petek, 30. november 2012

Gre Tina v trgovino ...

... in človek bi si mislil, da bom v treh mesecih dodobra spoznala Sevillo in precej učinkovito navigirala po njenih avenidah in uličicah. No, danes sem se odpravila v Lidl. Le-teh je po Sevilli kar nekaj, meni najbližji pa na ulici Maria Auxiliadora. To je sicer precej pomembna, velika in opazna ulica, del notranje obvoznice, problem pa nastane v tem, da jaz stanujem v centru, torej znotraj te obvoznice, kjer pa so ulice precej naključno postavljene in razpršene in je včasih to, kako priti od točke A do točke B po najkrajši možni poti, še kako velik izziv (po poznani poti do glave ulice, torej do obvoznice, se mi pa niti slučajno ne da, saj je pot približno petinosemdesetkrat daljša, ane). V ta nesrečni Lidl sem se enkrat že odpravila, bilo je podnevi, precej dobro sem si ogledala zemljevid in suvereno stopala po ulicah. Ko sem po kar nekaj časa hoje (do cilja naj bi sicer potrebovala 15 minut) in nešteto nepoznanih ulicah končno prišla na poznano mesto, sem ugotovila, da sem še kar precej daleč od cilja in da sem večino časa hodila v nepoznano smer. Ampak sem vklopila svojo orientacijo in uspešno prišla do cilja.

Danes, no, danes pa je moja orientacija popolnoma zatajila. Zopet sem si ogledala zemljevid. Predvidena pot je bila sledeča:


Vse lepo in prav in pogumno se podam na pot. Kot vidimo, je začetek poti vse do ulice Castellar precej preprost, saj mi je ulica Feria dobro poznana. Pogumno stopam po ulici Castellar, potem pa ... samo še hodim in hodim in polno je nekih cerkva in zanašam se na mojo orientacijo in kar naenkrat zopet vidim napis Calle Feria. Khm, pomislim, kako je to možno?, ali sta morda dve ulici z imenom Feria v Sevilli? Pogledam in vidim, da je to moja ulica Feria. Če pogledamo na zemljevidu, sem hodila precej v krogu in se znašla tule:


Ker je bilo že temno, jaz pa zbegana kot kura in povsem razočarana nad mojo orientacijo se obrnem in grem po najbližji poti do notranje obvoznice, pa četudi je že deževalo, jaz pa brez dežnika. Razmišljam o tem, kako se tudi najboljšim zgodi kdaj kaj tako smešnega, ko srečam Gejtaljana. Pozdravi me in me vpraša, kam sem namenjena. Eh, samo malo se sprehajam, odvrnem. Niti pod razno ne mislim priznati, da sem se izgubila, kaj šele vprašati za napotke, hjao.

V glavnem. Uspešno pridem do Lidla, nakupim in se odpravim proti domu. Domov bo šlo pa lažje, si mislim, enkrat sem že šla in se celo ne izgubila, tako da ni panike. Hodim in hodim in moja orientacija je na vrhuncu samozavesti, nakar se znajdem pri bencinski črpalki. O ja, prav dobro se spomnim ene bencinske črpalke v bližini mojega doma. To je tista, ki je v resnici precej oddaljena od mojega doma. Najhuje pa je to, da je samo par minut stran od Lidla, jaz pa sem hodila že kakšnih 10 minut. Moja pot je šla približno takole (vsaj tako se mi zdi, prepričana pa nisem) in niti najmanj mi ni jasno, kako sem uspela tako zabluziti:


Domov sem se potem spet vrnila po notranji obvoznici in ulici Feria. V resnici sem naredila kar lep, pa tudi precej velik krog. Tista veličina se začne poznat še posebej s petimi kilami krompirja v eni roki in parimi litri mleka, jogurta in drugih prčkarij v drugi roki. Vse bolečine sem blažila s čokolado, vsaj to. Pa tudi dež me je prav simpatično namočil.

Nikoli ne bom pogruntala teh uličic. Pa saj se mi jih za ta slaba dva meseca mogoče niti ne splača?, ane.

torek, 27. november 2012

Sediva na mrzli skali, ...

