nedelja, 30. december 2012

Črno-belo kavni vrtinci

Tale recept pa že kliče po precej zmogljivem mikserju. Te piškote se na pekač namreč brizga in meni z ročnim mešalcem nikoli ni uspelo stepsti maslo do zadovoljive stopnje. Ne rečem pa, da ni izvedljivo.

Za začetek v lončku zmešamo 2 čajni žlički instant kave in 2 čajni žlički vrele vode. Medtem, ko se mešanica ohlaja, v skledo presejemo 150 gramov moke, 115 gramov koruznega škroba in 1 jedilno žlico kakava. V drugi skledi penasto umešamo 225 gramov masla (sobne temperature) in 50 g sladkorja v prahu. Mešamo kar precej časa, da nastane rahla krema. Nato vmešamo moko, škrob in pecilni prašek ter kavo. Dobro premešamo in naložimo v dresirno vrečko s širokim nastavkom. Nato na pekač nabrizgamo "vrtince", pazimo, da niso preveč skupaj, ker se med pečenjem razlezejo. Pečemo jih 10 do 15 minut v vroči pečici, ki smo jo predhodno ogreli na 190°C.

Ko so piškoti pečeni počakamo, da se ohladijo. Medtem ločeno stopimo belo in temno čokolado. Obe vrsti čokolade zmešamo z oljem, da sta bolj tekoči, nato pa ju z žlico polijemo po piškotih, da nastanejo črte. Slika pove več kot ne-vem-koliko besed, ergo:


sobota, 29. december 2012

Kokosova očesa

Letos sem z Miklavežvo Božično peko začela precej pozno, sej vsi vemo, čemu je temu tako, kajne, tako da sedaj malce z zamudo ponujam tri recepte za piškote. Letos sem popolnoma spremenila repertoar in mislim, da so bili prejemniki kar zadovoljni. Povsem možno pa je, da se mi lažejo.

Kokosova očesa.

Končno sem tudi dobila mojega KitchenAida, tako da je mesenje testa z njim pravo zadovoljstvo, ampak tudi na roke bo šlo, postopek gre pa takole:

med 100 g ostre in 100 g gladke moke ter 1 zavitek pecilnega praška zdrobimo 150 g masla/margarine, dodamo eno jajce, 70 g sladkorja, limonino lupinico in sok polovice limone ter 20 g kokosove moke. Vse skupaj zgnetemo v svaljek. Moja masa je prišla precej mehka (mislim, da je krivec ostra moka, tako da jo lahko vsekakor zamenjate z gladko). Zavijemo v folijo za živila in za 15 minut damo v hladilnik.

Potem testo razvaljamo na 3 mm debelo. Izrežemo kroge, polovica mora imeti v sredini še luknjico. Pečemo jih 10 do 15 minut na 180°C. Ko so piškote pečeni, v posodi razmešamo par žlic marmelade in z njo namažemo kroge brez luknjice. Piškote z luknjicami posujemo s sladkorjem v prahu in jih položimo na piškote z marmelado.


četrtek, 20. december 2012

Alora ...

... sem rekla včeraj, zakorakala v kuhinjo in z Nemko sva si zavihali rokave in pričeli stepati beljake v sneg. Ste kdaj stepli beljake v sneg? Zabavno, moram rečt. Menda je to skrivnost, zakaj so včasih francozinje navkljub hudo kalorični hrani ohranjale vitko postavo. Se človek kar nadela, takole, brez mikserja.

Kakorkoli že. Včeraj se je v našem stanovanju odvijala prava božična večerja. Glede na to, da danes domov odhajata Hipsterljanki, midva z Belgijcem jutri, v prihodnjih dneh pa potem še ostali, smo malce pohiteli in se tako pošteno opujsarili na prelep sredin večer. Menu je bil zelo razgiban, predvsem pa hudo obsežen. Ne bom preveč dolgovezila, tudi z recepti bom postregla kdaj drugič, na tem mestu naj postrežem zgolj s fotografijami. 

Začela je Francozinja s predjedjo ...


