrov njenega lepega obraza in take nekakšne njene pojave, pa je. No ampak tudi sama zgodba, vidi se, da je film posnet po knjižni predlogi, zato pa je tako dober. Sicer dokaj klišejsko, najstnica, ki si želi pobegniti iz malega mesteca, kjer je ujeta med Oink Jointom, kjer streže hrano na vsaki 2 uri, ko sploh pride kakšna stranka in med mamo, ki preko nje uresničuje svoje sanje o lepotnih tekmovanjih. Potem je tu seveda tipično uporništvo, ki privede do novega hobija, rolkanja in do novega fanta, ki igra v kul indie bandu. Film ne bil tipičen ameriški B film če se proti koncu ne bi zgodil zaplet, in se do konca filma tudi uspešno rešil. Kar daje sicer tipični zgodbi poseben čar, so igralci oziroma bolje rečeno liki. Razor, trener zelenih rolkaric, ki na tak smrtno resen način jemlje vse skupaj, a je prav prisrčen. Saj sploh ne znam opisat, si boste morali pogledati sami. In ženske, v poznih 20ih, 30ih letih, ki se preganjajo po rolkališču. In oče, ki na koncu ponosno zabija tablo sredi trate s številko svoje hčere in ponosno pogleda proti sosedu. In tudi mama, ki jo vse gane, a tega ne prizna. Kakorkoli, res noro dober film, in močno močno priporočam ogled.

nedelja, 28. november 2010

Going the distance

Kakšen butast film. OMG! Za tak film obstaja en prav lep izraz - izguba časa! In to big time!

Mislim, okej, ja, fant spozna punco, punca pa njega, oba pijana, sta si všeč in tri tedne skačeta po morju, hodita naokoli, jesta večerje sredi New Yorka na križišču prometne ulica (so not romantic) in potem ona gre in se pogovarjata po telefonu pozno v noč in kar naenkrat sta noro zaljubljena. Mislim, come on! Ne, to ni to. Film s tako tematiko bi bil veliko boljši v bolj dramatični izvedbi. Ne vem, sori, meni taka tema ne paše na komedijo. Jaz bi dolge poglede, ljubezen na prvi pogled, zaljubljeno strmenje drug v drugega in podobne reči ... Sploh pa Drew Barrymore. Ona mi je bila edino dobra v 50 First Dates kjer je igrala clumsy deklino, ki je vsakič znova pozabila kdo in kaj je. In to je edina vloga, ki jo je odigrala okej, ker taka pač je, clumsy deklina, ki niti pod razno ni tip osebe, v katero bi se zaljubil en srčkan Justin Long. In ki bi zaradi nje zapravljal denar za letalsko karto od New Yorka do San Francisca, ki, btw, kot prikažejo v filmu, niti pod razno ne stanejo več kot 1,000$ (razen če so božične cene res 5x višje), ampak dobrih 200$ (sem poguglala, Best Travel Store, ki je, še en btw, last Slovenca!). No in zakaj, hudiča, bi ta luškan Justin Long se sploh zagledal v eno Drew, ki izgleda totalno znucana? No, pa saj ni edina, film Going the distance ponuja gledalcem tako znucano temo, da je že kar porazno. Sicer nisem štela, ampak sem prepričana, da sem med filmom najmanj 7x pogledala, koliko časa je še do konca. In vmes 3x preverila, če sem slučajno dobila kakšen mejl. In vmes sem tudi šla prebrat navodila za pisanje eseja za faks. Vse to med gledanjem filma. Ne, nisem pritisnila na pavzo. Kakorkoli, film morda ponuja kakšna 2 zares komična prizora (čeprav je res, da sem jaz zahteven gledalec in me zlahka ne nasmeji karkoli) in tudi stranski igralci me niso navdušili. Ne vem, nekako mi ne izpade posrečeno. Ni kemije. Ni kemije med igralci, ni kemije med zgodbo in dogajanjem in kar je najbolj grozno, ni kemije med mano in filmom. In pika.

sobota, 27. november 2010

Načrti in ... norišnica.

Razvadila sem se. Recenzije filmov, muzika, recepti. Vse to nekako ubija v meni tisto pisateljsko žilico oz. lahko bi se bolje izrazila - čut za nakladanje. Pa ne toliko nakladanje, saj ni nujno zmeraj vse pa kar nakladanje, ampak bolj, pisanje. Pisanje v takem pomenu, ko začneš z enim stavkom in prepustiš mislim svoj tok in samo pišeš in pišeš in pišeš. Kot to počen sedaj. Pravopisnih napak je ogromno, ampak hej, koga brigajo pravopisne napake. Ko pride do tega, da človek samo piše, da pusti prstom prosto pot, da tečejo po tipkovnici, potem napake niso pomembne. Na njih se sploh nima smisla ozirati, bom že na koncu šla čez vse skupaj še enkrat in popravila. Pa tudi, napake sploh niso važne...
Okej, zdaj sem malo zabredla. Zašla v slepo ulico. That happens. In sploh ne vem, zakaj se še vrtim okoli tega pisanja in to, ko pa sem danes želela povedati čisto druge reči.
Naslednji vikend bo velik pekovski vikend, Miklavž in to. In dobila sem noro, NORO idejo za Božiča, medene hiške. Zadnje čase se mi namreč na internetu odpira cel nov svet - no, se bom bolje izrazila, delčki sveta so bili vedno odprti, sedaj pa sem jih sama končno sestavila skupaj in sedaj imam odprt cel nov svet. Namreč mnogokorat se sprašujem, ko odprem internet, kaj naj sploh počnem. Okej, grem pogledat na neumen FB, da vidim kdo je s kom skupaj in kdo je spet napisal kakšno neumnost (in se ob tem močno brzdam, da ne napišem kakšnega komentarja, ki bi me stal kakšnega prijatelja ali dveh - no ampak, če prav pomislim, moji prijatelji ne pišejo neumnosti. Traparije pišejo predvsem znanci, ljudje, ki sem jih morda videla parkrat, z njimi dvakrat spregovorila in v vsakdanjem življenju morda enkrat pomislila nanje, za te mi je pa tako ali drugače vseeno, kaj si mislijo o meni in če jih imam med prijatelji ali ne - torej rezultat tega je, da morda komu bom kdaj komentirala kakšno neumnost), potem seveda mejli, en blog, drug blog, Big Brother (da vidim kakšne neumnosti se šele tam dogajajo, to je pa some serious shit, vam rečem), pa Kulinarika in to je v bistvu to. No, včeraj zvečer sem pa odkrila medene hiške in domišljija mi je začela delati in z A.-jem sem se zmenila, da mi bo pomagal, in če bodo ratale lepe in ne bodo razpadle, jih bova dala žlahti za darilo in jaz imam celo eno (neuresničljivo?) idejo o tem, da bi iz medenega testa naredila jaslice, ampak saj, bomo videli. Kakorkoli, danes sva bila v Merkurju in sem našla modelček za piškote - snežaka, ki bo kot za nalašč za pred medeno hiško.
Groza. Govorim brez repa in glave. Kaj je v bistvu poanta tegale zapisa je to, da ... okej, več delov ima: prvi namen je ta, da se ufuram nazaj v pisanje (ufuram - kako grda beseda, ampak nimam časa iskati sopomenke), ker tole je res katastrofa. Včasih so se mi misli pletle po glavi sto na uro. Okej, saj se mi sedaj tudi, ampak tokrat te misli govorijo o medenih hiškah in tortah in ne o kakšnem globokem razmišljanju. Pa dobro, kdo rabi globoko razmišljanje, naj ima vsak svojega. Okej druga točka: želela sem deliti vse te moje pekovske načrte. Ki jih pravzaprav niti nisem v celoti razkrila - medene hiške so le en del, dokaj oddaljen, saj na vrsto pridejo šele za božič. Vmes je še Miklavž. In razni piškoti, ampak to bo vse še sledilo. In tretja točka je pravzaprav čestitka sami sebi, da sem na internetu končno odkrila nekaj pametnega. Kot da je to dobra stvar. Ah kakorkoli, malo se mi že meša, tista Rafaelo torta v Zvezdi in potem še mamin štrudelj in še A.-jeve palačinke so mi zameglile razum. Obtežile želodec. Obolečinile želodec. Prepovedale jutrišnje tehtanje.
Kakorkoli, za konec še en nasvet - nikakor ne rinit z avtom v BTC. Ker je NORO!!!

