petek, 29. junij 2012

V spodnjih vrsticah ekskluzivno razkrivam ...

... kako zabiti avtogol lastnemu psihičnemu počutju in po hitrem postopku dozoreti kot breskva po akcijski ceni 0,99 € na kilogram v Eurospinu! Mislim, dozoreti za kronično obiskovanje prelepe ustanove z dolgoletno tradicijo nahajanja na naslovu Studenec 48!

Po vsej verjetnosti ste si sedaj vzeli trenutek ali dva in za nasvet, le kaj hudiča se skriva na tako poetičnem naslovu, povprašali našega Najdražjega. Razumem. Tudi meni ta naslov do nocoj še ni bil podrobneje znan, si ga pa le zapomnite, jutri ob 15:00 me v centru pobere prostovoljec, ki je bil izbran po hudi selekciji vseh tistih, ki so dobrovoljno ponudili svoje usluge na Twitterju, in res bom hvaležna vsakršnega obiska. Pa prosim, brez sladkarij.

Ta teden je bolj kot ne katastrofalen. Sploh ne vem, katera stvar vsaj približno normalno funkcionira. Začnem naštevat? To se bo sicer kvalificiralo kot jamranje na napredni stopnji ... poleg tega, da se mi meša se bom sedaj tako še sekirala. O. Ou. 

Pa začnimo. Kako priti do točke, kjer se človek že konkretno spogleduje z balkonom (oziroma uporablja tisto malce fizikalnega znanja, ki ga premore, da vsaj približno oceni, ali bi bil rezultat akcije "skoči z balkona" vsaj približno zadovoljiv), v enem od zavihkov pa je v konstantni pripravljenosti prej omenjeni Najdražji, v iskalnem okencu pa črka d, ki je le začetek iskalnega niza po imenu drugi načini samomora?

(Grem kar po alinejah!)

  • Najprej je treba začet delat v hotelski kuhinji. Kot da to ni dovolj slabo že samo po sebi, k neznanski sreči pripomore dejstvo, da se poleg naziva deklica za vse ponašaš še z brezplačna delovna sila. Če enačbi dodamo še par nadutih kuharjev (ampak oni so resnično še najmanjši problem) in nekaj sila prijaznih sodelavk (natančneje eno, pa ženšče še kar ne namerava na dopust, jao!) je uspeh več kot zagotovljen.
  • Potrebno je bit ženska. In ne, tokrat za tole zmešnjavo ni kriva moja narava (okej, ne samo moja, delim si jo z ostalimi tremi miljardami), ki ponavadi s svojo neodločnostjo in konstantno nezadovoljnostjo povzroča preglavico ali dve, temveč kar lepo hormonsko ravnovesje. To, seveda, kako čudovito, vpliva na več dimenzij ženskega obstoja, tečnoba, živčnost, nejevolja, brezvoljnost in kar je drugih voljnosti pa je le vrh ledene gore.
  • V navezavi na prejšnjo točko omenjena vsakomesečna fešta hormonov povzroči tudi povečan apetit. V navezavi na prvo točko današnjih jamrarij in moje trenutno delovno mesto je situacija seveda bolj kot ne ka-ta-stro-fa-lna.
  • Pomanjkanje spanca sicer v nekaterih primerih služi kot dokazovanje lastnemu sebi, da zmoreš, in drugim, da si kul (ker spanje je za lenuhe in ponočevanja dolgo v noč res ne zmore vsak), priporočam ga pa vseeno takrat, ko je dnevna agenda morda povezana s celodnevnim naslednjednevnim poležavanjem na plaži, na primer, ali pa s kiparjenjem svoje riti v obliki tistega dela stola, na katerem se sedi. Sedalo? V glavnem, ljudem, ki dnevno oddelajo dobrih devet ur stoječega-hodečega-težkih-pladnjev-prenašanjočega dela, ne bi ravno priporočala skromnosti pri spancu. No, pa tudi drugje ne. Naj se zaleti v uro materino. Skromnost, namreč, ne spanec.
  • Kaj še? A, seveda. Na obisk je v takih dneh fino povabiti tiste, ki bodo nekoč najverjetneje nadaljevali prelepo tradicijo življenja pod priimkom ... no, mojim. Stvar je taka, da me mlajša pripadnica naše rodbine naravnost obožuje (vsaj ena, ha!) in to rezultira v tem, da se ob polnoči vrnem domov, skušam skotaliti v mojo sladko lepo najboljšo najlepšo samo mojo posteljo in tam polhari en mali čmrkavc. V resnici situacija ni bila povsem identična (da ne bo moja vestna bralka no.1 rekla, da morda lažem!), podobna pa. Črmkavc je ostal na obisku vse do ... prejle. Sej je faca, sploh pa je treba gledat s kozarc na pol poln perspektive: popoldanski počitek (ki se med drugim konča s polulanimi hlačami - optimistično jo je prej omenjena starosta naše rodbine pustila brez plenice, očitno je to način proslavitve predhodnjega uspeha opravljanja numero dos v kahlico) je bil opravljen na kavču. Kaj to pomeni? Da nimam polulane postelje. Še tega bi se manjkal ...
  • In zvezda večera ... treba se je spravit pečt torto za 50 oseb pri temperaturi 35° stopinj (zunaj) oziroma 25°C (notri). Smetana se je sesiravala kot za šalo, jaz pa v jok in na drevo. Kako se je vse skupaj končalo? Na svojem to do seznamu lahko mirno prečrtam "peči torto v kopalnici na pralnem stroju". Ne, ampak resno. Slaščičarstvo bi se moralo kvalificirati za sezonski posel, obratovati pa samo pozimi. Ker to je ena sama velika žalost. 
  • Skoraj bi pozabila eno stvar, o kateri pravzaprav razmišljam vsakič, ko se ob petnajst nič nič poženem na kolesu gor po Miklošičevi (brez rok!). Ne glede na to, kako hitro vrtopedaljam, nikakor mi ne uspe priti domov pravočasno, da bi uspela vržti pogled ali dva na pridne fante, ki nam menjavajo streho in so mi naredili izjemno lepo frčado. Žalostna. 