Foie gras
Suhe slive zavite v slanino
... nadaljevala sta Gejtaljan in Belgijec s prvo glavno jedjo. Zelo modro sta se odločila, da, namesto da bi združila moči, skuhata vsak svojo jed. 

Krompirjeva juha
Arancini



Po teh dveh jedeh sem bila že popolnoma sita in vsakršna nadaljna konzumacija je predstavljala samo še mučenje. Ampak smo vseeno pogumno nadaljevali z glavno jedjo predragih Hipsterljank - losos in krompir s pečice z rožmarinom.


Zaključili, seveda, s sladkim. Nujna božična zadeva - kokos kroglice in če smo že začeli s francosko kulinariko, pa tako še zaključimo - mousse au chocolat. Z dodatkom pomarančnega sirupa.

nedelja, 16. december 2012

Okej, tole zdele je bilo pa ...

... nekaj precej čudnega.

Že dolgo časa se mi ni pripetilo, da bi se zvečer zleknila v posteljo, pričela z gledanjem kakšnega filma in ... no, se zbudila sredi noči, s prižganimi lučmi, računalnikom, film se je seveda predvajal do konca, meni pa ni prav veliko jasno, kaj se dogaja. Sicer je to v Ljubljani precej stalna praksa, ampak tule v Sevilli je bilo pa danes prvič.

Torej, zleknem se v posteljo, in glede na moje stanje (khm khm tisti dnevi v mesecu khm khm) izberem eno ljubezensko dramo, The Other Boleyn Girl, in naslednja stvar, ki se je spomnim, je kričanje v filmu, kar je pripeljalo do tega, da sem med spanjem udarila po tisti tipki, ki, če jo pritisnemo, rezultira v presledku, in mirno odsanjala naprej. Zbudila sem se deset minut nazaj, pa še zato zaradi naravnost groznih sanj. Ki se v resnici niti ne morejo kvalificirati pod nočne more, ampak ... no, kaj se je dogajalo!

Bila sem doma. V Nadgorici, na vrtu za našo hišo. Opazovala sem brata, kako je izumljal nek nov patent za kolesa in jih pripenjal na enega izmed dveh drogov, kjer so sicer razpete vrvi za sušenje perila. Gledala sem ga, kako mu ni šlo prav nič dobro, saj so kolesa stalno spolzela nazaj dol po drogu in pristala na tleh. Medtem sem mu razlagala o Sevilli in o trgovinah in o tem, kako v supermarketih ne moreš kupiti vsega, kar ti srce poželi, tako kot v našem Interšparu ali pa drugih enormnih trgovinah. Nenadoma se ozrem v nebo in vidim Islo Magico. Isla Magica je zabaviščni center v Sevilli, nekaj takega kot Gardaland. Iz mojega vrta sem videla visok prosti pad. Potem sem bratu povedala še, kako zelo sem pogrešala Pesjana, on pa je rekel, da je ne mara več, ker se mu ne da več ukvarjati z njo. Škoda, da Bona ni prišla na vrt ... 

Sanje so bile namreč zelo, zelo, zelo žive! Potem se kar naenkrat znajdem v cerkvi. Pred poroko. Mojo? Ne vem, pogledala sem se namreč v ogledalo in vizualno nisem izgledala ravno jaz. Bila sem zelo temne polti, ravni rjavi lasje. Nevesta, očitno, jaz pa sem se nekako preselila v njeno telo in dogajanje opazovala s prvoosebnega pogleda. Bilo je naravnost filmsko. Stala sem na začetku cerkve in se ob spremljavi glasbe sprehodila do oltarja. Potem pa se je moj pogled kot v premiku kamere zapeljal čez celo cerkev, da sem videla ostale goste. In kaj sem videla! Bila sem na ciganski poroki! (Enkrat sem v parku Marie Luise videla eno cigansko poroko, in bila je natančno taka kot tale v mojih sanjah!) Dress code je bil očitno pogojem z modro-zeleno-turkizno barvo. V klopeh so se drenjale debele temnopolte starejše gospe, zraven njih otroci, vsi v modrih ali zelenih ali turkiznih oblekah, zelo urejeni. V zadnji vrsti so kot v izložbi stali geji - oblečeni v poročne obleke, nekateri celo zelo lepo namazani in čedni kot dekleta, s tančicami na glavah, v visokih petah. Stali so v pozah, kot jih naredijo manekenke na koncu runwaya in imeli Tyrin fierce pogled. Noro. Čisto na koncu cerkve je stal ženin, nek mlad fant, zelo lepo urejen. Pojma nimam kdo. Na drugi strani cerkve je v zadnji klopi sedela družina - mlada ženska z možem in otroki, vsi zelo lepo urejeni, ženska pa je imela na glavi klobuk, ki ji je pokrival cel obraz in v resnici je bila plinska maska, da je lahko dihala. 

