sreda, 30. marec 2011

Služba in FDV

Na tako lepo megleno, tipično ljubljansko jutro, se malo oglašam z novicami, kaj se mi je danes ponoči dogajalo v sanjah. Nasploh je bil ta teden kar pester, kar se sanj tiče. En dan sem sanjala, da sem se vozila z avtobusom in da smo povozili psa, drug dan sem sanjala, da mi je umrla najboljša prijateljica. Hja, danes so bile sanje malo lepše, a še vseeno ne preveč rožnate.

Včeraj sem namreč brskala po straneh zavoda za zaposlovanje in zanimalo me je, koliko je brezposelnih komunikologov in kakšna prihodnost me torej (najverjetneje) čaka. Samo na območju Ljubljane je stanje iskalcev zaposlitve - 35. Dokaz:
Ja, nič kaj preveč spodbudno. A o teh težavah sem itak pisala že zadnjič, bo treba kaj narest. Fasciniralne pa so me današnje sanje, ki so bile prav srhljivo povezane s tem podatkom. V sanjah sem bila namreč na stadionu v Stožicah, skupaj z bratom in svakinjo. Kar naenkrat se je začel brat prepirati z mano in me obtoževati, da zakaj hudiča sem šla na FDV, če bi lahko šla nekam, kjer bi dobila službo. Da sem vse zafrknila in da sedaj ni poti nazaj. Jaz sem ga nazaj obtoževala, da mi sam ni dovolil iti na medicino in da bom sedaj pustila FDV in šla delat maturo in biologije in se vpisala na medicino. Hehehe, prav hecno je bilo.

Ampak spominjam se tega občutka v sanjah, kako obupana sem bila zaradi službe ... kaj pa vem, bomo videli.

ponedeljek, 28. marec 2011

Verjeti v čas?

Dnevi hitijo, marec je že skoraj naokoli. En teden dež, drug teden sonce, pa spet dež. Zadovoljstvo, ker lahko poležavam in je moja vest pomirjena, ker ji ni treba iskati takšnih in drugačnih izgovorov, zakaj NE iti na hrib ali ven. In potem cel teden slabe vesti - cel teden sonce, jaz pa še vseeno notri. In zdaj spet dež. Sem mirna.

Čeprav sem danes šla ven. Začutila sem željo po tem, da ne preživim še enega ponedeljka popolnoma v notranjosti in v brezdelju. In res nisem bila ne v notranjosti, ne v brezdelju. Z mami sva šli ven, na sprehod, iskat čemaž. Nebo je bilo težko, a čutila sem sonce, kako je grelo in prav prijetno je bilo. V eni roki dežnik, v drugi povodec za Pesjanarja. In potem, ko sva končno odkrili zaplato čemaža, najhujši dež. Pesjanarja to ni motilo, mene tudi ne, stala sem in čakala, da se opraviva domov.

In brezdelje? Brala sem knjigo. Zakon želje A. Blatnika. Opažam, da redkokdaj berem, da bi odkrila kakšen višji smisel. Berem zgolj in samo zato, da nekaj preberem. Da se mi nekaj zasidra v možgane in je to to. Imam vednost, da sem nekaj prebrala, čeprav se prebranemu ne posvetim na neki višji ravni. Kaj pa vem, morda bi lahko temu rekla lenoba?

Ja, o tem, da čas beži. Je res, da čaz beži ampak v resnici se ne spremeni ničkaj dosti. Jaz kar čakam, da se bo kdaj zgodilo s to mojo kariero komunikologa. Čakam, da me kdo odkrije. Da se komu ponudim. Da mi pade služba nekje z neba. Da bom lahko jaz nekoč rekla, da se je moja kariera začela prav filmsko. Da sem vstopila v pisarno Miše Molk in ji rekla 'Miša poslušaj, jaz bi pa to in to in toliko tega in tega ti imam za ponudit ...' ma ja, dvomim. Ne vem zakaj, mogoče samo premalo verjamem, mogoče imam premalo jajc in mogoče mi ni usojeno.

Dejstvo je, da človek nekako mora uspeti in nekaj narediti. Slej ko prej bom soočena z dejstvom, da sem končala faks, da moram nekje in od nečesa živeti. In se nekako znajti. In je fino in prav razmišljati o opcijah in o tem, kako bodo reči potekale, a kaj, ko pri meni vedno ostane pri razmišljanju. Nimam te žilice, nimam filinga, kam in h komu iti, da mi bo končno nekaj uspelo. Mah, kaj pa vem.

Mogoče bi res morala bolj vestno in zavedno sodelovati pri filozofiji 'verjamem!' in že s to vero se mi šanse, da se nekaj res uresniči, povečajo. Kaj pa vem. Mogoče bi morala vse prepustit Bogu in rečti 'naredi z mano kar hočeš'. To je preprosta pot ven iz te zagate.

Kakorkoli, nekako bom že.

Za začetek bom šla menjat zimske gume na avtu ...

