torek, 24. maj 2011

Čufti!

Tudi če so morda čufte, meni so bolj všeč pod imenom čufti. Zadnje čase je to moja najljubša jed. Zaradi dveh razlogov - ker sem res sita purana in piščanca s solato in ker čufte naredim res dobro.

In zato sem se odločila da z vami delim recept za košček nebes.

V bistvu se moram pohvalit - šla sem na eno izmed kuharskih strani in pregledovala recepte za čufte ampak nekako mi nobene ni prav dobro sedel v srce. Zato sem (ko sem dojela neke osnove) zadevo in sestavine vzela v svoje roke in nastal je ta recept (ki ga imam za svojo iznajdbo, čeprav se zavedam, da je prav mogoče, da je že nekje zapisan).

Najprej si pripravimo naslednje dobrote - čebulo, česen, peteršilj, čemaž. Vse fino sesekljamo, segrejemo ponev, kanemo malo olja, počakamo da se segreje, prepražimo čebulo, dodamo česen, čemaž in peteršilj (ne nujno v tem vrstnem redu). Ko je zadeva končana oziroma prepražena in lepo diši (to je glavni faktor po katerem spoznamo, da je v redu) jo odstavimo z ognja in počakamo, da se malo ohladi.
Medtem v plastično posodo damo - 500 g mletega mesa, eno jajce ter zgoraj omenjene sestavine. Z rokami zabredemo in mešamo ter postopoma dodajmo drobtine. Tu je potrebno imeti malo občutka - ko stvar ni več zelo lepljiva in ko je kompaktna, potem je okej. Na oko bi rekla da potrebujemo dve pesti drobtin. Medtem lahko v posodo že damo paradižnikovo mezgo. Jaz jo kupim v Eurospinu, povsem preprosta, paradižnik in sol, v stekleni steklenici za 59c. Baje brez konzervansov. Ne vem točno, koliko je količina, tam nekje pol litra zagotovo. Dodamo še malo vode, soli in origana. Vse to premešamo in počakamo, da zavre, potem pa v to omako polagamo čufte oziroma kroglice. Velikost je odvisna od vaših želja in okusa. Iz te količine pride čuftov za pribl. 4 ljudi. Kroglice kuhamo v rahlo brbutajoči se omaki da se kuhajo najmanj pol ure. Vmes jih malo obrnemo oz. pretresemo posodo.

Stvar je res okusna. Meni so najboljše še sveže - ker so res mehke in njama.

Fotka, ravno toliko, da je:

In potem ...

... se kar naenkrat na nebu znajde črn oblak. Kako in kdaj je priplaval nad mene - ne vem. In izpljune tiste svoje velike, debele, sočne kaplje, ki bodo ovlažile razbeljeno cesto. Pogledam na balkon in vdihnem - tisti dobro znani zadušljivi vonj, ki nastane ob stiku kaplje in vročine ...

Je že konec, zapiha rahel vetrič, ki le za minutko odpihne vročino, ki se je nabirala cel dan.

Ki se je nabirala, ko sem odspala siesto. Ignorirala neznano številko. Se drugič pogumno javila. In pogum se je obrestoval!

In tako sedaj sedim in se pravzaprav ne oziram dosti, kaj se dogaja zunaj. Pobrisala sem prah z mize in omare in sedaj sem mirna ...

................................................................................
Add 22:49 - ko se že ravno bliska in me je malce strah: http://youtu.be/DM2177pHMT0
Najboljše odkritje dneva! poleg serije Modern Family ...

ponedeljek, 23. maj 2011

Tak tipičen ponedeljek ...

... en smotan dan, ko se mi nič ne da in potem sem nesrečna, ker mi je dolgčas, ampak še vedno se mi nič ne da in je vse skupaj en tak butast začaran krog. Nimam reda, načrta. Nimam organiziranih reči. Nič oprijemljivega in nujnega za početi za faks in potem pač bluzim. In ker bluzim kar se tiče dela, potem to potegne še bluzenje s hrano. Danes sem uvedla pravilo - do 12ih jej kar hočeš, potem pa samo še zelenjavo. Hecno, včasih bi bilo ravno obratno - dopoldne sadje, potem pa kar hočeš. Ampak mogoče je današnji način boljši. Glede na dva kosa pehtranove potice, kruh z nutelo in kos ledene torte bom sita za cel dan. Bomo videli.