petek, 26. november 2010

Easy A

"I don't know what your generation's fasciantion is with documenting your every thought, but I can assure you they're not all diamonds."

Enkraten film. Ne vem, zadnje čase gledam same dobre filme. Kar je kul, pogledam dober film, si želim videti še kakšen dober film, zato jih gledam še več, in prav vsi so mi dobri zanimivi, tiste, ki so bedni in dolgočasni pa itak preskočim. Torej ja, odlična Emma Stone, ki se mi je kar usidrala v srce (to sem v mlajših letih govorila tudi za Lidsay Lohan, pa vidimo kam jo je sedaj pot pripeljala, upajmo, da bo Emma pametnejša, kar mislim da bo, glede na to, da je sedaj že starejša, 22 let) in sem jo sedaj prvič videla v glavni vlogi. Glede na to, kar pravi striček IMDB je to pravzaprav ena izmed njenih prvih glavnih vlog, tako da lahko sedaj pričakujemo še mnogo (dobrega). Kakorkoli, poleg Emme Stone se v filmu pojavi še kopica drugih, antipatična Amanda Bynes, pa Dan Humphrey, ki je zame tukaj spet samo Dan, čeprav Penn Badgley igra Todd-a, ki je sicer kul in okej, ampak saj, kaj več ne morem pričakovati. Je pač povprečna vloga povprečnega najstnika, kar je tudi Dan v Gossip Girl, tako da so iste poteze in fraze in smeh in vse kar sodi zraven samoumevne. Ne vem, ali je to res problem pri igralcih, ali se samo meni tako zdi, ker se mi igralci iz TV serij bolj usidrajo v spomin. Ker pri seriji igralec le igra en lik skozi nekaj let oziroma sezon. Pri filmu pa je 2 uri in konec. Kakorkoli, Easy A je res dober film. Lahkoten, lepo gledljiv, zgodba teče skozi pripoved Olive, ki je drzna in začne govoriti reči, ki jih je bojda počela, čeprav jih v resnici ni. Ampak, if we look closely, so jo v to pravzaprav "prisilili" drugi. Kot na primer na samem začetku, ko si Olive izmisli fanta, s katerim je šla ven, sošolec njenega brata s koliđža, da ji ne bi bilo potrebno iti kempirati s čudnimi starši sošolke. In seveda, ko pride sošolka z vikenda nazaj, hoče vedeti vse o zmenku. In seveda sledi, "oh, you totally did it! You did it, aren't you?" In če to vprašanje pomnožiš 5x, je vse kar moraš rečti en mali da, da jo utišaš, in tu se zgodba šele začne ...

četrtek, 25. november 2010

It's a kind of magic ...

Grey's Anatomy ... poleg Weedsov definitivno moja najljubša nanizanka. Trenutno teče 7. sezona in ne vem, stvari so tako zelo drugačne. Par minut nazaj sem na Foxu ujela en del, mislim da je 3. sezona, kaj takega. Denny je mrtev, Burke je še vedno chief of cardio in s Christino načrtujeta poroko, George se zaljublja v Callie. Oh, kje je že to. Sedaj so reči tako zelo drugačne. Od začetnih 5 stažistov - Christina, Meredith, Izzie, George in Alex sta ostala samo še Meredith in Alex. In to sem se zavedla šele v zadnjem delu, ko Meredith razmišlja o besedah Baileyjeve na začetku njihovega pripravništva, ko je le-ta dejala, da bosta na koncu ostala samo onedva. In res sta. In sem se zamislila, koliko reči se je spremenilo. In še druga misel - kako lahko ena taka serija vpliva na gledalca, kaj lahko ustvari. Zame so vsi ti junaki resnični. Čar tega je to, da igralcev prej nisem poznala. In jih še zdaj ne poznam iz nobenih drugih filmov, razen Katherine Heigl. Ostale še nisem zasledila. Okej, Dempsey je izjema. Kar želim povedati je to, da je bilo v tej seriji toliko momentov, ko sem se smejala, toliko momentov, ko sem jokala, ko sem obstaja z odprtimi usti ... in čeprav se mi zdi, da je serija v zadnji sezoni izgubila na tem svojem čaru (predvsem zaradi spremenjene igralske zasedbe), ima toliko zgodovine in toliko čustev me veže nanjo, da je nikakor ne morem prenehati gledati. In Jack in Kate na Titanicu sta sicer fletna, ampak Denny in Izzie, to bo zame ena lepših ljubezenskih zgodb ever. In ko je Denny umrl ... me je res strlo. Niti ne znam opisati, kaj mi je ta nanizanka storila oz. kaj je na njej, da me tako veže, ampak nekaj je ... nekaj magičnega. In res si bom še enkrat ogledala vse epizode. Ker bo zabavno. In ne vem ... vse dobi nov pomen, ko si stvar ogledaš še enkrat.