Potem se je pogled zapeljal nazaj do mene in pogledala sem v svoje noge. Bila sem trenirki. Zgoraj sem imela sivo preprosto majico. Vsi so bili tako zelo oblečeni, jaz kot nevesta pa v trenirki! Potem je prišel ženin in obred se je začel in usedla sva se na desno stran cerkve v majhno ozko klop, tako, kot jih imamo v naši miniaturni cerkvi v Nadgorici. 

Za crknit. Jaz sem bila zgrožena, kako sem lahko v trenirki na poroki, zato sem se zbudila. Če bi se že malo zgražala, bi se morda v sanjah celo zavedla, da sanjam in bi šla odletet kakšen krog ali pa nazaj v Nadgorico k bratu in bi poiskala Boni. Ampak ... ne znam lucidno sanjat, še. To je en tak moj mini projekt, ki traja že leta in leta, in razen dveh priložnosti, ko sem se v sanjah zavestno sprehodila en krog ali dva, zaenkrat dlje kot od tega, da se skoraj vsako jutro precej živo spomnim svojih sanj, še nisem prišla.

četrtek, 13. december 2012

"Jaz pa ne maram potovati,"

sem včeraj povedala mojima dvema nemškima sošolkama in glede na to, da sta se deklini par dni nazaj vrnili z nekajdnevnega potovanja po Maroku, sta široko zazijali in me vprašali, kaj mi je. Pa sem jima obrazložila, da če si pa česa vsekakor ne želim početi v življenju (trenutno!), je to stopicljanje v koloni in ogledovanje absolutno prevelikega števila cerkva in muzejev in ne vem kaj še. Pa sta rekli, da oni v Maroku niso šli v niti eno cerkev. Glede na to, da so v Maroku večinoma muslimani, je tale njuna pripomba ... no, jaz sem si mislila svoje, vam pa tudi prepuščam proste roke. 

Ja, in res, ne želim si potovati. Okej, obstajajo kraji, ki bi jih rada videla in ki imajo v mojem srcu neko posebno mesto zaradi ne-vem-česa že. London, ker je pač London, pa Berlin (kamor želim iti vse odkar sem prebrala Mi, otroci s postaje Zoo) in Pariz zato, ker je Francija in ker iz tam izvira vse, kar je dobrega in sladkega in v želodcu prebavljivega. 

Vsi vemo, da obstaja tistih nekaj tipičnih etiket, ki se držijo vsakega Erasmus študenta, kajne? Poleg sleherne prežurane noči in tega, da se moramo na izpit priti samo pokazati in se podpisati, pa je zadeva opravljena, je torej tukaj še potovanje. Najprej med samo Erasmus izmenjavo in potem še dolga leta po njej, ko se za potrebe ohranjanja stikov z nepregledno množico samo na hitro poznanih ljudi, prepotuje celo Evropo (če imaš srečo pa poleg Nemčije in Italije obiščeš še kakšno Brazilijo, ZDA ali celo Kitajsko!). In če absolutno pogrnem na testu žuranja v neskončnost in sramežljivo preštejem večere, ko sem se vrnila domov ob uri, ko se ponavadi že tretjič obrnem iz levega na desni bok, na prste ene roke, dejmo bit luzerski Erasmovec v polnem slogu, in se zabubit lepo tukajle v Sevilli in nikamor it. Tko. Iz principa. 