V bistvu je hecno - prejšnji teden sem imela veliko dela in sem en dan prav tako zabluzila, ker sem najprej zabluzila s hrano. Danes sem zabluzila s hrano zato, ker nimam dela. Ta dva pojma sta očitno nekako povezana. In resno se moram naučiti, da ne pojem vsega, kar mi v določenem momentu pade na pamet. Halo no. Sem očitno postala taka, da moram imeti vse točno pod nadzorom. In potem gledam Cougar Town in Jules kako liže čokolado tri sekunde in potem jo izpljune ven in kako je vsakič solato in kako nasploh vsi v serijah (če sploh kaj) jejo samo solate in za zajtrk sadje. Ni čudno, da so vsi tako lepi in suhi.

Pa saj nima veze kakšen izgledaš. Jaz sem itak prepričana, da vsak posameznik vidi nekoga povsem drugače. Vaj jaz osebno strmim k cilju dobrega počutja. Ampak kar nekako me te sladkarije zvlečejo nazaj in potem me ta sladkoba v ustih ubija ker mi naredi tak grozen okus.

Mogoče bi morala k anonimnim čokoholikom. Ali pa si najti službo. Da bi bila super busy. Ali pa ne vem kaj. Si zalepiti usta. Ampak hej, prej ko bom doma pojedla vse sladkarije, prej jih bo zmanjkalo, hehe. Potem bom pa res lahko brez sladkarij ...

Grem si poiskat nekaj za delati ...

nedelja, 22. maj 2011

Toliko ...

... kuhanja in pečenja in pospravljanja in ... utrujena sem.

Še dobro, da jutri pričnem s pisanjem zadnje seminarske naloge. Prva faza te naloge je da pogledam dva filma. Ha, a je lahko stvar še bolj kul?

In sploh ne bom ne jedla ne kuhala. Dovolj imam za nekaj časa.

ponedeljek, 16. maj 2011

Živo rdeče ...

... rože vabljivo dehte
med trnjem, ki prebada
slavcu srce.
Še Muro bi preplaval,
zatajil bi ime,
zaril bi se kot klop
v tvoje srce.

nedelja, 15. maj 2011

Čokoladna nebesa

V bistvu se temu uradno reče čokoladni sufle, ali bojda kipnik. Ja, saj nekako kipi, ampak vseeno, moje ljubkovalno poimenovanje tega koščka nebes je kar čokoladna nebesa.

Recept v originalni izvedbi veleva uporabo 8 jajc, ampak jaz sem do sedaj vedno delala samo iz dueta jajc, ker sva v teh nebesih uživala tudi samo dva. In glede na to, da se na čokoladni sufle čaka, in ne obratno, je za 8 jajc potrebno imeti kar u la la gostov. Tako da jaz bom napisala moj recept za dva, pa pomnožote, tako kot sem jaz zdelila.

Dve jajci ubijemo v posodico in ju skupaj z 25 g sladkorja dodobra zmešamo. Stehtamo 20 g moke in jo lepo previdno in počasi vmešamo v zmes. 75 g čokolade in 75 g masla damo v posodico in bodisi stopimo nad soparo ali pa zaupamo mikrovalovni pečici, da to naredi namesto nas. Sama sem vedno mislila, da se mi pa čokolada v mikrovalovni pečici že ne more zažgati, a sem se zmotila. Tako da počasi, po 30 sekund, pa vmes premešajte, pa bo krasno.
Potem pa stopljeno čokolado z maslom najprej malo ohladimo in nato zelo zelo počasi vmešamo z mešalcem k jajcem in sladkorju in moki. Nastane taka tekoča slastna zadeva, ki bi jo človek jedel kar surovo.

V bistvu razumem, zakaj sufle velja za eno izmed težjih sladic za pripravit - tu namreč ni prostora za dat pečt in malo pohajkovat naokoli. O ne, potrebno je pazljivo spremljati, kako nebesa rastejo in se širijo v pečici in potem v pravem trenutku vzeti ven.

Okej, prehitevam se. Ko je zmes končana, si pripravimo skodelice. V bistvu je stvar taka - fora čokoladnega sufleja je v tem, da je znotraj tekoč. Torej mora na hitro se spečt od zunaj, notri pa ostane svež. Torej že prej segrejemo pečico na pribl. 200°C in pripravimo skodelice, ki jih namočimo v vročo vodo, da se segrejejo (da ne bo dragoceni čas v pečici najprej namenjen segrevanju skodelic samih). Ko je pečica vroča in skodelice tople, šele potem vlijemo zmes v njih.

