sreda, 30. november 2011

Ali ste vedeli, drugič ...

Jaz še vedno med prevažanjem z avtobusi pridno izkoriščam drugače stran vrženi čas in si v mobitel vestno zapisujem takšne in drugačne (ne)zanimivosti, ki se vrtijo na zaslonih. Tokrat sem izbrala par takih, ki so mene osebno kar malce šokirali in presenetili in sprožili WTF?! reakcijo. Pa poglejmo. Ali ste vedeli ...
  • da zaradi napačne rabe proizvodov za desničarje letno umre kar 2500 levičarjev?!
  • da potem, ko je človek obglavljen, glava ostane pri zavesti še 15 do 20 sekund?!
  • da je bolj verjetna smrt zaradi udarca zamaška penine v glavo, kot pa zaradi ugriza pajka?!
  • da gre povprečni Američan več kot 1800x v McDonalds?!
  • da kar 10 % Američanov za noč čarovnic zamaskira svoje ljubljenčke?!

torek, 29. november 2011

Se mi zdi ...

... da odkar ponovno pišem tale blog, konstantno samo jamram in tožim, kako nimam nobene teme in ispiracije za pisanje. Če se mi nesrečni disk ne bi bil pokvaril, bi šla in bi brala tisti moj gimnazijski blog, ki se je začel tam nekje v drugem letniku s pretipkavanjem zgodbic iz knjige Moj prijatelj Piki Jakob. In tisti blog je definitivno vseboval cel kup enih neumnosti, ampak je bil pa iskren in tak, v katerega sem izlivala svoje misli in še marsikaj drugega. Saj bom zbrala pogum in šla nekam, ne vem še kam, kjer bom lepo prosila, če se da rešiti tisto eno datoteko, po kateri že skoraj hrepenim, še bolj sem pa firbčna.

Včasih je bila Blogorola, ki je blogerjem, pazi to, za objavo v tiskani izdaji celo plačala! Noro. In bile so teme, dobre, zanimive teme, ki so spodbudile misli in pretrgale neko dolgočasno objavljanje posnetkov z Youtuba in podobne neumnosti. Priznam, tudi dandanes se skrivam za raznimi objavami, ki jih je tako zelo fino časovno nastavit in potem imaš mir. Filmi, kuharija, knjige. Vse to daje odlično potuho. Števček objav narašča, pisanje pa upada. Pa saj ne rečem, če človek piše blog, ki je usmerjen točno v eno določeno "panogo", ni s tem objavljanjem tej panogi ustreznih objav nič narobe. Ampak jaz sem sebe vedno gledala kot nekoga, ki piše. O sebi, o okolici, o dogodkih, ki mi veliko pomenijo, nekdo drug pa se ob branju drži za glavo. Ampak se nikoli nisem prav dosti sekirala, pisala sem, kar mi je bilo na duši. In bolj kot to, da bi pisala za druge, sem pisala zase.

Po drugi strani sem včasih, na starem blogu, imela seznam blogov, ki sem jih brala. In to so bili blogerji iz resničnega življenja, ljudje, ki sem jih srečevala na ulici, v šoli, ki sem jih poznala že od prej. Pisanje bloga je bilo nekaj skoraj samoumevnega. Sedaj pa se vsi skrivajo po Facebookih in ne vem še kje, in pisanje blogov se je potuhnilo v objavljanje fotk, statusov in povezav do zanimivih spletnih strani. Ljudje ne razmišljajo več - samo še skrivajo se, v navidezni nevidnosti, opazujejo doganjanje drugih, tistih, ki si upajo na tapeto.

Pa pustimo ob strani razne Facebooke in podobne zadeve, tako pač je, mogoče bo kdaj bolje. Zadnjič sem pravzaprav opazila, da je minilo eno leto, odkar spet pišem, ampak ko pomislim za nazaj, kaj sem sploh pametnega napisala? Poleg tega, da imam tule zbranih nekaj dobrih receptov in filmov, kaj je še ostalo? Počasi se bliža december in letna bilanca in mislim, da bo stanje podobno lanskoletnemu - sedela bom pred ekranom in razmišljala in brskala po spominu in s težkimi mukami za vsak mesec spisala kaj pomembnega. Pa je zagotovo bilo in se mi pripetilo cel kup zanimivih reči. Ampak preveč tlačim in prealo na glas razmišljam o tem. Situacija je dokaj primerljiva kot takrat, ko se učiš, in ti ni nič jasno, in potem odpišeš izpit in znaš vse. Vsaj pri meni je velikorat tako. Razjasni se mi pogled. Ko zapišem misli in spomine in dogodke, se mi zadeve skristalizirajo ... or something. In zato ... je treba pisat. Zakaj sploh imam blog, če si ne upam na glas povedati tistega, kar si želim? 

Crazy Stupid Love

Steve Carell, Ryan Gosling, Julianne Moore, Emma Stone, ni da ni, sama zvečena in meni poznana imena. Film Crazy Stupid Love je še en izmed množice hibridov, pri katerem ne veš, ali je bolj komedija, ali bolj romanca in ali je drame dovolj, da se jo sploh splača omeniti. Mogoče bo zgodba razodela ta misterij. Steve Carell oziroma Cal je moški srednjih let, ki se spopada s pogostim pojavom, ki doleti navidez srečno poročene moške srednjih let - postane dolgočasen. S svojo srednješolsko ljubeznijo Emily (Julianne Moore) sta poročena že kar nekaj časa in čeprav je ona ljubezen njegovega življenja, mu to ni preprečilo, da bi se nekje na poti ne izgubil, postal povprečen, nezanimiv, kar Emily pahne v posteljo s svojim sodelavcem. Tako se torej znajdeta pred dejstvom - potrebna je ločitev. Cal, dolgočasen in nepogumen kot je, se s tem seveda sprijazni in prične z životarjenjem. Dokler nekega popoldneva ne vstopi v lokal, kjer monopol nad privlačnostjo, šarmom in drznostjo izvaja Ryan Gosling oziroma Jacob. No, če se pa tale film splača zaradi česa pogledati, je pa to definitivno Ryan. Pa ne samo prizori, kjer je zgoraj brez. On je ves tak ... mamljiv. Da bi kar skočila v ekran!
Film nas nekako spretno vodi prek štirih posameznikov in zgodb, ki se ovijajo okoli njih, kako zelo pa so vsi štirje povezani, pa nam je razodeto šele na koncu. In povezava je res nepričakovana in ravno dovolj luškana ter samo rahlo privlečena za lase. Film vsebuje tudi tisto splošno znano magijo "preobrazbe" - Cal se dejansko iz zapuščenega dolgočasneža spreobrne v preprojenega samca, medtem ko se prej zapeljivi Jacob preobrazi v sicer še vedno zapeljivega, a malce bolj umirjenega zaljubljenega človeka.
Vseeno je tole povsem gledljiva zadeva, četudi smo na koncu "razsvetljeni" z dobro znanim govorom glavnega junaka o tem, kako se je potrebno boriti za svoje ljubljene in ne vreči puške v koruzo ... Okej, no, ajde, recimo, da vam verjamemo. Ni ravno popolna bedarija, nekega ogromnega presežka pa tudi ni. Je pa pač Emma in Ryan in konec koncev tudi Steve ... in Julianne, za katero sem, ne vem zakaj, vedno mislila, da je bolj igralka za v drame, tak vtis sem dobila v The Hours, I guess.

