ponedeljek, 28. marec 2011

Verjeti v čas?

Dnevi hitijo, marec je že skoraj naokoli. En teden dež, drug teden sonce, pa spet dež. Zadovoljstvo, ker lahko poležavam in je moja vest pomirjena, ker ji ni treba iskati takšnih in drugačnih izgovorov, zakaj NE iti na hrib ali ven. In potem cel teden slabe vesti - cel teden sonce, jaz pa še vseeno notri. In zdaj spet dež. Sem mirna.

Čeprav sem danes šla ven. Začutila sem željo po tem, da ne preživim še enega ponedeljka popolnoma v notranjosti in v brezdelju. In res nisem bila ne v notranjosti, ne v brezdelju. Z mami sva šli ven, na sprehod, iskat čemaž. Nebo je bilo težko, a čutila sem sonce, kako je grelo in prav prijetno je bilo. V eni roki dežnik, v drugi povodec za Pesjanarja. In potem, ko sva končno odkrili zaplato čemaža, najhujši dež. Pesjanarja to ni motilo, mene tudi ne, stala sem in čakala, da se opraviva domov.

In brezdelje? Brala sem knjigo. Zakon želje A. Blatnika. Opažam, da redkokdaj berem, da bi odkrila kakšen višji smisel. Berem zgolj in samo zato, da nekaj preberem. Da se mi nekaj zasidra v možgane in je to to. Imam vednost, da sem nekaj prebrala, čeprav se prebranemu ne posvetim na neki višji ravni. Kaj pa vem, morda bi lahko temu rekla lenoba?

Ja, o tem, da čas beži. Je res, da čaz beži ampak v resnici se ne spremeni ničkaj dosti. Jaz kar čakam, da se bo kdaj zgodilo s to mojo kariero komunikologa. Čakam, da me kdo odkrije. Da se komu ponudim. Da mi pade služba nekje z neba. Da bom lahko jaz nekoč rekla, da se je moja kariera začela prav filmsko. Da sem vstopila v pisarno Miše Molk in ji rekla 'Miša poslušaj, jaz bi pa to in to in toliko tega in tega ti imam za ponudit ...' ma ja, dvomim. Ne vem zakaj, mogoče samo premalo verjamem, mogoče imam premalo jajc in mogoče mi ni usojeno.

Dejstvo je, da človek nekako mora uspeti in nekaj narediti. Slej ko prej bom soočena z dejstvom, da sem končala faks, da moram nekje in od nečesa živeti. In se nekako znajti. In je fino in prav razmišljati o opcijah in o tem, kako bodo reči potekale, a kaj, ko pri meni vedno ostane pri razmišljanju. Nimam te žilice, nimam filinga, kam in h komu iti, da mi bo končno nekaj uspelo. Mah, kaj pa vem.

Mogoče bi res morala bolj vestno in zavedno sodelovati pri filozofiji 'verjamem!' in že s to vero se mi šanse, da se nekaj res uresniči, povečajo. Kaj pa vem. Mogoče bi morala vse prepustit Bogu in rečti 'naredi z mano kar hočeš'. To je preprosta pot ven iz te zagate.

Kakorkoli, nekako bom že.

Za začetek bom šla menjat zimske gume na avtu ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar