nedelja, 31. oktober 2010

Buhteljni

Ker je pač podaljšan vikend in poceni tok, je v takih mrzlih dneh prav fino kaj spečt in s pečico malo segret stanovanje, pa še sladkanje sledi in trebuški zadovoljno predejo.

Včeraj sva z A.-jem šla k moji mami na kosilo in ker je imela mami veliko dela s pečenjem piščanca in krompirja, sem jaz predvidevala, da ne bo sladice, zato sem jo naredila pri A.-ju, in tako sva se na slastno sobotno kosilo podala s pladnjem polnim buhteljnov!

Okej, naprej recept, ki je seveda zopet s Kulinarike.

Sestavine:
500 g moke
30 g kvasa
50 g sladkorja
1/4 l mlačnega mleka
50 g masla
2 jajci
1 ščepec soli
marmelada za nadev

Postopek:
Najprej naredimo kvasec (v receptu je sicer opisano drugače, ampak vsak dela pač po svojih navadah) - v 4 jedilne žlice mlačnega mleka (mleko mora biti res mlačno, drugače kvas ne bo vzhajal, i guess prevelika temperatura ubije karkoli čudežnega se nahaja notri v kvasu) nadrobimo 30g kvasa in dodamo še 2 jedilni žlici sladkorja ter malo moke. Malo lahko premešamo, potem pa pustimo da se količina kvasa 2x do 3x poveča.

V večjo posodo damo - 500g moke, preostali sladkor, preostalo mleko, jajca, maslo ter ščepec soli. Jaz sem naredila manjšo napako, maslo sem preveč stopila, najbolje je, če je sobne temperature, in je bilo potem testo preredko, tako da sem morala dodati še moke. Kakorkoli, ko kvas vzhaja ga dodamo vsem sestavinam in najprej premežamo z žlico ali mešalcem, potem pa lepo na roke. Jaz testa za kruh in podoben zadeve nikoli ne delam z mešalcem, ne vem, se čisto lepo zmeša na roke in še boljši filing je, da nekaj dejansko nastane pod tvojimi rokami.

Ko je testo zamešano ga damo na topel prostor, v bližino radiatorja ali nekaj, in pustimo da vzahaja dokelr se količina ne podvoji.

Ko testo vzhaja si najprej pripravimo pekač - namaženo ga z maščobo. Testo razvaljamo za prst debelo, ga razrežemo na kvadratke in na vsak kvadratek damo žličko marmelade, košček čokolade ali karkoli drugega kar si želite jesti v buhteljnih. Po tem receptu naj bi nastalo 8 velikih buhteljnov, jaz osebno sem naredila 18 malih. So bili res majhni, tako da je vsak pojedel tri po kosilu, ampak to je pač stvar okusa. Okej, potem pa se začnejo ročne spretnosti. Robove buhteljna križno prekrižamo oziroma stisnemo testo od dveh nasprotnih strani, nato še od drugih dveh, tako da je marmelada v sredini. Vse skupaj dobro stisnemo, da ne bo marmelada uhajala ven, čeprav meni to ni ravno uspelo, a nič zato. Vsak buhtelj pomočimo na eni strani v maslo, da se med peko ne sprimejo. Nato naj vzhajajo še cca. 10 minut. Medtem segrejemo pečico na 220° C. Pečemo jih v srednji legi 35 - 40 minut. Po potrebi jih med peko povrh pokrijemo, če preveč porjavijo.

Na koncu jih še posujemo s sladkorjem v prahu in njama, uživamo ob slastni domači slivovi marmeladi in se smejimo drug drugemu, kako smo umazani okoli ust od sladkorja.





Se močno opravičujem za slabo kvaliteto slik, je pač slikano na hitro s telefonom, preden jih ni bilo več.

sobota, 30. oktober 2010

Bejgli!

Oziroma v originalu - bagels. Ameriška žemlja, kruhek, whatever, če je ameriška in je ni v Sloveniji potem je jasno, da je prevod težak in se ga pravzaprav ne da ugotoviti, ker ni (vsaj jaz ne vem da bi bil) izumljen. Meni se pa tudi ne izumljati reči na novo.

Kakorkoli, ameriška žemlja bagels oziroma kot jaz kar lepo po domače rečem bejgl, je bila na kuharskem sporedu včeraj zvečer. Ja, zvečer. Ne vem, če mi je še kdaj uspelo ob devetih zadremat (medtem ko so bejgli vzhajali) in se kasneje dejansko zbudit in do konca skuhat.

