četrtek, 30. avgust 2012

Še vedno se prav zelo v živo ...

... in v detajle spomnim, kako smo enkrat v drugem letniku gimnazije (ali pa je bil morda prvi?) sedeli pri pouku slovenščine. Ena čisto navadna ura, v čisto navadnem tednu, nekje spomladi. Mize so bile po učilnici, katere številke se ne spomnim, a vem, da je imela velika okna, na katerih smo sloneli med odmori, lovili malce svežega zraka in opazovali sošolce in druge gimnazijce, kako mlatijo sirove štručke iz Name na ploščadi pred Maximarketom, razdeljene v tri kolone po pet ali šest vrst. Špela in Kaja sta sedeli za mano, mislim, da sta bili v četrti vrsti, saj sta vedno raje bili malce bolj v ozadju, ker je bila Kaja takrat še precej dremave narave, Špela pa ji je kot najboljša prijateljica vedno stala ob strani, jaz pa sem tako grela stol v tretji vrsti. Kdo je sedel poleg mene, ne vem. Sedele smo v vrsti ob oknu, zato ker si se med dolgočasnim predavanjem mlade, komaj diplomirane profesorice lahko odlično zazrl dol na ploščad in svoje misli potopil v kaj bolj ... učinkovitega. Saj vsi vemo, da so gimnazijska predavanja oziroma pouk slovenščine sicer vse prej kaj drugega kot dolgočasna, ampak hkrati s tem tudi vemo, da mladi, 15-letni umi tega še ne vedo.

Ta mlada, komaj diplomirana profesorica, je imela zelo lepo pisavo. Razlog, zakaj se mi je ta njena pisava tako zelo vtisnila v spomin, je ta, da je z njo na moj prvi spis v gimnaziji, ki je bil ocenjen s katastrofalno oceno dobro – tri, najverjetneje napisala nekaj blazno pametnega. Seveda se ne spomnim, kaj pametnega bi to lahko bilo, saj sem bila bolj šokirana nad dolgo rdečo črto, s katero je bilo prečrtano moje lastno mnenje. Moje lastno mnenje. Navkljub rosnim petnajstim letom (četudi se je ta neljubi incident zgodil, ko sem jih štela šele štirinajst) sem kmalu seštela ena plus ena in sklenila, da oseba, ki ne zna ceniti lastnega mnenja drugih in ki meni, da obstaja samo eno, pravilno lastno mnenje, ne more biti kaj prida. Tako sem se od takrat naprej posvečala predvsem razmišljanju o njenih vedno prekratkih hlačah, razmazani barvici pod očmi in strmenju skozi okno.

Tako torej sedimo, Špela, Kaja, jaz in moj neimenovani in neznani sogrelce klopi, in ne vem točno, v kaj smo se zapletle, ampak povsem verjetno je, da se je Kaja zbudila iz dremeža, in smo se po stari navadi zaklepetale in začele krohotati kot mlade pečene nutrije. Kar naenkrat je profesorica s prekratkimi hlačami stala ob nas in eni izmed nas zadala prečudovito nalogo: “No, če imaš pa toliko za povedati, potem pa do jutri napiši spis s 3000 besedami z naslovom Rdeča šminka, zeleno ogledalo in vijoličasta trava.” Ne bom dala roke v ogenj, da je bil naslov povsem tak, ampak nekaj tako umetniškega je prišlo iz njenih ust in prepričana sem, da se je sama sebi zdela izjemno duhovita. Kaja in Špela sta se mukoma spogledali, sama pa sem jima s svojimi podivjanimi mislimi naklonila miren in samozavesten pogled – I’ve got it covered.

Storila sem hudo začetniško napako – v vsem razburjenju, da se kar se da hitro lotim pisanja in profesorici dokažem, da lahko v njeni glavi nekaj tako absurdnega, kot so rdeča šminka, vijolično ogledalo in zelena trava, na listu papirja izpade več kot imenitno, sem s pisanjem začela še isto minuto. Pravzaprav je izredno čudno, da je njeno oko sokoljevo dve leti vsak dan znova spregledalo prekratke hlače in razmazano barvico, moje vneto čečkanje po papirju pa ji je takoj padlo v oko. Projekt je padel v vodo, jaz pa sem razočarano odkorakala domov in objokovala trenutek, ko mi je bila vzeta pravica in možnost zapisovanja neumnih in nepovezanih misli predvsem z namenom dokazovanja na priložnostno mesto.


Kmalu zatem sem odkrila čudovit svet bloganja.


