ponedeljek, 30. april 2012

Otroci pridno rastejo ...

... in premo sorazmerno z mojo povečano interakcijo s takšnimi ali drugačnimi (predvsem nevzgojenimi in neubogljivimi!) otroki širom sveta se povečuje tudi neka podzavestna misel, da bi morda celo življenje ostala samo pri teh otrocih, ki jih s tako neznansko ljubeznijo negujem prav vsak dan.

Naravnost navdušena sem in najverjetneje tudi že malo bedasta, ko vsakemu, ki pride na obisk (pa ne nujno k meni) in ima pet minut časa, navdušeno hodim kazat moje rastlinice in pojasnjujem, da so zrasli popolnoma in povsem iz nule. Ker sem res navdušena. Vsak dan so malce večji, vsak dan je opazen napredek in zadnjič sem se zalotila ob enem takem banalnem razmišljanju - kako lahko rastline sploh rastejo. Hudiča, vse kar jim dajem je voda in toplota ter pogled ali dva na dan, ampak zeleni deli se kar širijo in širijo in dejansko je fascinantno, da je tako. Da kar nekaj zraste. Noro.

No, pa da preidem iz besed k dokaznemu gradivu. Najverjetneje se še spomnimo, kakšno je bilo stanje mesec in pol dni nazaj? Avokado je ravno pričenjal poganjati ogromne liste, danes pa se z malo truda že skoraj lahko skrijem v njegovo senco. Skoraj.


Edini problem so nekateri listi, ki se kar sušijo in sušijo, kljub mojemu vztrajnemu špricanju z vodo. Drugače raste ekstremno hitro - vsak teden ali na 14 dni požene nov list ali dva. Zrastel (v višino) ni veliko, predvsem je opazna razlika v listih.

In kako se držijo moji najmlajši, dateljni? Točno en mesec po tem, ko so bili dobro dani v zemljico, je bila situacija taka:
Dodobra so torej pokukali v beli svet. Skrajno desni korenjak je še danes največji in je bil tudi prvi, ki se je opogumil in se mi prišel pokazat.

Ob takih visokih temperaturah se jim prav dobro godi na balkonu. 
 
Mimogrede, dateljnov imam kar nekaj. Zaenkrat jih je tam okrog osem, ampak posadila sem jih še več. Če ima morda kdo slučajno kakšno željo po posvojitvi ene bodoče palmice, z veseljem podarim/oddam. 

Čokoladno maskarponejeve kocke

Večkrat me je že izučilo, da si kot skoraj že slaščičarka ne morem privoščiti lapsusov v taki obliki, da prijateljem, ki jih povabim na obisk, na mizi ponudim napolitanke. Ali kaj podobnega. Ne, da nisem poskusila, ampak sem, seveda, doletela zgolj na zgražanje, češ da kaj mi je, da zakaj nisem kaj spekla. Na to, da bi kdo cenil moj trud, saj sem morala poizkusiti več vrst napolitank samo zato, da sem lahko potem gostom ponudila res samo najboljše, ni seveda nihče niti pomislil.

Tako sem torej včeraj v čast mojim prijateljem spekla tole. Seveda z manjšimi modifikacijami in seveda niso bile tako lepe. Razlog v estetskih variiacijah se skriva predvsem v tem, da so bile tele rezinice spečene in pojedene v roku petih ur. Če bi kakšno noč odstale, bi najverjetneje bile tako lepše kot tudi boljše. Pa drugič.

Priprava je sicer dokaj enostavna - najprej spečemo biskvit za rolado. 5 jajc stepamo (lahko ločimo beljake in rumenjake ali pa ne) s 5 žlicami sladkorja, na koncu previdno vmešamo 4 žlice moke in 2 žlici kakava, vlijemo v tavelik pekač od pečice, pečemo 10 minut na 180°C, ohladimo in prerežemo na pol.

Med tem, ko se biskvit peče in hladi, pripravimo čokoladno polivko. V kozico damo 150 ml sladke smetane, vanjo nalomimo koščke 150 gramov čokolade in pokuhamo, da se čokolada stopi. Ohladimo. Fino je vmes malce premešat, da se ne naredi skorjica.

In še zadnja sestavina - maskarponejev nadev. Originalni recept sicer veleva pol kilograma čistega maskarponeja, ampak meni je to malce preveč ... sirasto. Zato sem uporabila 250 g maskarpone sira in 250 g stepene sladke smetane. Premešamo in je to to. Naslednjič bom dodala še malce vanilijevega sladkorja in limonine lupinice, da bo bolj aromatično.

Potem je vse skupaj dokaj enostavno. Plast biskvita, ki ga malce navlažimo z mlekom, polovica maskarponejevega nadeva, polovica čokoladne polivke, druga polovica biskvita, preostali maskarpone in na koncu še čokolada. Kot že rečeno, če se zadeva pusti v hladilniku čez noč, se vse lepo prepoji in strdi, pa tudi lepše reže. Sicer pa nastane tole:

Ne bi mogla ravno umret od navdušenja, ampak po drugi strani nisem ravno relevantna oseba, da podajanje takšnih sodb. Zadnje čase opažam, da vse torte in peciva, ki jih jem, na različnih lokacijah in izpod prstov različnih umetnikov, no, vse je istega okusa. Mja, katastrofa, ali pa tudi ne.

sreda, 25. april 2012

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

... in mi pošlje kakšen znak v takšni ali drugačni obliki. Me opozori na kaj zanimivega. Čez vikend sem tako v okviru študijskih obveznosti malce bolj podrobno pogledala tale prispevek: http://vimeo.com/40747291. Sama vsebina na tem mestu niti ni tako pomembna, bolj me je pritegnil prvi, uvodni del, ko dr. Tea Logar govori o tem, s katerimi področji vse se bioetika sploh ukvarja. V spominu mi je še posebej ostal izraz enhancment. Vseeno pa mi tudi ta izraz ni dal kaj dosti misliti. Vse do včeraj. Preden smo pričeli s predavanji se je namreč oglasil en mladenič, mladi raziskovalec na naši fakulteti, ki nam je razdelil anketne vprašalnike za svojo raziskavo za doktorat. In glej ga zlomka, spet ta izraz - human enhancement. Ali nevrokrepitev.

