ponedeljek, 31. januar 2011

Načrti in sedanjost

Zadnje dni kategorija objav kuharija kar sameva. Se pozna, da hujšamo. No, se trudimo. Izpiti terjajo svoj davek in nič nenavadnega ni, če se med pavzo odpravim do hladilnika, pograbim dva jogurta, hop, v sklečko in nasujem notri kosmičev. Njama! Ampak čez dva dni bo vsega tega, hopefully, konec in potem bom samo še tekla, nič jedla, vrtela hulahop, delala trebušnjake in bila lepa in suha. Škoda, ker pred morjem pride še poletni del izpitov, drugače bi bila prava manekenka, ha.

No, kakšne načrte delam. Sanjam o morju in o moji manekenski postavi, kot da bi jo že imela. Pa saj si je niti ne želim. Pravzaprav za svojo srečo potrebujem zelo malo - da grem lačna spat in da se vsako dopoldne sladkam s sadjem. Oh, poleti bom ležala v viseči mreži, pila sveže stisnjen pomarančni sok in z žlico praskala po meloni. Ali lubenici. Letošnje poletje je bilo tako, lubeniško. Sem šla lepo v Špara in si kupila 5, 6 kg lubenice. In sem jo jedla in bila srečna. In poleti bo zopet tako. S to razliko, da poleti ni pomaranč, zato bom zjutraj najverjetneje pila zeleni čaj.

Saj to ga pa že sedaj. Vsako jutro se zbudim, te dni nekoliko kasneje, okoli pol osmih. Potem prižgem računalnik, vmes grem na wc, pridem nazaj in hitro smuknem še v toplo posteljo. Računalnik na kolena in se prične - mejli, FB, Twitter, Travian, in še kaj bi se našlo. To se zavleče tam nekje kakšno slabo uro. Ob pol devetih ponavadi odidem v kuhinjo, v plastično posodo dam cca. pol litra vode in jo postavim v mikrovalnovno pečico - za 3 minute. Medtem se oblečem, umijem zobe in ko pridem nazaj je voda že vroča. Notri nasujem malo zelenega čaja in ker morajo majhni zeleni listki narediti svojo magijo, se podam ven, s pesjanarjem. Greva na hitro do gozda in nazaj, ravno dobrih pet minut traja - toliko, da je čaj pripravljen. Precedim ga v termosko, vmes popijem še sveže iztisnjen pomarančni sok in grem nazaj v moje prostore. Računalnik preselim na mizo, posteljem posteljo, malo prezračim in se podam v svet učenosti. Te dni se spopadam z enim temeljnih komunikoloških predmetov. Sila zanimiva reč, upam, da bo sila zanimivo tudi iskanje službe v prihodnosti. Zadnje dni se sploh obremenjujem s tem, ker vem, kako grozno in grdo je vse. Ampak kaj hočemo, bo kar bo. Če bo (po končanem študiju), bo, če ne, pa pač ne (bom pa še kaj študirala).

Ja, tako potekajo moja jutra. Hecno, kako hitro zapadem v rutino. Ampak rutina mi je všeč, rutina mi daje občutek, da neka stvar traja že kar nekaj časa. In to mi je všeč. Vedno sem imela rada počitnice, ki so trajale in trajale, ampak nisem marala tistega "en teden na morju, en teden doma, en teden tam, en teden drugje" ... Všeč mi je bilo biti tri tedne doma in potem tri tedne na morju. Lani sem cele študijske počitnice hodila na hrib. Letos ne. Ne vem zakaj, se mi zdi, da je preveč ljudi. Potem s pesjanarjem srečujeva pse in jo moram imeti na povodcu in nočem je imeti na povodcu, ker sem v gozdu in v gozdu naj bi pes svobodno tekel kolikor ga nesejo tace ... In kakšni dve leti nazaj sem imela poleti lepo rutino. Okoli sedmih sem vstala, ni bilo še prevroče in sem šla ven in sem zalivala vrt in sem ga temeljito zalila. Potem sem odprla tendo, ker se je sonce že prikazalo izza hriba in sem šla v hišo in spustila rolete, se zleknila na kavč pred TV in gledala Monka ...

Hecno, včasih bi tako rada imela nek red, neke opravke, ki bi jih vsak dan nardila. Vsak dan 50 trenušnjakov. Vsak dan šla tečt. Včasih se mora človek samo malo pomatrati, samo prvih nekaj dni, prvi teden mogoče, in čim manj razmišljati o tem, pa pride ... te potegne. In potem traja in traja in traja, dokler se kakšen spremljajoč faktor ne spremeni. Včasih sem vsak večer vrtela hulahop pol ure. Vmes sem gledala oddajo Kdo je kuhar? na TV3. Odkar ni več oddaje, ne vrtim več hulahopa.

nedelja, 30. januar 2011

You Again

Kristen Bell nikoli ni bila my cup of tea. Najverjetneje zato, ker igra v filmih kova You Again. Tipična romantična komedija, ki pa žal s svojo tipičnostjo sega v negativno smer. Načeloma nimam nič proti romantičnim komedijam, ampak You Again me je razočarala. Pa saj sem itak pričakovala en kup zapletov, ki me ponavadi v filmih delajo živčno. Ne vem, mogoče je kriva igralska zasedba, mogoče je kriva zgodba, nekaj definitivno ne štima. Film je pač en navaden kliše. Oziroma mogoče ni ravno kliše, je pa definitivno zelo slabo zapakirana zgodba in zato stvar preprosto ne deluje. In ne vem, Kristen Bell mi je drugače simpatična, ampak igra v takih filmih, da me je groza. Zaenkrat mi je najbolj všeč samo njen glas v Gossip Girl, hehe.
No torej, da povem še nekaj besed o vsebini, drugega mi itak ne preostane. O filmu pač nimam kaj dosti za razpredati ker v resnici nima nekega višjega bistva za naš obstoj. Pa dobro, saj noben film nima višjega bistva za posameznikov obstoj, ampak nekateri te vsaj prisiljo v to, da o določeni temi razmišljaš. Zvečer težje zaspiš. Navdušenje deliš s prijateljem. Tukaj pa je en velik nič. Torej, Marni je imela težko najstniško obdobje. Celo gimnazijo jo je namreč preganjala lepša in popularnejša Joanna, oziroma JJ, ki jo je prav grdo zmerjala in dajala v nič. Ko se Marni kot uspešna PR-ovka vrne domov na bratovo poroko, ugotovi, da je njena bodoča svakinja nihče drug kot nasilna Joanna. Njenemu bratu pa se o preteklosti njegove ljubljene niti ne sanja ... Da ima zgodba svoj šarm je seveda prisotno sorodno rivalstvo med Marnijino mamo in Joannino teto. Zgodba se torej zapleta in razpleta in na koncu razplete tako, kot vsaka druga komedija. Edini trenutek, zaradi katerega se splača vztrajati pri ogledu tega filma je konec. Prvič zato, ker je končno konec in drugič zato ker ... no, poglejte si film. Lahko tudi samo konec. Ogled filma torej ni neko nujno zlo, čeprav je povsem prijetna zadeva za kratkočasit čas in hkrati ne preveč obremenjevati sivih celic.

sobota, 29. januar 2011

En drug svet

Moje življenje nekako poteka na dveh nivojih - eno je realni svet, drugo so sanje. Ta drugi je seveda bolj filmski, niti nimam posega vanj. Ampak hej, če gledam filme in pišem "recenzije", zakaj ne bi z vami delila tudi mojih sanj? Ker včasih so kar zanimive. In večinoma čudne.