sreda, 24. november 2010

Twelve


Twelve. Nova droga, ki obnori mlade. 50 Cent, ki jo preprodaja. Tako kot Natu (iz Gossip Girl) preprodaja travo. Ja, Chace Crawford bo zame ostal Nate. Čeprav je tukaj White Mike. White Mike, ki je ostal brez mame. Oče natakar, živita v stanovanju, kjer se ne da regulirati toplote radiatorjev. Zato Nate leži skoraj nag na tleh na vzmetnici. Ker je pri tleh bolj hladno. White Mike. Na tak način nas v zgodbo vpelje znani glas Kieferja Sutherlanda. In nadaljuje - White Mike preprodaja travo bivšim sošolcem. Ker sta z očetom ostala v velikih dolgovih po materini smrti in njenem (neuspešnem) zdravljenju raka. White Mike tako cel film postopa po New Yorku, od zanemarjenega gradbišča, ker preživi noč v luknji (in si predstavlja, kako je njegovi mami v grobu), do zabav na Upper East Sideu, kjer Chris v velikanski hiši brez staršev regulira med zabavami bogatih razvajenih najstnikov in nasilnem bratu, ki je pobegnil z boot campa. Vmes se še malo streljajo, umirajo, jokajo in nasploh, živijo. Odsevajo življenje kot je, zagotov, v prenekaterih delih sveta. Velika mesta. Veliko ljudi, izgubljene duše. Starši na enem koncu sveta, otroci s pištolami in meči na drugem. Mame, ki si okoli vratu ovijajo biserne ogrlice, in nesrečne hčerke, ki steklenično twelva plačajo z nedolžnostjo. Mame, ki prek spletne kamere govorijo z otroci in medtem goltajo tablete, in otroci, ki prirejajo zabave, ki uidejo izpod nadzora in se končajo tragično. Film, ki od samega začetka smrdi po nesreči. Tragediji. Vredno ogleda. Pa čeprav White Mike ni White Mike, ampak Nate. Zame bo on vedno Nate.

torek, 23. november 2010

Limonini mafini

Recept sem našla na med.over.net, a ga malo priredila. Nikakor mi namreč ne gre v glavo, kako redko naj bi bilo testo s 300g moke in 200g sladkorja in sokom 2 limon, deci olja, deci jogurta?

Kakorkoli, te uganke nismo šli empirično reševati, ampak smo jo že v samem začetku ovrgli in sem naredila lepo po preprosti kmečki pameti in izpadlo je okej!
Torej, recept. Kot že rečeno, našla sem ga na med.over.net, ga prikrojila in si ga sedaj delno lastim za svojega. Kmalu bo objavljen tudi na Kulinariki.

Odločila sem se tudi, da recept pojasnim v nulo, just in case, če bere kdo, ki je v kuhanju in cukarpekarstvu popolen laik in novinec. Tisti, ki se za kuhinjskim pultom in mešalci dobro spoznate, lahko naslednji sestavek prekočite, saj bom na koncu napisala vse sestavine še enkrat.

Potrebujemo eno malo večjo posodo, električni mešalec, žlico ali dve, cedilo oz. tisti pripomoček s katerim lahko presejemo sladkor/moko. In seveda pekač za mafine. Tisti za velike ali majhne, nima veze.

Torej najprej vzamemo posodo (jaz uporabljam plastično, lahko je tudi steklena, kovinka, kakorkoli) in notri ubijemo dva jajca. Mene je mama vedno učila, da je treba lupinico postrgati še s prstom, da odstranimo ves beljak. To je packarija, ampak jaz osebno nisem navajena stran metata. Potem dvema jajcema dodamo 18dag sladkorja. To nekaj časa stepamo z mešalcem, da zmes postane svetlejša in penasat. Nato dobro umijemo dve limoni (najboljši sosed nas lepo opzori, da agrumi na zunanjosti obdelani s konzervansi), ju prerežemo na pol in dobro ožamemo. Sok zlijemo k jajcem in sladkorju. Dodamo še limonino lupinico - pa ne je kar naribat s tej limon s nešteto konzervansi, raje kupite že naribano. Na hitro malo premešamo z mešalcem. Nato stehtamo 300 g moke, ji dodamo 1 zavitek pecilnega praška in z žlico malo premešamo. Nato moko s pecilnim praškom presejemo k jajcem, limoni in sladkorju. Kar lepo vse naenkrat, po želji lahko vmes malo premešamo. Zakaj je treba moko presejati? To človek ugotovi šele, ko enkrat to dejansko naredi. Ker se v moki najdejo prav hecni trdi delci. Ne vem, če je z vašo moko tudi tako, mogoče si je samo moj mlinar vmes grizel nohte in so zato v moki trdi delci, haha. No, šalo na stran, s presejavanjem moke tudi vnesemo malo zraka notri. Nasploh pa si tega želimo zato, ker je bikskvit oziroma mafini potem bolj puhasti. Zato tudi stepamo jajca (če bi želeli še bolj puhasto, bi lahko tudi posebaj stepli rumenjake s sladkorjem in posebaj beljake v sneg). Ko je moka vmešana v testo, vzamemo čisto žlico in v zmes dodamo 2 jedilni žlici kisle smetane. Malo premešamo in vzamemo olje ter dodamo v zmes 1 jedilno žlico olja. Spet malo premešamo in voula, čaka nas samo še zelo prijetno opravilo (sarkastično mišljeno, seveda), polnjenje pekača za mafine. Prej je modelčke fino malo namazat, ampak jaz zadnje čase obupujem, karkoli naredim, na koncu se mi mafini še vseeno primejo in ne gredo lepo ven. Moje pojmovanje 'gredo lepo ven' pomeni, da bi kar sami od sebe padli ven. Pri meni se je treba malo potrudit, s šabrom malo naokoli požokat in v najhujšem primeri, z zobotrebcem po tleh podrgnit, da se odlepijo od dna. Ne vem, nekaj bo treba pogruntat. Torej modelčke dobro namažemo, napolnimo in pečemo 20min pri 180°C.

Torej, še enkrat napisane vse sestavine:
2 jajci
18 dag sladkorja
sok 2 limon
limonina lupinica
300 g moke
1 pecilni prašek
2 žlici kisle smetane
1 žlica olja

Pečemo 20min na 180°C.

Še slikovni material:
 Takole so buhteli v pečici, po 7ih minutah pogledam v pečico in me je skoraj kap, kako zelo so narasli!
Malo sem jih prelila z rdečo in rumeno glazuro, da so lepši na pogled (na okus pa prav nič drugačni). Glazura je drugače samo sladkor v prahu z malo limoninega soka in barvilom.

Uspešno peko in dober tek!

ponedeljek, 22. november 2010

The Joneses


They're not just living the American dream, they're selling it.

Družina Jones - Kate, Steve, Jenn, Mick. Počnejo to, kar mi nezavedno počnemo vsak dan. "Tina, kok maš hude čevle! Kje si jih kupila? Vou pa ful hud pulover, kok je biu? A že dolg nazaj?" Počnejo to, kar se oglaševalci trudijo početi vsak dan, na vsakem koraku. In z njimi so zadeli terno. Družina Jones, umetno ustvarjena družina, da živi sanjsko življenje, ki niti ni njihovo. Da živijo življenje nekoga drugega. Da živijo za produkte, za številke, za čim večjo prodajo. Ki hodijo po ulici, sedijo v razredu, igrajo golf, se vozijo z avtom, se smehljajo na zabavi z enim samim namenom - prodati vse, kar imajo, vidijo, prodajajo. In seveda, bolj se film bliža koncu, bolj se tudi gledalcu v mislih zasidra misel - hudiča, oni nimajo življenja! Oni 24ur na dan, 7 dni na teden, 30 dni na mesec, 365 dni na leto živijo življenje, ki ni njihovo. Nimajo družine, nimajo prijateljev, nimajo zaupnikov. Imajo le stranke, žrtve, na vsakem koraku ljudi, ki jih morajo očarati. In s koncem filma se bliža spoznanje, kako damaged so ti ljudje, so ti prodajalci, ki bežijo pred resničnim življenjem in ki lahko pustijo tudi usodne posledice na ljudeh, ki so njihovi "sosedje", "prijatelji", a v prvi vrsti kupci produktov njihovih strank.
Genialen film. Ki bi si ga moral ogledati vsak, ki dela v oglaševanju. Ali pa tudi ne. Stvari bi potem morda postale malo preveč realne, kajti svet je nor, svet beži v nore smeri, in ni vrag da si ne bi kdo dejansko spomnil takega projekta ... A zaenkrat je to na sečo le film. Odličen film!

nedelja, 21. november 2010

Ledena torta

Mami je danes praznovala rojstni dan. In seveda, najlepše darilo, kar ji ga lahko podarim, ena dobra, domača, slastna torta.