Skodelice naj bi izgledale nekako takole:
Jaz imam malce drugačne, ampak nima veze. Nalijemo zmes, ne povsem do vrha. Zmesi pride za dve zelo veliki ali pa za tri male skodelice.

No in potem se začne tisti del, kjer delamo malce po občutku. Tam nekje sedem minut je potrebnih, da se nebesa ustvarijo. Ko zadeva v okviru sedmih minut fino naraste, potem je to to. Če v tem času še ne naraste (vsaj za tretjino), potem počakajte še malo. Ampak ne dlje kot 10 minut.

Sploh pa, vaja dela mojstra, v smeti itak ne mečemo, ni vrag, da vam po parih poizkusih ne uspe.

Pa še moja nebesa:


Zdaj mi ga jemo kar iz skodelice - nekateri se pomatrajo in ga zbezajo ven, pa na krožniček, ampak potem je večja šansa, da se pretga in delno uniči, ker je potem tista neverjetna zabava, ko predreš in prideš do tekoče sredice, zamujena ...

Včasih ...

... je bolje, da poješ tisto čokolado ali kos torte več.

Bolje to, kot pa da po tleh vržeš puzzle. Ki si jih sestavljal 14 dni. Tisoč koščkov.

Stvar je taka, da se zadnje čase malo lovim. Okoli faksa, okoli hrane, okoli vsakodnevnih načrtov in reda. Edina stvar, ki mi je kolikor toliko uspevala, je bila sestavljanka. Ja, to je nekako moj nov hobi. Ki me v bistvu blazno pomirja in ponuja tišino za misli. No, za začetek sem si kupila sestavljanko z motivom Avatarja, 1000 koščkov. 50 x 70 cm. Sestavljala sem jo zunaj na terasi na soncu, v dnevni sobi med kraljevo poroko, ob deževnih dneh na kuhinjski mizi. Zadnji teden je bilo uporabno samo pol jedilne mize - druga polovica je bila za moje puzzle.

In potem mi včeraj končno uspe. Sploh zadnja tretjina je bila noro težka in kar nekaj časa je trajalo, da mi je uspelo. Vsa sem bila vesela. Ponosna. In sva šla popoldne z Mucom v Bauhaus po okvir. Oziroma nekaj, kar bi sestavljanko držalo pri miru. Na varnem.

Kupila sem eno tako zadevo, ki je sestavljena iz podlage, potem pa se da čez sliko steklo in potem se ti dve plasti skupaj zapne z zaponkami. Z Mucom sva previdno preložila sestavljanko iz ene podlage na drugo, položila čez šipo in zapela vse zaponke. Uspelo mi je! In potem ugotovim, da sva jo narobe obrnila. Da je bila zaponka na spodnji strani slike. In je bilo treba zadevo še enkrat odmontirati. Žal se je pravljica tu končala - šipo sem prijela preveč na robu in zlomila se je ... sestavljanka je bila cela ampak ... projekt je bil zlomljen. Res mi je bilo hudo. Nekako je bilo vse uničeno. Čeprav pravzaprav nič ni bilo uničeno. In zgodil se je en hip in ...

... sestavljanko sem vrgla čez mizo. Na tla. Večji del se je razletel, nekaj je ostalo celega. Odhitim v sobo, planem v jok. Opazim, da je Muc prižgal luč in pričel nazaj sestavljati, kar se je sestaviti dalo. In sem pomislila - ne, zakaj bi on sedaj sedel na umazanih tleh kuhinje in sestavljal nekaj, kar sem jaz uničila? Prišla sem nazaj, vsa objokana, ker mi je bilo res hudo - zaradi moje neumnosti in zaradi tega, ker sem uničila nekaj, za kar sem se res trudila. Z roko sem razstavila še tiste dele, ki so bili sestavljeni, vse skupaj zložila v škatlo in odnesla na stopnice.

Počasi sem se pomirila in nekako sprijaznila, da bo že še čas za sestavljanko. Poleti jo bom sestavila znova. Čeprav mi je hudo, ker bom morala eno stvar začeti od začetka. Ampak sem dojela bistvo vsega skupaj - da nekaj začeti od začetka ni preprosto. Zahteva veliko truda in bolečine. In zato se sedaj trudim za tiste reči, ki so še v nastajanju, da jih dokončam in spravim na varno, da mi ne bo treba še enkrat znova ...

Sestavljanka je konec koncev le sestavljanka, jo bom že še sestavila.

sreda, 11. maj 2011

Saj veš ...