Nekega drugega dopoldneva smo sedeli v četrtem nadstropju naše gimnazije, Šubičke. V četrtem nadstropju se nahaja ena sama učilnica, čeprav, spet, ne bom dala roke v ogenj, ker je od mojega občasnega rezidiranja na Šubičevi ulici 1 minilo par let in stvari so se lahko spremenile. Tako, kot smo včasih na Šubičko hudili samo najbolj kul ljudje (in če pri štirinajstih to še niti slučajno nismo bili, smo pa do osemnajstih vsekakor postali), danes tja zahaja samo ... čefu ... ma ja, Šubička je en navaden ČefuRaj. Škoda. Bilo je poletje in naravnost sovražili smo tiste dneve, ko smo po glavnem odmoru vsi prijetno siti (sirove štručke iz Name, itak, še vedno) morali laziti do četrtega nadstropja, kjer je bilo za piko na i še prav prijetno vroče. Imeli smo angleščino in angleščino sem imela rada, zato ker me je imela profesorica rada in mi je dala lepe ocene na podlagi mojega znanja in če je videla, da sem se učila in da več znam, mi je dala lepšo oceno in to se mi zdi izredno pozitivno in stimulativno, ker potem si človek želi še več znanja in še lepše ocene in preden se zaveš, dobiš na maturi iz angleščine vseh pet točk. Ne morem se ravno primerjati z dremavo Kajo, ki se je v tretjem letniku iz dobrega uspeha in celih kopic dvojk zbudila, izkopala in gimnazijo končala kot zlata maturantka.

Tako sedimo in ne vem točno, kjer sta sedeli Špela in Kaja, ampak mize so bile spet v treh kolonah, vrst pa je bilo kar precej, ker je bila ta učilnica zelo velika in prostorna. Jaz sem sedela malce bolj v ozadju in v sredinski vrsti in poleg mene ni bilo nikogar. Po malici so bili vsi siti in zaspani in so se držali sami zase – to pomeni sami zase in s svojim najboljšim prijateljem. Le-tega pa nisem imela. Pa preden se komu utrne kakšna solzica v stilu »joj, uboga mala sama Tina, smrk smrk« naj kar pojasnim, da sem koncept najboljšega prijateljstva opustila v sedmem razredu osnovne šole. Od takrat naprej mi ni potrebno dvakrat mesečno na par-urno kavo z najboljšo prijateljico, ampak grem enkrat mesečno na par-urno kavo s, moment, S., M., T., A., Š., T., N., N. in zagotovo sem še koga pozabila, osem plus osebami. Statistično sem torej precej na slabšem, ampak kdo pa pravi, da mora biti v življenju vedno vse dobro in odlično?!

Ja, sedela sem sama, si najverjetneje pahljala in sušila premočene lase in potne kapljice na nosu z naključnim nepomembnim listom papirja, nakar profesorica angleščine načne sila zanimivo temo. Spomini. Veste, da obstaja ženska, ki se od svojega enajstega leta dalje spomni vsakega dneva posebej? Za vsak dan v svojem dolgem življenju ve povedati, kaj se ji je lepega in slabega pripetilo. Spomini spomini spomini. Pridejo, ko se jim zahoče, odidejo, ko je človek malenkost nepazljiv. Česa se spomniš? Če te v tem hipu vprašam, česa se spomniš, kaj mi boš lahko odgovoril, kakšen spomin ponudil? Nikakršen. Nič. Ker spomina samega po sebi ni brez asociacije. In asociacije pridejo, ko … se jim zahoče. In ravno to je čar – jih ujeti, zapisati, ker v resnici sem povsem prepričana, da se spomnimo marsičesar. V bistvu imam teorijo, da imamo v možganih zapisano prav vse, kar se nam je zgodilo, problem je samo v asociacijah …


S Kajo nisem govorila že nekaj let, razen tistih dveh mimobežnih zdravo in kako si. K Špeli grem večkrat na obisk in še vedno je dobra stara Špela, problem je samo v tem, da se človek malce odtuji. Pozabi, kako sobivati z nekom, pa čeprav kratek čas in čeprav samo iz tretje v četrto vrsto in čeprav samo skozi skupno strmenje skozi okno na ploščad Maximarketa. Zgodba je podobna tisti z asociacijami. Saj to so konec koncev samo misli, ki se jim človek prepusti. Dovoli, da tečejo in prinašajo spomine. Ni vedno lahko in marsikdo ne zna in ne pridejo na obisk vsakič, ko bi si jih zaželel. Ampak kot sem že velikokrat rekla, vsega pa res ne moreš imet, kaj ne? Neskončnih spominov, gimnazijskih prijateljstev in tako pametnih profesoric, ki zavračajo lastno mnenje na tako preprost način. (Vsi ostali namreč to delajo veliko bolj prefinjeno.)


Ampak blog mam pa še zmeri …

petek, 24. avgust 2012

Še ena skutna torta

Skutnih tort je malo morje. Receptov za njih pa za en soliden ocean. Ene se pečejo, druge ne, vsem pa je skupno to, da v bistvu ne potrebujemo receptov. Skuta, smetana, kisla smetana, jogurt, maskarpone, kar se najde v hladilniku in kar paše posamezniku oziroma zbrani družbi.

Zadnjič sem ob spoznanju, da sem kot prava slaščičarka popolnoma brez idej, kaj na neko dolgočasno soboto speči, v roke vzela par revij Dober tek in pričela z iskanjem primerne popoldanske zabave. Moj hladilnik je ponujal le omejeno količino sestavin, v trgovino pa se mi niti podrazno ni dalo. Tako sem v marčevski številki letošnjega leta našla recept za skutno torto z mandarinami. Ker mandarine trenutno niso sezonske, sem jih zamenjala z breskvami. Recept sem si celo uspela zapomniti na pamet, ker trenutno sem čisto prelena, da bi vstala in naredila dva koraka do knjižne police.