Preden prilepim recept pa še nekaj besed o bejglih. Izvirajo iz Poljske, po svetu pa so jih prenesli judje. Bejgli so razširjeni po celem svetu, v takšni ali drugačni obliki. Taki, kot sem jih jaz delala, so ameriški, ista sorta pa se najde tudi v Kanadi in v UK-ju. Slovenska različica, ki je bejglom malček podobna, so preste. In to samo zaradi postopka priprave - tudi preste se boja malo pokuha, potem pa šele speče. Ne vem, morda se motim, žemelj nisem nikoli dejansko delala. Zanimivo je tudi dejstvo, kako so sploh nastali oziroma zakaj so jih judje tako radi pripravljali in potem tudi prenesli po svetu. Sabbath, na katerega judje ne smejo nič delati oziroma kuhati, je bil glavni krivec. Testo so namreč zamesili dan prej, saj mora po originalnem receptu počivati 12ur na nizki temperaturi, po koncu Sabbatha pa so testo samo na hitro pokuhali, nato pa še spekli.

No, priprava je res hitra, končen izdelek tudi super, edino kar je lahko težava, je samo oblikovanje bejglov. Le-ti imajo namreč luknjo v sredini. No, več v receptu. In slika tudi pove svoje.

Sestavine:
500 g moke
2,75 dl vode
pol kocke kvasa ali 9 g suhega kvasa
2 žlički soli
1 žlička sladkorja
par kapljic olja

lonec večjega obsega
2 žlici sladkorja na 2 litra vode
mak, sezamova semena, groba morska sol ali solni cvet

Postopek:
V 1 dl vode raztopimo 1 žličko sladkorja in kvas.
Medtem ko kvas vzhaja, stehtamo moko in ji dodamo sol. Dodamo vzhajan kvas, preostanek tople vode (1,75 dl) in gnetemo, da dobino gladko, lepljivo testo, ki bo precej trdo, približno 15 minut.
Testo premažemo z oljem in pustimo, da vzhaja eno uro, do uro in pol.
Vzhajano testo stehtamo in razdelimo na 8 enakih delov. Iz vsakega zgnetemo gladke kroglice in jih sploščimo. S palcem naredimo luknjo v sredini hlebčka.
Medtem ko hlebček visi na palcu, krožimo z roko, kar bo luknjo v kruhku povečalo. Luknja naj bo nekoliko večja kot se zdi potrebno, ker se ob vzhajanju rada zapolni. Kruhki naj počivajo toliko časa, da voda z 2 žlicama sladkorja v večjem loncu zavre.
Kruhki naj v vreli vodi plavajo 1 minuto, potem jih obrnemo in kuhamo še eno minuto.
Poberemo iz vode, rahlo osušimo in položimo v krožnik s sezamovimi semeni ali makom. Mak ali sezam naj bosta samo na eni strani.
V primeru, da boste uporabljali sol, jo samo malo potresite.
Na dno pečice postavite lonček z vodo in prižgite pečico na 235 stopinj.
Bagels prenesemo na s peki papirjem obložen pekač in jih pečemo 15 minut na eni strani (s semeni na vrhu), obrnemo in še 5 minut na drugi strani.

Recept s Kulinarike





Res so dobri. Notri so taki žmohtni, kar malo za žvečit. Najbrž to naredi kuhanje. Kakorkoli, res zelo dobro pašejo skupaj s sirnim namazom! Philadelphia, karkoli, res je dobro. In res je dober filing, ko ješ nekaj, kar si dolgo časa gledal jesti igralce v serijah, sploh v O.C.-ju je fotr od Setha na veliko vsako jutro jedel bagels. Ha, zdaj mi manjka samo še ogromna hiša z bazenom, pa sem direkt za v O.C.