Priprave so se pričele že v petek zvečer s peko biskvita. Čez noč je biskvit odležal, v soboto zjutraj pa se je začelo zares. Okej, najprej recept:

Biskvit:
5 jajc
25 dag moke
25 dag sladkorja
1 pecilni prašek
1 dl olja
1 dl vode
2 žlici kakava

Rumenjake, sladkor, olje in vodo zmešamo, dodamo moko in pecilni prašek, nazadnje pa še vmešamo stepene beljake. Vlijemo v tortni model premera 26 cm in pečemo 35 minut na 180 stopinj.
Biskvit poljubno navlažimo z mešanico mleka in ruma.

Sama sem sicer pekla v pekaču premera 32 cm in je ratalo čisto okej, ker je bil biskvit ravno prav debel in ko sem ga prerezala na pol nista bili plasti predebeli.
V soboto zjutraj sem bikvit bolj ali manj uspešno prerezala, namočila, potem pa pričela s pripravo kreme:

Krema:
1 l sladke smetane
20 dag sladkorja
12,5 dag masla
4 jajca
vanilijev sladkor
3 vrečke želatine
kakav

Jajca, sladkor in vanilijev sladkor stepamo nad soparo, vendar pazimo, da nam ne zavre. Ko lepo naraste, odstavimo in ohladimo.
Medtem želatino namočimo v 1 dl mlačne vode in pustimo, da nabrekne (10 minut), nato jo raztopimo nad soparo in vlijemo v jajčno mešanico.
Vse skupaj ohladimo, stepemo smetano in jo dobro vmešamo v maso.
Ločimo zmes na 2 dela in eno polovico obarvamo s kakavom, nato pa s tem napolnimo biskvit.

Okej ja, kot sem predvidevala, so bili problemi z želatino. Težko je namreč stepat smetano, mešati jajčno zmes z želatino med ohlajanjem, poleg tega je še živčnost naredila svoje in seveda so nastale bunkice. Potočila sem solzico ali dve (kar se itak zgodi skoraj vedno ko mi gre kar narobe, kaj morem, občutljiva dušica in to), a povsem zaman. V torti se na koncu bunkic ni niti opazilo.

Okej, torta sama je bila že izziv, potem je bil ponovni izziv še dekoracija. Odločila sem se namreč, da naredim čokoladni obroč. Postopek za to je lepo opisan tule:


Ja, jaz sem najprej na peki papir z belo čokolado narisala črtice oz. pikice oz. malo sem si dala duška in naredila tak hecen vzroček. Počakala sem, da se je ohladilo in čez namazala temno čokolado. Potem sem malo počakala, da se je ohladilo, in še ravno pravi čas ujela tapravo temperaturo, da je čokolada še ni začela lomiti, ko sem jo prenesla na torto. Pomagala sta mi A. in mami in super je ratalo. Torta je bila čez noč zunaj v naravnem hladilniku.

Danes pa sem jo še do konca dekorirala. Po vrhu semjo namazal s smetano, na smetano s čokolado narisala zanimiv vzorček oz. kar malo porisala (saj bo vidno na sličici) in ob robu čokoladnega obroča s smetano prekrila stik. Res je izpadlo lepo in torta je požela navdušenje - tako z vidika dekoracije kot tudi samega okusa torte.

Ja, namatrala sem se ful, ampak je bilo vredno. In za konec še sličice - od torte pa tudi ni ostalo kaj veliko, ampak saj bo kmalu spet na sporedu.


 I really outdid myself :P

P.S.: Aja, recept s Kulinarike.

sreda, 17. november 2010

Mother and Child

Neverjeten film. Pogledala sem ga včeraj zvečer in na tem mestu je potrebno dodati pojasnilo. Ko se jaz tam nekje okoli 20. ure zvečer uležem v posteljo, s prenosnikom na kolenih in v dobri veri, da mi bo uspelo pogledati film, se ponavadi zgodba zaključi tam nekje 20 minut kasneje, ko pritisnem space (pavzo), zaprem prenosnika, ga položim na tla (ali pa zraven sebe), se udobno namestim, nastavim budilko na tam nekaj minut do 22ih in sladko zaspim. Ja. In potem seveda pogledam tistih 20 minut, ostali del filma pa kdaj drugič, ampak saj veste kako je, če filma ne pogledaš v enem kosu, potem se rado zgodi, da rdeča nit uide. No, včeraj pa mi je uspelo. Pogledala sem cel film, dolg 2 uri! In za ta dosežek ne krivim sebe ampak film, ker je bil res dober. Okej, tole je bil uvod, sedaj pa povejmo kaj o filmu.





Tri zgodbe - Karen, ženska v 50. letih, ki je pri 14 letih rodila hčerko, jo dala v posvojitev in to jo je zaznamovalo za celo življenje. Zagrenjena živi s svojo mamo, za katero skrbi prijazna ženska s svojo malo hčerko, odvrača od sebe vse, kar bi jo lahko osrečilo. Ko mama umre, se prične Karen spreminjati - znova najde ljubezen, v svoje življenje spusti vse, ki bi jih lahko prinašali srečo. Pod vplivom moža se odloči, da poišče hčerko, in ji napiše pismo.
Elizabeth - 37-letna uspešna odvetnica, ki od svojega 17. leta živi na svojem, odločna, močna, a zaznamovana s tem, da je bila oddana v posvojitev. Ko sprejme novo službo pri starejšem gospodu, se z njim zaplete in kljub prešipnjenim jajcevodom z njim zanosi. Odloči se, da bo poiskala svojo pravo mamo, in ji napiše pismo, ki pa ga agencija založi, in tako pride do njene biološke mame šele čez eno leto, ko pa je že prepozno ...
Lucy - mlada črnka, ki kljub neznansko veliki ljubezni z možem ne more spočeti otroka. Odločita se za posvojitev in se zbližata z mlado 20-letno punco, ki želi oddati še ne rojenega otroka v posvojitev. Dogovarjanja potekajo uspešno, a Joseph, mož, se odloči, da želi imeti svojega pravega otroka, zato zapusti Lucy. Ta se ne vda in še vedno načrtuje posvojitev, a ob rojstvu se mlada mamica odloči, da otroka ne bo oddala. Lucy je seveda strta, a splet nesrečnih (oziroma srečnih) dogodkov ji vseeno v roke položijo malo Ello ...