Stvar gre takole. Torta je sestavljena iz podlage iz krhkega testa, na podlago pride nadev, na vrhu pa sadje, ki ga prelijemo s prelivom za torte. Ne vem, kam je pobegnila moja pamet, da sem dejansko šla delat krhko testo po receptu (in seveda ni bilo takšno, kot sem upala, da bo), če pa je klasičen in preverjen recept po enačbi 3:2:1 najboljši. 300 gramov moke, 200 gramov masla, 100 gramov sladkorja (v prahu), še kakšno jajce in to je vsa umetnost. Glede na to, da se torta peče v tortnem modelu premera 26 cm, je tale količina skoraj malce prevelika. Ampak ni panike, krhko testo v hladilniku zdrži kar nekaj časa, tako da višek se lepo zavije v folijo in je pripravljen na kakšno hudo uro, ko je potreba po piškotih nevzdržna. Vse skupaj se sicer na hitro pregnete, zavije v folijo, da v hladilnik za pol ure. Medtem se lahko lotimo nadeva.

V pol litra mleka skuhamo vanilijev puding. Namesto 3 žlic sladkorja, kolikor piše na vrečki, skuhamo puding s 100 grami sladkorja. Ko je kuhan in ko se malce ohladi, vmešamo vanj 250 gramov skute

Krhko testo razvaljamo in prenesemo na pekač, naredimo tudi približno 3-centimeterski rob. Aja, še prej pekač dobro namažemo z maslom, da se slučajno kaj ne prime. Na krhko testo zlijemo nadev, nanj naložimo narezane breskve ali drugo sezonsko sadje in vse skupaj roma v pečico na 150° za slabo uro. 

Na koncu naj bi se stvar prelila s prelivo za torte. Jaz ga nisem imela doma, poleg tega je torta kar hitro romala v lačne želodčke, tako da ni bilo kakšne bojazni, da bi se sadje pokvarilo - to je namreč namen in funkcija preliva, da ščiti pred gnitjem itd.


Ja, slika ni najboljša ... Sori.

sreda, 22. avgust 2012

Closer, Step Up, Magic Mike


Closer
Počasi bom razvila teorijo, da z več oskarji, kot je film nagrajen ali nominiran, bolj je dogločasen in človek ob gledanju lažje zaspi. Ma ne, sicer sem ultra zaspanec, do konca življenja bom krivila nizek pritisk in nikakor ne priznam, da je to lenoba. Closer je bil nominiran z dvema oskarjema za žensko in moško stransko vlogo. Pa gremo lepo po vrsti. Nekega dne se med sprehajanjem po ulici v Londonu med množico zagledata dva neznanca. Med ameriško striptizeto Alice (Natalie Portman) in neuspešnim britanskim pisateljem osmrtnic Danielom se splete romanca, a kaj, ko Daniel (Jude Law) leto kasneje na podlagi Alicine zgodbe napiše knjigo in tako pristane v foto studiu američanke Anne (Julia Roberts), ki ga fotografira za sliko v knjigi. Poljubita se in med njima vzkli romanca, ki se jo nekaj časa otepata, še posebej ko se tudi Anna zaljubi v dermatologa Larryja (Clive Owen). Film tako prikazuje obdobje štirih let, ko se življenja posameznikov prepletajo in zapletajo in predvsem lepo pokaže bistvo tega, da je nekaj samo človekovo. Ker ko enkrat ni več, je težko priti nazaj. Težko se je zanesti na sočloveka. Tvegaš, z vsakim dejanjem tvegaš, pa čeprav je to edini način, da najdeš pravo srečo.


Step Up
Po tem, ko smo si z babami v kinu ogledale film Magic Mike in sem se za en dan (ali pa je bil samo en večer) spet zaljubila v Channinga Tatuma, je bil ogled filma, s katerim je dečko postal malce bolj opažen, logična in povsem jasna odločitev. A po toči zvoniti je prepozno in oh, kako si želim, da bi lahko čas zavrtela nazaj in lepotca ohranila v takem spominu, kot mi je ostal po Magic Mikeu. Ker tale Step Up, no, to si niti ne zasluži naziva film. Izgubil me je že pri dolgočasnem fontu pri samem naslovu in imenih nastopajočih v uvodni špici, cela zgodba pa je približno tako izvirna kot  neskončno ponavljajoče se fehtanje Pesjanarja vsakič, ko si odrežem kos sira ali salame. Mogoče bom na tem mestu raje kar zaključila. Edina dobra stvar, ki jo je ta film potencialno lahko imel, je ta, da sta se Jenna Dewan in Channing Tatum našla in zaljubila in recimo, da sem za njiju vesela in jima želim srečno in dolgo skupno pot. To je pa tudi vse. Že tista ura in pol, ko sem gledala film, je izgubljenih 90 minut, ki jih ne bom nikoli več dobila nazaj, tako da res ne bom tvegala še nadaljnjih pet (minut), da spišem vsaj kratko obnovo zgodbe …