ponedeljek, 28. november 2011

Kavna torta

Na en tak ponedeljek, ki sicer sploh ni tipičen ponedeljek (danes je namreč zelo jasno, sonce se že kaže nekje izza gozda), se bo pa prav prilegla tale objava. Da malce posladka tale težek začetek še enega ne preveč prijetnega tedna, polnega obveznosti.

Recept za tole torto sem pobrala iz knjige 1000 Backideen, ki je popolnoma in v celoti napisana v nemškem jeziku, kar je zelo pripravno zame, ki razen obst & gemüse ne razumem besede nemško. Ampak bila je res noro poceni in jaz sem mahnjena na knjige, v kombinaciji z odlično ceno se mi pa itak zmeša. Sem mislila, da jo bom na veke vekov samo gledala, a ko sem se po odločitvi, da za mamin rojstni dan spečem kavno torto, znašla pred dejstvom, da niti na KulSlo niti v mojih drugih knjigah ni truda vrednega recepta za kavno torto, sem pogumno v roke vzela slovar, nabrala vso svojo kmečko logiko in po rezultatu sodeč mi je take recept kar uspelo "prevest" in zrealizirat.

Prvič sem delala s piškotno podlago in ni mi preveč uspelo. Mislim, da bi morala uporabiti več piškotov. Ali pa kar speči krhko testo za podlago. Naslednjič bom definitivno spekla podlago, čeprav je tale totra zelo elegantna - sploh ni treba prižgati pečice!

Najprej si pripravimo 300 g baby piškotov. Ladyfingers. Vzamemo tudi pekač za torto premera 28 cm ali manj. 100 g piškotov damo v multipraktik, zraven damo še 50 g masla in vse skupaj zdrobimo/zmešamo. Lahko se lotite tudi drugačnega načina - cilj je, da piškoti in maslo postanejo homogena masa, s katero obložimo tortno dno. Močno pritisnemo maslo ob dno, nato pa s preostalimi piškoti obložimo obod. Postavimo v hladilnik (ali na balkon, zimski meseci so grozno priročni za peko tort, ker ni treba pospravljati hladilnika, hehe).

Potem v večjo posodo damo naslednje sestavine: 500 g ricotte (zelo ugodna je v Eurospinu), 250 g maskarpone sira, 1 dl kave, 100 g sladkorja (po želji več, če kava ni sladkana) in en zavitek vanilijevega sladkorja ter vse to zmešamo z mešalcem da nastane lepa zmes. Potem 10 g želatine pripravimo po navodilu na vrečki (namočimo, da nabrekne, potem segrejemo da se raztopi) in jo počasi vmešamo v maso. Medtem, ko se masa že prične strjevat, stepemo 250 ml sladke smetane in jo previdno vmešamo v prej omenjeno maso. Nato vse skupaj vlijemo v obod (torej zmotraj piškotov) in pustimo v hladilniku/na balkonu čez noč.

Vse skupaj lahko potresemo s kakavom ali dekoriramo kako drugače, kakorkoli, tole je odlično! Hitro, enostavno in res mnjama!

sobota, 26. november 2011

The Help

18 people were killed in Jackson that night. 10 white and 8 black. I don't think God has color in mind when he sets a tornado loose.

Na ta film sem pa res dolgo čakala. V ZDA je bil na ogled že avgusta, k nam pride šele v začetku decembra. Ampak res me je zanimalo, kako bodo uprizorili tako dolgo in dogodkovo tako obširno knjigo. In moje skromno mnenje je, da jim je uspelo povsem okej.

Emma Stone je odlična Muha, ne vem, če bi bila katera druga igralka v tem momentu tako popolna za to vlogo. Sploh pa je Emma trenutno top (če se izrazim tako, kot je dandanes sila popularno), vsi jo hočejo - producenti v svojih filmih, gledalci na filmskih platnih, tudi jaz nisem izjema. Drugače pa ja, film lepo ilustrira knjigo, kakšnih hujših odstopanj niti nisem zasledila. Zdi se mi samo, da je romantična zgodba Muhe malce spremenjena? Morda so v filmu tudi malce bolj izpostavili Aibileen, nekako je ona glavna naratorka, čeprav so bile v knjigi vloge med Minny, Muho in Aibileen bolj enakomerno razporejene. Vsekakor je to dobra rešitev oz. odločitev, Aibileen si konec koncev želi biti pisateljica, torej je edino logično, da ona pripoveduje zgodbo. Razen Emme Stone niti nisem zasledila kakšnih zvenečih igralskih imen - vsaj ne takšnih, ki bi jih jaz že poznala. Edini, ki mi je padel v oči, je bil Stuart, Muhin snubec, ki sem ga opazila že v Private Practice v podobi Della. In pa, seveda, Jimmy Foote, mož Celie, ki ga lahko spremljamo v novi seriji Pan Am.

Pri filmih, ki so posneti po knjigi, katero še pred ogledom filma preberem, sem vedno v težavah, kako bi film dojela, če ne bi poznala zgodbe? Meni se zdi, da film tudi sam po sebi lepo funkcionira, konec koncev je Aibileen pripovedovalka, nam pripoveduje svoje občutke in dojemanje dogajanja, kar je v tej tematiki zganjanja terorja belk nad črnsko pomočjo, ključnega pomena.

petek, 25. november 2011

Človek včasih mora malo iti na mraz ...

... da sliši zvoke, ki jih drugače ne bi. Ko vse utihne. In to se ne zgodi pogosto. Zato stojiš (ker je premrzlo, da bi se usedel) in čakaš, da promet utihne. Da pes umolkne. Da se svet umiri. Na ta trenutek bi lahko čakal in čakal in čakal in ga nikoli ne dočakal.