Preden nadaljujem o tem, kakšne misli so se mi začele poditi po glavi, mogoče par besed, kaj human enhancement sploh je? Wiki pravi, da je to kakršen koli poizkus, da bi začasno ali za stalno presegli trenutne omejitve človeškega telesa s pomočjo naravnih ali umetnih sredstev. Human enhancement v resnici ni samo in zgolj nevrokrepitev, ampak lahko vsebuje še mnogo drugih tehnik in posegov v človeško telo. Ena izmed takih je lepotna kirurgija, pa doping in cela vrsta drugih zadev, o katerih se tako ali drugače ljudje sila radi pogovarjamo. Zakaj? Iz enega preprostega razloga, ker eni pravijo, da je poseganje v človeško telo v taki meri škodljivo in narobe in v nasprotju z njimi drugi trdijo, da posameznik s svojim telesom lahko počne kar želi.

Ampak z anketo se mi je o nevrokrepitvi odprl povsem nov svet. Nevrokrepitev bi, za razliko od spreminjanja zunanjih značilnosti, namreč močno vplivala predvsem na kognitivne sposobnosti posameznika. Hitrejše učenje, boljše pomnenje, večja koncentracija. Vse, kar smo že neštetokrat videli v znanstveno fantastičnih filmih. Pa vseeno se mi problem pri potencialnem scenariju v prihodnosti, da bi se človek oglasil pri osebnem zdravniku, potarnal, da mu učenje ne gre, da si ničesar ne zapomni, in bi se z receptom lepo zglasil še v lekarni in dobil čudežne tabletke, ki bi rešile vse težave, zdi veliko večji. Tu konec koncev ne gre samo za to, da lahko posameznik počne s svojim telesom, kar želi. Da si poveča prsi, zmanjša nos, zgladi gube. Miselne sposobnosti in uspeh v šoli nenazadnje vzpostavljajo nek red - določi, kdo bo znanstvenik in kdo slaščičar.

In v bistvu je naravnost smešno, kako je moj možgan samo en hip zatem, ko sem prebrala anketno vprašanje "Ali mislite, da bi uporaba sredstev za nevrokrepitev vplivala na družbo?", že izrisal črn scenarij. Čudežne tabletke so dostopne celo v prosti prodaji. Z njimi najslabši študentje postanejo najboljši. In kar naenkrat se znajdemo v situaciji, ko znanje ni več pomembno. Nič več ni možnosti, da bi se sicer manj premožni z lastno pametjo, trudom in uspehom povzpeli in dosegli kaj več v življenju. Pomembno je samo to, kdo ima sredstva, da kupi čudežne tabletke. Znanje in človeška sposobnost dojemanja, razmišljanja bi bila popolnoma izničena. Malce strašno. Ampak roko na srce, nič prav dosti drugačno od tega, kar že imamo. Denar, vlada? Seveda.

Vseeno pa na koncu pride samo do vprašanja dobre stare morale. Je to etično? Sodba, po mojem mnenju, leži na dlani vsakega posameznika. Vsak posameznik se odloči, ali bo premagal svojo tremo in strah pred zagovorom diplome ali pa že samo preprostim ustnim izpitom, ali pa bo vzel Persen. In če je vse skupaj res samo pod vprašanjem morale, potem se mi zdi, da situacija v prihodnosti čez 5, 10 let niti ni tako meglena. Ampak če ni megle še ne pomeni, da je sonce.

torek, 24. april 2012

Pred tremi leti takle čas mi je bilo silno nelagodno. Ker izražanje čustev mi res ne gre najbolje od rok. Zato sem raje ubrala rahlo metaforičen pristop in mu rekla: "Zdej bova lahko pa status na FB-ju spremenila." In od takrat naprej strmiva v osladne sončne zahode in sem ter tja se absolutno nad naju zasidra tudi kakšen zlovešč oblak, ampak kam pa pridemo, če bi bilo vedno vse zgolj in samo lepo in prav? Čist prevelik dolgčas bi bil. Sploh pa človek potem ne zna cenit več sonca. Tako. Zdej greva pa jest!

nedelja, 22. april 2012

Tale danes je bila ...

... menda najhitreje narejena torta. Pred kosilom sem naredila biskvit, med njegovo peko skočila po ostale sestavine, po kosilu jo napolnila, zdekorirala (no, ja), za dobro uro je letela v hladilnik, sedaj je pa že v varnem objemu mojega brata, ki je po 18 letih študija dosegel končni naziv. Še enkrat, bravo. Krvi nam vsekakor ne bo nikoli zmanjkalo ...

Back to the cake.

Upajmo, da je dobra. Ena taka nutelasta klasika. Recept znamo že vsi na pamet, tako da bom v tem momentu raje posvetila tipkanju še bolj nepomembnih stvari. Pa dober tek, v primeru, če tole sproži kakšne pohode proti kuhinji. Ura je že taprava.

sobota, 21. april 2012

Ne samo da sem s sobotnim obiskom ...

... bližnjega ultragigamegasuperhipermarketa tvegala izgubo večje količine potrpežljivosti in živcev, kar je še huje - to banalno opravilo, kot je nakup najbolj osnovnih prehrambenih izdelkov, ki so potrebni zgolj zato, da po vsaj tako hitrem postopku, kot v naše telo pridejo, tudi nečastno odidejo, je glavni krivec za izgubo parkirnega mesta! In ker se trenutno nahajam nekje med izvirom sreče in veselja večine študentske (pa tudi druge) populacije in ulitmativno ljubljansko lokacijo, namenjeno razkazovanju top športne opreme, ne glede na izvajanje dejavnosti, je le to - sploh v takih krasnih vremensko muhastih aprilskih dnevih - eden večjih zakladov, ki jih posameznik lahko ima. Parkirno mesto, my precious. Sploh ko te tiste nesrečne lisice enkrat že nečesa naučijo.

Ampak okej, to, da so ljudje med tednom preveč zaposleni in je sobotno nakupovanje posledično nova oblika družinske rekreacije in zabave, pri čemer otroci trenirajo dolgoročno sedenje v nakupovalnih vozičkih, še največ rekordov pa podrejo limiti takšnih in drugačnih bančnih kartic, ni nič novega. Še največji paradoks pri vsem skupaj je ravno moja odločitev, da se podam v tak hud boj, ampak kot sem rekla, prazne vreče ne stojijo pokonci, sploh študentske. In spet, moja fdvjevska rit bi že zdržala s tistim posušenim kosom kruha, ker pa se z mano izredno radi družijo tudi malce bolj perspektivno naravnani študentje (pa ni nujno, da so izbira študija in z njim povezane obveznosti glavni krivec za volčjo lakoto, že samo spol - moški - zadostuje za en kup težav), je bila zgoraj omenjena pot neizogibna. 

Mogoče je čas, da se pomaknem k temu, kar dejansko želim povedati. Tako se torej najprej podam v diskontno trgovino, ki je znana predvsem po kilometrskih čakalnih vrstah pred blagajno. Pograbim tiste tri jogurte, solato, kruh in sir ter se postavim v najkrajšo vrsto. Dobro vprašanje - zakaj je vrsta najkrajša, če pa pri sosednjih dveh blagajnah čakajoči že skoraj izginjajo za ovinkom? Hja, takole bom rekla, par, ki je stal pred mano, se je moral pripeljati z najmanj poltovornim vozilom. Kakšnih 15 zamrznjenih pic, trije kozarci majoneze, 20 zavitkov narezane šunke, štirje največji zavitki toasta pa še štirje hlebci polnozrnatega kruha, pijače toliko, kot da se bliža konec sveta. In če dobro pomislim, gospod in gospa sta res morda izgledala malce v pričakovanju. Žal ne naraščaja, čeprav bi morali na svet privekati vsaj šestorčki, da bi bila taka količina hrane sploh opravičljiva. Bolj verjetna teorija, h kateri se nagibam, je ta, da se morda res pripravljata na konec sveta. In četudi nas ta letos ne doleti in bomo vsi ostali srečno živi, bo za njunega vsekakor poskrbel račun, ob katerem sem se že jaz skoraj onesvestila - pa sploh ni moj denar! V glavnem ... zanimivo.

Od samega razburjenja, kako lahko nekdo kupi 15 zamrznjenih pic, sem pozabila kupiti jabolka. Ker se v meni skriva še vsaj malo pameti, mi še na kraj pameti ni padlo, da bi zopet odpujsala 15-minutnemu čakanju pred blagajno naproti. Zato se podam v zgoraj omenjeni biser vseh supermarketov, pa kaj supermarket, to je kralj, oče vseh franšiznih prodajaln, center, kjer se prodajajo sanje in 13-letne navijačice v vročih hlačkah s pomponi plešejo med policami. Dobesedno. Nisem mogla verjet svojim očem. Ampak še preden me je doletela čast spremljanja 10-minutne plesne točke štirih deklet na venček vseh trenutno najbolj top komadov MTV-ja, ki so s treniranjem plesa očitno začele šele včeraj zvečer, pa bi me ta čarobni svet skoraj posrkal vase. Če verjamete. Človek namreč pogumno in z eno samo nalogo v mislih naredi prvih pet korakov proti sadju in zelenjavi, ampak ta svet je tako dobro naoljena in organizirana mašina, da ji marsikdo podleže. Simpatične hostese se ti smehljajo in z žarom v očeh sporočajo, da se na njihovem pultu skriva prava rešitev vseh tvojih težav. Mehka glasba ti boža ušesa, počasna procesija upokojencev, zdolgočasnih očkov in nervoznih žena pa te posrka in omogoči, da si v tempu tretjine koraka na sekundo lahko ogledaš vse plastične posode in brisače in bio banane, ki s ceno 2 € na kilogram ne delajo prav nobene usluge narodu, ki naj bi pričenjal varčevati.

Pa saj je škoda besed. Mogoče na tem mestu samo ... bravo. Najprej Mercatorju, ki še vedno uspešno prodaja izdelke dvakrat dražje kot konkurenca. In nato bravo jaz, ker imam srečo živeti med ljudmi, ki dvakrat dražje izdelke še vedno kupujejo. Pravzaprav je odlično začet eno tako dolgočasno soboto tako nizko. Od tule naprej ne more it nikamor več kot samo še navzgor.

torek, 17. april 2012

Je mar res, da Gutenbergova galaksija ugaša ...