Magic Mike
Z babami smo šle na kinodan v kino in tole je bila res poslastica. Taka poslastica, da si jo bom ob priliki ogledala znova in znova in znova in znova in … Ko se človek enkrat navadi na nadležen filter v stilu sepie, v katerem se vse skupaj odvija (ne vem sicer, na čigavem zeljniku je zrasla ta ideja, ampak zagotovo ni ena boljših), je vse skupaj precej prijetno. In to absolutno ni samo film o moških, ki si služijo kruh z razkazovanjem svojih popolno izklesanih teles. O ne. Nekatere (ane, A2) so bile nad tem razočarane, meni pa je bilo precej všeč, da je film ponudil še kaj več kot zgolj neko plesanje sem ter tja brez smisla. Film nam tako precej dobro predstavi življenje Mikea, ki se sicer v prostem času ukvarja z izdelovanjem unikatnega pohištva, s tem pa se nekoč želi tudi preživljati, a da bi lahko odprl svoje podjetje, potrebuje začetni kapital, ki pa ga mora seveda sam prislužiti. In to počne na takšne in drugačne načine. Med drugim dela kot delavec na gradbišču, a največ zaslužka mu prinaša prav njegova nočna služba striptizerja. Saj ne rečem, filmov o uresničevanju sanj v kombinaciji s težkim finančnim položajem je malo morje, ampak filma, kjer bi bilo na kupu toliko postavnih mladcev, ki imajo marsikaj pokazati in v gledalkah sprožijo celo vrsto emocij, po drugi strani pa še vseeno postreže z določeno globino, pa že kar nekaj časa ni bilo na spregled. Super zadeva, Channing Tatum pa ima tako ali drugače v mojem srcu prav posebno mesto …

ponedeljek, 20. avgust 2012

Človek projektov ...

... in pika.

V življenju za normalno vsakodnevno funkcioniranje potrebujem določeno rutino. Samo toliko malo, da se zjutraj skobacam s postelje, oblečem in začnem živeti človeka vredno življenje. Sicer ... se znam tudi jaz zabubit, zganjat melanholijo, svetobolje in furat safr, četudi je že davno iz mode, predvsem pa se smilit sama sebi in s tem obremenjevat še druge. Nihče ni torej posledično preveč vesel, zatorej z nekaj preprostimi ukrepi skrbim, da lahko za vsak dan posebej rečem "no sej tole je blo pa še kr".

Navdih za moj trenutni projekt, ki je seveda vseživljenjski in bom pri njem vztrajala toliko časa, dokler ne izgubi priponke projekt in postane kar ena lepa navada, sem dobila pri Nadinki. Trenutno sem v enem takem obdobju, ko imam ogromno energije in si želim malce prenoviti svoje življenje. Toliko reči me zanima, nešteto je enih področij, na katerih bi bila rada dobra in jih nekoč morda celo obvladala. V glavi imam nek tak ideal, kakšna oseba bi rada bila in res bi rada, da počasi ne bo več samo ideal. In to so seveda samo take zunanje reči, kot na primer - nešteto jedi bi rada še skuhala, ogromno filmov pogledala, ogromno knjig prebrala, tako veliko vrhov imam še za osvojiti in prehribolaziti in tako naprej. Nič hujšega in nič težje dosegljivega, ane? Ampak glede na to, da sem prostovoljno šoloobvezna in nekoč v življenju bo potrebno hodit tudi v službo in cela kopica reči je še, ki jih je vsak dan treba narediti, časa za vse preprosto ni. 

Občutek, da mi reči izhajajo izpod nadzora, da mi čas polzi med prsti in prav nemarno kaplja na tla, jaz pa ga gledam in razmišljam in tako veliko časa samo razmišljam in nič ne naredim ... nič prav prijetno. Zato sem se odločila, da postanem človek dejanj! Saj vsi vemo, da je to en tak začaran krog iz katerega se je prav zelo težko izkopat - nečesa si blazno želiš, veš, da je zate dobro in da se boš počutil bolje, ampak nekje v tebi globoko se skriva tista prepreka na katero naletiš vsakič, ko se nečesa hočeš lotiti in je težko, seveda je težko, osvajanje katere nove navade v vsakdanu pa ni težko? ... V glavnem, tako sem začela s preprostim listom papirja, na katerega sem narisala razpredelnico. Šest krat štirinajst, ampak to niti ni važno. Vsak dan skušam izpolnit pet točk mojega življenja. To, da te točke večinoma zajemajo področje zdravega prehranjevanja in športnega udejstvovanja, ni nič presenetljivega, glede na to, da je to večinoma stvar, okoli katere se moje življenje več ali manj vrti. Ma ja, bedno, saj vem. Saj načeloma bom nekoč menda imela otroke, bo že potem prišlo na vrsto tisto vzemi si čas zase, meditiraj, ne kriči ... 

Torej, s katerimi petimi točkami se vsak dan spopadam, se najverjetneje že sprašujete. Sicer imam v tabeli samo okrajšave, ampak celotna sporočilna vrednost posameznih besed pa je taka:
  • Spij 2 litra vode.
  • 60 minut beri.
  • 30 minut se ukvarjaj s športom.
  • Naredi vaje za moč.
  • Ne jej sladkarij (razen enkrat na teden).
In tako se vsako jutro usedem, odkljukam, kar sem izpolnila, in prekrižam, kjer sem klonila, in moje življenje je malce v redu.