... nekje na nebu luna, okoli naju pa samo zvok morja in vetra in teme. Prvi septembrski vikend in kljub neznansko vročemu in dolgemu poletju pozna ura prinaša hlad. Ti na moji levi, tesno ob meni, z dotiki, ki vsakič znova vzvalovijo in po mojem telesu poženejo vojsko nevidnih bitij, ki s svojimi krempeljci zarežejo nekam globoko v notranjost in spomin. Ti, tesno ob meni, v trenutku, ki se v moji sistematični organizaciji lastnega obstoja kvalificira pod ... neznanko. Sama sebi ... nož v hrbet.

Tvoja roka v moji roki. Moja roka v tvoji roki. Uživam v brezskrbnosti pomanjkanja definicije. Uživam v odkrivanju novih dotikov in učinkov, ki jih imajo in imaš name, čeprav je vse en velik ne vem, ki mi povzroča celo serijo dvomov in vprašanj in nezmožnosti definiranja.

Samo sedim. Tesno zraven tebe, na skali, mimo katere sem šla že tolikokrat v zadnjih desetih letih. Mimo skale, za katero si nisem nikoli mislila, da bo lahko prizorišče dogajanja tega vetrovnega večera prvega septembrskega vikenda, čeprav vedno potihem upala. Malce jezna, ker je družba v mene uspešno vstavila to neizmerno željo po bližini in občutek popolne nemoči in nezmožnosti obstoja, ko je ni. Bližine. Po drugi strani presenečena, ker prebujaš občutke, za katere sem vedno mislila, da obstajajo samo v romantičnih filmih in literaturi.

In potem sva odšla, ker je bilo res mrzlo, čeprav je bil to komaj prvi septembrski vikend izjemno dolgega in vročega poletja in po vsej kmečki logiki na tem svetu ne bi smelo biti tako hladno. Ampak včasih se življenje malce poigra z logiko in tudi zadnje čase v Sevilli precej dežuje in je mrzlo, čeravno je to najtoplejši kraj Španije in če sem se letos česarkoli naučila je to vsekakor to.

Človek obrača, življenje obrne. Še zamislit si ne moreš, zares kako zelo.

sobota, 24. november 2012

Draga Tina ...

... letos si za Božička, Miklavža, Dedka mraza, Svete tri kralje ali pa celo Velikonočnega zajčka pokloni malce zaupanja vase. 

Ker v resnici je izvor vseh mojih težav ravno ta preddispozicija, ki se je po ne vem kakšnem naključju znašla nekje globoko v meni, da mi itak ne bo uspelo. Prehitro obupam in nisem vztrajna in ne zaupam vase. 

Tko. Problem identificiran, kako naj ga rešim se mi pa tut sanja ne.

Z idejami na plan.

Pretty please?

torek, 20. november 2012

Pride pes iz trgovine, ...

... suvereno zakoraka čez cesto in zagleda mene. Hitim na faks, spet, ceprav se vsako jutro zbudim okoli osmih, pol devetih, in imam casa vec kot dovolj. Ob osmih v Spaniji je zgodaj. Najbolj zgodnje trgovine se odprejo ob devetih in upostevajoc, da se najbolj zgodnja crnuska trgovina (Drekator, kaj pa drugega) odpre ob sedmih, se po slovenskem casu torej zbujam ze ob sestih. Recimo.

Ampak vedno se kaj zakomplicira in zato hitim na predavanje - hitro hodim, postane mi vroce, pogledujem na uro in potem me se cevelj ozuli.

Glede na to, kako lenobno in nepretresljivo je trenutno moje zivljenje, zivim pod izjemno nevarno kolicino stresa. Najhujse je to, da si prav vsega na glavo nakopljem popolnoma sama. Z zgoraj opisanim hitenjem, ali pa s strahopetnostjo, ko si kar ne upam in ne upam pristopiti do profesorja in ga vprasati, kaj tocno moram narediti za seminarsko nalogo in katera literatura pride v postev za izpit. Ne vem, zakaj sem taka in tudi sanja se mi ne, cesa se v resnici sploh bojim! Kaj je narobe z mano? Ta nezmoznost definiranja problema mi otezuje to, da bi ga resila. Hudica.

Pa resitev je v bistvu preprosta. Samo cakati moram na trenutek, ko bom sama sebi s to svojo neodlocnostjo in jajcanjem sla tako zelo na zivce, da bom nenazadnje koncno le storila to, kar se ze ves ta cas trudim.

Povrsinski problemi s hudo enostavno resitvijo, pa za njih porabim toliko casa, energije in besed.

Pride pes iz trgovine in suvereno zakoraka cez cesto in prav nic ga ne briga, kaj se dogaja okoli njega, on zivi svoje zivljenje in ima svoj cilj. In zagotovo ni opazil mene, ker psi vidijo povsem drugacne stvari. Pa saj niti vidijo ne dobro. Vonjajo. Cela goscava vonjav, tistih najbolj poznanih, po katerih se orientirajo, in tistih nepoznanih, misterioznih, ki so tako zelo privlacne, da desna naenkrat postane leva in domov iznenada postane malce kasneje.

Bo pa fino, ker cez slabih sest ur koncno pridem domov in bo spet malce bolj tiho ter umirjeno in se mi ob polnoci za vratom ne bo drla cela creda italijanov.

Naj bo ze enkrat december.

sobota, 17. november 2012

Največji čar kuharije ...

... (pa s tem ne mislim pekarije oz. kakršnega koli drugačnega ustvarjanja sladkih dobrot) je ta, da sestavine in njih količine ne zahtevajo takšne natančnosti in preciznosti, kot njihove sladke sestrične. Ampak kje se zgodba sploh začne? Nekega dne v Lidlu z njihovo super ponudbo kuharskih knjig za 3 €. In tako se je v mojih rokah znašla ravno prav obsežna knjiga zelo priročnega formata, ki sliši na naslov Tapas. En dober mesec je knjiga zorela na nočni omarici, potem pa smo se nekega dne z mojimi nemškimi prijateljicami odločile, da lačne želodčke potešimo s kakšno dobroto. Ali tremi. In tako so nastale sledeče precej tradicionalne španske jedi, slikovni material pa je zaradi lakote hujše stopnje tokrat še predvsem slab ...

Tortilla de patatas. Krompirjeva tortilja.
Precej slavna, predvsem pa neznansko dobra zadeva. Nekega dne sem se med sprehajanjem v naključni trgovini z gospodinjskimi pripomočki srečala s precej majhno ponvico, premera cca. 7 cm. Mislila sem si, le zakaj hudiča bi kdorkoli kupil tako majhno ponvico?! No, sedaj, ko sem uspešno prestala krst in sama imela priložnost narediti krompirjevo tortiljo, mi je jasno, zakaj. Najmanjša ponev, ki jo ima večina ljudi doma, meri, kaj pa vem, tam nekih 20 cm v premer, kaj ne? In taka ponev zahteva, beri in se čudi, približno 5 krompirjev in 5 jajc. Pa še eno čebulo za v spremstvo. In potem seveda tudi nahrani najmanj toliko lačnih jedcev. 