Ma ne. Saj jaz čist rada kam grem. Ampak rada grem v majhne, skrite vasice, v katerih ob štirih popoldne ne najdeš niti enega odprtega lokala, da bi se pogrel in skril pred vetrom, ker moraš še eno uro čakati na avtobus, ki skozi to vas pelje nekako dvakrat na dan. Ampak take majhne skrite vasice so izhodišča za čudovite poti, po katerih tri ure hodiš v popolnem miru in medtem srečaš samo prašiče, ovce in kakšnega konja in vse okrog tebe je tako zeleno, da bolijo oči.




Sevilla je odlično izhodišče za enodnevne obiske drugih večjih mest Andaluzije. Cordoba, Granada, Malaga, Cadíz. Mogoče bom prvi vikend v februarju skočila v Granado, ker je med gorami in ker si jo želim videti, ostala mesta me trenutno ne zanimajo. Poleg tega si moram pustiti še nekaj, da se vrnem, čez leto, morda dve. Bolj kot to, da v enem dnevu pregledam celo mesto, mi je všeč, da nekje živim dlje časa. Da začutim utrip in dušo mesta in da samo hodim hodim hodim naokoli, s široko odprtimi očmi. Po možnosti sama. 

Kako že gre tista - živi in pusti živeti? Jaz živim in tudi pustim živeti, imam pa manjši problem s tem, da se ne obremenjujem s tem, kako živim in kaj si bodo drugi mislili. I'm getting there ...

[Zgornje fotografije so sicer s poti Las Laderas, Parque Natural Sierra Norte, ob vasici Cazalla de la Sierra. Eno uro in pol stran od Seville, na sever.]

sobota, 08. december 2012

Jaz sem vam vsem tko ...

... fovš.

Za sneg.

In za to, da se vam zjutraj ni treba zbudit in zakorakat v popolnoma nabrloženo kuhinjo. Nekako ne razumem, zakaj bi nekdo ob 23ih zvečer, ko je opravilno povsem sposoben, pustil tri krožnike in njim odgovarjajoče število pribora ter kozarcev (pa še kakšnega za povrh), ekonom lonec (v katerem se očitno po novem kuha brokolijeva juha), pa še ena druga posoda s cedilom od toretlinov in ponev z zasušenimi ostanki šnicla. Da ne omenjam nožev in desk za rezanje in drugih prčkarij. V naši hiši praksa obedovanja poteka nekako takole: Hipsterljanki in Nemka se držijo skupaj in večerjajo načeloma okoli desetih zvečer, predvčerajšnjim pa celo ob pol enih zjutraj. Okej. Gejtaljan se seveda pridruži lastni krvi, ampak ker ne mara zdrave hrane, si kuha posebej, ergo - dvojna porcija posode. Ključno vprašanje je torej - zakaj hudiča si ne moreš vzeti 10 minut časa in pomiti posode PREDEN se odpraviš na roparski pohod po bližnjih lokalih? Je zjutraj, ko se ves zaliman privlečeš v kuhinjo, komaj odpreš oči, ker so se ti trepalnice zlepile zahvaljujoč petnajstim plastem maskare, in nisi sposoben reči niti dobro jutro, če nimaš v sebi najmanj dva deci kofeta, res tako zabavno drgniti prisušeno brokolijevo juho s krožnikov? (Ker vroče vode itak noben ne zna nalit, da bi se zadeve namočile.)

Ampak ... nekatere reči v življenju morajo ostati neznanke in niti slučajno mi ni treba vsega vedeti. Tudi prav.