To počnem že točno en teden. In kakšni so rezultati? Danes sem preštela kljukice in križce, malce preračunala in prejšni teden sem tako dosegla 63-odstotno uspešnost. 22 kljukic in 13 križcev. Najbolj me nesejo sladkarije, itak, kjer sem samo dva dneva v strašnih mukah prigarala kljukico. Najbolj uspešna sem, presenetljivo, v vsakodnevni 30-minutni takšni ali drugačni športni aktivnosti (enkrat sem tekla, en dan še na morju plavala, enkrat sem šla na kolo, ostalo sem se sprehajala, en dan pa počivala), drugo mesto si delita pitje vode in branje knjig, četudi sem dvakrat zabluzila. Telovadila (trebušnjaki, izpadni koraki, počepi, sklece) sem štirikrat in trikrat nisem. Najverjetneje me je vse bolelo. 

To je vsa filozofija. Ne bom več dolgovezila in nakladala, ker grem zgodaj spat in jutri s kurami že za knjige. Ja, še ena rutina. Učenje. Veliko manj prijetna kot telih mojih 5 na dan, ampak tako to včasih pride. Sicer pa nadaljujem in upam, da naslednji teden dosežem še kakšno kljukico več ... Čeprav mi v bistvu res ni treba upat, vse je v mojih rokah.

sobota, 18. avgust 2012

Ko bo naslednjič katera izmed mojih prijateljic ...

... potarnala, da ji je tako zelo dolgčas in da razmišlja, da bi si kupila, citiram, kužkaaaaaaaaaa, ji bom nazorno opisala dogajanje zadnjih nekaj dni. Ah, kaj pa govorim, dogajanje zadnjih 11 let in dobrih treh mesecev.

Kužek, ja.


Saj ne rečem. To je najbolj luškana stvar, ki sem jo kadarkoli imela v lasti in moja najboljša prijateljica. Ja, vem. Pocukrano do amena. Ampak tisti, ki veste, kakšen odnos je mogoč v navezi človek - pes, boste razumeli in vam ne bo pocukrano, vsi ostali, ki pa se ob branju teh besed zaletavate z glavo ob najbližji trdši predmet, hja, res se ne sekiram. 

Ampak ... ta kužeeeeeeeeeeeeeek ni samo pripomoček za krajšanje časa. Vam povem, kaj vse ta kužek zna? Kakšne probleme zna zagosti, pa to niti pod razno ne tiste luškane "ja je skočila v blatno lužo, joj, kako je bila srčkana, ko je potem tako nagajivo gledala"? Čeprav, okej, to, da rečem, da zagode probleme, ni čisto res. V resnici ni nič kriva. Ampak to so stvari, ki pridejo v paketu. In ko pridemo do teh težav, lahko Pesjankota brez problema vržemo v isti koš z mojo Škatlco, obe namreč enkrat letno nadvse radi malce opozorita nase. Če imam na eni strani torej nadvse srčkano stvar, ki se vsakič, ko me vidi, skoraj polula od sreče, na drugi strani dobim en kup problemov. Od tega, da uboga duša skoči pod avto in to za sabo potegne nekajdnevno jokanje, dokler se ne izvleče iz najhujšega, pa vsakodnevno previjanje polomljene tace, pa cel kup finančnih stroškov za operacijo, pa trikrat na dan nošenje do bližnjega travnika in moledovanje, naj se končno že polula (čeprav niti hoditi ne more, kako bo potem počepnila?!). Aja, še prej sem pozabila tiste dneve v letu (ja, vsaj to srečo imajo pasje samičke, da tisti dnevi pridejo dvakrat letno in ne enkrat mesečno), oblačenje spodnjih hlačk, brisanje kravavih madežev in bežanje pred sosedovimi samci. Potem ... pride pes v jesen svojega življenja, ko ni kar vsaka hrana dobra in preden pridemo do tega zaključka, se uboga mrcinica tam enih 36-krat zgrize/spraksa/zliže do krvi. Pasje rane so ena hecna reč. Silno rade se gnojijo, precej časa se celijo in seveda jih je težko oskrbovati. Poleg tega mora Pesjan hoditi naokoli s satelitom na glavi, kar spet rezultira v moledovanju, naj se končno že polula (ker je talar daljši kot gobček in potem je oteženo vohanje, kje je pravo mesto za minus ena ali minus dva), pa tudi konzumiranje jedače in pijače je silno oteženo. Kaj še? Aja, na vsake toliko se pojavi kakšen maček, spraska gobček ali dva. Aja in seveda, vsako poletje so na tapeti klopi, pa kaj poletje, polovica leta je obarvana v iskanju in iztrebljanju klopov in držanju pesti, da ne fašemo kakšne borelije. Oh, kako sem lahko pozabila - razna vnetja mehurja, lulanje krvi, refluksi, injekcije, cepljenja ...