četrtek, 24. marec 2011

Nocoj ...

... bom spala boljše, kot prejšnje noči. Morda mi bo zjutraj uspelo spati celo tako dolgo, da bo številka na uri, ki opiše počasneje-premikajočo-se enoto časa, večja od številke, ki načeloma zaznamuje oceno na fakulteti, ki ni ravno najboljša, je pa definitivno zadosti.

sreda, 23. marec 2011

Blue Valentine, Yes Man, Dinner for Schmucks

Te tri filme sem pogledala že nekaj časa nazaj in se mi ravno ne da pisati kakšne daljše obnove, tako da bom samo na hitro, če mogoče koga vseeno zamika in si pogleda kakšnega.

Blue Valentine
Okej, tole je pa heart-breaking. Film o Deanu in Cindy, zgodba o zakoncema, ki se jima nekako zalomi. Skozi film spremljamo zgodbo, ki je sicer postavljena v sedanjost, v kruto realnost življenja Deana in Cindy, ki se prebijata iz dneva v dan. Pa ne zato, ker bi bila v katasrofalnem finančnem stanju. Ne. Ključni problem in tragika tega filma je ta, da med njima ni več ljubezni. Strasti. Vmesni prizori, ki prikazujejo, kako je bila njuna mlada ljubezen goreča in predanost, ki je med njima vladala, so mene osebno spravili skoraj na rob obupa. Če je to to, kar čaka vse, sedaj mlade in zaljubljene pare, zakaj je potem sploh vredno se truditi in vztrajati? Očitno se odgovor skriva v vsakem posamezniku in trudu, ki ga je pripravljen vložiti v zvezo. Film, vreden ogleda, sploh s tega vidika, kako se zgodba razvija in kaj prinaša.

Yes Man
Yes Man je izvrstna komedija. Po eni strani nas seveda zabava Jim Carrey, po drugi strani pa film nosi zelo močno sporočilo. Carl se nekega dne odloči, da bo začel na vsa vprašanja, ki mu jih drugi zastavijo, odgovarjati z DA. Ta sprememba seveda povzroči cel kup nekih dogodkov in odprejo se mu priložnosti, o katerih drugače niti sanjal ne bi. In ravno v tem se skriva čar: kolikokrat nas nekdo kam povabi? Kolikokrat imamo priložnost nekje sodelovati, a zaradi lastne lenobe ali preprosto nezainteresiranosti preprosto rečemo ne. In niti ne moremo vedeti, koliko priložnosti smo morda že zamudili. Čar filma se skriva v tem, da gledalcu prikaže, kaj vse se človeku lahko zgodi, če na povsem preprosta povabila, predloge, itd. odgovori z DA. Da ne omenjam, da je v filmu tudi Zooey Deschanel, ki je nasploh ena cutie pie. Krasen film za popoldansko razvedrilo in za razmislek o besedi da ...

Dinner for Schmucks
Na plakatu piše: takes one to know one. In točno to ta film posredno sporoča. Ja, okej, v prvi vrsti se soočimo z zgodbo o tem, kako je Tim povabljen na večerjo svojega šefa in na katero mora, če želi napredovati na višji položaj v službi, pripeljati tepčka. Boljši, kot bo tepček bil, bolj bo šef zadovoljen, saj bo njegova zbirka tepčkov popolnejša. Tim tako naleti na Barryja, možakarja, ki po ulicah mesta rešuje oziroma zbira mrtve miši. Te miši kasneje obleče, jih postavi v določeno pozo in predstavljajo neko zgodbo. Dokaj zanimiva stvar, mimogrede, hehe. Barry je torej idealen tepček za Timovo večerjo in tako se zgodba prične. Sledijo seveda, normalno, zapleti, moram priznati, da mi ta del ni preveč všeč. Ampak kaj se mi zdi tu pomembnejše, da to sploh ni zgodba o tepčkih in o poslovnežih. Ne, vsi so tepci, poslovneži morda še večji kot drugi. Sama ideja o zbiranju tepčkov, je pomilovanja vredna. Konec koncev nam film lepo predstavi, kako Barry, ne glede na svojo neumnost in drugačnost, povsem v redu shaja s Timom, na trenutke celo sprejme odločitve, ki so veliko bolj prijateljstva vredne, kot Timove. Ne bom se zapletala, za konec še to, da je lušna komedija, Steve Carell pa je, kot vedno, krasen.

ponedeljek, 21. marec 2011

Če je rojstni dan je tudi ...

... torta.

Kot rečeno, spekla sem si jo sama in tudi pojedla sem jo. Pa saj post veleva, da se na praznike lahko pregrešimo. Saj sem samo človek. Ampak, od danes naprej pa še vedno brez sladkarij. Čeprav imam že celo dopoldne v glavi podobe mafinov, čokolade, belega Tobleroneta, ki sem ga kupila na letališču ... Vse te slaščice seveda v kombinaciji z mano in mojimi brbončicami.

Okej, gremo raje na torto.