... in da vse močneje sije novo, Kindlovo ozvezdje? Mar ni naše slepo zaupanje in navdušenje nad tehnologijo znak naše nedoletnosti, nedozrelosti, našega otroškega čudenja nad rečmi, ki vznikajo pred našimi očmi, neznane, s svojo bleščavo, v nas budeč željo, da bi jih imeli, da bi postali njihovi lastniki, gospodarji. Proizvajalci tehnologije, ki ustvarja nov vzporedni virtualni svet, si manejo roke in štejejo zaslužek. Je res bralnik naslednik knjige in naša prihodnost? Je res mogoče verjeti da bo t.i. tablica ljudem literaturo približala, jo naredila bralcem bolj prijazno? Je mar res mogoče v tak Kindle, ki je vsak mesec cenejši in tako vse bolj dostopen, naložiti vsega Dostojevskega? Tehnološki navdušenci bodo takoj glasno pritrdili in dodali, da je poleg Dostojevskega moč v tablico shraniti še Danteja, Shakespeara in tudi že kakšnega slovenskega avtorja, saj gre samo za vprašanje tehnologije. In prav tu je kleč – ne gre za tehnologijo, ne gre za duha, za ustvarjanje, za pisanje, za vsebino, za roman, za dramo, za pesem. Za tisto, kar je človeški duh ustvaril od somerskega epa o vstvarjenju sveta izpred polčetrtega tisočletja, napisanega na glineni ploščici, vse do danes. 
Kaj pa proizvajalci knjig, mi, očetje in matere knjig, si tudi mi manemo roke in štejemo zaslužek? Ali zaradi naše prislovične slepote živimo in umremo brez denarja. V čem je slepota nas, ki izdelujemo knjige, saj v njih odkrivamo svetove, ki jih dotlej ni bilo in ki lahko živijo le v knjigah. Naša slepota je tista, ki sta jo poznala tako Prešeren kot Cankar, kajti človekove oči so pokoren organ njegove duše, duša pa pripada duhovnemu in nematerialnemu svetu. Tistemu, ki ve, da je biti pomembnejše od imeti. In da nismo delavci, čigar uniforma je tehnika, ampak da smo strašni delavci, kot je pesnike poimenoval Rimbaud. Čemu pesniki v teh ubožnih časih, se je spraševal že pred več kot dvema stoletjema eden največjih pesnikov zahoda. Res, le čemu. Čemu pisati verze, zgodbe, žalostne ali vesele igre? Odgovorov je veliko, a hkrati en sam. Ker je to bogastvo, ki ne propade, če propade korporacija, multinacionalka ali banka. Ker je knjiga posoda naše, človeške usode. Izum pisave je neprimerljivo pomembnejši in usodnejši od katerega koli drugega izuma. Kaj hadronski trkalnik, s katerim človek 21. stoletja, ko se je dokončno moral sprijazniti, da Boga ni, skuša tekmovati s samim stvarstvom, ponoviti začetek vseh začetkov ... Kakšen napuh in ošabnost gospodarja, ki se je sam pustil zasužnjiti in zdaj tarna nad svojo kruto usodo. 
Knjige so gorele, tudi v naših krajih, a ne le v času protireformacije, tudi kasneje. Nedolžna Cankarjeva Erotika je končala v knezo-škofovi peči. Kakšno nasilje, kakšno provincialno in ozkosrčno izkazovanje moči in oblasti vrhovnega pastirja institucije, ki oznanja ljubezen kot vrhovni zakon občestva. Danes je namesto ognja tu politika, oblast. Država, ki izkazuje svojo naklonjenost, da ne rečem milost do knjige s tem, da ji namenja t.i. subvencije. A kaj ko z davkom na knjigo dobi nazaj več, kot je dala, s čimer dokazuje, da ji je malo mar za tisto produkcijo, ki je plod človekovega duha, domišljije, sanj in koprnenja. Malo mar za zgodovinsko dejstvo, da se je naša pot k samostojni državi začela 1768 leta, ko je izšla Puhlinova slovnica. Najprej je bilo potrebno normirati jezik, zatem pa postoriti še vse ostalo. 
In kdo so čuvaji jezika? Pisatelji. Zato si zaslužimo predvsem spoštovanje, saj naše delo, naši izdelki ne nastajajo iz potrebe po tržni uspešnosti, plačilo za naše delo je samozavest, občutek brezmejne ustvarjalne svobode, svobode pesniške domišljije, ki nam je ne more ukrasti nobena oblast. A ko ne gre drugače, ko ni več nobenih drugih argumentov, s katerimi bi se opravičevalo zaničevanje in uničevanje duhovnega bogastva, pride prav tudi pocestno psovanje s paraziti, ki da se prerivamo ob državnem koritu, medtem ko vsi drugi trpe lakoto. Edina presežna vrednost, ki nastaja brez vsakeršnega materialnega vložka, investicije, dokapitalizacije, je knjiga. Zato jo vzemimo znova in znova v roke, ni le naša prijateljica, učiteljica, tolažnica, odkrivalka nepoznanih svetov, ki jih ni na nobenem zemljevidu, je tudi naše orožje. Orožje proti tistim, ki nam izza okopov vladajo in nam jemljejo vse po vrsti. Nazadnje celo pravico do sreče, ki je ena od temeljnih človekovih pravic.
- Ivo Svetina, na slavnostnem odprtju 17. slovenskih dnevov knjige, 16. april.



nedelja, 15. april 2012

Spomnim se, da sem imela ...

... načrte o tem, kako vsako nedeljo pridno objavim kakšno recepturo. Potem je pa kar naenkrat nedelja, človek pa pogleda v koš za smeti pod mizo in se ob spodnjem prizoru vpraša, kakšen hudič ga je obsedel, da se ta cukrena saga še kar ne konča in ne konča ...

Ampak roko na srce, danes je (spet) nov dan, in kdo ve, mogoče se pa danes le odločim, da si bom tam čez kakšna dva meseca drznila it na morje in v skladu s tem pričnem delat kaj za svoje boljše počutje. Ker tam nekje daleč zadaj v moji glavi se še skriva en spomin, kako je bilo življenje lepše brez sladkarij. Rahlo sem miselno šibka zadnjih par dni teden, ampak bo že. Potice je zmanjkalo, vse čokoladice v moji sobi so doživele neslavni konec, vse bo okej.

sobota, 14. april 2012

"I lit the dealership fire, almost burning myself to death in the process, just so I'd have an excuse to murder my own brother and serve a full term in jail, get released, get a third-world heart transplant, then write a book, start my own motivational talk show, give up my newfound fortune, and move to a remote diner just so I could burn it down and collect $65,000 insurance policy, then get rid of my son and move in with his family, who hates me."
Na tale citat sem naletela že kar nekaj časa nazaj. Izustil ga je Dan Scott, eden izmed glavnih junakov (oziroma bolje rečeno antijunakov) v seriji One Tree Hill. V bistvu sem ga želela uporabiti v povsem drugačnem zapisu, zdi se mi namreč, da odlično povzame rdečo nit večine serij, ki jih spremljam - serije, ki trajajo neskončno dolgo oz. se po nepotrebnem vlečejo osem, devet, deset sezon, so na koncu res malce too much. Ne vem, kako bi drugače izrazila to občutje kot s tem, da so junaki takih serij nič manj kot supermani in mačke z devetimi življenji - ne vem, kako naj drugače pojasnim to hecno zadevo, ki se dogaja, da posameznik doživi hudo prometno nesrečo, popolnoma okreva (predvsem fizično!), hoče zanositi, izve da je neploden, čez tri sezone rodi dvojčka, se vmes skoraj utopi in izkusi uro ali dve posmrtnega življenja, zaposli zmešano varuško, ki mu skoraj ukrade otroka in še bi lahko naštevala. Seveda karikiram in seveda sem na enem mestu izpostavila dramatične dogodke iz večih različnih serij, ampak zgornji citat je pa povsem resničen. In vse to se je zgodilo enemu samemu Danu Scottu.

Serija One Tree Hill se je sicer po devetih sezonah nedavno tega končala. S predvajanjem so pričeli leta 2003 in prve štiri sezone so po mojem mnenju res fenomenalne. Prikazovale so življenje glavnih junakov skozi srednjo šolo. V peti sezoni se je čas zavrtel štiri leta naprej, po šesti sezoni, ko sta serijo zapustila meni izredno ljuba Chad Michael Murray in Hilarie Burton pa je šlo samo še strmo navzdol. One Tree Hill je izgubil ves svoj čas in ostale tri sezone sem bolj kot ne pretrpela ob gledanju. V bistvu mi je bilo smotano prenehati z gledanjem, zato ker me je res zanimalo, kako se bo vse skupaj končalo. In končalo se je izrednoo patetično in pocukrano ampak saj, kaj sem v resnici sploh pričakovala? Ne vem. Tole je bila prva serija, ki sem jo spremljala od začetka do konca, pa še to ne popolnoma - z ogledom prve sezone sem pričela, ko je ven prihajala že četrta.