In potem, ko misliš, da si pa res že vse doživel, nekega lepega sobotnega dopoldneva med pavzo med učenjem brezskrbno čohaš najboljšo prijateljico in se onesvetiš. Med tem doživiš strašne sanje, v katerih ima pes okoli oči in po ušesih polno klopov. Vsaj tako izgledajo. Taki majhni, precej napiti, črni klopi. En pri drugem. Tako gosto naseljeni, da se ti niti sanja ne, koliko časa bo potrebnega, da jih vse dobiš ven. Pes je ves depresiven, pa tudi to, da mu šariš okoli oči in ušes, mu ne ustreza najbolje in ni ravno pripravljen na sodelovanje. Sanje potem postanejo malce lepše - greš v lekarno po šampon proti ušem, ga naneseš in že vizualiziraš, kako bodo pršice kar same od sebe odpadle in bo stvar rešena. Včasih smo rekli, da potem pa svizec zavije čokolado v folijo. No, recimo, tokrat pa sem jaz kar lepo vzela v roke nazaj pinceto in nadaljevala nekaj urni projekt iztrebljanja te nesnage iz uboge živali. Za najboljše orožje so se izkazali nohti in tam nekje do kosila sva z Bono končali. Še po eno injekcijo in upat, da se golazen ne zaredi. Jutri je na sporedu ponovno kopanje s šamponom proti ušem, prečesavanje in temeljito čiščenje stanovanja. Aja, sem povedala, da grejo te prijazne majhne živalice lahko tudi na človeka?

Ampak saj so samo sanje. V resnici je kužek najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi. V resnici služi samo temu, da ga božaš, tudi za jest in pit si zna sam vzet, pa sam se pelje na sprehod (Bona je to znala cela dva meseca - dokler je ni zgazil kombi), pa karkoli je z njim narobe, sej psi se zližejo, ane? Pa drugače res ne kompliciram in vsako leto zganjam manj panike, ampak samo en naj mi še reče, da si bo kupil psa, ker mu je malce dolgčas ... 

četrtek, 16. avgust 2012

A Little Bit of Heaven, Melancholia, The Good Guy


A Little Bit of Heaven
No, ja. Kate Hudson že tako ni med meni najljubšimi (in ja, mogoče ji rahlo delam krivico, ampak v Something Borrowed je bila res prasica) in res mi je antipatična in tale film ni čisto nič popravil slab vtis. Marley je samska ženska, ki živi izjemno življenje - dela v oglaševanju (tako kot ostalih 95 % likov v filmih), njen najboljši prijatelj je gej, ima četico drugih najboljših prijateljic, s starši se ne razume preveč, ima psa, popiva, se predaja brezskrbnim romancam z (ne)znanci in je srečna in zadovoljna. Vse dokler ne izve, da ima raka na črevesju in se ji celo življenje obrne na glavo in je katastrofa. In potem malce poklepeta z Bogom oz. Whoopi Goldberg in začne iskati pravo ljubezen. Ker ne glede na to, koliko se posameznik tega prekletstva otepa, konec koncev je to še vseeno edina stvar, ki si jo želimo. Katastrofa. Edini simpatičen je bil dr. Julian (Gael Garcia Bernal) in res si ne zasluži vloge v takem posranem filmu. In katastrofa je tudi ta, da se mi je ob gledanju dejansko malce orosilo oko. Pa dej no. Res, ne gledat tega filma, brezvezen je. Za vzor, kako se že naredi film o raku, je pa lahko, npr., 50/50

Melancholia
Prvi film Larsa von Trierja, ki sem ga kadarkoli pogledala, je bil Lom valov. Takrat seveda niti slučajno nisem vedela, da ga je režiral Lars von Trier, sem bila pa kar malce šokirana. Vsekakor je bil drugačen kot katerikoli drug film, ki sem ga kadarkoli prej videla. Zgodba, kako sem do Loma valov sploh prišla, je zanimiva, ampak v tem trenutku se posvetimo raje Melancholii. Ogromnemu modremu planetu, ki se približuje Zemlji. Znanstveniki napovedujejo, da jo bo samo zaobšel, Claire (Charlotte Gainsbourg) pa misli drugače. In se boji. Medtem ko skrbi za svojo depresivno sestro Justine in poležava na terasi svojega hotela. Šalo na stran. Film je vsekakor poseben, ampak za tak okus, kot je moj, nevajen evropskih umetnij, malce nerazumljiv. Igra je bila seveda popolna. Montaža in vse kar se tehničnih zadev tiče, popolno. Nad Alexandrom Sharsgardom sem se tudi dodobra naslinila. Sicer pa film, ki te povleče v atmosfero, neko depresivno, zaspano, otrožno, melanholično stanje, ki rezultira ... v spanju. Ja, mogoče ni napačno, če je gledalec ob temu filmu spočit kar se da! 

The Good Guy
Res škoda, ker Alexis Bledel mi je blazno pri srcu in vedno sem mislila, da bo nekoč prava zvezda, ki bo dobivala vloge v dobrih in opaznih filmih. Tako pa me je brskanje po njeni IMDB strani sicer navdalo z upanjem, da kaj nekaj snema, ampak po ogledu tega filma sedaj vem, KAJ snema. Drekaste, nizkoproračunske filme, v katerih je uvodna špica napisana v beli Times New Roman pisavi. Katastrofa. Zgodba ni nič boljša. Punca hodi s Tommyjem (Scorr Porter), ki ima najboljšega kolega oz. sodelavca (Bryan Greenberg), ki je samski in čuden in ne zna govoriti z ženskami, zato se prične družit s to punco (Alexis Bledel), da bi se naučil interakcije z ženskami. Seveda se stvar zaplete, ampak na tak katastrofalen način, da je to že kar težko verjetno. Pa bom vseeno razkrila konec, ker je film itak taka katastrofa, da nobenemu ne priporočam in svetujem, da se prostovoljno poda v uro in pol dolgo mučenje. Kar naenkrat se izkaže da je Tommy pravi prasec, na vsakem vogalu ima eno punco in seveda je ravno nasprotje dobrega fanta. Odločitev je zato jasna, konec pa srečen. Za zjokat.

nedelja, 12. avgust 2012

Zivljenje je prekratko ...