Tole je drugače nutelina torta z dodatkom jogurta. Hecno, sem iskala, ampak očitno nisem še tule nikoli zaupala famoznega recepta za nutelino torto. No saj ne, da ga je drugače težko najti, se mi zdi, da je to ena izmed popularnejših tort zadnje čase.

Biskvit naredim kot vedno, po standardnem receptu 6 jajc, 250 g sladkorja, 220 g moke, 30 g kakava. Kakava je samo toliko, da se biskvit obarva rjavo. Najprej stepemo beljake, vmes počasi dodajamo sladkor. Nato stepemo še rumenjake. Pospravimo mešalec in potem se začne prijetni del - najprej beljakom počasi in narahlo primešamo stepene rumenjake, potem pa še počasneje in z občutkom še presejano moko. Mešamo, dokler ne nastane lepa zmes. Ker velikost jajc variira, lahko biskvitu med mešanjem dodamo še žlico ali dve olja, da ne bo stvar pregosta. Vse skupaj damo v pekač oboda 26 cm. Spodaj damo peki papir, oboda nič ne namažemo, samo pustimo tako kot je. Odkar delam tako, se biskvit speče lepo enakomerno in na sredini nima hriba. Pečemo približno 45 min na 180°C, z zobotrebcem preverimo, kdaj je.

Biskvit dvakrat prerežemo, da dobimo tri plasti. Prvo plast namočimo z mešanico toplega mleka in ruma. Okoli torte spet zapnemo obroč. Potem pa h kremi. Stepemo pol litra sladke smetane (jaz uporabim kar Sparovo). Ko je smetana že skoraj stepena, dodamo 3 velike žlice nutele ali kakšnega drugega čokoladnega namaza. Jaz sem dala kar Hoferjevega, in krema je bila res okusna! Dobro premešamo, nato pa dodamo 250 ml jogurta. Vse skupaj zmešamo. Ne se ustrašit, zmes izgleda redka. Ampak tu vmes poseže želatine. En zavitek, ne vem koliko je, 10 g? Na vrečki piše, da zadošča 500 ml tekočine oziroma 6 listom želatine. Namočimo v hladni vodi za 10 min, potem pa na štedilniku med mešanjem počakamo da se stopi. Malo ohladimo in vmes mešamo, da se ne strdi. Eno žlice kreme (smetana in jogurt in nutela) primešamo želatini, nato pa vse skupaj z mešalcem vmešamo v kremo. Zadeva res postane tekoča, ampak se hitro strdi, sploh pa potem v hladilniku.

Kreme je meni prišlo 1200 ml, tako da sem torto potem sestavila takole: plast biskvita + 400 ml kreme + plast biskvita + 400 ml kreme + plast biskvita + 400 ml kreme. Ko kremo zlijemo na torto, je tekoča, tako da je treba obroč dobro zapreti okoli biskvita, da ne bo kaj ušlo mimo. Plasti biskvita vmes seveda namočimo z mlekom in rumom.

To je, pustimo v hladilniku čez noč in zjutraj nas pričaka najbolj rahla in mehka in nežna torta ever! Častna! :D

Slike ...

nedelja, 20. marec 2011

Vse najboljše ...

jaz!
Sem si sicer spekla torto, ampak dvomim, da jo bom tudi pojedla. Bo že prišel čas za to, čez dober mesec. Zdaj pa grem uživat v tem dnevu in razmišljat, kaj je bilo v teh dvajsetih letih dobrega in kaj slabega, tako da vem, kaj izboljšat v naslednjih letih, hehe.

torek, 15. marec 2011

Center, trole in drama

Včeraj sem doživela eno mini eksistencialno krizo. Kaj se je zgodilo? S prijatelji smo bili dogovorjeni, da gremo na Talente v Dramo. Jaz se lepo pripeljem do Bavarca z osemko in potem čakam in razmišljam. Pogledam na uro, 'aha, okej, še je čas, grem najprej do Name po maskaro'. Pride štirinajstka in grem lepo gor. Potem pa seveda mine par minut, še preden smo se dobro premaknili, kot se to vedno zgodi na ljubljanskih avtobusih in imela sem premalo časa, da bi skočila še do Mullerja. Zato razmišljam naprej, 'okej, grem pa kar do Drame, torej lahko lepo ostanem na štirinajstki, pa bo'. Napaka! V trenutku, ko je avtobus zavil na Šubičevo, se mi je strl košček srca. Pa ne zato, ker sem ugotovila, da je ravno v tistem momentu pričelo liti kot iz škafa (jaz pa sem morala iti peš en del po Erjavčevi do Drame), temveč predvsem zaradi dejstva, da sploh ne vem več točno, kam pelje kakšen avtobus. Ja, odkar sem na FDVju, lepo zabubljena za Bežigradom, me noge le redko zanesejo nazaj v Center. Včasih, v gimnazijskih dneh, sem bila tam vsak dan. In moram priznati, da mi je zlezlo pod kožo. Center je pač stičišče množice in človek utegne tam opaziti marsikaj. Od lepih do grdih, od kul do nekul, od smešnih do žalostnih. Ljudi, seveda. In ob vsej tej množici človek nekako postane - poseben. Pa ne toliko poseben v smilu patetičnosti ali smešnosti ali ne vem česa, ampak psoeben v smislu mišljenja - gledaš vse lepe in kul in ti je vseeno, ti ne pride do živega, če si ti malo manj kul oziroma sploh ne kul. Razviješ neko svojo noto in smisel, v katerem se počutiš super in to je okej, za samopodobo in za ljubezen do samega sebe. Kar hočem reči je torej to, da odkar ne zahajam več vsakodnevno v Center, mi manjka teh podob in misli, ki so se mi vedno napletale od opazovanju ljudi. Opazovala sem ljudi in opazovala sem avtobuse (ker sem večji del gimanzije pretrpela ob čakanju na pride-na-vsake-pol-ure avtobus št. 21) in razmišljala sem, kam ti avtobusi vozijo. In sčasoma sem vedela za vsakega, točno kam pelje in na točno katerega moram iti, če želim priti do Drame.