Ker povsem popolnoma se nikoli ne umiri. Še vedno se sliši šumenje vode - nekdo ima na vrtu vodnjak. Najbrž ni zelo velik, šumenje in pretakanje je mirno. In še vedno se slišijo zvoki televizije - kaj pa naj ljudje drugega počnejo. In še vedno laja pes. Ne vem zakaj in ne vem čigav, a vem, da moj ni. In neko konstatno brnenje v zraku, ne vem kaj je in od kod izvira, a eno vem zagotovo - moteče je.

Na vsake toliko se iz gozda oglasi nepoznan glas. Krik. Vrisk. Niti ne vem, kako se mu reče. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča avtomobil. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča televizija. In vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča pes. A nekega naravnega zvoka, ki ga ustvarja narava, ne prepoznam. Čeprav je tisti svet, ki se skriva v temi, veliko bolj naraven in veliko bolj podoben nam samim. Če odštejem avtomobile, televizijo in udomačene živali.

Ko takole poslušam se zavem, da premalo poslušam. Da si želim memorizirati vse zvoke, v vseh letnih časih, v vseh delih dneva. Sploh te, večerne, v mrzlih zimskih dneh. Ker iti za minuto, dve, tri, stati ven na mraz, je izziv. Ali pa tudi ne.

Če že ne zaradi zvokov potem pa mora iti človek včasih na mraz vsaj zato, da ceni toploto, ko pride nazaj v notranjost. In da ceni tišino, ki je je v notanjosti še manj, kot v zunanjosti, in ki je, tiste prave, nikoli ne bomo doživeli. Vsaj dokler smo živi ...

X-Men: First Class

Tale mojstrovina se je kar malo skrila in potuhnila - film sem namreč pogledala že kar nekaj časa nazaj, a nekako mi je uspelo pozabiti spisati obnovo. Letos sem sicer pogledala tudi ostale X-Men filme, ne vem sicer, koliko se jih je dejansko znašlo tule na blogu, pa saj niti ni tako pomembno.
X-Men First Class nas torej po treh filmih, v katerih smo že podrobneje spoznali Professorja X in Magneta, popelje nazaj v preteklost in nam razkrije, kako se je vse začelo. Zgodba je, roko na srce, ganljiva. Ko sta bila Professor X in Magneto še Charles Xavier in Eric Lehnsherr, se po spletu (ne)srečnih okoliščih znajdeta v skupnem boju proti mogočnemu Seabstianu Shawu, oz. Schmidtu, ki je Ericu še kot otroku ubil mamo, sedaj pa načrtuje tretjo svetovno vojno. Vseeno pa se mi zdi, da film bolj izpostavlja dva druga ekstrema. Prvi je želja Charlesa, ki si želi mutante združiti in jih družbi predstaviti kot povsem navadne ljudi, ki ji lahko kaj doprinesejo. Na drugi strani pa imamo Erica, kateremu se ne ljudi ukvarjati z družbenimi predsodki, ampak želi vzeti pravico v svoje roke. Tako Eric kot Charles se teh nasprotij zavedata in zaradi tega je konec koncev uničeno veliko prijateljstvo, ki bi lahko obrodilo velike sadove.
Igralska zasedba filma je odlična - vsaj kar se mene tiče, veliko znanih obrazov. James McAvoy je tako ali drugače eden medi ljubših, pa tudi January Jones ni slaba, čeprav mi je v svoji podobi ledeno hladne Emme Stone delovala nekako čudno - a ne znam natančneje definirati, kaj mi je bilo tako čudnega. Presenetil me je tudi Nicholas Hoult, sicer fantek iz filma About a Boy, ampak meni bolj poznan Tony iz Skinsov. Pa tudi Zoe Kravitz, hčerka Lennyja Kravitza, se malo pokaže kot mutantka Angel, a mene osebno ne prepriča najbolj.
Film je absolutno obvezen za vse fene X-Menov, za tiste, ki pa to še niste ... kaj čakate?

četrtek, 24. november 2011

Lepo je verjeti ...

... v kaj takega. Tale reklama je meni magična. Saj to konec koncev hočejo. Da verjamemo, da lahko Samsung prinese magijo. Nima veze, reklama je še vseeno lepa in tudi jaz bi take lepe copate in stanovanje sredi Ljubljane in predvsem sneg. Veliko snega! Kar naj zapade, letos sploh ne bom kidala klanca, da lahko potem z avtom pridem ven ... bom kar doma.

torek, 22. november 2011

Ali ste vedeli ...

  • da osel lahko vidi vse svoje noge naenkrat? (hm, tudi jaz jih lahko, hm ...)
  • da lahko polž prespi tri leta? (tega jaz sicer ne morem, bi pa z veseljem!)
  • da se levje rjovenje sliši 8 kilometrov daleč.
  • da je večja verjetnost, da človeka napade krava kot pa morski pes.
  • da samice podlasice umrejo, če med časom parjenja ne dobijo partnerja. (to bi lahko trdili tudi za marsikatero žensko)
Več cvetk z avtobusa pa naslednjič, sem bila pridna, kaj ne, vse zanimivosti (no, ja) med vožnjo na faks zapisovala v mobitel.

ponedeljek, 21. november 2011

In nadaljevanje zgodbe o tem, kako ...

... sem pito pojedla, ha!



Nadaljevanje zgodbe od prej niti nima smisla. Hotela sem sicer malo potarnati, kako si nikoli nič ne spečem, ker mi je škoda časa, umazane posode, gretja pečice ... ampak da bi vseeno nekoč rada prišla na točko v življenju, ko bi jedla samo home made sladkarije. Mogoče, nekoč, ko bo Mec uspešen programer, jaz pa gospodinja tipa Bree van de Kamp.

No, po tem, ko je mati dala odličen predlog, naj kaj spečem, sem se domislila odlične sladice, ki jo je včeraj pripravljala Novakova. O, o njiju bi tudi imela še par reči za povedat! Tema za naslednjič ... Mami je šla že v skrinjo po maline, začela je lupiti jabolka, nakar se je pričelo v našem domu splošno znano tarnanje - kaj pa če bi spekli kaj drugega, pa če bi to in to in ono in tretje ... Obupala sem. Naveličana sem tega, da se ideje skoraj nikoli ne obdržijo in si vedno premislimo (mami, ne jaz). Šla sem v sobo, pod kovter, v varno zavetje kaotičnega sveta Razočaranih gospodinj.

Ampak očitno nisem bila edina v našem gospodinjstvu (poleg psa - Bona bi jedla vedno in povsod), ki je imela hude želje po sladkem. Mami je namreč vztrajala in kaj sem imela drugega na izbiro, kot da se vdam. In sem se. In ni mi žal. Tole je odlično!