... da bi ga zapravljala z branjem glupih ljubezenski romanov. Zivljenje je prav tako prekratko za obremenjevanje z raznimi OCDji, ki v resnici niso OCDji (ampak vsi jim radi tako recemo, ker je to neznansko kul), ampak samo lapsusi vsakega posameznika, in eden takih mojih lapsusov je tudi ta, da mi nekaj nekje globoko v meni ne pusti zapreti knjige in nad njo dokoncno obupati, ne da bi jo prej prebrala do zadnje besede.

Se vedno sedim na moji najljubsi skali, danes je precej oblacno in ravno prav vetrovno. Naslonjena sem na skalo in pocasi bo unikatna povrsina le-te na mojem hrbtu pustila prav tako unikaten vzorec. Tudi rit me ze zacenja boleti, ampak zivljenje je prekratko, da bi se clovek ukvarjal s takimi nepomembnostmi, kot je bolecina. Pesjan se sprehaja od mene pa do mami, kar ne more in ne more se odlociti, na kateri brisaci ji je bolj udobno.

Zakaj imam tako zelo rada Barbarigo? Ker je to prakticno moj drugi dom in ker moje zivljenje tukaj poteka tako izvrstno rutinirano, da je ze kar prelepo, da bi bilo res. Spomnim se tistega enega obdobja v gimnaziji, ko sem mislila, da sem dosegla vrhunec mojih miselih sposobnosti in da vem vse, kar je v zivljenju potrebno vedeti. Naravnost prezirala sem red, rutino in vse, kar je vsaj priblizno disalo po urejenosti, zelela sem si samo neke umetniske svobode, abstraknosti in raznolikosti na vsakem koraku. Prezirala sem malomescane, ljudi, ujete v en in isti vsakdan, tiste, ki nimajo druge izbire in zavestno vsak dan psa peljejo na sprehod na isti travnik po isti poti. Ampak na neki tocki sem se zamislila in to je bil tako odlocujoc moment kot tisti pri mojih 6ih ali 7ih letih, ko sem stala na stopnicah v nasi hisi in se odlocila, da mi od sedaj naprej pa ni treba povedati popolnoma vsega, kar mi pade na pamet, ampak lahko kaksno misel zadrzim tudi zase. Prisla sem namrec do ugotovitve, da v moji bliznji okolici ni neskoncno stevilo travnikov in poti, kamor lahko vsak dan znova peljem Pesjana. Drugega kot to, da jo peljem vsako jutro po isti poti, mi ne preostane. In s tem ni nic narobe. In od takrat naprej zavestno iscem doloceno kolicino rutine, ker rutina prinasa red, ta pa je v samem bistvu nekega mojega lapsusa, ki je preddispozicija za to, da kolikor toliko mirno plujem skozi zivljenje.

Ne vem tocno, zakaj o tem govorim in kaj me je sploh pripeljalo do tega. Konec koncev pa ni nic slabega, ce clovek se enkrat vec razcisti teh nekaj miselnih procesov, ki se mu podijo po betici. In ce je to ena stvar, ki funkcionira, toliko bolje.

Takle cas (ura je trenutno 10:59) cez en mesec bom vsa zivcna na letalu. Letalsko karto imam kupljeno, prevoz do Benetk urejen, stanovanje bo vsak hip placano, learning agreement je za silo podpisan, cakam samo se 20. avgust, da se vpisem v cetrti letnik, nato pa dostavim vse potrebne dokumente za stipendijo, preverim in naredim seznam stvari, ki jih moram se pripraviti in zacnem odstevati ... Vmes se moram dogovorit se za mentorstvo za diplomo in narest tisti en nesrecni izpit in doma pripravit en piknik za vse moje najdrazje, ki me bodo pogresali prva dva dni, ko me ne bo vec, potem pa tragicno pozabili name. Zivljenje je prekratko za nacrtovanja, ampak ne zato, ker naj bi bila nacrtovanja za pussyje, ampak predvsem zato, ker nacrtovanja nek priblizek transformirajo v gotovost in cas potem zacne ekspresno bezat proti tej sicer oddaljeni tocki in kar naenkrat si star in se vprasas, kaj se je zgodilo.