Katerih lepih trenutkov tega tedna se bom na mojem novem stalnem naslovu še posebej rada spominjala? Definitivno dejstva, da je navkljub neznostnim zunanjim temperaturam na delovnem mestu še precej sprejemljvo in preživljivo. Jutri bo seveda, ker sem jinxnila, najverjetneje za znoret, ampak to sem že tako ali drugače uspela naredit danes. Znorela. In tega, da mi uspeva ohranjat določeno mero socialnosti. Ne bit tolk lena pa it kdaj kam. Koga poklicat, se s kom zmenit. Se s kom pogovorit in ne samo pisat, za spremembo. 

Sej drugače pa res ni tako hudo. Samo naspat se moram, pustit službo (that might actually happen), odpečt vse te smotane torte in dočakat odrešitev. Sliši se velik, je pa še vseeno bolje kot učenje ...

petek, 22. junij 2012

Mogoče na tej točki ne bilo slabo opozorilo ...

... da lačni spodnjih fotografij ne gledat.





Danes sem uspešno pretihotapila mobitel v delavnico in kuhinjo, pa v resnici sploh ni problem v tihotapljenju kot bolj v tem, da me je mladi kuhar pripravnik opozoril, da ne smem preveč viset na njemu. Da bo enkrat prišel "šef" in mi ga zabrisal ob steno. "Šef" je seveda v danem trenutku tečnobe lahko katerakoli oseba s črnim predpasnikom. Ni mi čisto jasna ta situacija s črnimi predpasniki, ampak mislim, da sem pogruntala sistem - moram vprašat. Torej, navadni smrtniki imajo zelene predpasnike, bolj glavni kuharji pa črne. Tisti povsem nepomembni (torej jaz) imamo svoja oblačila in barva predpasnika je v mojem primeru bela. In ko sem že ravno pri svojih oblačilih. Ne vem kateri genij se je odločil, da bo barva oblačil bela, ampak v kombinaciji s čokolado in sadjem, s katerim dnevno kar precej rokujem, se to ne more končati drugače kot tako, da sem umazana. Zelo. Tistim z zelenimi predpasniki se vsak flek res ne pozna takoj, meni pa, in potem se počutim kot ... ne vem, čudno. V glavnem, problem je tudi z majicami. Saj sem že pisala o tistem nesrečnem redarju, zadnje tri dni pa nosim majice, ki jih je prislužila moja mati z vestno hojo v hribe v neki akciji farmacevtskega podjetja Krka. Na rokavu, seveda, piše Krka in po tistih "Redar, eni se zuni tepejo, dej posreduj." smo prešli na "Krka, en je zuni skp padu, dej zdravila". Mislim ja, izvirnost na vrhuncu. Kuharji. Pa dobro, no hard feelings, naj izvirnost prihranijo za sestavljanje menujev in jedi. 

V bistvu je celotna situacija v hotelski (pa verjetno tudi katerikoli drugi) kuhinji malce šovinistična. Večina glavnih kuharjev je moških (pri nas je edina ženska, ki nosi črni predpasnik, "šefica" na hladnih predjedeh in solatah, aja, pa še ena na zajtrkih) in kot da že sam dominanten odnos moških nad ženskami ni dovolj, so za povrh še kuharji in mislijo, da je obstoj vseh ljudi odvisen zgolj in samo od njihove kuhe. Vsi po vrsti so eni taki petelini, če so pa poleg tega še postavni, je pa ego itak že davno prebil strop. Mislim, dejstvo je, da je postavnega kuharja kar težko najti (zaenkrat nepostavno proti postavnemu vodi z 2 proti 1, za enega pa še nisem čisto prepričana, kam bi ga umestila) in verjamem, da se tipo svojih atributov sploh v taki konkurenci še kako zaveda, zato se tudi temu primerno obnaša. Tako je danes nastala ena hecna situacija, ko je v zraku obvisel še tretji vzdevek zame - Miška. Saj sicer vsi poznajo moje ime in ponavadi ga med dretjem kar vestno uporabljajo, ampak v svoji kvazi badass naravi je potrebno seveda iskat načine, da človeka spraviš v nelagodje, sebi pa privoščiš konkretno dozo smeha. Danes tako postavni kuhar pride do mene, mi da roko, se predstaviva in seveda je bil cel razlog za tovrstno dejanje to, da je od mene nekaj hotel. "Miška, lej, tuki maš tele bučke pa korenje, pa mi tkole to naribej." In tako smo prišli do Miške. Ostali kuharji so ta vzdevek takoj pograbili in padale so določene opazke oziroma komentarji. Kasneje je prišlo do te stopnje, da se je zgodilo nekaj absolutno nepričakovanega. Avtor aktualnega vzdevka stopi do mene in mi reče "Lej, upam da nč ne zameriš okol te Miške, mislim, jz tko velik puncam rečem in res ni blo mišljeno kot žalitev, al pa kej." In to je dejansko rekel z malce zaskrbljenim glasom, kot da ga v nekem vzporednem svetu morda nemara res malce skrbi zame. Seveda sem mu zatrdila, da sem okej, da ne bom trpela zaradi hujših travm in da naj se le ne sekira. Mislim, da bi bila kriva za slabo počutje enega samovšečnega in nadutega kuharja, o ne, tega pa res ne želim!