Recept povsem preprost, delala sem čisto iz glave, saj ni potrebno veliko pameti. Podlaga iz krhkega testa, lahko bi nastali tudi piškoti. Preprosta formula 3 2 1 - trije deli moke, dva dela masla, en del sladkorja. V mojem primeru je to naneslo 120 g moke, 80 g masla, 40 g sladkorja. Z rokami zmešamo iz nadrobimo, nekako tako, da se zmes homogena, ampak ker je presuho, se ne drži skupaj. Taki majhni koščki nastanejo. Potem vzamemo dve jajci, rumenjaka damo v posodo k zgoraj omenjeni zmesi, beljaka prihranimo za kasneje. Vmesimo testo. Malce truda bo potrebnega, sploh če je maslo direkt iz hladilnika. Ampak se da, podobno kot pri klepetalki, vztrajnost se obrestuje. Testo zavijemo v folijo za živila in si privoščimo 30 minutni odmor.

Pomokamo delovno površino, razvaljamo testo, če se da, nekako v obliki pekača, da je potem vse skupaj lažje. Testo prenesemo v pekač (ki smo ga prej namazali z maslom), zaflikamo luknje, z vilicami malce prebodemo. Potem pa potresemo maline, naribana jabolka, lahko bi dodali še kakšno drugo sadje, kar se vam valja po kuhinji in je treba porabiti, vse bo dobro izpadlo, I guess. Sadje še malo posladkamo, lahko dodate cimet, kakšne druge začimbe, po želji. Jaz sem dodala eno tako mešanico cimeta, vanilije in ne vem kaj je še namešanega.

Zadnji korak je da stepemo beljaka v sneg, dodamo še malce sladkorja, s tem prelijemo/premažemo sadje in vse skupaj prepustimo čarom in magiji pečice, cca. 40 min, 170 - 180°C.

In potem ... lahko umreš. Nebesa so namreč takoj zraven, na krožniku.

Zgodba o tem, kako sem pekla pito ...

... ki ni bila nikoli pečena.

Recimo, da sama sebe dojemam kot osebo, ki rada peče. Uživam, ko si nekaj pripravim, ko se ves trud poplača s prvim grižljajem nebes. Ampak nekako se še vedno zgodi, da pečem zelo malokrat. Ponavadi samo za praznike, rojstne dneve, družinska kosila. In tega pri nas ni veliko. Da bi si sredi belega dne kar tako nekaj spekla, težko verjetno. Ko me zagrabi želja po sladkem ponavadi napadem kupljene piškote ali čokolado. Najbližji približek tega, da si dejansko kaj skuham/spečem so puding in palačinke. Da bi kar tako brez tridnevnega planiranja vnaprej nekaj pripravila, misija nemogoče.

A vendar, danes bi se to skoraj že zgodilo. Na tak meglen ponedeljek, ko imam že cel dan nepotešeno željo po sladkem. Ne vem točno, kaj se zadnje dni in tedne dogaja v naši hiši - mogoče so krive podražitve (sladkarije so dejansko dražje!, vsaj meni se tako zdi) ali pa moja prehitra konzumacija - na voljo ni nič boljšega kot navadni piškoti, ki delujejo samo v kombinaciji s čajem (pa še to samo prvič, magija potem izgine) in čokolada iz Lidla za 25c, katero drugače uporabljam izključno v pekovske/dekorativne namene. Za jest je presladka. Ampak vseeno, v sili še hudič muhe je, ali kako že gre dobri stari rek, Tina pa se zadovolji s ceneno čokolado in navadnimi piškoti.

A vse ima svoj konec. Čokolade sem se prenajedla, piškote je zmazala mati. In sedaj smo ostali brez vsega. Ena sama in edina nutela, ki jo imamo v omari, je že vsa trda in prav nič mazava. Tako sem mami omenila, da bi kaj sladkega, a ničesar ni, in rekla je: "Pa kej speč!"

Okej, na tem mestu se zgodba dramatično zasuka. Cel tale zapis je kar naenkrat brezpomenski, saj se je ravno v tem trenutku zgodilo nekaj, česar nisem pričakovala. Ali pač?

Nadaljevanje sledi ...

petek, 18. november 2011

Zadnje dni ...

... več razmišljam. Pričela sem si namreč urejati zaznamke in zdaj imam specialno kategorijo - blogi. Drugače namreč ponavadi stisnem samo tisto zvezdico in zaznamek odleti, kamor pač odleti. Večinoma pozabim na njih. In potem se kdaj znajdem, da gledam v ekran in ne vem, kaj bi počela in se spomnim na en super blog, ki sem ga nekoč zasledila, a glej ga zlomka, ker ga ni med zaznamki, ga seveda ne najdem več. Stvar je zdaj veliko bolj elegantna in vse je bolj organizirano.

Sem pa prejle razmišljala, med tem, ko sem urejala zapiske za predmet Komuniciranje in nove tehnologije. Saj drugače je to zelo zanimiv predmet, tudi tematika, ki jo obravnavamo, je v današnjih dneh sila pomembna in aktualna, a kaj, ko so besede, ki se znajdejo na powerpoint prezentaciji med predavanjem, tako močno zakomplicirane in sila intelektualne, da me prav hitro odnese v razmišljanje o bolj preprostih temah. Vseeno pa sem prejle ob pretipkavanju zapiskov naletela na besedo IRC. In na to, kako je bil IRC prva klepetalnica oz. prvi del kibernetskega prostora, kjer so posamezniki komunicirali v istem času, na drugem kraju. Kjer so lahko prevzemali katerokoli vlogo so si zaželeli - postali mlajši, lepši, edino pametnejši ne, saj je prav to, sodba človeka po tem, kaj pove in ne po tem, kako izgleda, ena izmed pomembnejših karakteristik, ki še danes veljajo v tem čarobnem svetu spleta.

Razmišljanje me je tako odneslo v spomin, kako sem bila enkrat na obisku pri prijateljici dve ulici stran od mojega doma. Jaz, moja sošolka iz osnovne šole, in omenjena prijateljica, dve leti mlajša od naju. Stiskale smo se za njeno majhno mizico, v mat'kurjo vtipkale chat in se povezale na eno izmed sila preprostih klepetalnic tistega časa. Ni minilo dolgo časa, ko se je odprlo okence in pričele smo s tipkanjem. Zamislila sem se - ali ni hecno, včasih smo klepetali z neznanci, na forumih, na takšnih in drugalnih klepetalnicah, in to je bilo nekaj normalnega. Potem je prišel MSN in sicer malce zožal ta prostor komunikacije s komerkoli - si le moral posredovati oz. zaupati svoj MSN naslov. Razen, če ga nisi imel kje objavljenega in ga je lahko našer kdorkoli. Ampak to, da te je nekdo kliknil, da si se zapletel v pogovor, kako si, kdo si, iz kje si, koliko let imaš, kaj počneš, kako izgledaš ... vse te banalnosti o človeku, ki smo si jih zaupali, so bile nekaj popolnoma normalnega. Danes pa smo v svetu Facebooka, kjer v virtualni svet dodajamo samo prijatelje iz resničnega sveta. Kjer je to, da imaš med prijatelji "neznanca" in da tako podrobno spremljaš njegovo življenje skozi fotografije, statuse, komentarje, že prav banalno ...