In ob dejstvu, da sem naredila en tak majhen kiks, in se s štrinajstko neuspešno odpeljala do Drame, me je privedlo do spoznanja, da ... nisem več tista kul punca. Pa ne kul ker bi mi to vrednost podelila družba, ampak kul zato, ker sem znala čakati in razmišljati in opazovati ljudi brez zadržkov in razmišljati o njih in si s tem krajšati čas. In samozavestno hoditi po cesti in se ne ozirati na to, kdo je lepši in bolj kul od mene, ker sem nekje znotraj sebe vzljubila sebe in se cenila - ne glede na to, koliko (ne)kul sem bila.

Kakorkoli, saj je okej, da sem včeraj prišla do tega spoznanja, čeprav me je naredilo malo žalostno. Nikoli ni bom pozabila, kako sem pozimi prihajala pol ure pred poukom v šolo, da sem še ujela jutranjo temo, in sem sedela na okenski polici nad vročim radiatorjem in sem gledala na Kongesni trg in drevesa so bila okrašena z lučkami in lampijončki so viseli z njih. In kako smo se spomladi sramežljivo nastavljali prvim sončnim žarkom, ki so božali naši zimsko koži in smo ležali na travi v prej omenjenem parku in je bilo vse tako preprosto.

Ampak stvari so danes drugačne; Kongresni park je razkopan in tudi če bi še bila dekle z gimnazije v centru mesta, ne bi več mogla pozimi gledati na okrašena drevesa in spomladi ne ležati na mrzli travi, ker je zdaj tam le gradbišče in hrup in umazanija in nemir. In čeprav bi še tako zelo želela vsak dan čakati na avtobus in razmišljati in opazovati ljudi, ne morem, ker preveč sovražim, kako dolga je pot iz Centra do Nadgorice in kako zelo čuden vonj imajo ti novi avtobusi, ki mi povzroča slabost v želodcu.

Stvari so se spremenile - sedaj grem na hrib, in na hrib grem lahko izključno samo zato, ker mi čas tako dopušča - ker za pot od faksa do doma porabim 15 minut (in ne pol ure) in sem zgodaj doma in ujamem svežino in dolžino dneva. In konec koncev se moram naučiti razmišljati o stvareh tudi brez tega, da sem podvržena čudnim in zanimivim ljudem in dogajanju v Centru.

Ampak vseeno, četudi se sprijaznim s tem, da nisem več del Centra, nikoli, ampak res nikoli (no, vsaj ne dokler posedujem mesečno Urbano) se pa ne sprijaznim s tem, da pozabim, kam pelje kakšna trola. Madona, saj bom postala taka, kot moje sošolke, ki niso iz Ljubljane - "čuj, na kateri bus že moram, da ...".

Morda bom v naslednjih dneh malo odsotna - se učim shemo LPP-ja. Na pamet!

ponedeljek, 14. marec 2011

Rojstni dan, sladkarije in post

Pa dobro no, kam hiti ta čas? Če pogledam moje letošnje zapise, si upam trditi, da je v večini omenjeno moje začudenje nad tem, kako hitro minevajo dnevi, tedni in meseci ... Smo že na polovici marca in moj rojstni dan bo tukaj tako zelo hitro, da sem kar pozabila nanj! Sploh nisem imela časa razmišljati o tem, kaj si želim in ko me domači sprašujejo, kaj naj mi kupijo, z začudenjem odgovorim "ne vem, nič si ne želim, saj vse imam". Zagotovo bi se kaj našlo, če bi se potrudila in razmislila, ampak dejstvo je, da ničesar ne rabim. Eno je, da si človek nekaj želi in drugo je, če ničesar ne potrebuje. Pa saj mi rojstni dnevi nikoli niso bili neka priložnost, da dobim darila. Te ceremonije in pričakovanja so se končala takrat, ko sem začela peči torte. Ker zdaj se moj rojstni dan vrti okoli torte (ki jo sama spečem) in moje navdušenje je preusmerjeno v to, kakšni izrazi se bodo narisali na obrazih povabljanih (ponavadi družina, nisem jaz nek blazen party animal), ko bodo okusili torto. Pa saj je bolje tako, darila so itak ponavadi samo kopičenje nekih predmetov, ki se jih človek slej ali prej naveliča.