Pa dobro, da ne bom samo jamrala in stokala (in tole je v bistvu tisti del, kjer malce popravim slab vtis in odnesem celo kožo v primeru, če po kakšnem nesrečnem naključju kdo od omenjenih tole bere - in se še celo prepozna!). Tole delo je še vseeno eno izmed bolj zabavnih in zanimivih, sploh navdušujoč občutek pa je, ko te že po treh dneh "šefice" oziroma druga dekleta, ki delajo v slaščičarni, pustijo same. Grejo domov, jaz pa ostanem in charge. V ponedeljek bom celo popolnoma sama in morala bom spečt kruh! Sicer konretno zafrknila nisem še ničesar, pa tudi kakšen plaz dretja se zaenkrat še ni imel priložnosti usuti name. Roko na srce, če ste hitre jeze, radi preklinjate in mečete stvari okoli sebe, kuharski poklic bi morda znal biti več kot primeren za vas. Vsakič, ko pride naročilo, in se natakar dere "še 2 minuti" stvari kar letijo naokoli, kuharji padejo v en tak trans in vsak, ki ga utegne zmotiti ali v tem procesu sodeluje prepočasi, je lahko deležen kakšne pohvale v stilu "pa jebemti, kaj mi kle serješ naokol bla bla bla bla". Zabavno. Sploh gledat.

Mislim, lej, čist preveč pišem.

sreda, 20. junij 2012

Moja prva poškodba na delovnem mestu ...

... pa niti flajštra nisem dobila. Dokazno gradivo:


Seveda se nisem porezala z nožem med tem, ko sem rezala biskvitne plasti za torto, ali kaj podobnega. V skladu z mojo pozicijo na dnu, ampak res na dnu hierarhije hotelske kuhinje, sem tole poškodbo staknila včeraj ob prenašanju več kilskega zaboja z jabolki, pa sem se dregnila ob kljuko hladilnice.

Sicer nič novega. Hecno je, kako moje življenje poteka te dni in prav zares je bedno. Zjutraj me budilka vrže pokonci ob petih in dobra stran je ta, da vsakič vstanem lažje. Potem se nekako transportiram do avtobusa, kako točno pridem do tja, pa mi ni povsem jasno. Ker sem koma. Ob šestih sem že oblečena in vstopim v slaščičarno, kjer pol ure delam nič. Peljem umazano posodo v pomivalnico, pospravim čisto. Moja glavna funkcija je itak predvsem ta, da grem kaj iskat ali kaj prinesem ali določeno stvar nekam peljem. Potem pojemo zajtrk - kruh in kaj mesnatega zraven in zelenjava. To seveda "na skrivaj" vzamemo od zajtrkov oz. nam preda ena čedna gospodična iz strežbe. Danes je bila slanina. Pa jajca. In pečena paprika in paradižnik. Dobro. Potem do enajstih delam. Danes sem morala narezat ogromno sadja in ga zložit v kozarčke - sadna nabodalca. V resnici je delat in pripravljat sadje dokaj fajn, ker sem v pripravljalnici hrane, kjer je zelo mrzo in lepo diši po sadju in zelenjavi, ker dve gospe tudi pripravljata zelenjavo. Danes je na obisk k nam prišla miška. Najverjetneje v vreči krompirja ali kaj podobnega in bila je luškana in tekla je proti meni in jaz sem malce zavreščala. Potem se je skrila in je nismo našli.

Ob pol dvanajstih grem na malico. Radmila vsak dan skuha kaj dobrega iz sestavin, ki jih dobi od Nevenke, ker je treba določeno stvar porabit. Včeraj so bili špageti karbonara (zelo dobro), danes musaka (dobro, zelo sočno). V menzi je zelo malo miz in prostora, zato sedim z naključnimi sosedečimi in prav hecno je vse skupaj. Okrog dvanajstih ponavadi ostaneva samo še Mija in jaz in greva delat a la carte. To je najbolj zabavni del od vsega. A la carte pomeni, da gostje pridejo v hotelsko restavracijo  ali pa na vrt in se odločijo, da bi jedli češnjev zavitek. Šef oz. glavni kuhar se potem zadere "slaščičarna, češnjev zavitek" in sladico je treba čim hitreje pripraviti. Vse setavine so že pripravljene, sladice, ki so na meniju, so v predalih hladilnika, treba je samo pogret in dekorirat krožnik. V resnici je zadeva zelo stresna - pa bom kar opisala na primeru. Dobim torej naročilo češnjevega zavitka. Najprej dam češnjev zavitek na en krožnik in v mikrovalovko za eno minuto, da se pogreje. Medtem vzamem lepši krožnik (trikotne oblike) in nanj s čokolado narišem nekaj in ta zadeva mora biti take oblike, da lahko kakšen del zapolnim z omako. Češnjev zavitek pride v kombinaciji z malinovo omako, čokoladna pita pa s karamelno, npr. Potem segret zavitek previdno prestavim z lopatko na lepši krožnik, dodam še smetano, dekoriram, in to je to. Treba je biti previden in pozoren na več stvari - a) da lepo izgleda, b) da krožnik ni umazan in da ni prstnih odtisov, c) da omaka ni kje popackana, d) da stvar izgleda vredna 5 € ali koliko že računajo za ta pogret študelj in e) da je hitro. Za tole imam namreč samo kakšni 2, 3 minuti časa.