Zadnjič sem brskala po spletni strani STA-ja (študentske potovalne agencije, ne slovenske tiskovne agencije) in opazila, da imajo sedaj v ponudbi poletnih del v tujini tudi Španijo. Brala sem, kakšni so pogoji, in zaželjeno je dokaj dobro znanje španščine (drugače moraš prej še v poletno šolo in so stroški višji). Sama sem se španščino učila celo gimnazijo, en mesec sem živela v Salamanci in po končani maturi je bilo moje znanje zadovoljivo. Danes je prej kot kaj drugega, porazno. In ker mi časovno nikakor ne znese, da bi šla na jezikovni tečaj, je ena izmed opcij, ki bi se mi zdela primerna za ohranjanje znanja, dopisovanje z nekom, ki špansko govori dobro ali pa vsaj tako slabo kot jaz. Ampak kje dejansko najti tako osebo? Včasih sem imela na MSN-ju kup špancev, katerih naslove sem dobila bog-ve-kje. Da bi danes na FB dodala nekoga iz Španije, bi bilo, roko na srce, zelo zelo čudno.

Se mi zdi, da smo ljudje bolj previdni s kom, kdaj in kje na internetu komuniciramo. Nič več ni to sladki novi svet, kjer so možnosti neskončne in je vse lepo in prav. Žal. Ali pa tudi ne. Ljudje se prilagajamo. Včasih povsem običajno in vsakodnevno klepetanje ter deljenje malenkosti o sebi z neko točno določeno osebno na MSN-ju je danes postalo bežno komentiranje in opazovanje dogajanja iz ozadja Facebooka. Ljudje objavljajo, vsebine so dostopne vsem tvojim prijateljem in morda se sploh ne zavedamo, kdo vse to dejansko gleda. Po eni strani smo intimno komunikacijo z vsemi skrčili na samo par izbrancev, vsesplošno, "neškodljivo" objavljanje informacij o sebi pa je dostopno vsem. Vsem tistim, katerim to omogočimo, pa na njih morda pozabimo.

Kje se po vašem mnenju skriva hujše zlo?

četrtek, 17. november 2011

Kakšno uro nazaj ...

... sem se peljala domov s faksa in razmišljala. Toliko enih reči se dogaja zadnje čase. In vedno bolj ugotavljam, da je tale tretji letnik naporen. A veš tisto, ko prideš iz gimnazije na fakulteto in si navdušen, kako te vsi pustijo pri miru, kako lahko lepo prideš, poslušaš in če ti je predavanje všeč, ostaneš; če se ti ne da, greš domov; če si lačen, si greš po sendvič in čokoladno mleko za 1 €; če te na stranišče, vstaneš, da bi kogarkoli spraševal in komerkoli pojasnjeval, kam greš; lahko bereš, rešuješ sudoku, križanke; se delaš nevidnega ... In najpomembneje, 15 tednov miru, 1 mesec učenja. To je to. Stisneš tisti en mesec pekla in krvavih solz, pa je.

In potem pride človek v tretji letnik. Ja, saj vem, mnogi si boste mislili, kaj jamraš, saj si na FDVju. Tisti s FDVja, ki to berete, si boste nekateri prav tako mislili, kaj jamraš, saj ni tako hudo. Seveda ni. Če človek noče, ni. In neka taka magija zajema tale naš FDV, da četudi se nekaj zdi težko, še vseeno je izvedljivo. Jaz ne vem, pričakovanja profesorjev so visoka. Člankov, ki bi jih morali prebrati in so "obvezna gradiva", je veliko. Ampak nekako, četudi študent ne izpolni teh "pričakovanj", tudi če ne prebereš besede, je še vedno možno, da te na koncu pričaka tista (ne)srečna šestica.

Nekateri seveda ponižno ciljamo in streljamo višje. Si naredimo načrt, v ponedeljek ta članek, v torek drugi, v sredo tretji, v četrtek vse ponovimo. Zgodba se potem rada zasuka v nepričakovane smeri, kot je, na primer, v novo odkrito serijo New Girl z meni zelo vščeno Zooey Deschanel. Kaj čmo, tko to pride. Jaz imam v svojem življenju par načel. Eno je to, da nikoli, NIKOLI ne žrtvujem svojega spanca za delo za faks (da bi se učila celo noč in podobno), drugo pa je to, da nikoli ne zamudim priložnosti za odkritje kakšne nove, potencialno dobre serije. In Nwe Girl je potencialno dobra. Ob enem prizoru sem se zasmejala kot ne-vem-kaj. To je dober znak. Jaz se drugače ob serijah in filmih ne smejim. Medtem ko me je v vsakdanjih situacijah včasih težko ustaviti.

Ja, dejansko se počutim, kot da sem v gimnaziji. Vsak teden moram narediti najmanj dve domači nalogi, pri večini predmetov profesorji preverjajo prisotnost in ves čas imamo neka preverjanja. Kolokviji, testi, halo? Danes sem pisala prvega, naslednji teden drugega, potem tretjega in spet začnemo znova. Druga runda. Da ne omenjam še esejev, projektnih nalog, ... Ob vsem tem pa še moje vzporedno sladko izobraževanje. O, ne, tudi tam mi ne prizanašajo. Naslednji teden je izpitni teden, en izpit imam v torek, drugega v četrtek, trikrat ugibajte, ob kateri uri ...

... seveda, ob isti, kot tudi kolokvij na faksu. Malce mi je postalo žal, da se tisti dve uri (medtem, ko tole pišem, je namreč minila že nova ura) nazaj na poti domov nisem zaletela v ... kandelaber. To bi rešilo marsikatero težavo. Ali pa tudi ne?

torek, 15. november 2011

Blackbird ...


... singing in the dead of night
Take these broken wings and learn to fly
All your life.