Naslednjič v kuhariji pa pride na vrsto še ena slaščica na b ... pustite se presenetit :)

četrtek, 28. oktober 2010

Biffy Clyro - Whorses

Kako si lahko busy ne-busy :D

Okej, naslov je malo hecen, ampak bom razložila. Kar se mojega študijskega izobraževanja letos tiče, je urnik prav zanimiv. V ponedeljek eno predavanje (ki je sestavljeno iz dveh ur, pomnite za vnaprej), v torek dva, vendar je statistika po tanovem odpisana tako da v praksi samo eno predavanje, sreda dva na vsake štirinajst dni, četrtek je en cel dan eno smešno predavanje in v petek eno na vsake dva tedna. Okej, ponedeljek je kul, torek je kul, sreda je tudi kul, zalomi se pri četrtku. Namreč, zjutraj ob 8ih imam vaje statistike, na katere redno hodim, ker drugače bo cela štala, potem teorije medijev in komuniciranja. Potem grem domov za 5 ur, se vrnem ob 17ih na pedagoško na eno uro badminotna, ob 18ih grem na obisk k Tici za 2 uri in potem, pazi to, od 20ih do 21ih zvečer, da ja zamudim Big Brotherja, še predavanje (!!!) športne vzgoje. Saj ne vem, kaj je bolj žalostno, a) dejstvo, da sploh imam predavanje športne vzgoje, b) dejstvo, da je predavanje športne vzgoje na urniku od 20ih do 21ih ali c) da sploh gledam Big Brotherja.

Kakorkoli, četrtki so torej eni busy četrtki s to razliko, da pravzaprav niso nič kaj busy, ker poleg tega, da letam s faksa in nazaj nanj, niti ne počnem nič kaj drugega. Sedaj, na primer, čakam, da mami speče palačinke, ki bodo zelo lepo legle na že rahlo prebavljen ričet. Potem pa nameravam do 17ih gledat Cake Bossa (ampak samo v raziskovalne namene, saj bova z M. imeli pri angleščini predstavitev na temo serije Cake Boss). In imam tudi čas, da spišem tole objavo. Ni pa mi jasno, kako mi včeraj ni uspelo nič kaj konkretnega napisati, čeprav so srede prav fletni dnevi. Hja, cel dan se postopala naokoli in čakala da pride čas za kosilo in tuširanje in umivanje glave in laufanje na bus in potem sem bila na faksu in zvečer sem se samo najedla, padla v posteljo in prespala izločevanje v Slovenskem top modelu. Hvalabogu za Facebook, da sem potem izvedela da je ven letela nesrečna Samanta.

Okej, bom počasi nehala ker pričenjam govoriti pisati brez repa in glave. Tegale vikenda se sila veselim. Če ne bi bilo te nesrečne športne vzgoje bi že sedaj lahkih nog naokrog uživala vse tja do torka. Torej, jutri ni faksa ker je jutri tisti srečni petek na vsakih štirinajst dni. Dopoldne pride mojster iz Telemacha naštimat DIGI TEVE, da ne bo TV mraka, potem grem prepeljat posteljo v Šiško, bomo videli, kolikokrat se bova morala s Škatlco (ljubkovalnica za mojega Cliota) prepeljat sem in tja, da bova vse prevozila, potem pride mačkonar iz faksa in bova najbrž šla kam kaj pojest (čeprav on tega še ne ve). No, v načrtu imam tudi en lahek popoldanski tek, da ne bodo kakšni telesni deli kar zakrneli od vsega ležanja. Okej, ne da se mi vsega pisat. Vikend bo pač zanimiv, malo se bomo videli s prijatelji in babami, če bo vse po sreči bomo tudi sestavili posteljo, pa kaj dobrega spekli. V ponedeljek pa standardno postopanje po pokopališčih in v torek nazaj na angleščino, ki se je kar veselim, ker se končno pričnejo govorni nastopi in bo vse skupaj veliko bolj zanimivo.

Okej, palačinke čakajo, mnjam mnjam njam!

sreda, 27. oktober 2010

Malo španskih ritmov ...

Komad, ki je uvodna špica nadaljevanki Soy tu Duena :D ki jo seveda z mami vestno gledava na televiziji, vsak dan ob 18:00. Prav zabavno je ... in še Fernando Colunga igra. Okej, kakorkoli, komad mi je ful ušeč.