No, ampak če že razmišljam v to smer, kaj bi si morda želela (ampak sploh ne potrebovala), potem se na tem seznamu z lahkoto znajde kakšna kuharska knjiga. Sladice ali ne, kuharske knjige sicer so zelo priročne, a kaj, ko se na moji knjižni polici kopičijo iz enega samega razloga - da v deževnih popoldnevih ležim na postelji in listam po njih. Nekaj sem jih dobila ob različnih priložnostih, nekaj sem si jih kupila tudi sama (včasih iz tujine, včasih v tujini, samo zaradi zelo ugodne cene, čeprav so v nemškem jeziku, ki ga ne razumem, hehe), in pravzaprav še čakam na priložnost, ko bom kdaj dejansko kdaj skuhala iz teh knjig. Problem je ta, da jaz blazno rada jem, a kaj, ko preveč ne smem. Zato si v enem momentu kupim 1000 Backideen in listam in se slinim, in v drugem momentu se zavem, da bo najverjetneje ostalo samo pri ogledovanju in željah. Saj je morda tako bolje. Ne razumem družin ali pa posameznikov, ki si vsak dan po kosilu privoščijo še sladico. In to ne sladico v obliki piškot ali dva, ampak v smislu kremšnite, kosa torte ali kakšne druge podobne "ornk" zadeve. Kaj pa vem, ni doma nismo bili nikoli pristaši tega. Pravzaprav sploh ne vem, če smo si kdaj privoščili kakšen res konkreten posladek. Mami je ponavadi spekla štrudelj - domače vlečeno testo in ogroooooomno jabolk, pa kakšen pehtranov biskvit in to je bilo to. Jesti posladek vsak dan - ali potem sploh še znamo cenit sladico?

Jaz pojem torta oziroma sladica še vedno povezujem s posebnimi priložnostmi, rojstni dnevi in podobno, da bi jih pekli in jedli kar tako, vsak dan, nima smisla. No in ko smo že pri tem, danes je, khm, šesti dan posta in jaz sem posledično že šesti dan brez sladkarij. In sploh nimam kakšne krize ali ne vem kaj, sploh ne pogrešam. V bistvu je moj odnos s sladkarijami hecen - sem srečna, ko jih jem, ampak potem, ko zmažem tisto smotano čokolado, sem še tisočkrat bolj nesrečna, zakaj sem jo pojedla. Hecen odnos. Trenutno se počutim super. Pa ne toliko, da bi se telesno bolje počutila, ampak to, da imam odnos, da sem jaz zdaj glavna v odnosu jaz - sladkarije. Jaz držim vajeti v rokah in teptam v tla tiste presnete sladkarije. Sem kar prepričana, da mi bo do konca posta uspelo zdržati, potem pa lepo počasi, po pameti. Itak bo kmalu poletje in še od lani se mi sanja po nektarinah s sladoledom. In mešanica melona - banana - nektarine in seveda sladoled. Njama!

Tako to je. Dokler vem, da moji najdražji ne bodo imeli prehudih stroškov z mano za rojstni dan, dokler imam 1000 Backideen na knjižni polici in dokler ne jem sladkarij je vse okej. Potem si bom pa kaj spekla in bila srečna. Ker do 24. aprila se bom naučila kontrolirat predvsem mojo roko - da bo manj segala proti čokoladi! Aha in še to, kako bo s konzumiranjem sladkarij za moj rojstni dan? Postna načela sicer dovoljujejo, da se post prekine v primeru raznih praznovanj, kot so poroka, pogreb, rojstni dan, god, itd. Tako da tehnično mi je dovoljeno pojesti kos torte ali dva. Ampak bom videla. Nič ne bom napovedala. Bo, kakor bo. Še vedno se mi zdi fino, da bom lahko rekla "ja, letos sem bila pa 40 dni brez sladkarij ..."

četrtek, 10. marec 2011

Ah, Puck



O temu cukru razmišljam že kar nekaj časa. Okej, Noah Puckerman je v seriji Glee resda bolj kot ne en navaden cepec, ampak ko zapoje, je pa to čisti užitek. Pa tudi za pogledat ni slab. In res se tak glas v eni lepi baladi neskončno prileže po takem napornem četrtku, kot je bil tale.



Drugače je tale lepotec v privatnem življenju Mark Salling in razen v Gleeju ni igral (ŠE) v nobeni bolj odmevni zadevi. Baje je trenutno v zvezi z Nayo Riviero, gospodično, ki v prej omenjeni seriji igra Santano, čeprav sta te govorice oba zavrnila ...

sreda, 09. marec 2011

The Tourist

O tem filmu sem slišala večinoma slabe kritike. Ampak sem si rekla, madona nazaj, vsak gleda film drugače, mogoče bo pa meni všeč. In res mi je bil! O zgodbi ne bom izgubljala besed, me je strah, da se morda zagovorim, ker je zgodba in zapleti in razpleti res fantastična. Čeprav ne ravno v stilu Shutter Island fantastična, ampak je pa dovolj zapletena in s preobrati, da gledalec lahko lepo sledi, ni preveč obremenjen in na koncu vseeno navdušen. Meni je bila zgodba okej. Čeprav morda je res, da filmu nekako manjka nekaj, ena pika na i. Fora je ta, da nas Angelina skuša zapeljati s to svojo podobo, vsaj to sem jaz začutila in mene je zapeljala - te njeni pogledi in gibi in vse to, me je nekako ujelo v eno tako hecno stvar, zaradi katere sem kar gledala in gledala in mi je film minil en dva tri. Verjamem pa, da če koga Angelina ni zapeljala, da zna biti stvar dolgočasna. In potem pride turist - Johnny. Oziroma Frank. Frank je pač Frank, ne bom sploh kaj dosti govorila, ker me srbi jezik. Frank je nasprotje Angelini, nas prav nič ne zapelje, ker je en navaden možakar, in ker niti kot persona ta Frank ni nič posebnega, je stvar res malo dolgočasna. Ampak vseeno, vsaj pri meni, je Angelina vzbudila dovolj zanimanja, da sem gledala naprej, četudi me je Frank s svojimi zapleti spravljal skorajda ob živce. Ah ja, dober film. Tako dober, da sem znova vzljubila Angelino, hehe.

torek, 08. marec 2011

Tisoč besed

Ma ja, ko gledam tale moj blog, sami filmi. In to mi ni preveč všeč, okej, ja, rada gledam filme, ampak nočem imeti filmskega bloga. Teh je tako ali drugače že dovolj. In niti nočem imeti kuharskega bloga, čeprav rada kuham, ampak problem je ta, da sem požrešna in vedno prej pojem, kot pa mi uspe skuhati. Sem imela za te dni v načrtu napisati en recept, no, saj ni recept, ker ni moja iznajdba, jed je znana na vsakem vogalu. No, sem jo skuhala, ker kdaj pa kdaj si moram tudi sama kaj skuhati, ko mami pohajkuje po hribih, in poslikala, ampak ne prav dobro. Kaj čmo. Bo ostalo samo pri besedah. Drugi problem, kar se tiče slik, je tudi ta, da je meni blazno težko v roke vzeti fotoaparat, poiskati kabel, držati pesti, da bo računalnik zagrabil in poštekal to povezavo in bodo slike uspešno prenesene na disk. Ah ja, problemi. Pač nisem fotograf.

Pa saj niti ne vem, zakaj mora imeti moj blog toliko slik. Včasih, še na drugem naslovu, ni bilo nobenih slik. Sedaj mi je pa prav grozno objaviti nekaj brez slike. Zato objavljam recenzije, ker lahko prilepim sliko posterja. In recepte, ker zraven mora biti fotografija. In kakšno lepo igralko ali igralca, ker moram seveda podkrepiti z dokazi. Kaj pa vem, saj je res, da slika pove več kot ne-vem-koliko besed, ampak vseeno. Jaz imam rada besede, rada pišem in madona nazaj, če ne znam nečesa tako dobro opisati in napisati, da bi bilo privlačno tudi brez slike oziroma fotografije, potem pa res ne vem, kaj.

In zato ne bom prilepila slike krofov. Delala jih je mami, že v nedeljo, jaz sem jih sprobala šele danes. In bili so odlični. Za 20 sekund v mikrovalovko, toliko, da se malo zmehčajo in da se marmelada lepo malo utekočini in razlije po notranjosti, njama! Čeprav star že 3 dni, je bil tale domač veliko boljši kot tisti jutranji, ki sem ga dobila na faksu v fotokopirnici. Trd in mrzel in marmelada je bila čisto strjena. Ampak okej, danes je pust in jaz se sladkam na veliko. Zaenkrat sem pojedla tri krofe. En me še čaka. Aja in še flancati so v fazi nastajanja. Krhki. Njama. Danes se še najem, jutri pa, po pustu, POST. Že pred leti sem bila za post pridna in eno leto sem 40 dni zdržala brez sladkarij in kruha. Letos, podobno, a malo modificirano - 40 dni brez sladkarij, 40 dni vsakodnevnega sprehoda na hrib. Z izjemo četrtkov. Kar se tiče hriba, upam na lepo vreme in mislim, da ne bo težav. Kar se tiče sladkarij pa imam izredno smolo, 20. marca namreč praznujem rojstni dan. Ampak mislim, da bom zdržala. Morda iz čiste hudobije sploh ne bom spekla torte. Ha! Bo pa definitivno za Veliko noč veselica. Ne samo potica, še kaj drugega si bom privoščila.