Ko sem bila še v osnovni šoli (nam je učiteljica vedno govorila, da se stavkov ne začenja s ko), sva s sošolko hodili na morje. Jaz z njimi za en teden na Crveni Vrh, ona z nami za deset dni v Barbarigo. Ne vem točno kdaj in kje, ampak nekje smo nekoč na poti do plaže, mimo neštetih apartmajev, poravnanih v popolne ravne vrste, srečali starejšega gospoda. Sedel je v senci in res se ne spomnim, kako smo se zapletli v pogovor, ampak kar naenkrat je iz rokava stresal neštete modrosti in nama s sošolko rekel, naj mu pokaževa dlani, ena za drugo. In vem, kaj je rekel sošolki, še bolj pa se spomnim, kaj je rekel meni. Točno v tistem trenutku sem si rekla, zapomni si sedaj tole, mogoče bo še kdaj res. In od takrat naprej res spremljam vse dogodke, ki se mi pripetijo, in se spomnim njegovih besed.

V življenju se boš vedno borila.

In se, tako ali drugače, na določenih odsekih mojega življenja, na določenih prelomnicah in povsem vsakdanjih dogodkih, ustavim in premislim dano situacijo in glej ga zlomka, stari je imel prav.

Pa ne vem, je problem v meni? Ali mi je pač dana taka pot? Absolutno verjamem, da ima vsak svoj načrt. Da vsakega čaka nekaj nekje na tej poti, po kateri stopamo. In da so, teoretično, vse preizkušnje in izkušnje in tudi samo preprosti dogodki tu z namenom, da se nekaj naučimo, da se razvijamo, da rastemo, da se nekaj, kar bi drugače bilo slabo, spreobrne v dobro.

To žal velikokrat pomeni, da je težko. Zelo težko. Tako zelo težko, da je človek jezen nase, na druge, na Boga, na vesolje, na kogarkoli, dokler ne neha boleti. A vendar, slej ko prej neha. 

Saj ne vem, kaj pravzaprav hočem povedati. Da je življenje včasih smešno in nepredvidljivo in da te udari, ko najmanj pričakuješ. Da ti v enem dnevu ponudi take ekstreme, da je že to samo po sebi težko doumljivo, kaj šele, če v razmislek vključimo še vsebino. In da je to čar vsega skupaj. In da se zna ob frekvenci, s katero doživljam svoje "napovedane" borbe, zgoditi celo to, da jih bom slej ko prej vzljubila.

Mogoče se si pa te borbe ob zavisti, ker je bila sošolka deležna bolj optimistične življenjske napovedi, nekako sama postavila na pot? Jih sama nezavedno iščem? Da bi bilo moje življenje bolj "vznemerljivo"?

Kakorkoli, vsekakor imam preroško žilico. Že zjutraj se mi je po glavi vrtel Blackbird, kot da bi vedela ...

... You were only waiting for this moment to arise.

ponedeljek, 14. november 2011

Klepetalka

Ponavadi smo vajeni imen sladic kot so pita s čokolado in lešniki, smetanova torta z malinami, mafini z banano in jabolki in tako dalje. Tudi tale včerajšnja/današnja sladica bi lahko bila pita s skuto in marelicami, ampak ne, avtorica se je odločila, da ji nadane ime klepetalka. Podpiram! Kot ponavadi, slikovni material ni najboljši, je pa dokaz, da sem tole okusno sladico naredila in vsekakor sem jo stestirala (v različnih okoliščinah, urah, pozicijah, prostorih ...) in res je odlična!

Tule lahko najdete originalen recept, pa tudi fotografije so krasne.

Jaz sem pa delala takole:
V posodo sem dala 150 gramov gladke moke, 100 gramov masla (direkt iz hladilnika), 1 rumenjak in 50 gramov sladkorja v prahu. Konec koncev bi lahko dali tudi navadni, kristalni sladkor. Okej, vse skupaj v posodo potem se pa lotimo mesenja. Jaz sem bila dokaj obupana. Maslo je bilo namreč direkt iz hladilnika in vse skupaj ni izgledalo preveč obetavno. Moka se nikakor ni hotela sprijet z maslom. Ampak nisem obupala. Mesila in mesila in stiskala sem tisto maslo in glej ga zlomka, toplota mojih rok ga je končno omehčala. Tako je nastala taka lepa rumena kepica, ki sem jo zavila v folijo za živila in ji privoščila 30 minut počitka v hladilniku. Maslo je seveda lahko prej ogreto na sobni temperaturi - da vam bo lažje.

Testo sem potem razvaljala kar na peki papirju. Na kakšne 4 mm debeline, lahko bi pustila še bolj debelo. In ker imam tisti suepr duper kvadratast raztegljiv model za torte in peciva, sem potem model nastavila na tako velikost, kot mi je uspelo razvaljati testo. Drugače bi bil za to količino primeren pekač, ki je manjši od protvanja za pečico, glede na to, da so sestavine polovične, bi bil logično tudi pekač pol manjši. Po občutku. Meni je bita prišla dokaj nizka - ravno zaradi tega, ker sem imela malce prevelik "model", ravnala sem se pač po tem, koliko se mi je razvljalo testo. Nič hudega. Torej - testo damo v pekač (na peki papir, seveda). Damo za 10 minut v pečico, na 180°C, da se malo zapeče. Potem pa v posodi pripravimo pol kilograma skute (jaz sem uporabilo ricotto iz Eurospina), 120 gramov sladkorja, 50 gramov masla (tokrat ga prej stopimo), 1 jajce (in beljak, ki nam je ostal od testa), pol zavitka praška za vanilijev puding, limonino lupinico, ščepec soli. Vset o z žlico dobro premešamo, po občutku dodamo še malo jogurta. Jaz sem dala kar tekočeka, tam cca. 2 decilitra. Maso zlijemo na delno pečeno podlago. Potem odpremo en marelični ali breskov kompot in marelice ali breskve narežemo na manjše koščke in jih razporedimo po masi.

Zadnja faza te odlične klepetalke je še biskvitno testo, ki ga naredimo povsem preprosto - vzamemo 3 jajca, ločimo beljake in rumenjake, beljake stepemo s 3 žlicami sladkorja v trd sneg, na hitro zmešamo še rumenjake, jih dodamo snegu, rahlo premešmo, na maso presejemo 3 žlice moke in je to to. Če se vam zdi masa preredka, dodate še kakšno žlico moke. Recept veleva, da z biskvitom naredimo "mrežo", jaz sem biskvit kar zlila oz. "nametala" na maso. Pečemo dobre pol ure pri 150°C. In nebesa so pripravljena ...

nedelja, 13. november 2011

Frederic Beigbeder: 2.999 SIT

Ime mi je Octave in oblačim se v Miyakejevih butikih A Piece of Cloth. Sem oglaševalec: ja, onesnažujem ta svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s photoshopom. Spucane slike, trendy muzika. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. Fiksam vas z novostmi — prednost novosti pa je ta, da nikoli ne ostane nova. Vedno je nekje ena nova novost, ki postara prejšnjo. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo.