Današnje sanje so bile grozne. Sicer se je dogajal en kup nekih reči ampak najbolj se spomnim tega, da sem pojedla polovico bele čokolade in takoj zatem dobila sladkorno bolezen. Ja, po včerajšnjem sadnem dnevu je čokolada v sanjah povsem upravičena, ampak tisti del s sladkorno boleznijo je bil pa bolj skeri. Bilo je namreč grozno, počutila sem se, kot da sem tempirana bomba, ki lahko vsak čas eksplodira v smislu da mi sladkor preveč pade ali pa naraste. In zato sem se stalno špikala v prst in merila vrednost sladkorja. Res mi je bilo hudo in jokala sem in nikakor se nisem mogla umiriti in ne vem, kaj se je potem zgodilo, ker sem se zbudila. Mogoče sem umrla. Ker ko umreš, se zbudiš. No, ne vem. Kakorkoli, sladkorna ni bila luštna reč, je pa res, da se na izkušnjo iz sanj ni ravno najbolje zanašati. Ampak je bilo pa zanimivo ...

četrtek, 27. januar 2011

10 let nazaj ...

... je bila sobota.



Prvi žarek že dviga se iz sna
glej, nad vodo je svetloba vzšla!
Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
novih stotero se sonca veseli. 


Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot.
Nekega jutra, ko se zdani
in se solze posušijo,
nekega jutra,
ko se zdani. 

Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh,
glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.

sreda, 26. januar 2011

127 Hours

Aron Ralston, le eden izmed miljard ljudi. Pravzaprav tudi le eden izmed velikega števila kolesarjev, planincev oz. drugih pustolovcev. A le eden, ki se je na pot podal, ne da bi komu povedal, kam gre. Ljudje smo sicer družabna bitja, a na vsake toliko se najdejo samotarji. Aron to definitivno je, gre, kamor mu paše, ker rabi svoj mir. Sonce, širna prostranstva, kanjone. To svojo samotarsko naravo, pa bi kmalu drago plačal. Pustimo na strani dejstvo, da je to film o preživetju. Zgodba je, če jo pogledamo samo iz vidika dogajanja, podobna vsem ostalim zgodbam, ki se dotikajo podobne teme. Kar dela ta film tako genialen, je vse ostalo. James Franco, režija, montaža, glasba. Prikaz dogajanja. Poznate tisti občutek, ko berete knjigo in ko protagonist blazno razmišlja in razmišlja in je dogajanja v resnici dokaj malo? Jaz se vedno sprašujem, kako bi to posneli, če bi bil film? No, 127 Hours ponuja odgovor na to vprašanje. Kako posneti razmišljanje, kako posneti vse to, brez nekega forsiranega dogajanja, ki ga v resnici ni. Ko se je po dobrih 15 minutah filma zgodilo to, kar je bistvo filma, sem si rekla, okej, kaj se bo sedaj dogajalo še eno uro in četrt? In neverjetno, dogajanje je bilo tako napeto, da je preostali čas minil s svetlobno hitrostjo. Začetek udaren in bolj ko gremo proti koncu, bolj umirjen. In na koncu, ko je že skoraj mir ... ko si gledalec želi, da se od nekje najde tista energija in udarnost ... hehe, poglejte si film, in boste videli. Ja, letos je konkurenca za oskarja za najboljši film huda.

torek, 25. januar 2011

Wardo!

Wardo in Tommy. Mrtev Tommy. Ki na začetku in proti koncu filma tako lepo pogleda Kathy, da se je meni paralo srce. Na koncu seveda občutno bolj, ampak to je že druga zgodba. Andrew Garifeld, 27 letni fantič, nominiran za zlati globus za stransko vlogo v The Social Network in prav grdo prezrt v Never Let Me Go. Malo me skeli, da ni staknil nominacije za stransko vlogo še za oskarja, ampak saj je še mlad. In lep. Tak, malo poseben. Idealen za te turobne mrzle dni, ko je edino razvedrilo študijska literatura ... no, in Andrew, seveda.

Never Let Me Go

We didn't have the gallery in order to look into your souls ... we had the gallery to see if you had souls at all.

Carey Mulligan, Andrew Garfield in Keira Knightley oziroma Kathy H., Tommy D. in Ruth. Film, ki je v meni sprožil toliko misli, a na koncu tako zelo pretresel, da sem ostala brez besed. Morda bi morala vse skupaj prespati, a nočem. Bojim se, da bi pozabila misli, ki so sicer povezane s filmom, a segajo tako zelo v resničen svet. Zadnjič sem pisala, da je The Social Network tako zelo aktualen, da je prav hecen in nekako grozen občutek, ko se vsak dan soočaš s tematiko filma. Če bi bil Never Let Me Go postavljen v sedanji čas, v sicer drugačne okoliščine, a še vedno, v sedanji čas in prostor ... potem bi me bilo strah stopiti iz hiše. Že to, da se dogajanje približa v leto 1994, ko sem bila stara 3 leta, je grozno. Predvidevam oz. upam si trditi, da je tematika filma sicer fikcijska, no, seveda je, saj je prav grozljivo znanstveno fantastična. A vseeno, podobne reči se dogajajo.
Sedaj pa moram paziti na besede, da ne izdam preveč. Film je mojstrovina in preseneča me, da je bil tako prezrt. Že sama igralska zasedba, z Garfieldom na čelu, ki je zaigral tudi v Socialnem omrežju, je neverjetna. Ruth, Kathy in Tommy so otroci. Živijo ... v internatu? Je to sploh šola? Ja, je šola. Morda sirotišnica? Ne, mnogo preveč lepo skrbijo za njih. Otroci morajo biti zdravi, pametni ... saj namreč nosijo rezervne dele. Ustvarjeni, rojeni in vzgojeni z enim samim namenom, da bodo darovali organe. Enkrat, dvakrat, tretjič je ponavadi zadnjič. So le hodeči inkubatorji. Namenjeni samo za to, da bodo reševali življenja. V ta vnaprej določen potek življenja in svet so seveda vpeta čustva in razmišljanja. Konec koncev so vsi samo ljudje. Tako film torej spremlja življenje treh mladih oseb. Ki nikoli ne postanejo stare. Izkusijo pa ljubezen, zavrnitev, bolečino. Nemoč.
Ob tem mi pride na misel Izzie. Kako je Dennyju prerezala žico, da se mu je stanje drastično poslabšalo in je dobil novo srce. Medicina napreduje, ampak ne vedno nujno v novo smer. Če nekomu odpove srce, mu odpove z razlogom. Naravna selekcija. In prav Never Let Me Go prikazuje, do kakšnih ekstremov gre lahko svet. In do kakšnih ekstremov gre lahko posameznik, kar lepo prikaže Kathy - ki nikoli ne zakriči, nikoli ne obupuje in nikoli niti ne upa ... Ker ve, da je njeno življenje prekratko za kričanje, obup ali upanje.

ponedeljek, 24. januar 2011

Adventureland

I have a resume. I don't know if you still want to take a look at it?