Ampak do takrat je še daleč. In čas neverjetno hitro hiti. Madona, saj smo že marca. Kdaj se je to zgodilo? Ampak mi je všeč, to, da čas hiti. Ker imam en cilj v prihodnosti, do katerega želim priti. Nekoč. Ne prehitro, ker vseeno nočem zamuditi teh reči, ki jih lahko doživim sedaj. Ampak prav čakam na trenutek, ko se bo ta cilj iz prihodnosti uresničil in se bom lahko ustavila in rekla - to je to. Sedaj sem tu, v trenutko, o katerem sem razmišljala toliko časa. Čeprav vprašanje, če bom to kdaj sploh dosegla ... Se mi vseeno zdi, da se cilji prekrivajo, en še ni uresničen, se že pojavi novi. In povsem nevede, ko strmiš v temu slednjemu, se uresniči tisti prvi, in nekako ti to zadovoljstvo ... uide. Nima veze, važno da ni dolgčas.

Love And Other Drugs

Na tale film sem pa že čisto pozabila, da sem ga pogledala. Mogoče zato, ker se mi nekako ni zdel preveč dober. Okej ja, Anne Hathaway je ena izmed tistih mladih igralk, katere filme vedno rada pogledam. Že zato, ker se je njena kariera začela takrat, ko sem jaz že intenzivno downloadala in gledala filme in tako bom lahko čez 30 let, ko bo morda dobila oskarja, rekla, da sem spremljala njeno celotno kariero in da si je oskarja res zaslužila. Jake Gyllenhaal, po drugi strani, ni ravno moj najljubši, ampak okej, je čisto fajn poba. No in tako se Anne in Jake znajdeta v filmu, ki ni preveč dober oziroma je veliko slabši od filmov, v katerih sta igrala v preteklosti. Komedija in proti koncu predvsem drama, v kateri smo postavljeni v življenje Jamieja, ki je popolno nasprotje svojih uspešnih staršev in brata ter sestre. V želji po spremembi se odloči, da bo postal zastopnik oziroma pri nas se reče potnik za farmacevtska podjetja. Potniki so ljudje, ki hodijo od zdravnika do zdravnik in promovirajo določeno zdravilo svojega podjetja, v želji, da bi se le to čimbolj prodajalo. Ne vem sicer, kako je pri nas, a kolikor nam film predstavi, je to dokaj osovražen in ne preveč prijeten poklic. A kaj, ko že v prvem prizoru lahko opazimo, kako Jamie s svetlobno hitrostjo in uspešnostjo prodaja električne naprave, in nam to takoj da vedeti, da je Jamie rojen prodajalec in potemtakem več kot primeren za potnika. Okej, preveč sem se zamudila pri Jamieju. Kakorkoli, Jamie postane potnik in prav luštno je gledati, kakšne prijeme uporablja, da bi se dokopal do zdravnikov, ki bi ga poslušali. In tako nekoč sreča Maggie. Malo posebna punca, ki je šla meni v filmu kot karakter blazno na živce. Maggie ima namreč postavljeno diagnozo Parkinsove bolezni, dekle pa je staro šele 26 let. Sem poguglala, samo za informacijo, Parkinsonovo večinoma odkrijejo pri ljudjeh, starejših od 50. Torej je to kar hud udarec za ubogo Maggie, ki pred svojo kruto usodo beži na razne načine. Kako se film odvija naprej, si poglejte sami. Mogoče semv uvodnih stavkih le naredila malo krivice, film niti ni tako slab, je povsem gledljiv, a zgodba ni ne-vem-kako izvirna in vse skupaj deluje bolj v okvirih romantične drame, kot pa zgodbe, ki bi se gledalcu morala usesti v srce in misli. Kaj pa vem, saj mogoče je bil pa to njihov cilj ...

nedelja, 06. marec 2011

Grown Ups

Deanne: How about I take you out for a date night every Thursday?
Kurt:  Well, Thursday night is Grey's Anatomy, but any other night would be great.

Luškan film. Tak, kjer ni zapletov. Preprost film, kjer se pet prijateljev zopet zbere na pogrebu nekdanjega trenerja njihove košarkarske ekipe. V bistvu je hecno pisati o filmu, ki nima zapleta, ki nima nekega hujšega sporočila kot to, da se človeške poti vijejo mimo različnih dogodkov in v različne smeri in na koncu pravzaprav ni važno, kakšna je bila ta pot; bolj je pomembno, ali je človek na koncu zadovoljen. Pet prijateljev, ki so si tako zelo različni, ki je nekoč stalo na istem izhodišču, se tako po mnogih letih zbere in ugotavlja, kako so si njihove poti in življenja različna, a še vedno je skupen dejavnik vseh le en - sreča. Film gledalcu pravzaprav ponuja to, kar prikazuje - preprosto se uležeš na kavč, odpreš pivo ali sok, in gledaš to podobo in vsaj za nekaj časa se tudi sam znajdeš v tem svetu. Film teče in mine kot bi mignil, kar je presenetljivo, glede na to, da ni neke hude napetosti. Preprosto sediš in se smejiš, še jaz sem se, pa mene komedije zelo težko spravijo v smeh. Komedija, ki je naravnost idealna za mračne in turobne dni, ko ti gre vse narobe in je to stvar, ob kateri daš vse skrbi na stran in se podaš v nek drug, sončen, topel in bolj prijazen svet.