Zares zanimiva zgodba, ki navkljub "tihemu" oziroma mirnemu pripovedovanju in dogajanju gledalca res potegne vase. Konec je presenetljiv in zelo ganljiv, ter nam sporoča, da je čas vladar vsega, ki ga ni dobro preveč podcenjevati ...

torek, 16. november 2010

Sluzko ...

Cel dan že razmišljam, kaj bi napisala. Ne vem, nekako sem malo izgubljena. Pa ne samo, kar se tega bloga tiče, ampak tako, v teh dneh nasploh. Odkar me ni več na Facebooku, po pravici povedano, nimam več ničesar početi. Se mi zdi, da sem izgubila stik nad vsemi. Nad svetom. Čeprav se mi zdi trenutno to kar malo žalostno in depresivno oziroma kako bi rekla, pogrešam to interaktivnost in možnost spremljanja, kaj ostali počnejo, v resnici vem, da je to slaba stvar. Kaj mene brigajo drugi. Kaj mene briga kdo jé in kdo si umiva lase in kdo se uči ne vem kaj. Ampak vseeno, sem malo izgubljena. Ne vem, kaj naj počnem. Prepisala sem vse zapiske iz vaj za statistiko. Lahko bi se lotila statistične naloge, ampak se mi malo ne da, ker imam časa še dovolj in nekaj reči že narejenih. Lahko bi se učila kar tako, ampak se mi ne da. Lahko bi se mi dalo, če bi si prej naredila načrt. Jaz sem namreč tak človek, da funkcioniram samo po zelo dobro organizirani shemi. Ja, to mi gre, organizacija. Če si organiziram in okvirno naredim načrt poteka dneva, potem je vse okej. Tako, kot bom to storila za jutri. Ob 7ih (najkasneje) se zbudim, do 8ih se skipam na fitnes, pretečem 11km (ki bi jih morala preteči že v ponedeljek), grem domov, se stuširam, okoli 10ih se odpravim k Tii (da me bo otrok sploh poznal! Če jo mislim res vsako soboto 4 ure paziti bo potrebno kar veliko dela, da ne bom ob koncu 4 ur vsa živčna, ker bo dete neprestano jokalo), ob pol 12ih se dobiva z N., greva v Imperio Mexicano na kosilo. Potem jo odpeljem do faksa, grem domov. In potem moram prebrati članke, zvečer pa v Koseze z A.-jem na mašo (če naši sploh igrajo, saj niti ne vem, ker odkar me ni več na Facebooku ničesar več ne vem) in potem k A.-ju nazaj domov do četrtka. Ja in mislim da bo fukncioniralo. In če vmes vpletem še to, da pazim na prehrano, potem bo kul. Ker za moj obstoj sta potrebni dve temeljni stvari - dobra organizacija dneva in poštimana prehrana. Če z eno od teh stvari nisem zadovoljna, potem me tudi neznanske količine ljubezni ne bodo spravile v dobro voljo. Žalostno, a resnično. Sploh pa sem zadnje dni tečna, ker ne tečem. Nazadnje sem pretekla 8km pred enim tednom. Po načrtu bi morala v petek z A.-jem 20min in že v ponedeljek 11km. Ampak v petek sva šla na pico ob 15ih, do 16ih končala, potem pa sva šla v staro Ljubljano popravit uro pa malo na sprehod pa tako dalje in sva prišla malo čez 17. domov, ko je bila seveda že skoraj popolna tema. In se nama ni dalo. Sva rekla okej, greva v soboto, ampak v soboto je bil tak smotan dan, nizek pritisk, vse skupaj kar nekaj in se nama seveda spet ni dalo. In v ponedeljek sem imela ob pol 10ih na faksu konzultacije in potem sem bila do 4ih na faksu in seveda nisem šla tečt. In danes sem rekla, bom šla takoj po faksu oziroma po kosilu, ko se mi hrana malo poleže, super bo, ful bom mela energije, ja, fino, potem izvem da pridejo na obisk Z., T. in Tia. In sem čakala doma in nikamor šla. In seveda, če se moj organiziran ne izteče tako, kot sem planirala, potem smo spet na začetku, tam, kot bi bili, če si ničesar ne zorganiziram in cel dan jem kot pujs. Torej ja. Dnevi kot so današnji, deževni, zaspani, tihi, lenobni, so kot nalašč za uničevanje mojih planov in za nejevoljo in čudne misli, kot so naprimer ali naj se vrnem na Facebook ali pa ali naj grem še kaj jest ali pa zakaj hudiča sploh tečem če mi to sploh ne paše? No, na srečo vem odgovor vsaj na to, zadnje vprašanje - zakaj sploh tečem, če nisem športni tip in če se ob teku še prav pošteno matram. Zato, ker imam še en mesec za hodit na fitnes in kot gorenjka po srcu ne bom kar en mesec vrgla proč. Zato! Zato bom en mesec še pridno hodila na fitnes in se matrala s tekom, potem pa bomo videli. Morda mi pa priraste k srcu. Morda mi rata všeč. Morda bom začela samo uživati in teči brez kakršnihkoli obremenitev in bo napredek prišel sam od sebe. Oh, ko bi bilo le tako lepo. No, morda pa. Pustimo se presenetiti ... Kakor bo, pa bo, jaz rečem. V takih depresivnih dneh me pokonci drži samo misel na to, da se bodo taki dnevi enkrat morali končati. Da bo enkrat le moral priti mraz in da bom lahko mirne duše šla menjat gume na avtu. In da bodo trobentice nehale cveteti. Da bom lahko obula plašč in nove gležnjarje. Ah, kako sovražim ko je vse zmešano. En drek! Kako sovražim, če si rečem, ne jem več sladkarij, potem pa pojem štrudelj. Če kdo to bere, naj mi prosim odgovori, se štrudelj smatra za sladkarijo?
Naj že minejo te dnevi, da ne bom kot en sluzko, se plazila iz enega konca do drugega, od enega cilja do druge naloge, iz postelje na ... posteljo ...

Rihanna - Only Girl


Eden boljših komadov v zadnjem času, pa čeprav mi je všeč samo refren :D

ponedeljek, 15. november 2010

Najboljša serija vseh časov

Zelo rada gledam serije. Gossip Girl, One Tree Hill, Grey's Anatomy, The Vampire Diaries, True Blood, Sex and the City, Gilmore Girls, The O.C., Everybody Hates Chris, Mad Men in še mnogo bi jih lahko naštela. Ampak moja najljubša vseh časov (čeprav mi je zanimivo gledat suhe Serene in Blair, kako v seriji nikoli ne jejo, ali pa prekrasne čevlje Carrie in tako dalje) je pa prav posebna serija - WEEDS!