Po drugi strani imamo tu Belgijca. On večerja malce prej in kolikor sem uspela videti, oblada kar nekaj kuharskih prijemov in si vedno skuha kaj dobrega. Zadnjič je, npr., delal juho iz buče. Pa velikokrat si skuha bolonjeze, mesne kroglice, priščanca in podobne zadeve. Niti slučajno se ne drži nazaj pri posodi, ampak pri njem je stvar taka, da pomije vse, včasih še tisto, kar mu ne bi bilo treba. Skuha, poje, pomije, gre. In ima mir. Francozinja ubere spet rahlo drugačen pristop. Pride, skuha, sama sebi v brk momlja neke francoske kletvice in spušča nadvse zastrašujoče zvoke, pomije, vzame svoj krožnik s hrano in mrkne v sobo. In ona res ni dobra kuharica. Zelo rada kupuje zamrznjene, že pripravljene jedi, bljak. Na njenem jedilniku so stalno kroketi, tipična španska jed, ki se, seveda, tako kot marsikatera druga tipična španska jed (churrosi, krompir za tortiljo), ocvre v enormnih količinah olja. Kaj naredi ona? V ponvico kapne dve pikici olja, potem na premočnem ognju zažge krokete, ko vidi, da zadeva pač nekako ne deluje tako, kot bi morala, pa jih razkosa in zažge še odznotraj. Za populit si vse lase. Res. Je pa naredila dober quiche. Čeprov okej. Razpostret Dat testo v pekač, nalit vanj jajce, fliknit čez sir in meso in vklopiti pečico res ni kvantna fizika.

Saj ne rečem. Jaz sem tudi lena in v zadnjem času za kosilo/večerjo (ko se seveda vzdržim serijskega mazanja FV na popečene toaste) jem predvsem preprost kuhan in malce popečen krompir s pečeno zelenjavo (če pa se v naši kuhinji najde še peteršilj, je pa zadeva itak preprosto orgazmična) in solato iz stročjega fižola, korenja, paradižnika, jajca in čičerike. 

In naj še malce poročam, kako gre moj boj proti sladkarijam. Včeraj mi je šlo res dobro. Zadeva se je zakomplicirala, ko me je Laura povabila na kosilo k njeni družini. Uspešno sem se vzdržala čokolade in raje zmlatila pomarančo. No, potem pa je mama oznanila, da danes popoldne ne bomo nič malicali, ker gremo raje na chocolate con churros. Pa je šla moja motivacija po vodi, čeprav so churrosi v resnici slani in sem se torej pregrešila samo z vročo čokolado. Ni panike. Če vas zanima, kakšnega okusa so ccc, ni panike, čez par let jih boste lahko okusili v mojem kiosku nekje sredi Ljubljane. Uvozit to zadevo v Slovenijo res ne bi bilo tako zelo napačno. Ker je njams.



In kakšen je načrt za danes? No, planiram peko piškotov. Ker sem jutri povabljena na čaj in torto in piškote k mojim nemškim prijateljicam, in ker se absolutno ne spodobi priti na obisk praznih rok, bom spekla orehove rogljičke. Tako.

četrtek, 06. december 2012

Čisto iskreno o ...

... sladkarijah.

Sej ne vem, če sem kaj podobnega kdaj že pisala, ampak zagotovo sem, ker sem pač Tina B. in take reči so vsakodnevno v mojih mislih, vprašanje je samo, kdaj zberem dovolj poguma, da se moje travmiranje iz varnega zavetja prijateljicam preseli še na nič hudega sluteče neznance. Pa na vsake toliko časa niti ni slabo malce razčistiti, izprazniti ventilčke in (mogoče) obrniti nov list.

Začnimo pri hrani. Ker smo se ravno zadnjič o tem pogovoarjali s cimri, ker se pač še spoznavamo in zato razglabljamo o vseh teh osnovnih življenjskih temah, kot so kaj najraje jemo, kolikokrat si umivamo zobe, kako čiste so naše sobe in koliko otrok si želimo imeti. In tako smo govorili o hrani. Belgijec je rekel, da če se zamoti z delom, popolnoma pozabi na hrano in včasih tudi po dva dni nič ne je, Italijanka je rekla, da je skos lačna, jaz sem rekla pa, da nisem skos lačna, ampak da vsako jutro, ko se zbudim (večinoma pa že kakšen dan, dva prej) točno vem, kaj bom jedla čez cel dan. Sem pač eden tistih ljudi, ki svoj obstoj gradimo okoli obrokov in jaz vsakokrat, ko se s prijateljicami dogovarjam za uro za kavico/kino/sprehod, pomislim, kako bo to sovpadalo z mojim prehranjevalnim urnikom in velikokrat uro tudi prilagodim uri kosila/večerje. Imam rada red, pri hrani pa še najraje od vsega.