O ja, tole pa je poslastica. Odlomkov, ki bi si zaslužili biti objavljenih, je malo morje. V bistvu je tale knjiga nekakšna izpoved. Glavni junak, Octave, je oglaševalec, ki tako zelo sovraži svojo službo, da želi odnehati. Želi ven iz tega sicer blazno donosnega biznisa. Ampak ker v primeru, da sam da odpoved, ni upravičen do odpravnine, se odloči napisati tole knjigo, v kateri razkrije vse umazane podrobnosti, da bi ga šef odpustil. No, splet nesrečnih okoliščin, bizarnih pripetljajev, ki so prav zares tako zelo bizarni, da zasenčijo vse informacije o delu na oglaševalski agenciji Rosse, ga pripelje malce drugam. Avtor nas tako vodi preko sebe, svojega življenja, svojega dela, pa do projekta, na katerem je delal in ta ga popelje v tujino pa do tega in onega človeka in vse skupaj zaokroži s takim koncem, da se človek samo še vpraša, a? Dejansko je tole en tak miks informacij in dogodkov, da je treba biti pri branju zbran. Ampak, ko te pa potegne je pa ... adijo. Po mojem mnenju obvezno čtivo za vse bodoče oglaševalce oz. tiste, ki si v tem biznisu želijo delati. Pa čeprav verjamem, da je knjiga le knjiga in da v njej ni vse smrtno resno res. Morda pa ... Priporočam vsem, odlično branje!

sobota, 12. november 2011

V življenju sem ...

... se samo dvakrat šla kar tako malo peljat z avtom. Kar tako malo pomeni, da nisem imela cilja, kam sploh grem. Okej, mogoče je bilo celo trikrat.

Prvič je bilo pred dobrima dvema letoma. Zakaj se tega tako dobro spomnim? Ker sem imela izpit že kakšne tri mesece, poletje je bilo, mami je bila na morju, jaz sem ravno dobila "svoj" avto, ki sem ga odkupila od mami in tank je bil poln. Bilo mi je dolgčas, in kaj ženske počnemo, ko nam je dolgčas? Gremo v šoping. Šla sem torej v BTC, ampak nisem bila v nakupovalnem razpoloženju (le to je seveda nujno potrebno, da se mi sploh ljubi stopicljati naokoli v gneči in sploh gledati, kaj veletrgovci ponujajo). Žal pa je očitno v nakupovalnem duhu v eno in isto trgovino izmed vseh na območju BTC-ja zaneslo tudi bivšo punco mojega takrat še zelo "svežega" fanta. Cele zgodbe se mi ne da razlagati, sploh zato, ker nikoli ne veš, kdo bere tvoj blog. V enem stavku - takrat se s to dotično osebo nisva prav lepo gledali. In tako je seveda moja nakupovalna izkušnja izpred dveh let pogorela na polni črti. Ne samo, da si nisem nič kupila in je bilo vse skupaj zelo travmirajoče, srečala sem se še z osebo, katere obstoj je takrat oteževal mojega.

Tako sem po hitrem postopku izginila iz trgovine, se usedla v avto, odprla šipe, dala radio na glas in se peljala in peljala in peljala ... Od BTC-ja preko centra, pa čez Trnovo na obvoznico in potem sem že dojela, kako neumno je to početje in sem šla po obvoznici lepo domov. Toliko drugih reči je svetu, ki jih človek lahko počne, da odvrne misli od neprijetnih tem, vožnja po mestu naokoli res ni najbolj pametna. Prvič je to zelo draga terapija (in takrat je bil bencin še okoli 1 € na liter!) pa še zelo nevarna - a ne velja tisto, da je možnost, da umreš v avtomobilski nesreči večja kot možnost, da strmoglaviš z letalom? Nekaj takega ... no, zelo nespametno torej.

Drugič sem se kar tako malo pelajala včeraj. No, ampak če rečem, da kar malo tako, ni čisto res. Imela sem zelo otipljiv cilj, ki sicer ni bil ta, da moram priti na neko lokacijo, je bil pa definitivno ta, da uspavam nečakinjo. Včeraj je namreč Tia prišla k nam dopoldne, ostala na kosilu, pri nas odspala popoldanski spanec in potem je šla nazaj domov. No, sem jo peljala. In ker je tale naša Tia zelo problematična, kar se tiče popoldanskega počitka, je pa to edini način, da se spočije in da ni potem tečna in sitna od utrujenosti, je edina rešitev in edini način, da otrok zaspi, ta, da se jo pelje v avtu. In tako sva šli. Po Zasavski do Črnuč, pa po obvoznici do Tomačevskega rondoja, in jo je flaša s cedevito že zdavnaj padla na tla (tam nekje pri Brnčičevi) in je potem Tia še kar govorila in govorila in pela in se pogovarjala s svojim medvedom, in sem bila jaz seveda že popolnoma obupana, no, nazaj grede pri Brnčičevi jo je končno zmanjkalo. Cilj dosežen.

Bencin ni bil moj, avto tudi ne, se mi pa to vseeno zdi nespametno. Se vozit naokoli kar tako malo. Prvič zato, ker je bencin res drag. Na to, kakšna neumnost je sploh imeti avto in plačevati toliko denarja, sem pomislila predvčerajšnjim ob predvolilnem soočenju na TV-ju. Ko sem slišala, da z enim polnim tankom (ali pa čisto malo napolnjenim) kar 60 % denarja damo državi. Okej, saj ni nič narobe s tem (ali pač), ampak jaz se tega več ne bom šla. Vsaj ne takrat, ko to res ni nujno potrebno. Kot na primer sedaj, ko moram v trgovino in sem v hudem pomanjkanju časa in ne morem iti peš do trgovine. Ali s kolesom, ker imam prazne gume.

Pa saj, po eni strani to podpiram. Avto je luksuz in umaže okolje. Kar naj se ga obdavči - bencin, zavarovanje, registracije. Potem naj se še zrihta mestni prevoz tako, da bomo potniki celo kam prišli v dostojnem času, pa brez težav na morje, pa je, adijo avto.

petek, 04. november 2011

Gabriel Garcia Marquez: Žalostne kurbe mojega življenja

Ah, gospod, je otozno rekla, to ni bilo narejeno za vstop, temvec za izstop.