Trenutno je v teku že 6. sezona, danes pride v ZDA ven zadnji del (kolikor mi je znano), so pa potrdili snemanje 7. sezone, tako da ne bo še konec veselja. Serija se prične, ko Nancy Botwin postane vdova z dvema sinovoma, Silasom in Shaneom. Živijo idilično življenje v Agresticu - tipičnem ameriškem naselju, kjer so vse hiše enake, vsi vozijo enake avte, vsi hodijo v podobne službe in vsi živijo enaka življenja - le Nancy Botwin ne. Da bi lahko ohranjala dober finančni položaj, namreč prične preprodajati travo. In sledijo seveda zapleti, ki so iz sezone v sezono hujši in presenetljivejši, tako da človek ostaja vsakič znova odprith ust. Ja. Ne vem, kako bom zdržala do naslednje sezone ... težko. Ob ponovnem gledanju vseh sezon i guess.

nedelja, 14. november 2010

Facebook, goodbye!

Torej, naj nadaljujem, kjer sem včeraj ostala. Morda bom povedala že kaj, kar sem že včeraj, pa nima veze.

Okej torej začnimo na začetku. Moj prvi razlog, da sem zapustila Facebook je ta, da me je preveč zasvojil. Kadar sem gledala film, sem na vsakih 10min šla na FB. Kadar sem gledala najbolj napeto serijo (op. Weeds) ob kateri sem komaj zadrževala dih ... sem šla vseeno vsakih 10min na FB prečekirat, kdo je kaj novega napisal, ali sem morda dobila kakšno novo sporočilo, notifikejšn, bla bla. Mislim halo?! Ko sem pri A.-ju gledala serijo in računalnika nisem imela priklopljenega na internet (ker tam ni wireless), sem vseeno podzavestno na vsakih 10min stisnila tipko F in že kliknila na internet. Too much! Vedeti vse, o vseh, napisati vse, kar delaš in si, ne vem no. Misterioznost se mi zdi v teh časih premalo cenjena. Žalostno pa je to, da se tega ostali ne zavedajo. Vsaj zdi se mi tako. Vsi želijo živeti v eni Gossip Girl kjer izveš vse o vseh. Kjer je to, da nisi na Facebooku, greh in si mislih omg kje ta živi?! In ne vem, če bi se ljudje več ukvarjali s svojimi življenji, potem bi bilo morda na svetu marsikaj drugače ...

Dokončno me je streznil tale video...

A LIFE ON FACEBOOK from maxluere on Vimeo.
Ne, jaz osebno si ne želim preživeti in živeti življenja skozi Facebook. Slike lahko imam v svojem albumu. Oseba, s katero sem, je važna samo meni, in ne potrebujem, da do vejo še vsi ostali. Kam grem, kaj delam, to so moji spomini. Če si jih nisem sposobna zapomniti sama in če jih kopičim na nekem socialnem omrežju, potem si morda sploh ne zaslužim, da jih doživljam.

In prijatelji ... Pa poglejmo, kje sem spoznala prijatelje, s katerimi sem v stikih in koliko teh prijateljstev bo propadlo, zdaj ko me ni več na FB-ju, da bi te stike vzpostavljali. Oziroma bolje rečeno, bom malo razmislila, s katerimi osebami sem bila v stikih prek FB-ja in kaj bom storila sedaj ... D. in A. in tarok večeri in podobne zadeve - imam telefon. In mejl. A. in ostale babe in babji večeri - prav tako, telefoni. Sošolci - tisti, meni ljubi oziroma s katerimi imam kontakt - za nujne zadeve telefon, drugače se itak videvamo na faksu. A. - telefon. In najbrž bom morala vzpostaviti spet MSN (čeprav so mi zaklenili account - virus :S), da se bova pogovarjala tudi tako, vmes. In tako naprej in tako naprej, vse se da dogovoriti prek telefona, mejlov in podobno. Kako se je pa svet prej vrtel, pred Facebookom? Menda se ne bo sedaj kar ustavil?

In ja, morda bom sedaj, oziroma skoraj zagotovo bom sedaj večkrat koga poklicala. Se s kom dobila in se v živo pogovorila, ne pa prek FB chata ... In nič več potuhe ob rojstnih dnevih - vse si bo treba lepo zapomniti. Kdo je kdo, kaj študira, kje živi, kdaj ima rojstni dan ...

Imam filing, da bo moje življenje sedaj lepše. In boljše. In predvsem bom manj na računalniku, ker drugega kot na FBju na internetu itak nimam za početi ...

sobota, 13. november 2010

Da vidimo, ce dela ...

... pisat blog prek mobitela :)
No, tole sporocilo je v bistvu obvestilo, ki se glasi takole: nic vec
nisem dostopna na facebooku. Zbrisala oz. deaktivirala sem svoj racun.
Navkljub prepricavenju facebooka naj ne zapustim te enkratne spletne
strani preko katere sem v stikih z vsemi temi prijatelji. Navkljub
petim slicicam z napisom 'Klara te bo pogresala.' O ne, Klara me ne bo
prav nic pogresala. Tako kot tudi ne ostalih 400 prijateljev. No, 90%
jih najbrz sploh ne bo opazilo, da me ni. Tako da me itak ne bodo
mogli pogresati ker bodo mislili, da sem se vedno gor. Tistih par, ki
me bo pa morda pogresalo, imajo pa menda mojo telefonsko, bodo ze
vzpostavili kontakt, ce si tega zelijo. Zanimivo je tudi vprasanje,
zakaj sem sploh zaprla fb racun. Sama sem odkljukala, ker mi vzame
prevec casa. In res je. Sploh nisem vec zmozna pogledati filma ali
serije, ne da bi vmes sla na vsakih 5 min precekirat fb. Butasto! Sama
sebi se zdim pateticna. Ojoj, zmanjkalo znakov, nadaljevanje sledi ...

--
Poslano z moje mobilne naprave

Tina B.

sreda, 10. november 2010

The Beatles [walkthrough] 4

Drugi album Beatlov, With the Beatles, je izšel novembra '63 pri Parlophonu. Posnet je bil samo 4 mesece za prvim albumom, Please Please Me. To kaže na to, kako zelo velik hit so bili Beatli! Vodilni singla albuma With the Beatles sta bila All My Loving in Roll Over Beethoven, na albumu pa se najde res še kar nekaj dobih hitov.

Danes pride prvi na vrsto torej All My Loving, ki je resnično noro dober komad. Najprej v live različici, saj me vsakič znova fascinira kričanje in vsa ta energija. Potem pa še studijska verzija, da se bo sploh kaj razumelo. Šestdeseta so le šestdeseta in temu primerna je tudi live verzija zelo slaba.



torek, 09. november 2010

Malinova torta

Recept mamine prijateljice, ki je res noro dober. Torta je tako zelo lahka, da bi dejansko lahko pojedel še in še. V zadnjem času sem jo pekla kar 2x, sploh pa je priprava tako hitra in prav nič komplicirana, da bi si jo človek lahko naredil za posladek kar tako, brez kakšnega posebnega razloga.

Okej, kako gre priprava. Najprej, biskvit.