Ampak ... ker zagotovo obstaja nek pregovor o tem, kako ima kovanec dve plati in kako tisto, kar je v teoriji super pošlihtano, v praksi niti najmanj ne drži ... je torej tudi moje življenje več kot očitno najslabši možni primerek tega, kako teorijo prevest v prakso. Namreč, absolutno sem odvisna od sladkarij. Ne nese me niti meso, niti mastna hrana, tudi ogljikovi hidrati (razne enormne količne kruha in makaronov, npr.) me ne ganejo, junk food sicer sede na vsake toliko, ampak le malokrat je razlog mojih mokrih prehranjevalnih sanj ... Kaj torej ostane? Sladkarije. Zadnje dni se smukam kot mačka okrog vrele kaše, jamram, da pojem veliko, ampak dejansko ne razkrijem konkretnih številk. Trenutno sem kar malce zadeta od sladkarij, tako da bom napisala reči, ki jih sicer nikoli ne bi in jutri bom to morda obžalovala, ampak ... Pustimo to za jutri. V torek sem šla v trgovino. Kupila sem fejk vikikremo [to poimenovanje cilja na katerikoli drug čokoladni namaz, ki ni tale, no razen Nutelo se poimenuje Nutela, ampak tiste itak ne jem, ker absolutno ne prenesem samo črnega namaza, v vsakem primeru, fejk ali ne, mora biti zraven tudi enakovreden dele bele], kozarec pa količinsko nanese 750 gramov. Oh, kako zelo upam, da je v to težo vštet tudi kozarec (seveda pa sem pozabila pogledati, ali je neto/bruto). V glavnem. Poleg tega sem kupila 200 gramov temne čokolade z mandeljni, ker sem si rekla, da bo po popečenem toastu s fejk vikikremo (ki se, mimogrede, naravnost božansko stopi na toplem toastu) super pasalo malce grenkobe, ker ti rahlo zapre apetit. To sicer res deluje, ampak če 200 gramov temne čokolade stane en euro, potem že ni v resnici temna čokolada. In če ta princip "jo bom pojedla samo eno vrstico, da mi zapre apetit" ni deloval že trikrat prej, ko sem tudi kupila to isto čokolado, zakaj bi potem ravno v torek?

Danes sem malce zgovorna, zato se tudi opravičujem za precej dolg prejšnji odstavek. No, pa da nadaljujem. Kako se je končal torkov večer? Po sicer precej urejeni celodnevni prehrani ... popolna katastrofa. Zmazati 200 gramov čokolade pa itak že precej časa ni ne-vem-kakšen izziv.

Ampak dobro ... gremo pogumno naprej. Ker sem bila včeraj malce lena in se mi ni dalo na tečaj španščine, se mi je podrl celotni prehranjevalni sistem. Ponavadi se namreč sredino jutro začne ob osmih zjutraj pred štedilnikom, ko si skuham zajtrk (mlečni riž ali mlečna kaša z banano) in hkrati še kosilo (rižota). Kosilo lepo zapakiram v plastično posodico, odhitim na španščino, po španščini na faks in med enim in drugim predavanjem ob 15:00 pojem kosilo. Potem pridem domov in zvečer okrog 20:00 povečerjam in je to to. Včeraj sem torej prespala španščino, potem pa okoli desetih začela serijsko mazati FV [fejk vikikremo] na popečene toaste. Ker je zadeva neznansko dobra, sem se konkretno podkrepčala in odhitela na faks. Po faksu sem prišla domov, skuhala krompir in ga obogatila s tunino omako in glede na to, da se je to odvijalo okoli 18ih, bi bilo vse lepo in prav, če! ... danes ne bi bil praznik in sem morala v trgovino po nekaj malenkosti, da danes, bohnedej, ne bi preživela brez kakšne izjemno potrebne sestavine. No ... ni se končalo dobro.