O Gabotu (kot pravijo Gabrielu Garcii Marquezu) sem veliko slišala v gimnaziji pri pouku španščine. In to je eden takih piscev, ki bi jih človek nekoč rad prebral. Tako kot bi rad prebral Dostojevskega, Tolstoja, Shakespeara in vse ostale, o katerih je teklo veliko besede pri književnosti. Ampak to zna biti včasih sila težko. Vsaj zame. Velikokrat sem že vzela v roke Ime rože, pa je nikoli dokončala. Mogoče sem še premlada.

Zgoraj omenjeno novelo (ta oznaka leti predvsem na dolžino, dobrih 100 strani namreč šteje) sem si prvič sposodila že med poletjem v naši črnuški knjižnici. Poleg nje sem vzela še dve knjigi in ko sem prišla domov, je Gabovo delo čudežno izginilo. Preiskala sem cel avto, nato pa odhitela na Cobiss in opazila, da je knjiga že vrnjena. Očitno mi je padla iz rok na poti do avta in jo je nekdo nesel nazaj v knjižnico. Dva tedna nazaj sem jo zopet vzela, tokrat v Otonu. In to je bila dobra poteza (čeprav sem mislila, da je zagotovo skriva kakšno sporočilo za tem, če mi je padla iz rok, da mi najbrž že ni namenjena). Zgodba namreč očara že takoj na začetku s prvimi besedami. In če sem se česa naučila iz ur Kreativnega pisanja, potem je to zagotovo to, da mora zgodba navdušiti že na začetku. Pritegniti.

Mojsterski stil, ki kar teče in teče in tako krasno pljuje in šofira od ene do druge teme - od teme sedanjosti, preteklosti, prihodnosti. Med spomini in dejstvi. Marquez nam v romanu predstavi 90-letnega upokojenega novinarja, ki še vedno vsako nedeljo objavi svojo kolumno v časopisu. Gospod, katerega imena ne izvemo, nam pa postreže z informacijo, da naj njegova zunanjost ne bi bila prav privlačna, si za svoj 90. rojstni dan zaželi noči z devico. Iskati ljubezen v bordelih je njegova stalna praksa - v dvajsetih letih naj bi spal z več kot 500 ženskami in prav vsem je plačal za njihove usluge. Tako se obrne na staro znanko, Roso, ki mu v nekaj urah najde mlado, 14-letno deklico, ki sicer dela kot šivilja gumbov v tovarni. Gospod tako večer za večerom preživi z njo, v majhni sobici, kjer ona, utrujena od trdega vsakodnevnega dela, spi, on pa ... jo ljubi.

Zelo zanimivo in branja vredno delo, čeprav mi konec ni povsem jasen. Vsekakor pa je stil in zmožnost slikanja pripovedi tista, ki me je očarala. Se že veselim naslednjega njegovega dela, po katerem bom posegla ...

četrtek, 03. november 2011

In že pogumno plujemo ...

... proti koncu leta. Neverjetno. Sploh ne vem, ali je to posledica tega, ker se staram (še vedno sem privrženka teorije, ki pravi da starejši kot si, hitreje ti mineva čas), ali je pač samo to leto 2011 tako kot je, ampak meni grejo tile meseci neverjetno hitro. Mogoče je to tudi posledica tega, da imam stalno neke opravke. Faks, težko pričakovani vikendi, ko se itak vedno kaj dogaja ... In v bistvu mi je malce smotano, ker to temo načnem prav vsak mesec. Če ne bi bila tako lena, kot sem, bi šla gledat po arhivu, kolikokrat sem že govorila in tarnala o tem. Ampak v resnici je to samo izgovor. In pojasnilo. Zakaj pišem tako malo oz. zakaj objavljam reči, ki imajo s samim pisanjem in razmišljanjem bore malo skupnega.

V tem letu sem se zagotovo naučila kar veliko. Enkrat prejšnji mesec sem med umivanjem zob nenadoma prišla do spoznanja, da sem stara 20 let. Kar je sicer zelo malo. Zdi se mi, kot da je moje življenje že tako dolgo. Ko samo pomislim na tisto dolgo osnovno šolo, ki se je vlekla kot ne-vem-kaj in na gimnazijo in na to, kaj vse sem že doživela. Hudiča, že v drugem razredu, ko sva s sosedo in sošolko hiteli na vaško veselico, sva z glasnim tonom kritizirali najine starše in dejali pa kaj si mislijo, da nama petkrat povejo naj bova do devetih doma, midve sva vendar že odrasli! In ne glede na tisti večer, šele prejšnji mesec sem med umivanjem zob dejansko dojela, koliko sem že stara. Pa saj ne gre toliko za številko, kot predvsem za zavedanje, da si pa star toliko in toliko. Ker to zavedanje ne pride nujno ravno na tisti dan v letu, ko biološko dopolniš neko starost. Moje lastno zavedanje je prišlo več kot pol leta po tistem prelepem zadnjem dnevu zime.

Še ena pomembna stvar, ki sem se je naučila v tem letu, je to, da človek mora biti sam s sabo. Moraš znati biti sam s sabo. Sam s svojimi mislimi. Se mi zdi, da v tem času, o vsi nekam hitimo in imamo veliko dela in letamo iz enega mesta na drug sestanek in iz enega predavanja na drugo kosilo in potem pridemo domov in pademo v posteljo in pregledamo mejle in poskrimo za Simčka na Facebooku in prečekiramo Twitter in gremo spat ... kdaj pa kdaj je fino biti sam s sabo. Čakati na avtobus. Se peljati na avtobusu in ne brati knjige ali poslušati glasbe. Poslušati pogovore drugih in razmišljati in se spominjati. In res moram kdaj na sprehod. Da si preluftam glavo in da si Pesjanar obrusi kremplje. Ko sem pred leti en mesec bivala v Salamanci, uf, takrat pa sem bila sama s sabo. Čez teden je še šlo - šola, pa moje drage američanke, pa internet je bil na voljo vsak dan po pouku. Vikendi so pa bili izziv. Večina je šla na izlete, jaz pa sem ostala sama v majhnem mestecu, s samo dvema knjigama, brez računalnika, sama s sabo. In sem znala ležat sama šest ur na bazenu in se sama sprehajat po mestecu, manjšem od Ljubljane, in se usest na klopco in sedet na njej brez kakršnega koli vzroka. Sedet in gledat naokoli in biti sama.

In danes imam na faksu spet eno tako prijetno pavzo, dolgo tri ure. Če se ne bo nihče našel, bom šla jest, sama. In bom sedela za mizo in jedla in uživala in ne bom brala knjige ali listala revije. In potem se bom že nekako zaposlila, sama, z mojimi mislimi.

Ali bom pa vzela s seboj računalnik in bila ultra produktivna. Hm ...