V bistvu je hecno, kako se navežeš na like in junake in dogodke in njihove zgodbe. Sem pa vseeno vesela, da je konec. Ena ura na teden je sicer izredno malo časa, ampak ura izgubljena, ne vrne se nobena. Mi je One Tree Hill, če ne drugega, dal nekaj izredno dobrih komadov, ki jih človek ne pozabi kar tako. In ja, to je bil tudi eden izmed njihovih "projektov", predstaviti dobro glasbo.


Da Peytoninega artworka sploh ne omenjam ...

Ja, to je to. Ostal bo pa en lep spomin.

ponedeljek, 09. april 2012

Ne glede na to ...

... kako zelo ne maram svoje fakultete, še manj pa področja, katerega študiram (in ne bom se še enkrat znova spuščala v argumentacijo, zakaj je temu tako), si ne moram zatiskati oči pred absolutno resnico - do sedaj mi je faks ob redkih priložnostih že posredoval kakšno informacijo, ki mi sem ter tja pride celo prav. Vsi FDVjevci, don't get too excited, sem prepričana, da bi ta znanja osvojili tudi na katerikoli drugi fakulteti. Če povzamem - ena najbolj slišanih ali v navodilih za takšne in drugačne pisne izdelke zapisanih modrosti je definitivno tale:
Eseji morajo biti avtorsko delo študenta/tke! Plagiatorstvo in oddajanje tujih ali starih esejev se kaznuje s prijavo disciplinski komisiji, kar v praksi pomeni izgubo možnosti za opravljanje izpita v tekočem letu, odvisno od sodbe komisije pa lahko tudi prepoved opravljanja izpitnih obveznosti in izpita za daljše časovno obdobje!
Zgornje opozorilo je samo eden izmed primerov. Bistvo je, da je poleg napačnega citiranja virov eno hujših zločinskih dejanj po merilih FDVja prav plagiatorstvo. In če se študentje ob sokoljih očesih asistentov, ki samo iščejo, kjer smo namesto pomišljaja v navajanju podatka o straneh, na katerih je zapisan kakšen sila zanimiv znanstveni članek, postavili vezaj, transformiramo v tako pozo, pa je vseeno treba priznati, da plagiatorstvo in kraja tujih idej vseeno ni tako nepomembna reč. Sploh ker družboslovci veliko pišejo, razglabljajao, razvijajo takšne in drugačne teorije, ki so kdaj pa kdaj celo dobre. In v nasprotju s kakšnimi oprijemljivimi izumi so to konec koncev le črke na papirju. Ki se jih zelo hitro da posvojiti.

In tako sem zadnjič med brskanjem po čarobnem internetu z malce pomoči naletela na eno sila zanimivo reč. Ob branju teh dveh prispevkov sem se sicer silno zabavala (tole in tole), ampak kar je pa sledilo en dan kasneje je pa ekstaza brez primere. Saj vem, da je novinarstvo trenutno povsem na dnu. A ko človek misli, da je tako zelo hudo, da huje niti ne more več biti, dajo slovenski mediji vse od sebe in nam dokažejo nasprotno! Na tem mestu se že vnaprej opravičujem in puščam odprto možnost, da se jaz motim. Ampak dejstvo je, da mi trenutno ob ignoriranju pravil in pogojev uporabe Siolovega Blogosa, preprosta kmečka logika veleva, da kaj takega, na kar sem naletela TULE, enostavno ni mogoče.

Vseeno pa je presenetljivo tole dejstvo:
Portal pa je mišljen kot Planet Siol.net, torej www.siol.net in ne samo podstran Blogosa.

Pa iz tega primera človek pravzaprav ne more izvedeti nič kaj hudo novega. To, da je slovensko novinarstvo piškavega oreha vredno, itak že vsi vemo. To, da so ljudje brez najmanjšega občutka za to, kaj je vsaj približno moralno in etično, tudi ni nič posebno novega. Mogoče lahko izrečem sožalje samo vsem odličnim blogerjem, ki jih redno in z veseljem spremljam, pa so si za svoje zavetje izbrali Blogos in vam na tem mestu zaželim veliko sreče. Naj vas, ko vas bodo okradli, to storijo vsaj s stilom in eleganco, katero si zaslužite!

V upanju, da me kdo, ki se na branje pogojev uporabe in razumevanje le-teh spozna občutno bolje od mene, opomni na mojo hudo napako, vas lepo pozdravljam.

Potratna potica

Saj vem, da bi tale objava bila veliko bolj smiselna tam nekje v petek ali soboto, ko je večina gospodinj in drugih ljubiteljskih pekov dejansko pričenjala s samimi velikonočnimi pripravami (ki so v nasprotju z zelo podobno aktivnostjo konzumiranja velikonočnih dobrot veliko, ampak res veliko manj naporne), ampak zaradi vsega predoziranja s sladkorjem v takšni in drugačni obliki, ki me je doletel ta vikend, preprosto nisem mogla preživeti te uboge pol ure ob pretipkavanju recepta in obujanju spominov, kako je v petek nastajal izvor vsega hudega.

Potratna potica torej. Med ljudmi, sploh tistimi, ki niso rojeni pod srečno zvezdo, ki jim omogoča vnašanje česarkoli v telo in na njih ne pusti nobenih posledic, malce osovražena, sploh zaradi tega, ker ima dejansko toliko enih reči notri, da bi se posameznik ob seštevanju kalorij po hitrem postopku onesvestil. Ne vem sicer, zakaj bi se kdorkoli kadarkoli lotil takega samomorilskega podviga, in pazi to, ta trditev prihaja iz ust nekoga, ki ni rojen pod srečno zvezdo.

Kakorkoli. Zadnjič smo jo delali na praksi, ampak lepotica je bila tam sestavljena iz toliko plasti in takšne količine orehov, da je to že na meji bankrota. Mislim, da je imela tista 11 plasti. Moja doma je malce bolj enostavna, sploh je pa številka 11 ena čudna številka, petica je veliko bolj pravljična.


Plast kvašenega testa, orehi, en biskvit, skuta, drug biskvit, orehi, druga plast kvašenega testa. Zdaj pa k posameznim recepturam. In naj na začetku povem še to, da sem sama uporabila pekač velikosti 25 x 35 centimetrov.