Da počasi zaključim, ker seciranje mojega jedilnika v take detajle res ni potrebno in mislim, da ste dobili približno idejo, v katerem grmu zajec tiči. Če potegnem črto: v času mojega rezidiranja v Sevilli v resnici sploh ne pojem toliko sladkarij. Če procentualno razdelim dneve, ko ne zaužijem nobene sladice in dneve, ko si privoščim kaj sladkega, recimo da je situacija 70% proti 30%. To še ni tako slabo, kaj ne? Bolj je problem količina. Človek bi si mislil, da če pa nekaj časa ne ješ sladkarij, dosežeš nek prag tolerance in ti potem, ko jih zopet okusiš, predstavljajo skoraj nekakšen izziv? Morda sem samo jaz tak naravni talent, ampak ne. 200 gramov čokolade, šala mala. Okej, s kakšnim premorom vmes in precej vode, ampak gre. Polovico 750 gramske pakunge FV (in v to težo je skoraj zagotovo vključen še kozarec, sem prepričana!) v dveh dneh? Lepo prosim!

Kaj pa zdej? Tisto točko sekerancije, metanja ob steno in obupnega načrtovanja v smislu "jutri pijem pa samo čaj in nič več ne jem" sem že opustila. Prav tako sem opustila tudi razne upe "morda pa pride trenutek, ko mi sladkarije preprosto ne bodo več dišale". Bitch, please. Saj vsi še vemo, da sem slaščičarka in training, anede? Zadeva je torej precej kompleksna in zahteva blazno prefrigan pristop k reševanju problema. V letu 2013 sem odločena, da nadvladam nad tem hudičem, ampak na tak način, da bo volk sit in koza cela. Dobesedno. Mogoče bom vpeljala oz. končno poskusila realizirati idejo, da konzumiram samo domače sladkarije. Ker priti ob petih popoldne po napornem učenju dol v kuhinjo in zmlatit mrzel kos domačega jabolčnega štrudlja, ali pa dva ali pa tri (ker so itak majhni kosi) ... neprecenljivo. Kar ostane pa potem še ob enajstih zvečer pred spanjem. V decembru se takšnih in drugačnih podvigov itak nima smisla lotevati, ker vsi vemo, kako je decembra. Takrat še tisti, ki sploh ne marajo sladkarij, zmažejo medenjak ali dva. Mogoče bi se lahko vseeno poskušala brzdati vsaj toliko, da z žlico ne natepavam FV, če to res ni nujno potrebno. 

Kakorkoli že ... jutrišnji cilj je, da se vzdržim sladkarij. Načrt, kaj bom jedla, imam, dela tudi precej, tako da izpolnjujem vse preddispozicije, da vzdržim. In to je vse, kar želim. En dan! ... 

Začet je treba z malimi koraki. Pa četudi se mi FV navihano smeje iz omare ...

ponedeljek, 03. december 2012

Avtobusanje ...

... zna bit zabavna rec. Glede na to, da se v Ljubljani kar precej (beri: na vsakodnevni ravni) prevazam z LPPjem, sem se v Sevilli odlocila, da se tako kvalitetno izkoriscenemu casu izognem kolikor bo le mogoce. Prvic zato, ker Spanci niti priblizno nimajo studentom tako prijaznega sistema subvencioniranega prevoza (ali pa vsaj erasmusovci nismo delezni teh ugodnosti), kar pomeni, da zna v namene transporta skozi okno izpuhteti kar nekaj cekinckov (in le zakaj bi, ce pa imam en par povsem zdravih nog in faks skoraj za vogalom), drugic pa zato, ker sem se po ulicah Seville kar nekajkrat peljala z avtom in glede na kaos, ki tam vlada, nekako podvomila v hiter prihod iz tocke A v tocko B.