Priprava je v resnici precej preprosta, a za slovensko kuharijo morda malce nekonvencionalna. Stvar je namreč taka, da je mene moja mama učila, da se mora krompir vedno ocvreti v zelo vročem olju, zato da se speče hitro in ne vpija preveč olja po nepotrebnem. Tule pa je postopek ravno obraten. Krompir narežemo na rezinice (ne preveč debele), prav tako čebulo, in vse skupaj damo v večjo ponev. Prelijemo z oljem, tako da sta krompir in čebula prekrita. Praviloma naj bi se uporabilo olivno olje, a tudi sončnično ne bo povzročilo hujše svetovne tragedije. In potem se to na srednjem (raje malo manj srednjem kot prevelikem srednjem) olju cmari, dokler ni krompir kuhan/pečen, vmes pa malce premeša, da se slučajno ne prismodi. Cilj je ta, da krompir ni tako zlato zapečen, kot pri klasičnem ocvrtem krompirčku. Po tem, ko je pečen, se ga namreč (seveda skupaj s čebulo) premesti v cedilo, da odvečno olje odteče. Potem krompir prestavimo v posodo in ga malo premešamo, tako, da se malce spešta, ampak ne povsem. V drugi posodi stepemo 5 jajc, jih solimo, dodamo še malo popra, in jih prelijemo h krompirju. Pazimo edino na temperaturo, da krompir ni preveč vroč in da jajca slučajno ne zakrknejo. Vse skupaj premešamo in nastane taka hecna krompirjeva masa z jajci. Naoljimo ponev, počakamo, da je vroča, in vanjo zlijemo maso. Počakamo 5 minut, nato pa nastopi, vsaj zame osebno, najtežji del. Ponev odmaknemo s štedilnika, jo prekrijemo s krožnikom (predlagam malce večjega, kot je sama ponev), in pogumno obrnemo tortiljo, tako da pristane na krožniku, ponev pa je prazna. Nato jo stresemo s krožnika v ponev in pečemo še kakšne 3 minute. Ker verjamem, da tale opis za marsikoga ni dovolj, predlagam uporabo Youtuba. Resno. 

V glavnem ... zadeva je dobra, zelo dobra. Mislim, da bo tole letos božična večerja, ha!

Pollo con tomate. Piščanec s paradižnikom.
Piščančja verzija sicer meni precej ljubšega carne con tomate, ki kot glavno sestavino pod žaromete postavi teletino. Tule so glavna zvezda pol kile piščančjih prsi, ki jih narežemo na koščke. Take fletne koščke, ki pa naj le ne bodo premajhni. Narezane koščke mariniramo v olivnem olju, soli in popru, nato pa jih popečemo na vroči ponvi. Ko so zapečeni, jih prestavimo na krožnik, in v isti ponvi pripravimo omako. Eno konzervo paradižnikove mezge zvrnemo v ponev in ji dodamo dva sesekljana stroka česna. Lahko smo pa kot Nigella (ki me, mimogrede, v zadnjih dneh precej zaposljuje s svojimi oddajami in foodpornom, ampak kaj več o tem kdaj drugič) in česen v paradižnik kar naribamo. Na močnem ognju malce popražimo, dodamo en pljunek rdečega vina, še malo posolimo, popopramo, dodamo origano ali kakšno drugo najljubšo zel, in dobro prevremo. Nato v omako dodamo koščke piščanca in na srednjem ognju vse skupaj kuhamo še kakšnih 10 min, da se piščanec navzame okusa paradižnika in vice versa


Empanadillas de verdura. Žepki z zelenjavo.
Na koščke narežemo sledečo zelenjavo: paradižnik, zeleno papriko, čebulo. Posolimo in prepražimo oziroma potenstamo na olivnem olju. Medtem razvaljamo listnato testo in izrežemo kroge premera prib. 12 cm. Najlažje je uporabiti kozarec ali kakšno drugo skodelico. Na vsak krog v sredino damo zelenjavo, nato pa robove zlepimo skupaj - pomagamo si z vodo. Žepke premažemo z jajcem in pečemo na 180° približno 10 - 15 minut oziroma toliko, dokler niso zlato zapečeni. (Zahvaljujoč pečici s karakterjem, so bili naši malce bolj temne narave ...)


In na koncu ostane samo še ...

... tole.

petek, 09. november 2012

Hoja ...

... in z njo povezani problemi.

Odkar rezidiram na jugu Španije, dnevno prehodim kar precejšnjo količino kilometrov. Vsak dan najmanj dobre štiri oziroma slabih pet, če smo natančni. Med tednom hodim na faks, čez vikend pa se podam na sprehod ob reki ali po opravkih. Danes, ko imam sicer predavanj prost dan, sem se tako odpravila na povsem drug konec mesta na dodatni tečaj španščine, do tja pa sem potrebovala kar eno uro hoje v eno smer - vsega skupaj torej, ob predpostavki, da se premikam s približno hitrostjo petih kilometrov na uro, prekrasnih 10 kilometrov. Časa za razmišljanje s kvalitetno glasbo v ušesih imam torej več kot dovolj, in tako se mi je danes nekje na ulici Sierpes porodila krasna ideja, o čem bo danes tekla beseda. 

  • Čevlji. Prvi problem, ki se pojavi ob dvomestnem številu prehojenih kilometrov na teden. Stvar je namreč taka, da niti pri najboljši volji najljubši in najudobnejši čevlji ne bodo več dni zapored pridno počivali na nožicah in bili lepo tiho. Vsaj jaz nimam take sreče. S tistimi tremi jesenskimi in dvema poletnima paroma (tedva sta itak že izven obtoka, plus en jesenki par so tekaške superge, s temi pa ravno ne grem na faks) je torej organizacija na višku, saj mora obutev krožiti in tako vsak dan po malem žuli samo na enem delu podplata. Situacija je podobna tisti v fitnesu - v ponedeljek treniraš trebušne, v torek nožne, v sredo spet kakšne druge mišice ... Smo vsi dojeli, kaj je ključni problem? Čevlji = žulji. Gremo dalje.
  • Hlače. Vsem tistim dekletom, ki se med nogami ravno ne ponašajo z več kvadratnih centimetrov praznega prostora, ki bi se ga dalo zapolniti s shranjevanjem različnih predmetov, na primer, ne vem, radirk in svinčnikov, je najverjetneje precej dobro poznan klasičen problem znucanih hlač med nogami. Tkanina se pač drgne in tako je čedalje tanjša in tanjša in tanjša, dokler se ne vzpostavi sistem naravne ventilacije. Tudi ta pojav kliče po določenem vsakodnevnem premisleku, sploh pa po precej presodni izbiri. Še vedno pa žalujem za mojimi najljubšimi poletnimi bež hlačami ... nikoli vas ne bom pozabila.
  • Puloverji. Ob tako prijetnih temperaturah, ki končno dovoljujejo nošnjo mojega najljubšega kosa oblačila, je naslednja situacija naravnost tragična. Namreč: ko se tako odpravim na sprehod ali dva in si čez ramo oprtam eno izmed dveh mojih torb, ta nesrečna torba ob premikanju prav fino drgne moj pulover, ki se posledično zmucka. Tragično, prav zares tragično. Če vzamemo v zakup vse tri zgornje elemente, je vsakodnevno oblačenje precejšnji izziv. Treba je izbrati čevlje, na njih skombinirati hlače in še pulover in prav z lahkoto se mi zmeša. Zaenkrat se še držim, ampak ne vem, kako dolgo bom še vztrajala ...
  • In nenazadnje ... Ljudje. Sprehod čez eno izmed dveh glavnih nakupovalnih ulic v Sevilli na petkov/sobotni večer je definicija tega, kako človek po hitrem postopku pristane na najbližjem oddelku psihiatrične klinike. V turističnem vodiču po Sevilli piše, da se da na španskih ulicah za volanom izkusiti pravo adrenalinsko vožnjo. Očitno se avtorji še nikoli niso sprehodili po ulici Sierpes. Ljudje hodijo približno še enkrat počasneje kot znaša moj normalni tempo, sploh pa so izjemno nepredviljivi. Nenadno zaustavljanje, zavijanje v ulice in podobne traparije poženejo kri po telesu. Dokončno pa se pulz povzpne v višave ob srečanju s kom, ki ima oči, namesto na ulici, na telefonu. Bolj kot se umikam v levo/desno, bolj gre ta zmedeni osebek v isto smer. Precej nevarno. 
V glavnem. Tako. Če pridem domov živa in vsaj približno spodobno oblečena, bo še kar okej.

četrtek, 08. november 2012

Še preden se je en prav specifičen ...