Najprej toplo priporočam, da se lotite kvašenega testa. Med peko biskvitov in pripravo nadevov bo namreč imel več kot dovolj časa, da lepo vzhaja.

20 gramov kvasa nadrobimo v pol decilitira mlačnega mleka (nikakor ne sme biti prevroč, pobije kvasovke) z žličko sladkorja in žličko moke. Počakamo, da vzhaja, medtem pripravimo ostale sestavine. Testo lahko zamesite po katerem koli ljubem postopku (s kakšnim sposobnim kuhinjskim robotom je stvar sploh zabavna), za vse ostale, ki se jim še sanja ne, kako se to počne, pa samo na hitro: stopimo 80 gramov surovega masla, dodamo 3 rumenjake, stepemo (pa ne preveč), dodamo malce ruma in limonine lupinice ter približno 3 dl mlačnega mleka. Potem pa stehtamo pol kilograma moke, jo damo v večjo posodo, dodamo še 80 gramov sladkorja, prilijemo kvasec in z ročnim mešalnikom (z ustreznimi nastavki) pričnemo gnesti. Počasi dolivamo tekočino, dokler testo ni zgneteno. Damo ga v posodo in pustimo času čas in kvasu ne-vem-kaj, da naredita svoje.

Medtem se lotimo biskvitov. Stvar je tule malce bolj preprosta, kot pri kvašenem testu, je pa to resda bolj kot ne subjektivna ocena. Potrebna stva dva biskvita - bel in temen, receptura je pa je bolj kot ne ista. Ločimo rumenjake in beljake treh jajc. Beljake stepemo v sneg, med stepanjem počasi dodajamo 180 gramov sladkorja, pol vrečke vanilijevega sladkorja, limonino lupinico in 5 žlic vode. Ko je stepeno, na hitro stepemo še rumenjake in jih ročno primešamo beljakom. Natehtamo 150 gramov moke (presejemo!), ji dodamo še pol vrečke pecilnega praška in to previdno vmešamo v jajca. Zmes vlijemo v pekač, v katerem bomo tudi na koncu pekli celo potico. Pečemo slabih 20 minut na 180°C. Za temen biskvit je postopek enak, le da odvzamemo tri žlice moke, ki jih nadomestimo s tremi žlicami kakava.

Ostane nam še priprava nadevov. Skutin je sila enostaven - v posodo damo pol kilograma skute, 2 decilitra kisle smetane, 1 jajce, limonino lupnico in 5 žlic sladkorja. Vse premešamo. Orehov nadev pa kliče po 600 gramih orehov, malce cimeta, en vanili sladkor, 1,5 decilitra kisle smetane, 4 žlice sladkorja. Stepemo tudi 3 beljake, ki so ostali pri kvašenem testu, in jih vmešamo k orehom. Zmes je dokaj gosta in malce težavna za mazanje po testu, zato sem jo jaz še dodatno razredčila z mlekom. Po občutku.

Potem pa se začne zabavnejši del. Kvašeno testo razvaljamo v velikosti dveh pekačev. Če vam je lažje, lahko testo razdelite na dva dela in zvaljate vsakega posebej. Pekač dobro namažemo z maslom in izdatno pomokamo, tudi po robovih, da preprečimo nočno moro vsake gospodinje, ko potica po peki nikakor noče zapustiti varnega zavetja pekača. Pekač obložimo s kvašenim testom, razpotegnemo ga tudi po robovih. Namažemo prvo polovico orehovega nadeva. Prekrijemo z enim biskvitom. Nanj zlijemo celotni skutin nadev, prekrijemo z drugim biskvitom. Namažemo še preostanek orehov in prekrijemo s kvašenim testom. Zadelamo robove oz. jih zavihamo navznoter. Malce težko je tole pojasnit. Potem pustimo, da potica vzhaja še kakšne pol ure, medtem segrejemo pečico na 180°C. Po pol ure potico premažemo s stepenim jajcem in jo dobro "prešpikamo". Pripomočki so različni, jaz sem uporabila paličico, ki sicer služi za natikanje ražnjičev. Potico pečemo 45 minut pri omenjeni temperaturi, jo je pa potrebno prekriti z alu folijo, če gospodična začne preveč rjaveti.

Tako. Že samo pisanje recepta je zahtevno, da sploh raje ne začnem s tem, kako jo je šele naporno pripraviti. O sklepnem dejanju vnašanja telih dobrot v usta pa tudi raje ne bi. Za prvič sem kar zadovoljna, naslednje leto bo pa tudi kakšna stvar že malce bolj izpopolnjena, kajne?

Tule je moja potratna v družbi odlične mamine makove potice ...

sobota, 07. april 2012

Ena taka hecna ...

... nestrpnost me daje zadnje dni. V prvi vrsti, seveda, do koga drugega kot do lastnega jaza. Ne vem, tale teden je bil itak cel katastrofalen in tudi moje zavestne odločitve, da stvari obrnem na bolje, ker konec koncev sodeč po nasvetih vseh življenjsko-stilnih revij tega sveta (ki jih sicer ne berem, a začuda mi je vsebina še kako poznana) jaz to zmorem in imam v sebi to neznansko moč in kar je še takih absurdnih presežkov, niso obrodile večjih uspehov. Pa to niti ni glavni krivec za tako grozno nezadovoljstvo in razočaranje nad nevemčem. V iskanju odgovorov, v katerem grmu bi tičal ta nesrečni zajec, ki mi vsake toliko nastavi eno svojo (sicer zelo majhno) taco, da se prav grdo spotaknem in še naslednjega pol dneva opotekam, sem namreč ob pretirani uporabi organa, za katerega je Woody Allen dejal, da je his second favourite, prišla samo do enega sklepa. Res se ne maram. Moje misli se mi zdijo tako zelo nepomembne in butaste in sploh omembe nevredne. V kombinaciji z mojim strašanskim lapsusom overšeranja vsega, kar mi v nekem momentu pride na misel, z vsemi, ki se v tem nesrečnem trenutku znajdejo v interakciji z mano, nekako pridemo do sklepne točke mojega nekoč delno socialnega življenja. Ja, če bi se pred leti odločila še naprej vestno negovati moj samotarski jaz, bi bile stvari danes po mojem skromnem mnenju boljše. Pa ne samo zame, ampak še za koga drugega. Da o branju starih zapisov niti ne začenjam, ne vem, če si moja mati želi praznike preživeti na urgenci ob zvokih "get a crash cart ... charge to 300 ... clear!"