Danes sem prvič sama delala a la carte in res sem ponosna. Sploh zato, ker je vse skupaj zelo zabavno in ker to delam zgoraj v glavni kuhinji. Prav fascinantno je gledati kuharje, kako pripravljajo zadeve, kako vse skupaj servirajo. Dogaja se. Nisi osamljen dol v kleti, ampak si med ljudmi, kakšno rečeš in tako. Slaba stvar so konstantno odprti štedilniki. Na polno. In to greje. Zelo.

Ob treh končam in grem domov. Včasih imam srečo in me do kolesa na Brnčičevi zapelje Mija, danes pa sem morala z busom. In na njemu konkretno zaspala. Po devetih urah šihta doma padem v posteljo in spim 2 - 3 ure. Ko se zbudim, pojem skledo solate s sirom in grem na sprehod z Bono, ko se malce ohladi. Včeraj sem šla tečt, pa je lilo iz mene z delov telesa, za katere si nisem mislila, da lahko teče, pa tudi noge me bolijo, tako da danes bom ostala pri sprehajanju. Sploh pa je treba upoštevati dejstvo, da celih 9 ur šihra konstantno stojim. Boleč hrbet in noge so največja muka, ampak saj bo, iz dneva v dan boljše, upam.

Jutri se moram stehtat. Ja, seveda bom rekla še kakšno o hrani, pa čeprav je tale zapis že sedaj zelo dolg. Če pa delam v hotelski kuhinji, no. Sladkarije so me nekako minile in že dva dni se jih spretno (pa tudi brez večjih naporov) izogibam. Cel dan gledam tone in kilometre peciva in res me prav nič ne mika več. Me pa prav zanima, kakšno bo jutri stanje na tehtnici, ker v bistvu sploh nisem nič lačna. Fani je danes rekla da kaj se sekiram in da sploh ne pojem veliko, ampak tole pomanjkanje lakote me bega. In sadje pogrešam, sploh ko doma vidim ogromno lubenico, ampak je ne morem jesti (ker bi jo jedla dopoldne, na šihtu pa ne smem jesti hrane, ki jo prinesem od doma, thank you very much, HACCP). Sicer pa človek v hotelski kuhinji res ne more biti lačen. Danes so kuharji veselo ponujali paello naokoli, pa Mija je čistila sladoledno vitrino in je nek praktikant dobil konkretno dozo sladoleda itd.

Ma ja, ni nam preveč hudo, čeprav je zelo naporno. Vedno sem se v dolgočasnih službah spraševala, kako bi bilo delati nekaj, kjer pa dejansko delaš. No, zdaj vem. In nisem še čisto odločena, kaj je huje.

ponedeljek, 18. junij 2012

Ko je zunaj prekrasnih 30 stopinj Celzija ...

... (in tistih prekrasnih je seveda prekrasno sarkastičnih) jaz pričnem z delom v hotelski kuhinji. Mislim, to moram povedat. To je pa eno tako doživetje. Ene par minut sem samo čakala, iz katerega vogala bo skočil Ramsey in se začel dret, vzdušje je bilo temu vsekakor primerno. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Oziroma ne, ne bom šla lepo po vrsti, izpostavila bom par ugotovitev, ki so se mi teh osem ur motale po glavi.

Prvič. Kako človeka, ki se sicer smatra za izredno jutranjega (torej sam brez pomoči budilke vstane od 6:30 dalje) pripravit do tega, da zjutraj preklinja? Preprosto. Z enostavnimi besedami ja, jutri pridi pa kar ob šestih. Ja, ob 6:00! Zjutraj! To pomeni, da se moram zbuditi ob petih! Ob petih! 5:00. Pet nič nič. 

Drugič. Če si je kdorkoli kadarkoli ob igranju katerekoli igrice, kjer se je treba sprehajati po labirintu, morda zaželel, da bi se tudi v resničnem svetu znašel v enem, lepo vabljeni v kletne prostore hotela Union. Saj bi vodila natančno evidenco, kolikokrat danes sem se izgubila in koliko ljudi sem morala vprašati, da sem našla pot nazaj, a moje sive celice so bile zaposlene z na drugačne načine. (Glej spodaj.)

Tretjič. Četudi bom vseh 540 ur (aja, 540 ur minus 8 današnjih oddelanih, hura) večino časa samo pomivala posodo in se niti približno ne naučila slaščičarskih veščin in trikov, ena stvar je pa gotova. Do konca bom izpilila znanje hrvaščine, srbščine in drugih sorodnih jezikov. (Morda se celo naučila, kaj je med njimi razlika.) Začne se pri vratarju, pa v pomivalnici, pa ko ujameš pogovor dveh mimoidočih. In nekateri se še potrudijo ne, da bi govorili slovensko. Mene ne moti, res me ne, je pa zanimivo. 

Četrtič. Ponašam se z izjemnim talentom izbiranja idealnih služb za poletni čas. Kot na primer redarjenje (a je to sploh beseda?) v Atlantisu par let nazaj. Zunaj 32°C, notri v kupoli pred toboganom 40°C. Ni panike. Ali pa hotelska kuhinja. Ob pečici (200°C), ob štedilniku (100°C), ob pomivalnem stroju (ne-vem-koliko°C). Seveda imamo tudi hladilnice. Zatorej tale točka le ni tako zelo in povsem sarkastična, kot sem mislila.

Petič. Občutek, ko si na dnu prehranjevalne verige, je zelo slab. Zelo zelo zelo zelo slab. Stalno dokazovanje, previdnost na vsakem koraku, strah, da kaj zafrknem (po drugi strani je to totalno nemogoče, ker mi itak ne dajo nič kaj pametnega za počet) in navdušenje ob preprostem opravilu, kot je npr. polnjenje profiterolov. Karkoli dobim za delat, pa da ni pomivanje posode, pa sem presrečna. Ampak saj bo bolje.