Z notranjostjo malih rdecih avtobusov, ki jih sicer poganja zemeljski plin, se tako srecujem samo dvakrat tedensko, ker je lokacija tecaja spanscine za moje nozice vseeno malce predalec. Pa v bistvu sem vse do danes tole avtobusanje, navkljub izjemnim kaskaderskim sposobnostim voznikov, dobro prenasala. Okej, ja, to, da avtobusi sploh nimajo voznega reda in pridejo, ko pac pridejo, je malce hecno, ampak ce gre clovek z nekaj casovne rezereve v zepu od doma, se tudi to da potrpeti in preziveti. Kar se tega vidika tice - vozni redi, torej - ljubljanski LPP vseeno ponuja nekaj vec srece in zadovoljstva. 

In ja, naj najprej povem se to: vecina ljubljancanov vestno in na dnevni bazi pljuva po LPPju. Kako je pocasen, vedno je gneca, poleti ni klime, pozimi prevroce, pa kako so vozniki nesposobni itd. Jaz sem vedno modro tiho in vse pomanjkljivosti z veliko mere potrpezljivosti toleriram, mogoce zato, ker je moj stric vcasih sofiral avtobus in ... ne vem, spostujem voznike, ker se mi zdi njihovo delo na trenutke, zaradi taksnih in drugacnih dejavnikov, tezko in ker sem po drugi strani hvalezna za to, da se lahko poceni in dokaj elegantno prevazam naokoli.

Ljubljanski LPP se mi je torej ves ta cas, skoraj tri mesece, zdel velik luksuz v primerjavi s seviljanskim mestnim prevozom. Se posebej sfaljen mi je sistem 'klicanja' avtobusa, med tem ko cakas na postaji. Avtobusu moras namrec pomahati, tako kot ce bi klical taksi, sicer ti ne ustavi. Po eni strani je to smiselno, da se bus ne ustavlja na postaji za brezveze, ampak vseeno malce hecno. Tudi placevanje je se tam nekje v letu 2005, ko moras vozniku dati denar, on ti da racun, itd., in ce ti mora vracati se drobiz, se zna stvar zavleci. Seveda imajo stalni obiskovalci 'urbano', ampak zadeva ne funkcionira tako elegantno.

Danes pa sem izkusila nekaj, kar mi je seviljanski potniski promet malce priblizalo srcu. En delez danasnjega dogodka gre pripisati tudi ljudem, ki javni prevoz uporabljajo, torej spanski naravi, ampak saj vsi vemo, da so ljudje, s katerimi se prevazas, tudi pomemben del potovalne izkusnje. Po ne vem kaksnem nakljucju je bil danes mali rdeci avtobus st. 32 nabito poln. In za razliko od ljubljanskih 'jebiveter' soferjev, ki pac cakajo, da se ljudje nabasejo notri, je spanski gospod preprosto zaprl vrata in na moje olajsanje dobro presodil, da se zgornja meja stevila ljudi, za katere je se dovolj kisika, ze nevarno blizu.

Logicna posledica zgoraj opisane situacije je, jasno, ta, da vedno, VEDNO, nastane problem, ko se clovek zeli pririniti skozi mnozico do vrat. Neka starejsa gospa je bila tako malenkost prepozna in voznik je vrata ze zaprl. S sibkim glasom je zavpila "puerta", ampak avtobus je ze pricel speljevati. Medtem, ko bi v enaki situaciji ljubljanski potniki samo strmeli predse ali v svoje torbe in v si v svoji ignoranci mislili 'eh, se bo pa malce sprehodila', je v Sevilli glas povzdignilo priblizno 64.9% preostalih potnikov in gospa je tako srecno in zadovoljno odstopicljala svojim opravkom naproti.

Tako. Vse lepo in prav. Fajn je kdaj spoznat se kaj drugega, novega. Bolj cenis tisto, kar imas doma.