torek, 26. oktober 2010

Kraš njamnjam paket

Pred parimi meseci sem pričela z zbiranjem albuma Kraljestvo živali ali v originalnem naslovi Životinjsko kraljestvo. S sošolko sva že v gimnaziji dolgočasne ure preživljali z barvanjem takrat še starega albuma, katerega sličice so bile narisane, okoli sličise pa je bila "pobarvanka". No, leta 2008 je Kraš spremenil album in sedaj so sličice fotografirane, nič več ni pobarvanke, je pa poleg sličice zelo zanimiv opis posamezne živali. Živali so nasploh razdeljene na različne kategorije, glede na kraj bivanja. Simpatična žirafa, panda, lev, krokodil in pelikan nas tako popeljejo skozi morja, oceane, savane, puščave, vse do ekstremnih življenjskih okolij (kot je naprimer tudi človeška hiša, btw) ter na koncu do živali prreteklosti ter naj-živali - najvišja, najmanjša, najhitrejša itd. Album je res sila lep in je sedaj, izpolnjen, že na moji knjižni polici. Stari album, ki ga seveda nisem napolnila do konca, pa sem žal nekam založila. Škoda, četudi ni bil napolnjen, bi mi sedaj pomagal z barvanjem preživeti marsikatero dolgočasno predavanje.

Kakorkoli, z zbiranjem sem torej začela nekaj mesecev nazaj in na začetku je šlo bolj počasi, na vsake toliko časa, ko sem šla v Špar, kjer so sličice občutno cenejše kot v Mercatorju, sem kupila paketek ali dva, to pa je bilo tudi vse. Potem me je nekega dne šokirala mami - njen brat (torej moj stric) ji je namreč prinesel vse podvojene sličice svojega vnuka. Mami mi je vse sličice, ki jih še nisem imela v albumu, lepo zložila notri, da jih bom lahko jaz samo zalepila. Mene pa je skoraj kap! Bilo mi je namreč hudo, ne morem kar vzeti od nekoga 60 sličic in še več! Sama sem namreč ob vsaki kupljeni čokoladici z navdučenjem trgala ovoj in čakala, katera žival se bo prikazala. No, tiste sličice sem potem kasneje le prilepila v album, saj so mi vsi govorili, da sem blazno neumna in da naj jih le vzamem. Pa sem jih. In so potem dali mir. Potem je prišlo poletje in sem jih na morju v Puli kupila kar nekaj, cena je bila seveda ugodna. Do jeseni se mi jih je nabralo že kar lepo število podvojenih, zato sem s prijateljicama iz gimnazije velikodušno opravila menjavo (res hvala N. in M. da sva mi podarili tistih nekaj sličic!). Na koncu mi jih je manjkalo še okoli 40. Mislila sem si, zakaj bi po forumih in drugje iskala ljudi, ki bi imeli kakšno mojo manjkajočo sličico ali dve, saj bom več zapravila za znamke in ovojnice! Spomnila sem se, da sem pred leti v oddaji Preverjeno videla prispevek o Zvonetu iz Vač, ki ima doma nekakšno bazo sličic - ljudje mu pošljejo svoje podvojene in spisek manjkajočih, in on jih nazaj pošlje tiste sličice, ki jim jih lahko da. Seveda gre po pravilu, redke manjkajoče za redke podvojene in isto za pogoste. In tako sem tudi jaz Zvonetu iz Vač poslala paketek s 40 mojimi sličicami in nazaj dobila prav vse, ki so mi manjkale. Torej brez Zvoneta iz Vač, mi zagotovo še kar nekaj časa ne bi uspelo napolniti albuma. Zato mu bom v zahvalu tudi poslala še vse moje sličice, ki jih sicer ni veliko, a nekaj jih je vseeno, ki so mi še ostale.

No in kaj je sledilo? Po velikem veselju seveda, sem se odpravila na Čopovo v Kraševo Bomboniero in oddala list z nalepkami. Tetica v dišeči prodajalni čokolade je odprla skrivna vrata (ki sicer niso čisto nič skrivna, ampak mene so zelo impresionirala ker vodijo v prostor, ki je v popolnem kontrastu s prodajalno - le-ta je naprej vsa v lesu, skrivni prostor pa je bel, sterilen, prav predstavljala sem si, kako čokoladni mojstri delajo čokoladice in druge dobrote, njama) in se hitro vrnila s paketom. Jeeeeeeej! Nisem mogla počakati do doma in sem ga že na avtobusu previdno odprla, pofotkala sem ga pa seveda doma, in izgledalo je takole:

Zaprt paket ...

... prvi pogled ...