Šestič. Zjutraj sem v naglici šla od doma brez malice. Seveda. Za krajši moment me je bilo dejansko strah, kaj če bom lačna. Ob desetih so mi dali za pojest ostanke sladoleda iz dveh banjic. Potem sem morala degustirat par različnih vrst peciva, ampak hvalanožu so bili koščki res majhni. Kasneje ugotovim, da mi pripada zastonj kosilo in jedla pohanega piščanca, zelenjavo in solato. Aja, še prej sem morala pripravit sadje in se napokala češenj. Je že morda res, da za tole prakso nisem plačana (oziroma dobim samo nagrado), ampak za hrano doma v teh dveh mesecih ne bom zapravila ravno veliko. 

Sedmič. Malo številk. Ubila sem 100 jajc. Napolnila 100 profiterolov. Pomila dve gori posode. Šla 15x po stopnicah. Šla 8x z dvigalom. Dvakrat sem šla na WC. Spila sem dve skodelici vode. Naredila dva pladnja orehovih rogljičkov. Vsega skupaj sem se pol ure nelagodno prestopala iz leve na desno, ker nisem vedela kaj sama s sabo. Trikrat slišala kakšno šalo na račun napisa redar na moji majici. Ja, malica je še iz časov Atlantisa in včeraj zvečer je bila prva majica, ki sem jo uspela pograbiti. (Opomba: razen jajc, obiskov WC-ja, skodelic vode in pladnjev orehovih rogljičkov so ostale številke samo približek.)

Toliko za danes.

torek, 12. junij 2012

Samo enkrat sem imela srečo ...

... da se je en določen moment začel odvijati v počasnem posnetku. In da sem v skladu s tem tudi reagirala. Imela več kot dovolj časa postoriti vse potrebno. No, ta enkrat vsekakor ni bil danes. 

Toča, ja, čivkanja o tem je bilo več kot dovolj in res ne nameravam tule preveč razpredat in nakladat, je pa vseeno hecno kako človek doživlja eno tako stvar, zato eni manjši dozi moje gobčnosti vseeno ne bo moč ubežati. Začne padat, vau, okej, zanimivo, toča, sicer se res ne pripeti velikokrat kaj takega, dajmo malo gledat. Potem ... postane vse skupaj malo bolj resno. Tistih par belih zadevic, ki so med dežjem sicer v manjšini, kar naenkrat postane vse kar vidiš. In česa takega res nisem še nikoli videla. In potem se zaderem mami, toča, kar leti predvsem na dejstvo, da je moj avto parkiran pred hišo in ne na mojem standarnem mestu pod streho (ker so na obisku centralnar - vodovodar - keramičar) in hecno je v bistvu, da človeka ob taki vremenski spremembi najprej zaskrbi za avto. Šele 10 minut kasneje sem se zavedla, zaradi česa bi me res moralo zaskrbeti!

Avtu, seveda, ni nič. Med tem, ko sem stala na balkonu in mahala sosedom (v resnici jim nisem, ker jih ne maram), ki so prav tako stali na balkonu in gledali, sem dogajanje pridno fotografirala, ker česa takega res še nikoli nisem videla!, in kar naenkrat zagledam, kako centralnar z dekami pokriva moj avto. Res lepo. Dokler bo živ, bo moj centralnar in vodovodar, in iz same hvaležnosti bom sem ter tja še zanalašč zamašila kakšen odtok, mogoče. 

Evforično torej stojim in gledam tole ...




Potem se situacija umiri in si celo drznem pokukati malo dlje na balkon. Ujamem mojo Škatlco ...



... in klančino do moje garaže. Dobro jo je nametalo. Potem grem v sobo, prenesem fotke na računalnik in opazim, da imam odprtih enih miljon zavihkov. Seveda mi je bilo takoj jasno, koliko je ura. Še preden sem šla na faks sem prebirala, kaj storiti z mojim avokadom in njegovimi posušenimi listi. No, stvar je taka, da avokado od današnje toče naprej ne bo imel več problemov s posušenimi listi. V vsej svoji modrosti se med sila pomembnih fotografiranjem toče seveda nisem spomnila, katero stvar moram umaknit z dvorišča, kjer se sicer zadnjih par dni fino namaka v takem deževju. Ja, trapa pač.




In ja. Moje srce je strto. Trapa trapa trapa trapa smotana neumna blesava trapa. Aaa! Potem sem naredila še en krog okoli hiše, na vrtu najdem mami, ki obupano pobira ostanke paradajzev. Tudi solata in blitva sta utrpeli poškodbe. 





Dateljni so okej. A kdo ve, kaj zdaj sledi? Bo od mojega avokada ostal samo še en prazen lonec? 

ponedeljek, 11. junij 2012

Slabe novice imam ...

... ampak v bistvu je vse okej. Tole se namreč dogaja ...


Moj avokado je v dveh dneh pognal vse te nove zelene liste, ki jih je ovekovečila tale fotografija, starih pet pa se je popolnoma posušilo in odpadlo. Teoretično bi torej bilo vse okej, če bi novi listi le rasli hitreje kot bi stari odpadali, ampak, kaj pa če ... ? Ma ja, ne vem točno, kaj narediti. Sonce mu očitno ne paše. Če ga špricam z vodo ni nič boljše. Res več ne vem. Ne ampak hitrost, s katero so zrasli teli listi v zadnjih dneh ... noro.