Kakorkoli, recimo da sem pred svojim pragom pometla, zato se lahko lotim še sosedovega. Malce kritičnega duha je vseeno še ostalo v meni in nekako si ne morem pomagat, da ne rečem kakšne okoli vsem dobro znanem mainstreamu. Pa saj ni važno, kaj je predmet debate, se mi pa zdi, da je situacija v veliki večini podobna tisti, od koder izraz sploh pride, torej glasbeni. Seveda je Britney Spears mainstream, nek alternativni indie bend pa naj ne bi bil? Čeprav ima podpisano pogodbo (vendar z malce manj znano založbo) in še vedno razprodane koncerte? Ja, ima drugo publiko, ampak meni se zdi da ni tista prav nič manj mainstream od oboževalcev BS. In tako zadnje dni prebiram določena mnenja, ki naj bi bila hudo drugačna od mnenja absolutne večine, in ki kar vabijo po komentiranju in tekmovanju v tem, kdo bo izrazil bolj posebno in najmanj mainstream variacijo. Ne vem, zame je to samo mainstream, ki bi ga lahko poimenovala 'kljubovanje mainstreamu'. Nič manj mainstream kot vse ostale traparije, ki jih človek iz dneva v dan srečuje, ampak vseeno, nekaj bonus točk si pa vsi pripadniki krožka kljubovalcev vseeno zaslužijo, za sam trud in za to, da se jim sploh da. Kapo dol.

In nič, da zaključim v velikem slogu in se vrnem k svojim koreninam, jamranju. Zadnje tedne (natančneje vse od začetka marca) sem grozno pozabljiva. Imam namreč že celo kopico načrtov - kako bomo šle z babmi novembra v Avstrijo iskat obleke za poroko (don't ask), kako bom to in ono, in predvsem to, kako se malce spogledujem z idejo, da svojo leno rit čez poletje natreniram za eno solidno (pa ne preveč solidno) 21ko tam nekje konec oktobra. Vsa navdušena se tako danes vrnem s teka in mami ponosno razlagam, kako bi res šla na Ljubljanski maraton, ko me že stotič vpraša "a ti veš kam septembra greš?". Ja, vem. Ne vem pa, če oni na drugi strani še pomnijo, kdo pride na obisk. O tem, kaj moram namreč narediti, katere dokumente pripraviti, poslati, izpolniti, ne duha ne sluha. Malce me, seveda, skrbi, ampak lej, Španci imajo svoj ritem. Bo že. Še vedno je bilo. Doma ali pa kje drugje.

Lost In Translation, Young Adult, Like Crazy

Lost In Translation
Scarlett Johansson mi je res všeč. Vseeno pa me je s tole vlogo kar malce presenetila. Tako mlada in nedolžna je in se še komaj začenja spogledovati z neko podobo, zaradi katere je sedaj znana. In film me ni preveč navdušil. Če ne bi bilo Scarlett bi bilo totalno mrtvilo. Drugače zgodba, nagrajena z oskarjem (za best writing, original screenplay, ne da se mi iskat prevoda), mene res ni pretresla. Ne vem, mogoče pa samo nisem dojela. Kakorkoli. V Tokiu se v hotelu znajdeta dve zdolgočaseni duši - mlada Charlotte, žena fotografa, ki cel dan seveda dela in Bob Harris, igralec srednjih let, ki snema reklamo za viski. Oba nekako izgubljena - ona v zakonu, kjer mož cele dneve dela, ona pa se izogiba umetnosti ustvaranja ikeban, on pa nezadovoljen v zakonu in v manjši krizi srednjih let. Tako se sredi noči dobivata v hotelskem baru, gresta ven žurat in med njima se splete prijateljstvo. Tako nekako. Kot rečeno, ni me navdušilo, je pa Scarlett čedna.

Young Adult
Charlize Theron je še ena mojih ljubših igralk. Velikokrat sem jo primerjala z zgoraj omenjeno Scarlett, ampak če vzamem pod drobnogled ta dva filma, je Charlize vsekakor boljša. Scarlett je nekako naravna in od sebe ne da nikakršnega presežka, medtem ko je Charlote po mojem mnenju tule odlična. Kakorkoli. A veste tisti filmi, ki se začnejo zelo udarno, diktirajo zgodbo, da mora biti človek prav skoncentriran, da vse ujame in dojame? No, tole je popolno nasprotje. Mirno. Počasno. Razen spodnjega komada, ki se mi po glavi mota že cel dan in še nekaj odlične glasbe je vse zelo zen. Je pa malce manj zen Mavis Gary, pisateljica serije knjig za young adults. Ko izve, da je njena bivša srednješolska ljubezen dobila otroka, se poda nazaj v rodni kraj, Mercury, kjer je kljub svojemu neredu v življenju (in v svoji glavi), rednemu popivanju in zasušenim make upom na obrazu še vedno uspeh mesta, z jasnim ciljem - da Buddyja Slada pridobi nazaj. Dober film, predvsem in zgolj zaradi Charlize, ki tudi zgodbo, ki ne nosi nekega presežka, naredi sprejemljivo in gledljivo.

Like Crazy
Anna in Jacob. Angležinja, preko študentske vize v Ameriki, kjer študira in se zaljubi v Američana. Ampak ura neusmiljeno teče, tik-tak. Čas se jima izteka, srca pa se parata. V resnici o vsebini ni kaj dosti povedati. Zanimiva je montaža, zanimiva sta igralca, ki se mimogrede tudi odlično postarata. Zanimiva je njuna naravnost, kot da sploh ne bi igrala. Felicity Jones in Anton Yelchin. Tudi Jennifer Lawrence dobi svojih nekaj minut. Ampak predvsem me je presenetil konec. Samo bistvo filma. Res se ne dogaja nič pretresljivega, preprosta ljubezenska zgodba o ljubezni in malce smole. Ampak to, da ni vedno pomembno samo to, kaj v tem trenutku čutiš, včasih se je potrebno samo malce spomniti, kaj nekoč si čutil. Seveda je možno, da čustva zbledijo, še bolj možno je pa, da se samo malce potuhnejo. Neznansko odprt konec, ki pušča vsakomur lastno interpretacijo. 

ponedeljek, 02. april 2012

Šele danes sem se ...