... in ta-daaaa!
Dva banankota že manjkata, ker je bila lakota na busu prehuda. In ne vidijo se dobri KIKI navadni karamel bomboni. No paket je do danes že kar hudo okrnjen, sploh, ker je zadnje tri dni prebival v moji sobi na mizi. V kombinaciji z mojim PMS-jem sta do danes zmanjkali dve Junior Dorina čokoladi, obe Tortici, vsi Banankoti in čokoladice KŽ in Kiki Bomboni. Ostale sladkarije sem do nadaljena deportirala v skupno omaro v dnevno sobo, kjer se bodo, vsaj upam, dlje obdržale.

Katy Perry - Teenage Dream

En luštek komad za eno luštno zaspano jutro za zarošenimi okni. Dobro jutro!

ponedeljek, 25. oktober 2010

Gibanica

Tisti, ki me poznate, najbrž veste, da zelo rada pečem in kuham takšne in drugačne stvari, predvsem pa se seveda fokusiram na sladice in vse, kar je sladkega. Zato bom na vsake toliko, ko bom kaj spekla, pofotkala in delila te dobrote tule gor. Seveda zraven paše tudi recept in morda še kakšni napotki, da bo ustvarjanje lažje, če se bo kdo morda lotil peke.

Že pred nekaj časa, kakšen mesec nazaj mogoče, sem pekla gibanico. Mislila sem si, madona, pečemo vse te tuje torte in tiramisuje in saharce in ne vem kaj še vse, zakaj ne bi poskusila narediti nekaj domačega in dobrega? In sem se res lotila peke gibanice, ki je na koncu uspela zelo zelo dobro, je pa res, da sem se kar pošteno namučila.

Da ne bom pisala celega recepta, bom raje objavila kar povezavo - Prekmurska gibanica. Ja, recept je dolg kar 4 strani, je pa vse lepo in jasno opisano. Sedaj ne vem, to je originalni recept, na internetu zagotovo obstajajo še kakšne prirejene in poenostavljene različice, ampak jaz se rada določene reči lotim tako, kot se spodobi. Torej najprej plast krhkega testa (ki se v sveže pečeni gibanici kar težko reže, a danes sem opazila, da če gibanico zmrznemo in potem odtajamo, je krhko testo veliko bolj mehko in se lažje reže in tudi je), sklepam, da služi v oporo gibanici. Potem pa seveda vlečeno testo. Sama sem ga, tako kot gibanico, delala prvič. Glede na to, da se prej nisem posvetovala z mami, ki ima že kar kilometrino v pripravljanju vlečenega testa za štrudlje, je še kar dobro uspel in se tudi vlekel. Zamesila sem ga namreč malo nerodno - namesto, da bi dodajala moko v vodo, sem dodajala moki vodo in posledično je bilo testo malo manj voljno. A nama ga je z mami vseeno uspelo uspešno razvleči. Največ dela je predvsem z nadevi - 4 različni nadevi, skutini, makov, orehov ter jabolčni namreč vsi zahtevajo veliko dela in priprave. Jabolka je treba očistiti in olupiti, jih zmleti, orehe je treba zmleti in potem vse seveda še sladkati in stehtati. Sliši se preprosto, a verjemite, zelo vam priporočam, da si med peko gibanice omislite pomočnika.

Ko imate vse potrebne reči enkrat pripravljene - krhko, vlečeno testo, nadeve in seveda še maslo ter kislo smetano, dve "polivki", ki skrbita za sočnost gibanice - je večina dela pravzaprav že opravljenega. Kar me je ob koncu "sestavljanja" gibanice zelo presenetilo pa je bila teža - protvanj gibanice (pa ne tisti ta veliki od pečice ampak za cca 1/3 manjši) je namreč bil res zelo težak! Ampak je na koncu ta teža itak porazdeljena na zelo veliko malih koščkov, zato pa je gibanica še danes zmrznjena v skrinji in čaka na svoj trenutek za poteši sladkosnede želodčke.

Tako, ob vsem tem govoričenju prilagam še slike in vam polagam na srce, da je bila gibanica res dobra!


Hanna Montana - Que Sera

Okej ja, sej vem da je stupid, ampak men je kul komad. Sploh ko zvečer ležim v postelji in muc gleda Suit life on deck na Disneyju in se med epizodami vrtijo komadi takšin in drugalnih disneyjevih zvezdnic (Serena Gomez, Nekaj Thornton in Hena, seveda :D) ... zelo prijetno je zaspat ob takšnih zvokih.

nedelja, 24. oktober 2010

Maratonizirana!