Na drugi strani pa dateljni odlično uspevajo. Vsako jutro za zajtrk tako pridelam tam za eno pest najbolj sladkih možnih dateljnev. Njama, so dobri, sploh potem, ko se zbudim iz sladkih sanj in se zavem, da imamo še nekaj napolitank v omari. 




Danes sem jih presadila in iz 6 lončkov dobila, hja, 12 lončkov. Mislim, res jih je veliko. Pa sedaj, ko so majhni, sploh še ni tak problem, ampak ko bodo zadeve prišle v puberteto, kdo bo vse to vzgajal?! Sploh pa, jaz grem in do septembra bi tole številko res rada malce zmanjšala ... kakšni trije primerki bi mi povsem ustrezali in zadovoljili mojo željo po umazanih nohtih. Tako da še enkrat pozivam, če si kdo želi ene palme-to-be, ni problema. So dobro rejeni in kvalitetnih korenin, dokaz!


Zdaj, ko so vsak v svojem lončku, bi jih pa res lahko poimenovala ...

sobota, 09. junij 2012

Kako je možno, da si s pico vedno opraskam nebo ...

... v ustni votlini? Sej ne rečem, to je odličen izgovor za nadpovprečno konzumacijo sladoleda, ki se izkaže kot odličen obkladek. 

Stvar je namreč taka, da smo si danes zaželeli pice. Delala sem jo že večkrat, ampak vedno je bila tista tipična domača pica. Testo ni bilo niti približno tako, kot tisto iz tapravih picerij, ki ga picopeki z lahkoto mečejo po zraku. No, potem pa so me internetni bogovi očitno uslišali in mi nekega dolgočasnega jutra na en Chromov zavihek poslali tole odlično branje in inspiracijo, da malce nadgradim moje picopekovske sposobnosti. Mislim, roko na srce, testo je izjemno podobno tistim za krofe. In čeprav krofe ponavadi pečejo peki in ne slaščičarji (ker je med pekovskimi in slaščičarskimi krofi razlika), je v bistvu eno te isto. Torej, moko v roke in pečico zagret, da bo lepši svet. Na tem mestu lahko opozorim da današnji dan traja že približno 36 ur, urini kazalci so se ustavili, deževje pa mi preprečuje moj večerni špancir, kjer si malce uredim misli. Ja.

Sledila sem receptu, pa tudi temu posnetku. Sploh kar se mesenja in oblikovanja testa tiče. Ampak lepo po vrsti. Najprej sem pripravila kvasec. Enkrat me je izučilo, ko sem dala kvas direkt v moko in je potem pol kile vrgla stran, in nikoli več. Zato, vedno kvasec. Četudi nastane tole:


Ja, tam slaba dva deci mlačne vode. Bohnedej prevroče, ker potem kvasovke zaključijo svoje kratko življenje, še preden bi izpolnile življenjsko poslanstvo. Celo kocko kvasa nadrobimo notri, dodamo žličko moke in žličko sladkorja, narahlo premešano in pustimo času čas.

Po približno 15 minutah je kvasec pripravljen, medtem pa sledimo navodilom iz zgornje povezave in natehtamo 500 g moke (jaz sem uporabila navadno belo gladko - tip 500), žličko soli, dve žlici olivnega olja še slab deci vode, dodamo kvasec in premešamo. Najprej z žlico, ko pa je zadeva že malce poenotena, jo pogumno stresemo na pult in pričnemo z mesenjem. In tu sem doživela razodetje. Cela fora je ravno v tem, da človek ne obupa po dveh minutah premetavanja testa gor in dol po pultu, ampak da vztraja vsaj 10 minut! Jaz sem uporabila tako tehniko, kot jo opisuje video, in testo je uspelo naravnost čudovito. Mislim, ostala sem brez besed. Če se med mesenjem prične lepiti na roke, kar pogumno še malce moke, dokler ni prijetno mehko in ravno prav vlažno. Ja, ravno prav. Težko je opisat, ker je treba dobit filing.

Potem testo pustimo v posodi, ki jo pokrijemo, da vzhaja. Kakšno dobro uro. Jaz sem šla vmes na pošto po paket (in dobila sedmi del enciklopedije - Umetnost) in v trgovino po sir. Blazno pomembno. Testo je medtem naraslo za približno dvakrat, in skoraj sem se onesvestila. Ja, nekateri ljudje potrebujemo res malo, pa smo že čisto preveč navdušeni. Potem pa sledi globok premislek, kaj bomo iz testa naredili. Jaz sem se odločila, da naredim šest manjših pic. Ker je bilo testa veliko (niti približno za dve osebi, kot veleva recept, ampak bi bili komot siti štirje), je tako nastalo šest hlebčkov, iz njih pa šest srednjih pic. V gostilni bi se najverjetneje res kvalificirale kot male ...


Tole je slikano že po drugem vzhajanju. Hlebčke lepo zgladimo, kot pravi gospa v videu, pokrijemi in pustimo še nekaj časa. Potem sem sledila postopku, jih raztegnila (v zraku! Ha!), položila na pomaščen pekač, obložila, eh, škoda besed, tule je slika:


Večja je za sospalca (kuhan pršut, gauda), manjša zame (mocarela, kasneje sem potresla še baziliko - suho, sveže nisem imela). To je seveda samo tretjina. Hrane dovolj za cel dan. Pečico na ventilacijski program (ker so bili kar trije protvanju notri) in na 250°C, potem se pa pice pečejo tam dobrih 15 minut, pa še malce odležijo v vroči, a ugasnjeni pečici.

Končni rezultat?