... tisti občutek, ko si zaljubljen v eno pesem, ki jo lahko na replay poslušaš ure in ure in vsakič znova te ponese v en nov svet in ti zašibi kolena. Ja, je zaljubljenost, ki se bo, ne glede na to, koliko se upiram, sčasoma ohladila. Potem bo nastala samo še čista ljubezen ...


The dog days are over
The dog days are done
The horses are coming
So you better run

Run fast for your mother, run fast for your father
Run for your children, for your sisters and brothers
Leave all your love and your longing behind
You cant carry it with you if you want to survive ...


 

torek, 10. maj 2011

Danes ...

... je bilo morda malo bolje. Sem po treh dneh jedla normalno kosilo (med drugim tudi solato s paradižnikom, za ta dosežek bi lahko prejela posebno priznanje - ni mi namreč hujšega, kot jesti tistih par zadnjih listkov solate, namočenih v kisu, bljak), ki je vsebovalo kar nekaj zelenjave. Rižota z bučko in melancanom. Malo sem morda zafrknila edino z maroškimi začimbami, ni mi preveč pasalo. In premalo sem solila.

Zaradi vseh teh mini komplikacij in seveda vseprisotnega PMS-ja kosilna izkušnja ni bila popolna. Saj veste, ko človek s čim ni zadovoljen mora to nezadovoljstvo nadoknaditi drugje. Jaz sem to nezadovoljstvo pridno nadoknadljala (kakšen je nedovšna oblika glagola nadoknaditi?) celo popoldne. Krekerji z nutelo, kos sacher torte (ki je bila sicer namenjena Mucu ...), bela čokolada, Milka z marcipanom ... ma ni da ni. Res sem v zadnjih treh dneh pojedla toliko hrane, da bi lahko nafotrali pol Arfike. Kaj čmo, saj bo kmalu četrtek in ta saga se bo končala, potem bom pojedla na dan samo tri jabolka in sfiniširala seminarsko. Ja, kronično žretje in kronična lenoba.

Zdaj pa Evrosong, ha!

[In res bi pasal kakšen čips ... še dobro, da ga ni doma :D]

ponedeljek, 09. maj 2011

Zadnja dva dni ...

... sta bila katastrofalna. Hrane v nenormalnih količinah, v nenormalnem vrstnem redu, pravzaprav brez vsakršnega reda. Samo ena zlobna sila je lahko na delu - PMS! Naj reče dr. Šterk kar hoče, bojda itak ne obstaja, ampak jaz mu ne morem ubežati. PMS kot zlobna sila narave, ali pa kot zloben mehanizem v moji glavi, ki pač izkorišča teh prekrasnih/groznih tri dni. V bistvu je hecno - po eni strani mlatim vse kar vidim, po drugi strani mi je slabo in si ne želim ničesar več.

Kakorkoli, še vedno sem dobra v ekspresnem pospravljanju kuhinje, še vedno sem sposbna speči tortico iz ničesar v pol ure in še vedno sem sposobna prepričanja, da če spijem dovolj vode, bo le ta odplaknila vso nesnago, ki sem jo danes pojedla.

Jutri jem bučke, solato in paradižnik. Ker imam teh tri reči poln hladilnik in res nočem, da mi vse segnije. Kdo bo potem pol to čistil?!

torek, 03. maj 2011

Baje ...

... ljudje čekirajo moj blog, mene pa nikjer. Saj ne, da bi kam šla. Dejstvo je samo to, da počitnice in prazniki spremenijo ritem živeljenja. Hej, če je cel dan vse zaprto se definitivno ne moram obnašati, kot da ni. Ne maram praznikov. Ker potem si pod pritiskom - okej, je praznik, torej lahko počivam. In potem naslednja stopnja - cel dan počivam, kaj naj sedaj? In ti je dolgčas in si sit samega sebe in ljudi okoli tebe in potem si tečen. Na srečo se letos ta scenarij ni realiziral, sem se pa z vsemi štirimi upirala in praskala, da je temu tako. Tako zelo sem se upirala in bila zaposlena s tem kolikor-toliko-zdravim preživljenjem praznikov, da sploh nisem imela časa pisati blog. In seminarsko. V bistvu sploh nisem pisala.

Na srečo je pred nam daljše zaporedje delovnih dni, ko reči potekajo normalno, ko človek lahko gre v knjižnico in ko lahko opravi določene reči. In ko lahko piše blog.

Toliko za dobro jutro.