Danes, na to lepo, delno sončno, delno oblačno nedeljo, 24. oktobra 2010, ko z A.-jem praznujeva 1 leto in pol najine zveze, sem končno dosegla moj kar-nekaj-letni cilj - pretekla maraton. No ja, saj ne vem, če se lahko hvalim z maratonom - 10km je pravzaprav rekreativni tek. Najbolj množično obiskan, ker se ga tudi najlažje odteče. In tudi nekako ne dobiva vse te pozornosti, ki je namenjena tapravim maratoncem, 21 in 42km, in ki si jo dejansko zaslužijo. In tudi moj cilj za naslednje leto je preteči 21km. Kar bi bilo popolnoma izvedljivo.

Okej torej kako se je začel današnji dan? Zbudila sem se ob 6ih zjutraj in dejansko sem imela filing, da sem šla spat pred 5 minutami. V soboto sem zvečer prišla domov okrog polnoči, v Cvetličarni so namreč nastopali The Beatles Reunion in bilo je res noro. Sicer sem oklevala, ali naj sploh grem, glede na to, da me čaka v nedeljo maraton, ampak sem si rekla, eh, kaj pa če bi bil en navaden dan in bi šla samo pač malo tečt? To me ne bi odvrnilo od Beatlov in tako me res tudi ljubljanski maraton ni! No, zjutraj sem potem vstala, pojedla dva kosa kruha z nutelo, peljala Bono ven, A. je vse spakiral in ob 7ih smo se v čisti temi vsi kramežljavi (jaz, mami in A.) odpeljali via Šiška. Parking smo dobili v Tivoliju in potem peš do centra, ravno prav za ogrevanje. Okej, zakaj dolgovezim? Kakorkoli, prišli smo do centra, malo gledali naokoli kako se nabira folk in čakali M.-ja. 15 čez 8 sva že stala v koloni pred štartom, upala, da ne bo kdo kaj zatežil, glede na to da M. ni imel štartne številke.
Takole sem zrla v "daljavo", no, bolj v množico ljudi. Ob 8:30 se je začel štart - najprej so štartali tekači iz prvega boksa, nato malo kasneje iz drugega in potem končno mi iz tretjega. Do dejanskega štarta smo bolj kot ne hitro hodili, potem pa se je začelo. Do Bleiweisove in potem na Tržaško, pa mimo Rožne doline, pa po Cesti na Brdo in že smo bili na pol poti. Kozarček vode in gremo naprej. Rahel klanček do Večne poti, potem pa mimo ZOOja in spet v klanec in smo že nazaj v Rožni, levo in desno po ulicah in ob Tivoliju nazaj proti centru. Zadnji klanec na Erjavčevi me je prav prijetno utrudil, da mi je pospešilo srce ampak ni bilo panike, že za vogalom je bil Trg republike in zaslišala sem StrojMachine in bobnanje in na koncu v ciljni ravnini z M.-jem zagledava uro - 1:10:35 in M. reče 'dejva pod 1:11!' in zašprintava in prideva v cilj pod 1:11, četudi sva se na koncu skoraj res zelo grdo zaletela in zletela po tleh. Nima veze, končni rezultat je bil še boljši, dejansko sva tekla 1:05:50, kar je samo dobrih 5min nad povprečjem lanskega leta.
Hitro po vodo in banano ter v gneči najti A.-ja in mami. Jej, bravo, vsi zadovoljni, srečni, s prijetno bolečimi nogami in optimističnimi željami na prihodnje leto - 21km in to pod dvema urama. Bomo videli, kako se bo nadaljevala moja tekaška kariera, si zelo želim ohranjevati tako obliko rekreacije čeprav sem po naravi lenuh, ne vem, lahko samo upam, da mi bo uspelo.

sreda, 20. oktober 2010

Bonar pesjanar smotan!