Razen popraksanega neba res nimam pripomb. Mogoče se pa nekoč zaposlim kot picopek ... picopekarica. A sploh obstajajo picopekarice?

petek, 08. junij 2012

Albert Nobbs, One for the Money, Beastly

Albert Nobbs
Tole je film, kjer Glenn Close prejela nominacijo za najboljšo igralko, čeprav bi bila lahko nominirana tudi za najboljšega igralca. Gleen Close je namreč Albert Nobbs, tako zelo prepričljiv moški, da ko se v filmu za nekaj trenutkov preobleče v žensko, stvar ne funkcionira več. Ona kot ženska, namreč. Sicer je zgodba postavljena v Dublin v 19. stoletje, ko so ženske seveda močno depriviligirane in je edini način, da ne preživijo celega življenja kot služabnice, ta, da se bogato poročijo. Albert Nobbs pa ubere drugo pot - dela kot natakar v hotelu in vsak težko prislužen peni skrbno sešteva. Njene sanje so namreč, da bi odprla trgovino s tobakom skupaj s svojo ženo. In tu se pojavi ključni zaplet, ki je nenazadnje tudi usoden - za svojo ženo si Albert izbere Helen (Mia Wasikowska), mlado hotelsko strežnico, ki pa je noro zaljubljena v Joe Mackinsa (Aaron Johnson), ki ima povsem druge načrte ... Zanimiva zgodba, ampak igra Glenn Close odtehta vse. Absolutno vredno ogleda in absolutno škoda, da ni prejela oskarja.

One for the Money
Katherine Heigl se v temle malce hecnem filmu pojavi kot Stephanie Plum, sicer junakinja istoimenske knjige oz. serije knjig, po kateri je film posnet. In kot se za film, ki temelji na romanu, spodobi, je zgodba vsaj približno zanimiva. Stephanie Plum je brez službe, nedavno ločena in na robu obupa tako sprejme službo in prične loviti kriminalce, ali pa povsem preproste ljudi, ki se niso prikazali na sodišču. Tako nanese, da mora uloviti tudi Joe Morellija (Jason O'mara), človeka, s katerim je izgubila nedolžnost in se ne razumeta najbolje. Celotna zadeva je v resnici sila komična, ker je prav neverjetno, kako bo ena uštimana, opetkana Stephanie Plum ulovila policaja, ki je obtožen umora. Seveda je zaplet in razplet zločinskega dejanja tak, kot se spodobi, tako da sem dobila en tak hecen občutek, da je tale film ena mešanica med enim delom CSI-ja in med eno sezono Dexterja. Ali pa kot en del Sherlocka Holmesa. Čisto fino za pogledat.

Beastly
Tale filmčič ima na IMDB-ju bolj slabo oceno in v resnici razumem, čemu je temu tako. Film, navdihnjen s klasično zgodbo o lepotici in zveri, je tule postavljen v moderno dobo srednješolcev. Malce me je spomnil na A Cinderella Story, kjer se pepelka preseli v srednjo šolo. Tule pa je Alex Pettyfer v podobi Kyla, sina slavnega televizijskega napovedovalca, ki ima vse - lepoto, denar, popularnost, samo očetove ljubezni ne. Tipično. Zato se seveda obnaša kot rit in zaničuje vse, kar ni lepega. In potem se pojavi Mary-Kate Olsen oz. Kendra, čarovnica, dobesedno, ki Kyla kaznuje s tem, da ga za eno leto sprememni v pravo grdobo, ki pa ga bo odrešila samo prava ljubezen in besedi ljubim te. In tako v zgodbo vstopi Lindy (Vanessa Hudgens), ki je z odraščanjem v getu ob zasvojenem očetu videla že marsikaj hudega in je posledično njen odgovor I've seen worse, ko se ji Kyle prvič pokaže, več kot idealen za to, da Kyle spet postane lep. Saj ne rečem, atmosfera filma je dobra, ampak tisti moment z magijo na stolpnici sredi New Yorka je preprosto ... malce too much. Lahko bi se spomnili česa boljšega, vsekakor. Aja, in najboljši lik v filmu? Neil Patric Harris v podobi slepega domačega učitelja, v resnici je pa samo Barney, ki je oslepel. Noro.

četrtek, 07. junij 2012

Česa vsega bi se te dni lahko bala ...

... pa sem se odločila, da se ne bom.