Glede na mojo novo svežo simpatijo do Jesseja Eisenberga (o ja, če znam iz prve napisati njegov priimek, to je že dokaz, da ima posebno mesto) seveda logično sledi še kakšen ogled njegovih filmov. Naslednji na vrsti je bil torej Adventureland, simpatična komedija/romantična drama, iz leta 2009. Dogajanje je postavljeno v leto 1987, ko mladi James po končani srednji šoli načrtuje počitniško popotvanje po Evropi. Načrte mu prekrižajo finančne težave njegove družine, zato James, namesto v Evropi, preživi poletje v Adventurelandu, zabaviščnem parku, kjer služi denar, da bo jeseni lahko šel v New York na faks. Adventureland je seveda nova zgodba in vsi Jamesovi načrti se podrejo in spremenijo. Ko je prišel, je imel resume, imel je napisano, kdo je, kaj počne in kaj želi. A to ni bilo važno. V novem okolju med novimi ljudmi se je njegovo življenje spremenilo. Fant, ki je prej doma bral poezijo za zabavo, je postal kul dečko, ki s punco v avtu posluša Satelite of Love. Jesse v vlogi James - izjemen in sploh ne kaže svojih let. Njegova pojava je tako zelo karizmatična na nek tak poseben način, da popolnoma zaslepi Ryana Reynoldsa. Kristen Steward v vlogi Em, nove ljubezni, je pač tipična Kristen. Na momente nerodna in sramežljiva, dokaj podobna Belli iz sage Twilight. Ampak film je dober. Obdaja ga neka taka atmosfera najstniške ljubezni, zaljubljenih pogledov in nerodnosti in sramežljivosti in tudi napak. In odpuščanja - zato ker če na začetku ne spregledaš napake in greš naprej, ne boš nikoli vedel kaj bi te lahko čakalo v prihodnosti. Film, ki sicer je neka klišejska zgodba o fantu, ki pride v novo (pravzaprav staro) mesto in se zaljubi. Ja, je klišejska zgodba s karakterji in igralci, ki jo delajo tako zelo zanimivo (sploh, če ima Jesse posebno mesto v gledalčevem srčku, hehe). Meni osebno dober film. O katerem bom še razmišljala. Pa ne zaradi neke blazne dramaturške vrednosti in vsebine, ampak zaradi občutka, ki ti ga da. Zaradi ljubezni. Priporočam ogled!

nedelja, 23. januar 2011

Študijske počitnice

Pa saj ne, da je že skoraj konec januarja. In z jutrišnjim dnem se uradno prične izpitno obdobje, oz. učitnice, kot je nekoč dejal moj prijatelj Ožbe. V sredo tako plujemo na prvi izpit. Ne vem, učim se že slab teden, ampak se mi zdi, da ne naredim prav veliko. Ampak to niti ni nujno res, morda so le moji kriteriji čudni. Lani sem s takimi kriteriji prav fino naredila vse izpite tako v zimskem kot tudi poletnem semestru. Čeprav ne vem, za zimskega pomnim, da sem se več učila. Oziroma dručage sem se učila - piflala. Sedaj pa se bolj učim - berem in zraven razmišljam. Skušam na nek alternativni način ponotranjit te zadeve, ker za piflanje nimam ne energije ne srca.

V sredo torej prvi izpit, v četrtek že takoj drugi in že bomo skoraj pri koncu. Potem pa en teden luštnega učenja najboljšega predmeta v tem semestru, upam, da ne bo preveč težav. Poleg tega pa še lepo pridno (ne)jem, pa bo vse super. In pričnem teči.

Kakšen bo moj urnik te dni: vstanem ob 7:00, ker je tak moj naravni bioritem in tam nekje do 9:00 pregledam vse zadeve na računalniku, kaj prigriznem, peljem pesjanarja na travnik in ob 9:00 štartamo z delom. Dopoldne en predmet - predvidevam, da bo to statistika - do 12:00. Potem pavza za kosilo, do 15:00 malo počivanja in potem naprej. Komukacijski sistemi. Do srede. Po potrebi. Optimum bi bil tam nekje od 15:00-17:00, potem nekaj malega prigriznit, počakat pol ure, eno rundo odlaufat, pod tuš in tako dalje, potem zvečer še malo prebrat in potem kakšen film. Da blog ne bo sameval. Tako. Organizirano. En red je treba met, ker če ni reda ni uspeha. To je moj moto. In ja, veliko preveč časa porabim za organiziranje, printanje, barvanje, izpisovanje, ampak ko je enkrat to urejeno, reči štimajo.

Veselo na delo!

petek, 21. januar 2011

Tisti, od včeraj ...

... Jesse Eisenberg. Tisti, ki smo ga gledali včeraj in ki je za The Social Network pobral že celo kopico nagrad. Luškan dečko. Tak, ki ga bomo sedaj naprej kar nekaj časa še videvali, i guess. Drugače pa je igral že v kar nekaj filmih, med drugim Adventureland, Zombieland itd. Sicep pa niti ni tako zelo rosno mlad, 27 jih šteje.

četrtek, 20. januar 2011

The Social Network

Okej, ja. Pod vplivom sem, ker sem ravnokar zaključila z gledanjem. In sem ... ne vem niti katera beseda bi bila primerna. Ja, zato ker ni besede. Ni ene same besede. Lahko pa poskusim opisati v več besedah ... To je film, ki je tako svež oz. se dotika tako sveže tematike, da je na trenutke prav šokantno. In ko sem potem, ko se je film končal, šla na Facebook, ker je Facebook pač Facebook, sem bila nekako del filma. Ja, bila sem del filma. Če bi se morda rodila v drugačnih okoliščinah in bi bila ena izmed študentk na Harvardu, potem bi dejansko bila v filmu. Ja, dogajanje filma se odvija samo en korak stran od tam, kjer smo danes.
Da ne omenjam tega, kako je Jesse Eisenberg genialen. Res genialen! Za moje pojme eden boljših igralcev, ki jih je moč opaziti v novejših filmih. Ima neko tako karizmo ... tudi Advenureland je že zlovdan in bo takoj na sporedu, ko bo spet kaj časa. Z motivacijo Jesseja bo zagotovo kmalu na vrsti!
O vsebini ne bom govorila. Ker ni dosti za povedati, čeprav bi se dalo raztegniti in pofilozofirati o tem, kaj film sploh prikazuje. Nastanek Facebooka, ja. Zagotovo. Ampak e mnogo drugih reči, ki so v filmu na vsake toliko momentov prikazane v bistvo. Da Facebook ni samo ena stran, kamor lahko greš in vidiš kdo kaj počne. Facebook je v bistvu življenje - tako kot reče Wardo - internetno življenje. In se mi zdi, da je v tem ves point. In point zaključka, ko Mark sedi na stolu odvetniške pisarne in doda bivšo punco ... to je njegov način, da se ji opraviči. Ker jo je prizadel in v resničnem življenju ni imel priložnosti ali pa poguma. Zato je tu Facebook ...
Res genialen film, seveda, izpod rok Fincherja, ki je itak zrežiral tudi genialnega Benjamina Buttona. Genialen film, ki se resda začne hitro in natempirano in ta tempo ostaja do konca, tako močno prisoten, da je res težko odvniti pogled stran. Kaj šele iti na stranišče. Tempo ostaja, hitra zgodba pa se umirja, razjasnjuje in prinaša bedo v blišč. Nimam druge besede kot: genialno. Zaslužil si je zlati globus za najboljšo dramo in ni vrag (pa čeprav še nisem videla ostalih, konkurenčnih) da ne bo staknil oskarja.

torek, 18. januar 2011

Zeleno, ki te ljubim ...