3 jajca
125g moke
125g sladkorja
(če pride masa zelo gosta lahko po potrebi dodamo kakšno žlico olja)

Stepemo sneg, vmes dodajamo sladkor. Na hitro stolčemo še rumenjake in jih počasi z žlico vmešamo v beljake. Nato počasi vmešavamo še moko. Seveda vse zelo zelo previdno, da sneg ne pade dol in da bo biskvit posledično rahel in puhast. V pekač (premera 26cm ali kakšne druge dimenzije - niti ni tako važno, na koncu ostane itak samo ena plast biskvita, tako da bo posledično (odvisno do premera pekača) ta plast debelejša ali tanjša) damo peki papir in vlijemo biskvit ter ga lepo porazdelimo. En namig: jaz osebno sem imela blazne probleme s peko biskvita, ker se mi je vedno zelo dvignil na sredini, tako je ratal en hrib, in ne raven biskvit, ki se ga lepo prereže. No, potem pa sem ugotovila, kje je finta - biskvit se ne sme peči na ventilacijski, ampak preprosto samo na uber und ne vem kaj :D torej samo ogrevanje zgornje in spodnje plošče (?) pečice. Poleg tega baje pomaga tudi če ne namastimo pekača po robu (torej samo po tleh) - zaradi tega naj bi namreč bisvit med peko lezel dol - ker je namaščeno. Ne vem, morda je res, morda ne, ampak odkar ne pečem na ventilacijski in odkar ne mažem več pekača po robu, so ratali samo lepo biskviti.

No torej biskvit damo v rahlo ogreto pečico, ki je drugače nastavljena na 180°C in pečemo tam cca. 30min. Ne vem točno, odvisno je od pečice in to, pač preverite z zobotrebcem, če pride čist ven, potem je pečeno.

Počakamo, da se biskvit ohladi in ga damo na krožnik, na katerem bo servirana torta. Tam ene 2-3 dl mleka segrejemo in dodamo rum. Količina po želji. Potem s to mešanico navlažimo biskvit, še predvsem po robu.

Skuhamo vanilijev puding - še vročega polijemo po biskvitu, a počasi. Drugače lahko hitro steče dol in potem ni vse tako zelo lično - ni pa zaradi tega nič slabšega okusa. Torej lepo počasi, najprej en del na sredini, saj puding se hitro trdi, potem pa še okoli, malo si pomagamo z žlico pa je.

Medtem, ko se vanilijev puding hladi, skuhamo maline. Oz. bolje rečeno, v eno navadno kozico, v kateri kuhamo puding, damo približno enako količino malin, kot je nastalo pudinga. Malo jih pokuhamo, da spustijo malo soka, nato pa jim vmešamo mešanico za pripravo vanilijevega pudinga, torej vanilijev prašek in sladkor ter vse zmešano s 6 žlicami mleka. To vmešamo v maline in pokuhamo, 2-3min, kot da bi kuhali puding. Pustimo, da se zmes malo ohladi in strdi, saj jo bomo lažje vlili na torto. Seveda počakamo, da se prejšnja plast vanilijevega pudinga popolnoma shladi.

Ko je zmes malin in pudinga na torti in popolnoma ohlajena, stepemo eno 250ml sladko smetano. Dodamo malo sladkorja (oz. če je že sladkana, potem ne) in okrasimo torto. Premažemo robove, po vrhu. Na koncu lahko še dekorirate po okusu - če vam bo ostalo kaj časa, kajti res vam polagam na srce, torta je noro dobra. In najboljša je sveža. Morda po tem, ko namažemo smetano, še za kakšno uro na hladno, predolgo pa se ne splača čakati, ker drugače smetana rata roza (maline udarijo skozi). Ni zato nič slabša, samo malo grša. Ampak res, splača se jo pojesti svežo. Njama! Kaj več za naslednjič je pa itak ne ostane.

In še sličica - v prerezu, da bo jasno, kako vse skupaj izgleda:

ponedeljek, 08. november 2010

The Beatles [walkthrough] 3

I Saw Her Standing There ... komad, ki mi je danes zjutraj pognal pritisk in kri po žilah in mi dal zagona za jutranji tek na fintesu. Jap, I'm back! Kar se teka tiče. S petkovim 15-minutnim tekom sem otvorila novo tekško sezono. Sem zadnjič v Poletu prebrala, da se z Ljubljanskim maratonom tekaška sezona zaključi. No, ne vem sicer, kdaj je potem mišljeno, da se zopet začne, najbrž spomladi, ampak jaz jo začenjam kar sedaj. Kakorkoli, live posnetek komada iz albuma Please Please Me. Ja, Beatli so bili res nori. In res bi si želela živeti v tistem času.

nedelja, 07. november 2010

Teža mojega avta ...

Zadnje čase stalno videvam avtomobile brez ene registrske tablice. Ne vem, ali je njihova krivda, ali jim jih je kdo pač ukradel, v teh časih se človek itak nikakor ne more načuditi, kaj vse lahko doleti naše uboge avtomobile. Okej ja, saj vem, da je avto luksuz, ampak jaz osebno ga ne dojemam tako. In mislim, da v mojem primeru ni luksuz. Kajti to bi namreč bil, če bi se z njim prevažala povsod - če bi z njim peljala na sprehod celo psa (kar se je, btw, nekoč celo zgodilo, seveda čisto po nesreči - z bratom sva šla "na polja" proti Savi z njegovim starim Twingom, takrat še nisem imela izpita, niti nisem znala voziti, niti nisem bila blizu niti izpitu niti znanju vožnje, in sem seveda malo probavala speljevati in voziti. Po parih poizkusih se je uboga Bona naveličala stalnega padanja iz sedeža v armaturno ploščo in na tla, ja, kaj čmo, Twingo je imel občutljivo sklopko, ter je preprosto tekla po polju za počasi premikajočim Twingom). V mojem primeru je avto res samo olajševalna okoliščina ob vikendih, ko prepeljem kakšen kg sadja, obleke in superge iz Nadgorice v Šiško, drugače pa je moja Škatlca prej izguba kot luksuz. Na mesec porabim en tank bencina - 40 litrov = dobrih 50€. Na leto plačam cca. 500€ za zavarovanje - ker sem seveda še mladi voznik (in še eno leto ter pol bom) in nimam baš veliko bonusnih točk. Potem čez celo leto avto popapa še kakšnih 200€ - pri svojih 10 letih se kaj rad na vsake toliko pokvari, pa seveda je treba menjati gume 2x na leto - še dobro, da imam tako na zimskih kot na poletnih gumah že feltne, tako da plačam samo montažo in centriranje. Aja, pa da ne pozabim - vinjeta = 100€, ampak to mi vsako leto prinese Božiček. Avto me tako na leto stane, hm, recimo 1500€. Vou! Točnega zneska v letu in pol, kar imam avto, nisem še nikoli izračunala in sedaj vem, zakaj! Ker če bi ga, potem danes skoraj zagotovo ne bi imela avta. No ja, pa da ne pozabim, da je Clio na samem začetku pobral 1000€, da sem ga sploh kupila od mami.