... Boeing 737-800 dotaknil steze letališča v Sevilli in me za nadaljnih 10 dni (in še nekaj drobiža) precej osrečil, sem naredila načrte, kaj vse bova jedla. Ker se cenovno najbolj splača prehranjevanje doma, sem že tuhtala, kako bova tri ure cmarila carne con tomate in mojstrsko obračala tortillo de patatas. No, stvari niso šle ravno po načrtu ...

Kaj se je namreč zgodilo. Že v nedeljo sva bila povabljena na kosilo k moji nadomestni španski družini, kjer se je mama že dopoldne zaprla v kuhinjo in pričela z ustvarjanjem vseh največjih andaluzijskih sprecialitet. Kroketi, krompirjeva tortilja, empanadas ... ma kaj bi naštevala, gremo raje k dokazom.

Piščančki, marinirani v začimbah in limoni ter spanirani v jajcu in drobtinah


Kroketi

Oh, neka odlična teletina v omakici

Jajca in koščki jamona - za postresit v gazpacho

Tortilla de patatas
V ponedeljek in torek nama je celo uspelo jesti doma, v sredo se je pa začel razvrat. Danes sem stopila na tehtnico in glede na to, kako zelo sva bila pridna, je to, kar se je izpisalo, pravi mali čudež. Res pa je, da sva kar precej vsak dan tudi prehodila. 

Stvar je namreč taka, da so meni že ne vem koliko časa nazaj na eni izmed glavnih ulic Seville v roke poturili neko majhno knjižico s kupončki za popuste. Za popuste za hrano v eni prav posebni restavraciji. V restavraciji, ki niti ni restavracija. In ki po tem, ko jo opustošita dva precej lačna homo sapiensa, izgleda takole:


Sama teh kuponov najverjetneje ne bi izkoristila, ker se mi zdijo ljudje, ki sami obedujejo na javnih mestih (sploh pa v restavracijah s hitro prehrano!), precej nesrečni, osamljeni, žalostni in se mi neznansko smilijo, in ker moj sojedec še nikoli ni uspel preizkusiti Burger Kinga, zakaj pa ne. 

Enkrat proti koncu tedna se je cimra spomnila, da bi nam pripravila večerjo s tipično nemško hrano. To je ena izmed novih aktivnosti, ki jih pričenjamo izvajati. Zadeva je bila okusna, še bolj pa bi teknila, če se dva pujsa že prej ne bi odpravila na pico v Telepizzo ...



... in še pred tem na chocolate con churros. Hudiča, toliko reči sva imela za poiskusiti, časa pa tako malo. Sploh tale sobota je bila hudo naporna in šlo je precej na tesno. Ampak sva potem zmazala tudi tole belo klobaso s sladkim zenfom in krompirjevo solato.


Ob sredah in nedeljah imajo v lokalih 100M odlično ponudbo, ko prodajajo vse za 1 €. 100M je sicer precej priljubljena veriga lokalov, znana po svojih montaditosih. To so ... jebemtiš, težko je razložit, bom raje prešla kar na slikovni material.


V glavnem, taki mali kruhki z različnimi nadevi. Kalamari, mini hot dog, piščanček, svinjski zrezek, krompirjeva tortilja, pa različne omakice, karkoli ti srce poželi. Zraven dobiš še čips. Pivo obvezno.

Ponedeljek je bil športno obarvan. Kaj več o tem kdaj drugič, tokrat pokažem samo, kako fino sva se po vseh napornih podkrepčala:


In v torek sva zaključila tako, kot se spodobi - tapas! Šla sva v en prijeten lokalček, kjer so cene izjemno prijazne in postrežba super (pa še malo jezikovnega tečaja ti ponudijo) in kar je najbolj pomembno - hrana tekne.

Kroketi s pršutom in sirom

Svinjska ribica z viskijem

Svinjski hrbet v gobovi omaki


Da niti ne začnem o skoraj vsakodnevnih tostadah s paradižnikom, mlečnem rižu in sladoledom s čokolado in mandlji. Sedaj se grem pa tudi sama malce podkrepčat, ob vseh teh spominih in slikah, le kdo bi mi lahko zameril?