... a veste ta novi tomačevski rondo, ki ima na vsaki vpadnici štiri pasove in na vsakem vogalu semaforje (hecno, ker vogalov ni, ker je rondo, ampak semaforji pa defintivno so)? No, jaz se danes lepo po prazni avtocesti iz smeri Kosez pripeljem na rondo, od daeč vidim rdeče luči. Spustim gas, dam v četrto, motor zavira, hitrost še vedno tam nekje 60 na uro. Na semaforjih, kjer je gorela zelena luč, opazim, da se je prižgala rumena in rdeča. Aha, vsak hip bo pri nas zelena, in še vedno peljem, sedaj že kakšnih 50 na uro. Na mojem pasu pred semaforjem samo en avto. Hecno, ponavadi je ravno moj pas, ki pelje proti Črnučam, najbolj oblegan. Prižge se zelena, dam v tretjo, oh, kako lepo bom sedaj brez kakšnega posebnega zaviranja lepo speljala čez rondo. A ne, ta edini avto, je eden izmed tiste vrste voznikov, ki radi še malo postojijo pred zeleno lučjo. Saj vem, zeleno, ki te ljubim zeleno, ampak lepo prosim, a lahko gledate zeleno v svojem privatnem času in ne pred edinim semaforjem na moji poti domov ob desetih  zvečer na prazni cesti?

Še dobro, da me je Vlado miril ...

nedelja, 16. januar 2011

Greysi, PP in uničen disk

Pogruntala sem, kje je catch Greysov in PP-ja. Najprej, da pojasnim, Greysi so Grey's Anatomy, moja najljubša serija. Ja, okej, saj so razne Gossip Girl in True Blood in podobe res noro dobre, ampak tako dobra, srčna, čustvena in zanimiva (na nek svoj način), ni pa nobena, razen Grey's Anatomy. PP je kratica za Private Practice. Kako sta PP in Greysi povezani? Meredith Grey (po kateri se imenuje Grey's Anatomy, no, vsaj en del) se v prvi sezoni zaplete z Derekom. Na koncu prve sezone se pojavi Derekova žena, Addison, ki ga je prevarala. No, stvar se potem zapleta in odpleta in dokončno (ali pa tudi ne) odplete tako, da Addison odide. No, tale zadnja trditev niti pod razno ne drži, ker se stvari razpletejo še za časa Addisoninega bivanja v Seattlu. Addison potem odide v Los Angeles, k svojim kolegom iz fakultete, ki tam vodijo zasebno kliniko oziroma Private Practice. Tam potem spremljamo njeno življene.

Občasno se seveda še pojavijo igralci Greysov v PP-ju in obratno, seriji sta konec koncu povezani, oziroma, kot se praviloma reče, PP je spin-off Greysov.

Trenutno sem pri tretji sezoni PP-ja, stvar je dokaj zanimiva, čeprav sem se morala na začetku privaditi. In v tretji epizodi tretje sezone se zopet pojavi dr. Bailey. In sedaj mi je kapnilo, kje je razlika, ki jo že kar nekaj časa iščem. V Greysih so vsi po vrsti zmešani. Meredith ima itak svoje probleme, Christina še večje, George umre, Izzie ima raka, Alex je pač Alex ... V PP-ju pa so normalni. Okej, ja, Violet je bila noseča in jo je zmešana pacientka napadla, ji v dnevni sobi na tleh naredila carski rez in ukradla otroka. Ampak to ne naredi Violet zmešane, nesrečno je samo to, da je Violet pač psihiatrinja in ima opravka z zmešanimi ljudmi. Ampak ja, osebe v PP-ju so veliko bolj real life kot pa v Greysih ...

Nima veze, PP gledam samo zato, ker sem uničila vhod za USB kabel za trdi disk in ga sedaj ne morem priklopiti na računalnik, na disku pa imam seveda nadaljevanje oziroma 4. sezono Greysov, pri kateri sem ostala. Pa saj je tako bolje, izpiti prihajajo. PP je ravno prav lahkoten, da ga na hitro pogledam in je to to.

Bom pa eventuelno morala na servis nesti disk, ker res nočem izgubiti vsega, kar imam gor, madoniš, tam je ene 100 ur filmov in 300 ur serij! Pa saj ni uničen ... samo začasno nedostopen ...

torek, 11. januar 2011

Moja zgodba

Pisala sem že o kreativnem pisanju in o zgodbah, ki smo jih morali (oziroma morale, glede na to, da smo sama dekleta) napisati. Večino sem že prebrala. Danes pa objavljam tule še mojo ... in bolj ko razmišljam o kratkih zgodbah, čeprav sem se vedno bolj videla v romanih, bolj mi dela domišljija in morda nekoč v bližnji ali ne tako zelo bližnji prihodnosti še kaj nastane.

Zaenkrat pa samo tole. Čez Tivoli (to je naslov :P).