... nečesa spomnila.

Ko sem šla ne-vem-katerega septembra leta 2005 prvič v gimnazijo, celo noč nisem zatisnila očesa. Živci pred velikim bavbavom so naredili svoje. Tudi zgodba v začetku oktobra 2009 je bila podobna. Človek zamenja okolje, skuša v novih medosebnih odnosih popraviti napake iz preteklosti in tako naprej. No, tako v gimnaziji kot tudi na fakulteti sem imela srečo, da sem v sicer popolnoma nepoznano okolje stopila z vsaj delno poznanimi osebami ob strani. Vsaj za premagovanje osamljenosti in iskanja novih prijateljev v prvih tednih pride neko predhodno poznanstvo še kako prav. Čeprav je včasih bolje, da se človek kar se da hitro odcepi od matične družine, poišče nove člane, s katerimi se bolje ujame (ali bolje rečeno, s katerimi misli, da se bo bolje ujel) in zaživi radosti in sreče polno življenje.

In tako sem leta 2009 kot prestrašeno jagnje zrla naokoli in s pogledom ločevala zrnje od plevela. Sama imam to napako, da mi ljudje načeloma zelo hitro grejo na živce, še posebej in predvsem taki, ki jih sploh ne poznam. Seveda ta lapsus v kombinaciji z mojo hudo radovednostjo kasneje rezultira v tem, da se dejansko dam prepričat nekomu tretjemu (največkrat pa sami sebi), da naj le dam priložnost in osebo spoznam. In potem se seveda izkaže, da (pa ne vedno) ta nesrečna, sprva rahlo (res zelo rahlo) osovražena duša, postane ena izmed mojih zelo dobrih prijateljic. Sicer je trajalo kar nekaj časa, ampak lej, nima veze.

Drug način spoznavanja novih ljudi pa je veliko bolj preprost. Enostavno nekoga zagledam in me privlači. Pa ni važno, ali je ženska ali moški, enostavno začutim energijo in nekaj na tej osebi, da me kar vleče k njej in si želim biti v njeni družbi. Ja, tokrat govorim o eni zelo specifični osebi. Namreč, ko smo pričeli z gretjem fakultetnih klopi, mi je v padla v oči. Posebna, odštekana, za moje pojme celo malce preveč. Všeč mi je bil njen stil, všeč mi je bil njen način govorjenja, všeč mi je bila njena samozavest. In potem sem jo gledala in se je kar malo bala. Zdelo se mi je, da sva svetlobna leta narazen in dokler je nisem bolje spoznala sem bila v njeni družbi kar malce ... nelagodnega počutja. Začetno navdušenje nad novimi ljudmi se je seveda kasneje poleglo in na te občutke sem pravzaprav pozabila. In tako sem se danes zopet spomnila - kaj sem dve leti nazaj razmišljala in če tista Tina izpred dveh let pogleda današnjo Tino, si lahko rečem samo, bravo. Danes je namreč oseba, opisana v prejšnjih stavkih, (še) ena izmed mojih zelo dobrih prijateljic in glej ga zlomka, praznuje rojstni dan!

Draga Sentiš, samo poglej, kakšen pocukran zapis sem ti napisala! In da ne boš mislila, zgornjega odstavka mi ni bilo lahko napisati, ker je to priznanje, kako zelo me s svojo samozavestjo, zagnanostjo, pridnostjo, optimizmom in pojavo motiviraš in navdihuješ. In izražanje lastnih čustev do drugih mi res ne gre najbolje od rok. Kakorkoli - danes je tvoj dan, lepo ga izkoristi, ne sekiraj se glede vseh nepomembnih reči v življenju (in to je večina stvari). Jutri gremo pa na kavo!

nedelja, 01. april 2012

Kupakolački po osmi ...


... ali šalo na stran. After Eight Cupcakes. After Eight so tiste vsem dobro poznane minty čokoladke, ki meni sicer niso prav nič posebej všeč, ampak taka je bila želja in ukaz modrejših od mene. Tokrat so spet odlično prišle v uporabo moje cups merice. In spet se bom v namene tegale zapisa prijetno zaposlila s preračunavanjem. Čist preveč dobra sem.

1 skodelica oz. 128 gramov moke
1/2 skodelice oz. 100 gramov sladkorja
1/4 skodelice oz. 30 gramov grenkega kakava
1 jedilna žlica pecilnega praška
1/4 čajne žličke soli
1 stepeno jajce
3/4 skodelice oz. 180 ml mleka
1/4 skodelice oz. 57 gramov stopljenega masla
1 skodelica oz. 2/3 zavitka After eight čokoladic (200-gramsko pakiranje)

In potem se začne zabavni del. Zdaj pri tem receptu je tako, da je priprava tipično mafinovska. Torej tista varianta - premešano suhe sestavine, premešamo mokre sestavine, jih združimo, na hitro premešamo in je to to. Meni osebno je bolj ljuba tista verzija, kjer se jajca stepajo, da lepo narastejo in potem se lepo počasi vmešajo ostale sestavine. Da mafini bolj narastejo in so bolj puhasti, posledično bolj biskvitasti. Meni so taki všeč, drugi prisegajo na bolj zbite, mokre, sočne, žmohtne, in kar je še takih pridevnikov, ki bi se veliko bolje kot v kuharski odrezali v kakšni drugi tematiki.

Vzamemo posodo številka ena in vanjo stresemo - moko, sladkor, kakav, pecilni prašek in sol. (Moko, kakav in pecilni prašek presejemo, pa sej to že vsi vemo.) Skleda številka dve pa je namenjena jajcu (pazi, stepenemu), mlaku in maslu (še pazi, stopljenemu). Obe zmesi posebej premešamo, nato dodamo prvo drugi ali drugo prvi, na hitro premešamo, toliko, da nastane homogena zmes, previdno vmešamo še koščke After Eightov in napolnimo modelčke. Masa se baje zelo rada prime na pekač, zato recept veleva preventivo (raje kot kurativo) v obliki uporabe papirnatih podstavkov. 

Tako. Modelčke je potrebno napolniti tam nekje do polovice, stvar okusa, potem pa hop v pečico, ogreto na 180°C, za slabih 20 minut. 

Aja, kupice so zelo enostavno ustvarjene - stepena sladka smetana in kakav. Lahko grenak, lahko sladak, če je nastavek za brizganje pravi pa tolko bolje.