Okej torej letos sem se odločila, da se udeležim Ljubljanskega maratona. On and off sem laufala že kakšni dve leti, na koncu 4. letnika (torej pred dvema letoma in pol) sem že nameravala se udeležiti maratona, ampak sem potem zaradi mature in lenobe prekinila treninge in vse skupaj. Letos pa sem izziv pograbila z vsemi štirimi - v začetku septembra sem se vpisala v fitnes in na začetku je kazalo zelo slabo, sposobna sem bila preteči borih 5km in tudi po najboljšem možnem scenariju mi do konca oktobra ne bi ratalo preteči 10km. No, potem pa sem tekla. Brez ciljev, brez omejitev, brez obremenitev. In sem tekla en teden in drug teden in kar naenkrat sem pretekla 8km. In sem si rekla, o madona, okej, to je bilo nepričakovano, pa ajde, dajmo vseeno, in sem se prijavila na maraton. In tako sem sedaj tu - 4 dni pred maratonom, noge so težke, živčnost prisotna in ne vem, mogoče malo dvomim v svoje sposobnosti. Čeprav me ne bi smelo biti strah - v soboto sva z Andrejem šla po trasi 10km teka, on s kolesom, jaz peš, in sem pretekla vse, brez hujših zapletov, čeprav je bilo malo vzponov in težkega dihanja.

Danes pa sem se namesto v fitnes odpravila v naravo. Sem si mislila, sonček bo vsak hip posijal, zakaj bi jaz tekla na fitnesu, medtem ko Bona doma drnjoha, čeprav bi lahko tekla? In sem jo vzela s seboj. Napaka! Saj veste kako je s psi, na vsakih 5metrov povohat, zacahnat, se ustavit itd. In potem nazaj zašprintat in me potegnit in vse to jemlje energijo. Pa kaj energijo, predvsem živce! In sem jezna, ker laufat 300 metrov in potem 100 metrov hodit ni maraton. In potem sem jezna in žalostna in zaskrbljena - kaj, če ni problem v Boni, kaj če jaz ne morem laufat? Mislim po vseh teh kolobocijah si samo želim, da bo nedelja čimprej mimo. Čeprav vem, kako srečna bom, ko bom pritekla v cilj. In ker vem, kakšne emocije me bodo prevevale ob godbi, ki bo spremljala tek in ob The Strojih in Guštiju ... Res se veselim. Predvsem zato, ker bom ponosna nase, ker bom premagal samo sebe, ker roko na srce - jaz prav nič ne uživam, ko tečem. Jaz se matram. Matram ko ps! In ubistvu ne vem, zakaj to delam ... hmmmm ... ker shujšam ne nič, kakšnih drugih učinkov tut ne vidim ... Ampak mogoče pa, kot je rekel naš prof. za športno vzgojo na faksu (!) - pozitivni učinki se vidijo šele, ko se človek stara! Evo, torej je to, naložba za prihodnost. Sem zanč dala vezat denar v NLB, pa me je zdaj strah, če vse propade. No, pri teku me nima bit pa kej strah, naložba ne more propast :D Razen če me zgazi avto in umrem. Držmo pesti, da me ne. Vsaj do maratona ne ...

Linkin Park - Waiting For The End

torek, 19. oktober 2010

Back again, al neki ...

A sploh kdo še piše blog? Ne vem, jaz se zalotim, da na vsake toliko razmišljam po "blogersko" - i guess se mi je pisanje izpred leta in pol res usidralo v možgane - opažam, da moje razmišljanje velikokrat ni eno tako zmešano razmišljanje, kot se ponavadi preprostim ljudem podi po glavi, ampak je prav urejeno razmišljanje, v lepih stavkih, z nekih slogom ... No, kako sem zdaj to grdo rekla, preprostim ljudem. Hm, kot da smo pa "blogerji" (v narekovajih zato, ker se v bistvu ne počutim neki kvazi bloger - ne še?) nekaj posebnega. V bistvu ne, v bistvu smo - no, vsaj jaz - čisto navadni ljudje. Le da pač to je ena taka droga, ki ti popestri marsikateri trenutek dolgočasne vožnje na avtobusu. Ki ti nekako da eno opcijo "izpovedi" ... pa saj ne vem, kdo bo sploh bral tole? Ampak v bistvu, zakaj sploh mora kdo brati to? Ali ne pišem zase? Ja hudiča, če bi pisala zase, lahko lepo preprosto nadaljujem dnevnik na mojem računalniku, daaaaaaaleč od svetovnega spleta. Roko na srce, hočem da kdo to prebere. No, ali pa vsaj želim. In ne vem, mogoče se bo kdo kaj naučil, dobil kakšno novo idejo glede česarkoli, ali pa mu bo tole prebiranje preprosto popestrilo minutko, dve, tri. Bomo videli. Pustimo se presenetit.