Moj fant stoji pri vratih in me čaka. Kako smešno, običajno sem jaz tista, ki nestrpno odpiram in zapiram vrata, medtem ko on teka gor in dol po stanovanju ter preverja, če je balkon zaklenjen in vsa elektronika ugasnjena. Končno odideva. Iz prvega nadstropja na ulico, mimo kupa starega pohištva – približuje se odvoz kosovnega materiala. Po uličici do konca, pri miniaturnem Mercatorju zavijeva na levo, naprej po Celovški do semaforja. Počakava na zeleno, se ozreva levo in desno, za vsak slučaj. Marsikdo je na tem križišču dočakal bridko usodo. Čez križišče in že sva tam. Čez Tivoli, kot skoraj vsako drugo nedeljo. Mraz, veter, lahen dež. Niti julijska vročina naju ne ustavi. Zakorakava mimo bazenov, ob parkirišču in že sva na eni izmed poti, ki vodijo čez Tivoli. Oh, kako se mi je Tivoli včasih zdel nepredstavljivo velik. Seveda, bila sem majhna in Tivoli sem morda videla enkrat, dvakrat, pa še to samo iz parkirišča. Naša družina ni bila ena izmed tistih, ki na sončno nedeljo pridejo in se kotalijo po tivolskih travnikih. Po možnosti celo po »pasjih poljanah«. Saj veste, to je tisti breg, kjer se pozimi sankajo množice ljubljanskih blokovskih otrok. Ko bi le vedeli, da v preostalem delu leta tam štirinožni prijatelji pridno kakajo in lulajo. Jaz sem to seveda že od malih nog vedela, nihče mi sicer ni povedal, ampak zgleda, da imam bolj pasjo pamet, zato pa sem se vedno raje sankala v domačem gozdu čez cesto, daleč od Tivolija. Ja, celo otroštvo nisem niti pokukala v Tivoli. A vse to se je spremenilo v gimnazijskih letih. Oh, govorim, kot da je to že tako zelo daleč. Pa v resnici ni tako. Ko takole vsako nedeljo stopam mimo bazenov, se spominjam, kako smo štiri leta enkrat na teden nejevoljno korakali čez Tivoli. S prepolnimi šolskimi torbami. Tako kot sedaj – v mrazu, dežju, soncu. Ne glede na vse. Naša gimnazija je prostorsko stisko glede telovadnice rešila tako, da smo športno vzgojo izvajali v prostorih fitnesa in bazenov v Tivoliju. Saj je bilo povsem prijetno, ampak, oh, kako sem sovražila tiste mrzle zimske dni, ko sem morala na svoje vlažno telo navleči obleke in si posušiti lase, mokre od plavanja. Kako sem sovražila majhne kovinske omarice za oblačila. Starejši dijaki so nas opozarjali, da se zna v njih na vsake toliko časa najti kakšen hrošč. In, oh, tisti dnevi v prvem letniku, ko sem zaljubljeno gledala v postavno telo fanta iz višjega letnika … Sedaj imam svojega fanta. Iz mojega letnika. Ki je ravno prav postaven zame.
            Z mojim fantom torej nadaljujeva pot čez Tivoli, spomini pa bežijo mimo mene. Hecno, tolikokrat grem po eni in isti poti, pa se večino časa niti ne spomnim, kaj vse sem tu že doživela. Tivoli se mi je vedno zdel pribežališče svobodnih ljudi. Ljudi, ki so imeli pogum se usesti na travo, gledati v nebo in biti sami s sabo. To je cela umetnost, biti sam s sabo. Spominjam se, tam nekje v drugem letniku gimnazije sem veliko pisala. Zastavila sem si cilj, da bom napisala roman. In res sem ga napisala. Kasneje sem ga poslala na nek natečaj. Stvar se je končala sila neuspešno ampak to ni bistvo. Za pisanje mi je zmanjkovalo časa. Doma se nisem mogla skoncentrirati in nenehno sem si želela iti v Tivoli, se usesti na travo pod drevo, si posaditi prenosni računalnik na kolena in pisati. Te želje nisem nikoli uresničila. Moj računalnik je bil že star in brez električne napeljave ne bi zdržal niti pol ure. To so bili časi, ko je imel Tivoli zame neko moč. Saj jo ima tudi sedaj, le nekako obledela je v mojih očeh. Mogoče je na to vplivalo dejstvo, da je Tivoli postal pribežališče. Nič več ni bil tako zelo nedosegljiv. Pravzaprav je postal izredno priročen. Nekega dne je prišla na obisk prijateljica iz Novega mesta. Videli sva se morda dvakrat, trikrat na leto. Prišla je z vlakom, običajno tam okrog devete ure dopoldne in pričelo se je najino druženje. Najprej sva obdelali trgovine v mestu. Če se nama je ljubilo, sva se z avtobusom zapeljali še do nakupovalnega središča izven centra. Potem sva se običajno vrnili nazaj, šli na kosilo in ura je bila šele tri popoldne. Na lep poletni dan, ko je človek utrujen od celodnevnega rajanja po mestu, je Tivoli krasna oaza za sprostitev. Kupili sva košarico jagod ter se ulegli na travo. Opazovali ljudi, jedli jagode, malo klepetali, malo bili tiho. Tivoli je postal dnevna soba. Takrat je to bila dnevna soba dveh prijateljic, ki se dolgo časa nista videli. Že čez pol leta, ko smo se vrnili v šolo, pa je to postala dnevna soba mladih dijakov, ki se po dolgem poletju zopet snidejo. Ja, kakšne vragolije smo počeli v Tivoliju. Skakali po drevesih, namakali noge v vodnjakih, tekli čez pasje poljane. Pa nam je bilo povsem vseeno. Bili smo pijani. Mladi in neumni. Bilo nam je vseeno za vse pare, starejše in mlajše, družine, večje in manjše, ki so hodile mimo po poti, po kateri danes hodim jaz.
            Ko sva z mojim fantom pričela hoditi, sva večkrat šla v Tivoli. Že takoj drugi dan najine zveze sva se sestala v Tivoliju. Šla sva sedet v senco, na preprosto leseno klop. Tako sva sedela in obema nama je bilo nerodno. In obnavljala sva dogodke pretekle noči in se hihitala in nasploh je bila situacija sila komična. Pa ne zato, ker bi govorila take smešne reči, ampak zato, ker sva bila mlada. Mlada v srcu, mlada v povezavi z drugim srcem. Mlada v zvezi. Bilo je hecno, en večer se je zgodil in že sem nekoga klicala srček. Hecna stvar. Govorila sva o rečeh, ki so nama prišle na pamet, samo zato, da bi se nekaj pogovarjala. Komentirala sva veverice, ki so se nama bližale. Jaz sem pripovedovala o moji prijateljici, ki je s svojim fantom v Tivoliju počela razne vragolije. Zgražala sva se. In tako se je nadaljevalo. Včasih sva še šla v Tivoli kar tako sedet, včasih ne. Danes greva čez Tivoli samo še zato, ker je to najhitrejša pot do njegovih staršev. Včasih greva še vedno ob vročih poletnih večerih sedet in se pozibavat na gugalnice. In govoriva o rečeh, ki so nama zanimive. O rečeh, ki so nama skupne. O rečeh, ki jih govoriva s srcem, ker se poznava, ker veva, kaj naju zanima. Ne govoriva samo zato, da bi govorila, temveč zato, ker se imava rada in se rada pogovarjava drug z drugim.
            Življenje se tako obrača. In medtem, ko to razmišljam, sva že davno prečkala Jakopičev drevored. Tudi zvoki z otroškega igrišča so že za nama. Moj trebuh izpusti dobro znan zvok – lakota. Bližava se Rožni dolini, kmalu bova pri hiši njegovih staršev, tradicionalno nedeljsko kosilo na krožniku. Preden prečkava nadhod nad Erjavčevo uzrem še Kocbeka. Mirno sedi na klopi. Noč in dan. Vedno v Tivoliju. Nikoli se ne premakne. Zanj je Tivoli dom. Ne tako kot zame. Zame je Tivoli le kraj, kamor sem ter tja zaidem. Čeprav je v resnici mnogo več. Ker Kocbek opazuje in vidi, kako se ljudje vračajo. Otroci, ki se sankajo postanejo navihani najstniki. Ti prerastejo v zaljubljene pare, ki se poročijo, dobijo otroke in se ob nedeljah z njimi igrajo na igrišču. In življenje mineva in tako se ljudje postaramo in ob jesenskih večerih sedimo na klopcah in opazujemo življenje. Gledamo nazaj. Nazaj čez življenje. Čez Tivoli.

Še ena lepa ...

... Amy Brenneman. Bolje poznano iz Sodnice Amy, ali kako je že bil naslov. Nikoli nisem gledala. Definitivno pa gledam te dni dokaj intenzivno Private Practice, sestrsko nanizanko Grey's Anatomy. Ko se Addison odseli iz Seattla zaživi novo življenje v L.A.-ju. Kjer se dogaja Private Practice. In všeč mi je.

In Amy je luškana, čeprav se nekako sključeno drži ves čas. Ali drugače, Violet Turner, psihiatrinja. Najlepša psihiatrinja.

ponedeljek, 10. januar 2011

Kolikor je pač je ... glasbe.



Madoniš so dobri. Čeprav je zadnji album vesoljski.

U, sedaj me je prešinilo! Tole je dobra priložnost, da napišem nekaj o glasbi, ki jo poslušam. Sem blazno nezakomplicirana. No, čeprav za nekoga bi to lahko bila komplikacija. Izbor moje glasbe namreč. Mislim, da se bende oz. izvajalce, ki so mi pri srcu, da prešteti na prste dveh rok. Kar mi seveda otežuje poslušanje radia, ki ga pač poslušam samo zato, da slišim kje je kakšen radar. Se splača, nikoli me ni še ustavil policaj, hehe.