In če pomislim, 1500€, a vsak dan se na faks še vseeno vozim z avtobusom. Če greva kam z mami, greva vedno na njen bencin z njenim avtom. In da ne omenjam tega, da vozim res šparovno - pri 20km/h v 2. prestavo, pri 30km/h v 3. in tako dalje. Poleg vseh finančnih stroškov pa so tu še "mentalni". Ves teror, ko pridem v Šiško in že dve ulici pred blokom razmišljam, kjer bom parkirala. In še hujpi teror, ko pridem naslednji dan po avto in na njem zagledam lisice. In še najhujši teror od vseh - ko en da opazim praske na avtu - po stranskih ogledalih, po vratih. Za lisice vsaj vem, da mi jih je nataknil Janković, za praske pa ne vem, kdo mi jih je. In me niti ne zanima. Ker to je le še en poduk, naj ne rinem z avtom tja, kamor mi ni treba. Sem en hecen voznik, ane? In tudi pozimi, ko zapade u la la snega, ne rinem z avtom tja, kamor mi ni treba. Grem pač z busom. Čeprav se z njim vozim že 12 let (!) in mi je vsakič slabo.

In ja, moj avto je težak - finančno in mentalno, koliko preglavic mi je že povzročil in koliko mi jih še bo! Ampak z njim pridem pa povsod - prvič na morje s fantom ob pregrevanju motorja, prvič na Vršič s čudnimi zvoki ležajev in smrdečimi bremzami, prvič na tehnični pregled, ko sem vsa živčna stala ob strani in upala, da ne odpade kakšno kolo ... In ga ne zamenjam. Kot sem rekla na začetku faksa - imela ga bom do konca, dokler ne končam faksa, dokler ne začnem naslednjega poglavja mojega življenja, dokler ne bo večjih težav, ki jih prinese življenje, in bom kupila nov avto, da mi vsaj ta ne bo delal sivih las.

petek, 05. november 2010

The Beatles [walkthrough] 1

Glede na to, da sem bila zadnjič na Beatlih Revival, sem se malo zamislila. Včasih sem jih poslušala res ogromnooo! Zadnjič pa sem bila prav presenečena, koliko pesmi sem izpustila ob poslušanju ali pa preprosto pozabila. Zato bom zopet začela s poslušanjem, od prvega albuma naprej, pa vse do zadnjega. In seveda, najboljši komadi bodo absolutno objavljeni tukaj, da ne bom sama uživala ob, po mojem mnenju, najboljši skupini ever.

Prvi album, ki so ga Beatli izdali je bil Please Please Me. Izdan je bil pri Parlophone-u 22. marca 1963. Dva najuspešnejša singla - Please Please Me in Love Me Do.

četrtek, 04. november 2010

Iz britofa v Ikeo, iz Ikee v posteljo ...

Še sem živa. Dnevi kar hitijo mimo, jaz pa razmišljam, kaj bi napisala, pa se mi nič pametnega ne posveti, ker imam zadnje dni pač težave z drugimi rečmi.

Okej, kaj je novega od zadnjič, ko smo se slišali? V ponedeljek, 1. novembra, dan mrtvih. Z mami sva šli najprej na Žale - parkirali lepo v Novih Jaršah pa po poti spominov do žal in en krog mimo vseh pokojnih - mama, ata, stric, Tobi ... Vmes seveda dež. In nešteto ikeban in ogledovanje in posledično blatne kavbojke. Okej, naslednja postaja - Polje. Stric. In še očitovi sorodniki. Potem pa domov, pa jest in počivat. In počivanje se je hecno razvleklo in kar naenkrat je bila ura 14:00, in seveda se mi ni dali iti k maši. Zato sva potem z mami malo kasneje šli samo na grob počakat, da pride župnik in pevci in da vse požegnajo in gremo domov. Hecno, kako je črnuška tradicija, da se ob 15ih vsi zberejo na grobovih. Na en meter širokih potkah. Ja, ogromno prerivanja in prestopanja in slabe volje. Potem, 15 čez 15 pa sledi še ogromna kolona, ki se vije ven iz pokopališča. Cel žur vglavnem.

Po ponedeljku ponavadi sledi torek, ki sem se ga zelo veselila. Najprej na faks na angleščino (na katero seveda pridno hodim, ker si res želim imeti 100% prisotnost in posledično 100g čokolado na koncu leta) in potem me je že prišla iskat mami in sva šli via Italija oz. Villesse oz. Ikea. Uspešno sva seveda priromali do Italije, in seveda, spet me je presenetila italijanska iznajdljivost postavljanja znakov, ker tri različne ceste vodijo do treh istih destinacij, vprašanje pa je, čemu oziroma kaj te čaka na teh cestah. Ja no, res, obup. Ampak kdor zna pač zna, in brez problemov sva našli Ikeo. V garažni hiši sva najprej malo kosili, pica, direkt iz pečice v avto, in se je z nama peljala celo pot. In res je bila dobra. Potem pa se je začelo, Ikea kot Ikea, gledanje, občudovanje, itd. Pa v zgornjem štuku je bilo še okej, potem, dol, se je pa začela saga. Kaj vzeti, česa ne vzeti, kaj potrebujemo, česa ne. No, na koncu sva še kar dobro kupili, jaz sem dobila en luškan komplet za okraševanje tort - brizgalno vrečko z različnimi nastavki in še ene par reči za okraševanje tort. No, pot domov je bila kar utrujajoča, sploh kroženje po rondoju in razmišljanje, kako hudiča priti nazaj na hitro cesto. Ja, Italijani res znajo, še bolj carice sva pa midve z mami, ker nama je dejansko uspelo najti pravo pot.
Doma pa hitro dokočati torto in že sem šibala v Šiško, najprej malo k A.-ju, potem pa k E. na rojstni dan. Torta je bila super, recept smo tudi prepisali, tako da je bil torek res fin.

Včeraj pa sreda, nič faksa in seveda lenarjenje. Okej, na tem mestu moram res povedat, da moram res res RES nehat lenarit in začeti delat kaj za faks. Saj bo. No popoldne sva šli z mami pazit Tio, je bilo še kar okej, sestavili smo ji luškan stolček iz Ikee in tamala je res faca. Potem sva se zvečer še na hitro ustavili pri sorodnikih, so ravno praznovali god in smo malo prigriznili in dan se je končal s padcem v posteljo. In se danes začel z mrzlim tušem ob spoznanju, da se pozabila nastaviti budilko in zaspala. No, hujših posledic ni bilo. Zadnje dva dneva sta seveda bolj tako tako, moj trebuh je spet začel malo klicati pozornosti, bolečine in slabost, ampak nič hudega, glede na to, koliko sladkarij sem jedla zadnje dva tedna, je stanje še kar okej.

Sedaj pa se odpravljam do konca pogledat en film, potem pa badminton in zvečer še zadnje predavanje športne vzgoje v tem semestru. Sej vem, da ni ravno zabavno brat takole, kaj se eni čist navadni punci dogaja, ampak kaj čmo, sej bo kej bolj zanimivega se mi zgodilo, pa takrat poročam.