četrtek, 03. marec 2011

Burlesque

Burleska. Film, v katerem je Christina Aguilera še suha, Cher plastična kot vedno in Stanley Tucci srčkan kot vedno. Film v bistvu je ena navadna že stokrat videna pripoved o tem, kako dekle iz vasi pobegne v mesto v upanju na boljše čase. In nekako ji uspe, čez drn in strn in čez prepreke in revščino in nevoščljivost. Vmes dobi še čednega fanta in še enega snubca, ki ji kupi loboutinke in postane zvezda. Kar se zgodbe tiče je film res manjša polomija. Kar se igre tiče sta Cher in Christina nekoliko leseni. Christina me pravzaprav zelo spominja na Britney Spears v svojem prvem filmu Crossroads. Je res, da je to Christinin prvi film, ampak vseeno je veliko bolj prepričjiva v glasbenih točkah filma, kot pa v sami igri. Kar se mi zdi pri tem filmu okej je to, da te nekako popelje v ta svet burlesk in temnih kletnih prostorov in back-stageov, nekako se prepletajo zgodbe mlade Ali, izkušene Cher, lepega Jacka in prisrčnega Seana. In vmes seveda še McSteamy v podobi podlega Marcusa. Je film za pogledat, se imet fino tisti dve uri kolikor traja, potem pa ga lahko brez težav zbrišemo s trdega diska, brez veze, da jemlje prostor. To je to, vredno ogleda ampak ne ponuja pa nekih hujših globjih skrivnosti in bistva.

sreda, 02. marec 2011

Relativna hitrost vetra v Ajdovščini

30 km/h - se smatra kot "popolnoma mirno". Drevesom se ne ljubi niti premakniti listov.

40 km/h - drugje po Sloveniji ljudje zapirajo okna. V Ajdovščini veter upihne nekaj regratovih lučk.

50 km/h - Drugje po Sloveniji se ljudje držijo za kape da jim jih ne
odnese. V Ajdovščini odprejo vsa okna in vrata da se malo prezrači.

60 km/h - Ajdovci se odpravijo na sprehod in uživajo v ljubki sapici.
Tujce po cesti že zanaša med hojo.

70 km/h - Drugje po Sloveniji spravljajo avte v garaže in zapirajo
polkna. Ajdovci dajo ven sušit cunje.

80 km/h - Ajdovci pošljejo otroke malo ven da se "preluftajo".

90 km/h - Drugje po Sloveniji prevrača smetnjake in razbija šipe.
Ajdovci začnejo prižigati cigarete z vžigalico med dlanmi.

100 km/h - Drugje po Sloveniji radii in televizije panično opozarjajo
pred vetrom. Ajdovec se pelje na panoramsko vožnjo po cesti proti Podnanosu in se smeje prevrnjenim kamionom.

120 km/h - Drugje po Sloveniji lomi drevesa in uničuje pridelke. Ajdovci se veselijo ker jim ni treba pometati.

150 km/h - Drugje po Sloveniji odkriva strehe in lomi ostrešja, drevesa pa izruje s koreninami vred. Ajdovci počasi zaprejo okna.

180 km/h - Drugje po Sloveniji: razglašena je splošna naravna
katastrofa, gasilci in civilna zaščita iz vse države hiti na pomoč ljudem s podrtimi hišami. Ajdovcem ni jasno zakaj tako komplicirajo.

200km/h - V Ajdovščini polomi nekaj vej in odnese kak korec s strehe. Drugje po Sloveniji grejo smrtne žrtve v tisoče.

300 km/h - Drugje po Sloveniji: popolno uničenje, mesta so zravnana z zemljo. Ajdovci rečejo: ej, ma dns pej piha!!

Imam še en dolg ...

... in sicer, objaviti moram še tole sliko torte, ki je bila na sporedu za A.-jev rojstni dan, tokrat pri nas doma. Madoniš se mu fino gode, kar dve torti je dobil, pa še dobri sta bili! Saj ne, da se sama hvalim, ampak takšni so bili odzivi tako da je tale zaključek povsem upravičen, hehe.

Tole je bila ledena torta, recept je seveda že objavljen. Sem pa tokrat delala z želatino fix in je krema prišla sicer malce bolj mehka ampak tudi bolj gladka, torej nobenih grudic.

In dekoracija? Naj rečem samo to - folija z mehurčki.