Torej ja, glasba, ki jo poslušam. V resnici gre tako - spodaj naštete izvajalce poslušam res s srcem, to pomeni, da preposlušam cel album po dolgem in počez, komaj čakam izzid novega, se celo spogledujem s kakšnim koncertom, četudi potem nikoli ne grem na nobenega. Morda nekoč. In jaz sem poslušalec, ne oboževalec, to pomeni, da ne vem, kako je ime pevcu, kitaristu in bobnarju. Me niti ne zanima. Če ta informacija po kakšnem naključju pride do mene, okej, drugače pa tudi prav. Občasno si zavrtim tudi kakšno drugo muziko, ampak s srcem sem samo pri spodaj naštetih.

Vrstni red je naključen.
  • Linkin Park
  • Biffy Clyro
  • Muse
  • Coldplay
  • Siddharta
  • Vlado Kreslin
  • The Beatles
... in mislim, da je to to. Povsem možno je, da sem koga izpustila, ampak očitno že ni tako pomemben. Na vsake toliko seveda poslušam komade, ki se vrtijo na vsakem koraku, razne Shakire, Beyonce (omg, kako se reče Beyonce v množini? :D), Alicie in podobne. Tudi Rihanna se najde. In obvezno vsako leto po Evrosongu si vrtim tistih par dobrih komadov, ki so tekmovali. To je to. Blazno malo poslušam glasbo. V bistvu samo na avtobusu, pa še to samo tri komade, ker potem se vožnja konča. In ko grem na morje. Pa občasno v avtu. To je to, doma skoraj nikoli.

Slabo poslušam glasbo, glede na to, da sem sama tudi glasbenica (čeprav smo bobnarji kategorija zase). Ampak zadnjič sem spet nekaj poslušala in sem začutila tisti filing ... beat ... tisti beat, ki je povzročil zaljubljenost v beat. Čeprav nisem nek bobnarski manijak, pač, igram. Ko mi paše. Tako kot polslušam, ko in kar mi paše. No biggie.

nedelja, 09. januar 2011

Hello, spring!

Madoniš je zunaj toplo ... 10 stopin! Sploh ne vem, kaj obleči. Sploh nimam nobene take lahke jakne ... Morda bi bilo potrebno odpluti malo med razprodaje, ampak ne vem, kako, ker v torek imam kolokvij angleščine (za katerega se že pridno učim, opale) ... potem moram pa še poslikat The Slovenians, za portfolio za zgodovino dokumentarne fotografije. Ah, se bo že našlo nekaj časa, da malo odrešim bančno kartico strašanskih muk in teže mojega denarja, hehe. No, saj ga ni veliko, ampak vseeno, da se reva ne bo matrala ...

Sicer pa ne vem, kaj naj še napišem. Ta vikend sem se matrala s torto, je bila lepa in tudi dobra kot sam vrag. Poslikano imam žal samo od zunaj, pa še ta fotka bo sledila, ko se mi bo dalo priključiti fotoaparat na računalnik, do takrat vam jo lahko pa samo opišem: tora, velika za en cel protvanj, natančneje tam 30x40cm. Biskvit, tri plasti - čokolada, navaden, čokolada. Vmes pa krema - polovica torte nutellina krema z bananami in polovica navadna smetana z malinami. Madoniš, sedaj mi je prav žal, da sem pojedla samo dva kosa, hehe.

Imam pa novo pravilo - nič sladkarij čez teden, nagrada čez vikend. Ampak se bom morala naučiti to vikend nagrado omejiti in ne izropati cele omare.

To bo to zaenkrat. Pa še eni Biffy Clyro. Eden izmed redkih bendov, ki jih poslušam. O tem kdaj drugič.

petek, 07. januar 2011

Charlie St. Cloud

Life is for living.

Luškan filmček, čeprav mi nekaj ne gre v račun. Nekaj mi je bilo čudno in nekako ne vem točno kaj. Mogoče to, da je sicer dobra zgodba narejena preveč ameriško. Premali mistično, premalo skrivnostno. Ker zgodba je nenavadna in tako bi moral biti narejen tudi film. Torej Charlie ima res rad svojega brata Sama. Skupaj jadrata, skupaj igrata baseball. Usodba nesreča pa vse to poruši. Charlie je seveda strt, sanje o fakulteti se porušijo, Charlie pa postane oskrbnik lokalnega pokopališča. Preganja gosi, skrbi za grobove, vsak dan ob sončnem zahodu pa ... s Samom vadi baseball. Dogovor, ki sta ga sklenila še pred nesrečo, da bosta celo poletje vadila baseball, se je zavlekel in preuredil v dogovor, ki traja že pet let. Sam je že pet let mrtve, Charlie pa ga že pet let vsak dan na gozdni jasi uči baseball in ga ne pusti, da bi odšel naprej. Zgodba se zaplete, ko v Charliejevo življenje povsem nepričakovano vstopi mlada Tess. Mlada jadralka, ki živi Charliejeve sanje. Stvar se seveda zaplete, ko Tess odide na testno vožnjo in ne upošteva trenerjevih navodil, temveč odpluje naravnost v nevihto. Charlie, ki lahko vidi mrtve, tako s Tess preživi nešteto lepih trenutkov, pa se niti ne zaveda, da je mrtva. Ja, to je zaenkrat vse, kar povem o vsebini, v primeru, da bo kdo gledal film, nočen vsega izdati.
Kot sem rekla, zgodba je okej tudi dialogi in dogajanje tečejo dokaj lahkotno in zanimivo. Film ni dolgočasen, le manjka mu en delček energije. Sporočilo pa je, z malo prilagoditvami, primerno za vse, ki se kakorkoli obešajo na morebitne dogodke iz preteklosti ... življenje teče sedaj, in treba ga je živeti v sedanjosti in ne v preteklosti.

četrtek, 06. januar 2011

Danes ...

Mami mi je rekla, da preveč dramatiziram okoli hujšanja. Da zvenim, kot da mam sto kil. No, naj pojasnim (če se je slučajno tudi komu drugemu utrnila podobna misel), da jih nimam sto. Poleti sem jih imela toliko, da je bil moj ITM normalen. Sicer le za las, ampak nima veze. No, sedaj imam 5 kg več, ampak nič hudega. Lepo počasi, do poletja, bo to izginilo. Sploh, ko bo malo topleje oz. vsaj nad ničlo, pričnem s tekom in bo vse super.

Šment, sploh nisem hotela pisati o tem, ampak sem kar zaplavala notri nehote. Kakorkoli, danes pečem torto. Največjo torto, kar sem jo kadarkoli naredila. Torto, veliko za cel protvanj. Peče se še zadnji bisvkit, sem prav prijetno utrujena in srečna, da sem vsak biskvit pekla posebej. To rezanje torte na tri plasti me zmeraj terorizira. Jutri dopoldne jo nafilam, popolne okrasim in v soboto sprobam. In s tem dosežem svoj prvi cilj - 5 dni brez sladkarij, hehe. Prvi mali cilj bo dosežen. Naslednji cilj ... eh, o tem bom razmišljala po prvem, hehe.

Danes smo imeli zopet kreativno pisanje. Joj, teror. Znova teror. Pa ne kreativno pisanje, ampak kako v 15 minutah priti iz Pedagoške do Drame. In badmintona teči na avtobus, držati pesti, da voznik hitro pelje. No, vse se je dobro izteklo. Badminton smo končali 5 min prej, voznik je dokaj hitro vozil, zamudila sem 5 minut in niti niso še dobro začeli. Ker res ne bi rada zamudila, ker se res veselim kreativnega pisanja in z odprtimi očmi poslušam Blatnika. Izmenjali smo si kratke zgodbe in jaz sem že zelo nestrpna, da jih preberem. Pravzaprav bom to naredila takoj, ko končam s temle.