Gremo po alinejah? Gremo po alinejah. Čeprav sta samo dve. Lahko bi se bala:
  • kako bom danes zakorakala v preddverje Grand hotela Union, kjer me bodo trije pari stoječih receptorjev (najverjetneje študentov) premerili od glave do peta (zato sem lepo oblečena) misleč si, kam nameravam, pa bom kar mimo njih brez pozdrava (ker potem se jim morebiti dejansko porodi ideja, da me kaj vprašajo) zakorala proti vratom, na katerih se bohoti napis "vstop prepovedan - samo za zaposlene". Ampak ne bom oklevala, odprla bom tista vrata, ker mi je bilo tako naročeno, in znašla se bom v najbolj hrupnem prostoru pod soncem - v hotelski kuhinji. Potem bom skušala iz spomina na plan priklicati tisti en memoriar (in ne, to drugače res ni beseda), ki me bo vodil po pravi poti do šefa kuhinje, ker hodniki v kuhinji so zaviti in v nekatere ne smeš vstopiti, razen če nisi v čistih oblekah in obutvi, in polno enih ljudi je, ki me bodo najverjetneje čudno gledali, sploh pa sem za hotelsko kuhinjo kar malce prelepo oblečena. No, potem bom našla šefa kuhinje, in ne samo, da je moj šef in da je že ta podatek sam po sebi naravnost zastrašujoč, še veliko ime v svetu slovenske kuharije je in na sploh čutim izjemno strahospoštovanje (poudarek na straho) in on se morda bo, morda pa tudi ne bo spomnil mojega obraza in kdo sem in kaj točno hočem. Ampak je rekel, naj pridem, in da me bo peljal v kadrovsko službo, ampak ob vsem tem se sprašujem, če morebiti ne bi bilo bolje, če kar na recepciji vprašam za kadrovsko službo.
  • kako bom kupila letalsko karto za Sevillo prek spleta. Ker Ryanair ima hecno spletno stran in kupovanje kart preko spleta je že tako ali drugače za nekoga takega, kot sem jaz, ki letim oz. bolje rečemo ne letim na letni bazi, zelo frustrirajoče. Ker se mi še sanja ne, kaj se potem zgodi, ko dobim karto in ali dejansko imam sedeže na avionu ali kaj moram potem še narest, v glavnem, pojma nimam. Potem me skrbi kako bo s prtljago, ker hudiča da za 5 mesecev ne morem odletet ravno z enim kosom ročne prtljage, razen če si v Španiji kupim celotno novo garderobo, kar je, glede na moj omejen proračun, malce neizvedljivo, čeprav bi bilo sila zabavno. In sploh ne vem, ali naj vzamem enosmerno ali povratno, kar bi bilo ceneje, pa tudi malce tako-tako, ker pojma nimam kdaj se tam semester konča oziroma bolje rečeno, kdaj bom jaz tam zaključila z izpiti in bila pripravljena na povratek domov. Ampak bom prebrala navodila ali dve, in se poučila o vseh zadevah in prtljagi in koncu semestra in malce skalkulirala, če bom imela pa vsega dovolj, se pa usedem v avto in se v Španijo kar zapeljem!
Ampak se ne bom bala. Ker sem včeraj poslušala eno deklino, kako je med premorom v pogovoru z mano vzela v roke telefon, zavrtela številko in dejala: "Dober dan, Mačje Oči pri telefonu s Halo Muc kličem, sem dobila gospoda Pasjega? Ja, pozdravljeni gospod Pasji, Siničica mi je posredovala vašo telefonsko številko, jaz vas kličem ker bomo skupaj pripravili kilogram Pasjih sanj. Ja, ja, seveda, mi lahko posredujete kar koordinate vaše ute, da vam pošljem natančna navodila?" V glavnem, zvenelo je sila preprosto in enostavno in ne smem se bati manjših preizkušenj in izzivov, ki se pojavijo na moji dnevni agendi, ker to je edina pot, da človek kaj doseže. Iskanje prakse in opravljanje prakse in podpisovanje pogodb je edini način, da pridem do poklica, ki si ga želim opravljati. In kupovanje letalske karte, pa še to je samo pljunek v morje celotne situacije, je edini način da lahko 5 mesecev ostanem v Sevilli in dobim nove izkušnje in spoznam kaj pomeni močno pogrešati in kaj pomeni biti kdaj pa kdaj tudi sam. 

Strah me je še vedno. Ampak se bom brcnila v rit in šla in naredila tako, kot je treba.

ponedeljek, 04. junij 2012

Včasih je bilo vse tako preprosto ...

... in bilo je leta 1972.

Spodnji odlomki so sicer del revije Jana iz leta 1972. Ne vem točno, katera številka, mi je pa v oči padlo predvsem zato, ker je duh časa tako zelo drugačen od današnjega. Seveda, jasno, ampak danes si je izredno težko predstavljati, da bi nam nekdo svetoval, naj jemo zamrznjene oziroma že pripravljene jedi. No, leta 1972 je bil to največji hit. Ob nekaterih se mora človek preprosto nasmejati. 

Tudi možu dovolite, da kaj pomaga ...
  • Dovolite mu, da samostojno počisti tla s sesalnikom. Moškim je povečini takšno delo všeč. Moški ljubijo stroje.
  • Ob priložnosti ga navdušite za srajce, ki jih ni treba likati.
  • Pustite mu veselje, da se v soboto dopoldne odpravi na sprehod skozi mesto in na trg. Da ne bo pozabil, kaj mora vse kupiti, mu na listek napišite natančen seznam. Moški gredo zelo radi v ribarnico in tudi pri mesarju moška beseda več zaleže, branjevkam se pa prav smilijo in jim rade pomagajo. (Pa tudi več zaračunajo.)


Navadite se varčevati s časom ...
  • Izkoriščajte v največji meri vse možnosti in dosežke sodobne gospodinjske tehnike. Sesalnika ali mešalnika ne uporabljajte samo občasno, ampak vsak dan.
  • Nakupe opravite enkrat tedenko. Zato morate imeti dovolj velik hladilnik, ki ga morate znati tudi izkoristiti: sadje, zelenjavo, pijače, prej pripravljene jedi imejte v glavnem hladilnem prostoru, meso pa v zamrzovalniku.
  • Pomagajte si z dostavo na dom ob mesečnem nakupu špecerije. To vam store skoraj vse večje trgovine in samopostrežne trgovine.
  • Vpišite nakup in dela, ki jih morate opraviti, v blok ali na tablico, ki visi v kuhinji.


Poenostavite pripravo hrane ...
  • Poizkusite kdaj pa kdaj gotova zamrznjena jedila, ki jih ponujajo v vitrinah večje samopostrežne trgovine. Ta jedila ne zahtevajo nobene priprave, treba jih je samo pogreti, še zapakirane v plastično vrečko, v vreli vodi.


Znebite se odvečnega dela ...
  • Uporabljajte papirnate servete, robce, v kuhinji papirnate brisače, za dojenčka papirnate plenice.
  • Začnite misliti, kako boste počasi nakupovali posteljno perilo, ki ga ni treba likati.