Zivljenje je prekratko za marsikaj, predvsem pa za ukvarjanje z vprasanji in problemi tipa 'za kaj vse je zivljenje prekratko?'. Ceprav ni v zivljenju nic treba, samo umret moramo, vsi vemo, da temu ni tako. Najhuje od vsega je to, da pravzaprav nic ne ves. Zivis tako, kot mislis, da je treba in prav, ampak roko na srce - imamo samo eno sanso. Samo enkrat si star 10 in 20 in 50 in ce imas sreco prilezes tja do 80 in samo enkrat si star vse kar je se vmes. Na kateri tocki ves, da je zivljenje, kot ga zivis, do te mere zadovoljivo, da na smrtni postelji ne bos nicesar obzaloval? In ja, seveda, v danem trenutku zivis tako, kot ti pase in kot se ti zdi, da je prav, ampak kako si lahko preprican vase, da bo jutri vse, kar si do tega momenta naredil in dozivel, se vedno dovolj zadovoljivo?

Vceraj zvecer je kar naenkrat zapihala burja in prej mirno morje je spremenilo tok in se vzvalovilo. Nic in nobena stvar ni gotova v zivljenju in ne glede na to, kako pozitivno je to lahko, mene v tem hipu bolj kot ne plasi. Ker lahko samo cakam, kdaj zapiha veter, pa cetudi se tako lahen, in spodnese vse moje misli in prepricanja, za katera sem porabila toliko casa, samoprepricevanja in iskanja razlogov, zakaj je tako prav.

Grem do konca prebrat neumen ljubezenski roman, kjer so vsi suhi, lepi, nic ne jejo, so bogati (in ce niso, potem imajo vsaj izjemno radodarne prijatelje), zagoreli, visoki in temni, z belimi zobmi, svojimi hisami, popolnimi prijatelji in zivijo srecno do konca svojih dni. In vse naj bi bilo kao res in dosegljivo navadnim smrtnikom? Ma ja, saj meni so tudi za las usle tiste 3 stotinke, da bi se uvrstila na olimpijske igre v moji paradni disciplini 384 m prsno ...

torek, 07. avgust 2012

Pridem z morja, grem na morje ...

... vmes pa napolnim prtljažnik z nenormalnimi količinami sadja in zelenjave ter si privoščim nove kopalke. Za nekoga, ki sicer ni ravno prvi v vrsti, ko se je treba na začetku sezone spravit v te naravnost čudovite krpice iz hitro sušečega se materiala, je precej presenetljivo, da razvije manjši fetiš do nakupovanja le-teh. Kopalke. Ma ja. Denar mora krožit, mi je prišepnil nekdo na TW-ju in to si rečem vsakič, ko se podam v javna skladišča in bančna kartica preživi več časa na prostem kot v denarnici.

Poletju primerno se veliko dogaja. Neizmerno se upiram želji, da bi spet skočila v objem dobrih starih alinej ... Ampak ne!, treba si je postavit izzive in glede na moj popoldanski dremež sem navkljub precej pozni uri še kar dostojno pri močeh. Grem lepo po vrsti.

Bila sem na morju. S Poppy sva prvič kampirali in zadeve so bile precej ... zabavne. Raztegnili sva šotor, se samo obupano spogledali in za par ur raje pričeli z oblikovanjem ležalnikov po meri najinih zadnjic. Vmes sem se spopadla s plinskim kuharjem in prišla do spoznanja, da so tisti samovšečni kuharji v hotelski kuhinji pussyji na kubik. Tisti, ki mu sredi divjine uspe skuhati kaj vsaj približno tako okusnega, kot sem po pričevanju zgoraj omenjene rožice sčarala jaz, si res zasluži en met kape ob tla. Veščine se pokažajo predvsem ob mojstrskem rezanju bučke brez dilce, maratonskem sprehajanju od šotora do kopalnice v namene umivanja večih kosov zelenjave, pripravi šobske solate v lavorju in natančnem pozicioniranju posode z makaroni pod tisto drevo, ki ob najmanjšem vetriču pašto okrasi s ... no, smetmi. Poppy je z vsem svojim optimizmom vzklikala, da so to začimbe, ampak, ja no, od nekdaj je bila šaljivka.

Kam pa pridemo brez fotomateriala?





Gremo dalje. Am ... Sevilla. Se hitro približuje in danes sem se podala na boj za stanovanjem. Če bo vse po sreči jutri dopoldne določena vsota € roma na drugi konec Evrope, jaz pa bom mentalno malce bližje ključu stanovanja, v srcu pa bo zavladal mir. Pričele so se občasne strašne sanje, v katerih se znajdem sredi Seville, brez dokumentov, prtljage in najmanjše ideje, kam moram in kaj moram storiti. No, slednje vsekakor drži, za drugo pa upam, da bo ostalo samo v sanjah.

In če zaključim tole današnjo odisejado tako, kot se je dejansko zaključila. Obisk prijateljev. Hrana, druženje, klepet in vsaj za nekaj ur konec ubijajoče samote. Včasih pride, privleče se izza neznanega kota in človeka pahne v melanholično in skrajno čudno razpoloženje. Ne glede na to, koliko se trudim vedeti vsaj kaj približno uporabnega o sami sebi, vedno znova pridem samo do enega zaključka: vem samo to, da ne vem nič.

Se čujemo ko ... me sonce opeče do te mere, da se bom iz samega obupa zaradi pretiranega zadrževanja med štirimi stenami podala v objem neudobnih stolov v Barbariškem ŠipteRaju z wifijem.