Še nekaj sem hotela povedati. U, ja! Ko sva z E. po končanem kreativnem pisanju odšli na avtobusno postajo, se pripelje en mini avtobus, ki je peljal v garažo. Voznik, mlad, odpre vrata, ki so se zelo hecno odprla, tako, kot da bo avtobus vsak hip razpadel. Voznik si potegne iPoda iz ušes, midve z E. pa se sprašujeva, če pelje do Tivolija. In ga jaz, pogumno, ker drugače nikoli ne sprašujem reči, ampak sem bila dobre volje, ker sem s kupa "če hočeš, vzemi", vzela eno pesniško zbirko, vprašam "a boste ustavl pr Tivoliju?" in on mi, cel car, reče "evo, sam zate bom ustavu, čeprov drgač ne". Hja, bil je tak bolj zgovoren voznik, celo pot se je pogovarjal z enim možakarjem. In potem sva z E. razmišljali, da zagotovo vedno ustavi na vseh postajah do garaže, samo kul je hotel izpasti.

Ampak bus je bil pa smešen. In moja mami je nabrala najboljši čaj! Resno, to so nebesa.

sreda, 05. januar 2011

Najlepša igralka serije Grey's Anatomy

Okej, tole je nova tema prispevkov, ki jo odpiram. Velikokrat se zgodi, da gledam serije in filme in mi kakšna igralka res pade v oči. Zaradi svoje lepote, energije ali posebnosti.

Danes na sporedu Kate Walsh, ki me je ob ponovnem gledanju Greysov tako očarala, da že downloadam serijo, v kateri ima glavno vlogo, Private Practice.

torek, 04. januar 2011

Stupid, stupid, stupid ...



Nikoli nisem bla fenica Georga in Izzie ... da ne bo pomote, George je sicer moj fejvorit, ampak kaj so naredili iz njegove vloge, jizs. To se lahko primerja s tragedijo njegove smrti ...

Harry Potter and the Half-Blood Prince

Šesti del pa je dejansko uvertura v zadnji film. Prolog. Hecno, film sem lani gledala v kinu, a sem popolnoma pozabila vsebino. Knjigo sem prebrala že bogvekdaj, tako da je bilo par reči prav nerazumljivih. Nima veze, ta film je seveda all about Snape ... Še več izvemo o Mrklakenstainu in o tem, kako ga bo Harry pravzaprav premagal. V tem delu se tudi pojavi najbolj grozen (vsaj meni) prizor v katerem koli filmu o Harryju ever! Vse je dokaj misteriozno, a še zdaleč ne tako zelo, kot v knjigi. Saj niti ne vem, kaj naj še napišem. Knjiga je pač obsežna in težko je narediti dober film, ki bi res zajel celotno dogajanje. Morda bi morali namesto filmov raje posneti serijo. Ne vem, kako bi to izpadlo. In ja, razkrite so temne skrivnosti, ki bodo do konca sedmega filma seveda še enkrat obrnjene in ponovno razkrite. Film je načeloma povsem gledljiv ampak zopet, preveč dogajanja. Ena akcija, druga akcija, ni tiste tipične dramske zgradbe trikotnika. To lahko gledalca zmoti, še posebej tistega, ki ni prebral knjige. Drugače pa film, če je pogledan tako kot se ga gledala jaz, v celi seriji, pa popolnoma okej. Ampak film kot sam pa seveda ne funkcionira povsem okej.

Tako, s tem zaključujem serijo Harryjev, poleti sledi še zadnji del sedmega filma. Do takrat pa grem novim filmskih dogodivščinam naproti.

ponedeljek, 03. januar 2011

Stop!

Teli kilogrami mi kar ne dajo miru. In nekaj moram še povedati, da se malo izpojem, potem bom pa nehala. Stvar je namreč taka, da je danes prvi dan mojega prečiščevanja, ki pa se bo na tem mestu tudi zaključil. No, zaključil se je že pred 5 urami, ko sem se zvijala od slabosti in preklinjala samo sebe in svojo neumnost. Znake, ki so vodili do sem, bi lahko prepoznala že pred pol leta.

Okej, najprej moram pojasniti mojo zgodovino teh nesrečnih slabosti. Vsa stvar izgleda tako, da pač na nek normalen dan kar naenkrat v hipu začutim slabost in to je to. Ležim, imam zaprta usta in molim, da mine. Včasih mine. Včasih ne. Včasih se potem znajdem pred straniščno školjko in gledam in tuhtam, da bi jo lahko že malo očistili. In seveda, vse tiste vonjave ponavadi pripeljejo do bruhanja. Če je po sreči, samo enkrat. Če ne, ponovimo postopek čez kakšno uro, dve. Danes sem ugotovila, da se bruhanje fino prepreči s tem, če se človek malo odmakne od nje - samo toliko, da ne vdihuje neprijetnih vonjav (da ne boste mislili, naša školjka ni blazno nehigienska, samo tak vonj ima, kot vsa stranišča, pač, po stranišču). Te briljantne ideje sem se domislila, ko sem se zagledala v šravf na školjki, ki sem ga videla že velikokrat, sploh v zadnjem času, in si mislila 'je****, spet sem tu'. In sem se odmaknila. Proč od tega vonja in vse je bilo kul. Ja, take slabosti so se mi lani pojavljale kar pogosto, še posebej tam v jesenskem času. Potem je stvar minila. Dolgo časa sem mislila, da se to pojavlja zaradi ločevalne diete. Ponavadi me je zvilo na kakšen sadni dan. Ampak trapa nisem videla vseh znakov.

Moja dobra prijateljica je imela v osnovni šoli rano na želodcu. Simpotmi so podobni, zato sem se seveda obrnila k njej. Rekla mi je, če se kaj sekiram. Da ona se je blazno sekirala zaradi ocen in da je bil to vztok za rano. Pomislila sem in rekla, ah kje, jaz sem pa res miren človek. Ampak ne. Vsa ta ločevalna dieta, vsi ti sadni dnevi in skrbi, kaj bo s kilami, kaj bo s tem, kaj bo z onim ... to je bil razlog.

In to sem ugotovila danes. Ja, se sekiram, ampak to ni problem, ko ta sekerancija pride v kombinacijo z živčnostjo in prilakovanjem in odštevanjem dni, potem me zvije. Zvilo me je tudi, ko sem hodila na fitnes in se tolkla po glavi, če mi bo uspelo preteči tistih 10 km. Zatorej danes pričenjam in zaključujem prečiščevanje. In nasloh menim, da bi bilo bolje, če se manj ubadam s kilami in preprosto neham diskutirati o tem z ostalimi ljudmi. Čeprav je to filter prek katerega uredim misli. To se mora nehati. Tukaj in zdaj.

STOP.

Harry Potter and the Order of the Phoenix

O, kako se še vedno spomnim, kako sem prvič videla ta film. Celo poletje sem na morju prebirala knjige o Harryju, od prvega dela pa do petega, in ko sem prišla domov, sem šla sama v kino gledat peti del filma. In spomnim se še tistega temačnega vzdušja, ko sem brala knjigo. Kar groza me je bilo. In groza me je bilo, ko sem odhajala iz kina. Ja, saj so upodobili grozo, a izpustili so velik del knjige. Quidditch, na primer, ni niti z besedo omenjen v filmu. Ampak okej, če gledaš film kot film, kot sem ga sedaj, ko nisem več pod vplivom knjige, je okej. Sicer so nekatere reči malo smešno narejene. Siriusova smrt na koncu, je premalo dramatična. Podobno se zgodi tudi v šestem filmu, režiser je seveda isti in ta lapsus ostaja, ob Dumbledorjevi smrti nekako ni tistega, tiste pike na i. Ni tistega človeškega faktorja, ob katerem bi človek zajokal. Ker, roko na srce, jaz sicer sem jokica, ampak Sirusova smrt je res grozna! In vredna joka! Tu pa Krasotilya preprosto reče "avada kedavra" in vsega je konec. Blisk zelene svetlobe in konec. Ja, film je napet, tudi končni boj med Dumbledorjem in Mrlakenstainom, vse to pač nakazuje grozo, ki se stopnjuje. Mračni časi prihajajo in film da to jasno vedeti.
A kot sem rekla, so pomanjkljivosti in zaradi tega je ta film meni eden izmed manj ljubih. Čeprav je zgodba zapeta, upodobitev pač ni preveč uspešna.

nedelja, 02. januar 2011

Harry Potter and the Goblet of Fire

Nič, zgodba se tudi v četrtem delu filma odvija naprej. Še več, v tem delu se zgodba dokončno nekako prične dogajati, saj se na koncu filma namreč Mrklakenstein utelesi, zopet vrne in prične se teror. V prvih treh delih smo se tako nekako spogledovali s tem, kdo Mrlakenstein je, kaj se je zgodilo in tako dalje, na koncu tega delu pa se zgodba o tem, da bi Harry nekoč premagal temnega lorda in poglavitna Harryjeva naloga prične. Ta film je meni osebno eden izmed boljših, saj namreč zgodba zelo lepo teče. Odvija se medšolski turnir, v katerem presenetljivo tekmuje tudi Harry, čeprav ne izpolnjuje starostnih pogojev. Zgodba teče in gledalec ob prvem ogledu meni, da je turnir edina nit dogajanja, a se seveda moti. Nerruga, ki pravzaprav ni Nerruga, poskrbi, da se stvari v zadnje pol ure filma tragično odvijejo. Pokal je dvernik, ki Harryja in Cedrica popelje na kraj, kjer se zgodba obrne. V naslednjih filmih je zato jasno, da neke zgodbe v smislu Dvorane skrivnosti ali Kamna modrosti ni več. Nadaljevanje je le še bitka med dobrim in zlom, pogumom in strahom ter seveda, Harryjem in Mrlakensteinom.

sobota, 01. januar 2011

Oh, ta hrana ...

Zadnje dni ... preveč jem. In nasploh preveč govorim o hrani, a ne morem pomagati. Včasih sem razpredala in govoričila o sami sebi, pa nekako, sem prerasla to. Sedaj torej govorim o hrani. Iz dneva v dan se moj svet vrti okoli hrane ker je to pač dejavnik okoli katerega se vrti moj svet. Če jem po pravilim, ki sem si jih zastavila, potem vse ostalo funkcionira. Sem dobre volje, imam energijo, imam voljo in nisem tečna. Ker vem, da s tem, ko za zajtrk pojem jabolko ali dve, bom do kosila lačna in si bom lahko ob enih opolne privoščila krožnik makaronov in potem bom sita do petih in si bom privoščila še malo makaronov in bom do desetih zvečer lačna. Ja, to, da vem, kdaj bom lačna, je povsem stvar moje glave in ne trebuha. To sem se naučila v letu 2010. Ne namerno. A je zelo koristno. Ker potem vem, da imam od enih do petih mir in da lahko počnem druge reči, in ne mislim na to, kdaj hudiča bom lačna, če sploh bom kdaj lačna, ker sem se ob enih tako zelo nažrla.

Kot na primer danes. Danes sem se res nažrla. Ampak okej, so prazniki, nimaš kaj. Poleg tega pojutrišnjem začnem s prečiščevanjem. Da pojasnim, morda koga zanima, večini se bo najbrž zdelo stupid, ampak jaz vztrajam in noro si želim že enkrat začeti s tem prečiščevanjem, da se malo otresem te tesnobe v želodcu in teže na riti. Uradno se moje prečiščevanje imenuje 90-dnevna presnovna dieta, poteka pa tako, da se 90 dni izmenjuje cikel štirih dni. Prvi dan beljakovinski, drugi škrobni, tretji ogljikovohidratni in četrti vitaminski. Vsi dnevi imajo skupno eno točko - dopoldnevi. Vsak dan do 12ih jem sadje, različna so potem kosila in večerje (ki so ista, samo za večerjo je porcija pol manjša). Res preprosto. Sicer je ovira, ker se ne moreš spomnit, o jaz bi pa sedaj jedel to in to, ampak ni panike, pač je treba malo vnaprej planirati. Krasna stvar je ta, da se človek nauči jesti po glavi in ne po trebuhu. Jaz vem, kdaj bom lačna, in ne sedim križem rok in čakam, kdaj bom lačna. Druga stvar je tudi ta, da človek začne ceniti hrano. Glede na to, da ne morem jesti sladkarij kadar se mi tako zahoče, se mi tudi bolj izostri okus in vse je ... boljše.

Tako da ja, 3. januar je the day ... Dan, na katerega čakam že zelo dolgo. In ki se ga veselim in sem nestrpna in v pričakovanju uspehov. Zadnjih 14 dni sem res žrla kot pujs. Žrla sem vse, kar je lezlo in ne. Vse, kar sem našla v omari. Preveč sem jedla. Sploh ne cenim več čokolade. Dobre torte. Sploh se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje lačna. Kdaj sem se zbudila s praznim želodcem in sem se počutila dobro. In ja, posledično sem se zredila. Ne vem natančno, koliko, upam, da ne preveč. Upam, da bom vsaj kaj v minusu. Ampak ni panike, tudi če bom samo 3kg v minusu od lanskega leta, bolje kot nič. Glede na to, da sem bila prejšnja leta vedno v plusu, so tudi 3kg zelo pozitivna spodbuda. Saj jaz ne hujšam eno leto in potem se to konča. Ne, zavedam se, da sem se taka rodila. Geni, vrtec in še bi lahko naštevali. Pač sem full-figured. In tega ne bom nikoli spremenila. In ne hujšam zato, da bi se nekoč zbasala v kavbojke številka 26. Ker se nikoli ne bom. Pač bom ostala pri 30, 32, ampak se bom počutila dobro. Ker to je važno, da grem lačna spat, da cenim hrano, da se veselim kosila in da imam mir za druge reči. Vse pod nadzorom. In verjamem, da nekateri to težko razumejo, ker s tem nimajo težav. Tako pač je. Saj je zabavno mlatiti torte in čokolade in kruhke in take in drugačne dobrote ampak to ni to ... Človek potem ne ceni tega, kar ima, in to ni finta vsega skupaj.

Sedaj pa grem pojest še malo čokolade. Čeprav mi je slabo in mi niti ne paše, ampak grem, iz principa. Ker je čez dva dni ne bom mogla več. Že tako sem pozabila iti v Tvojih 5 minut na tiramisu presenečenje in na extra hot dog. Nima veze, bo že še prišel čas za to.

Dude! She's Callie O'Malley!



Hahaha, ena izmed boljših scen v Greysih ...