ponedeljek, 14. marec 2011

Rojstni dan, sladkarije in post

Pa dobro no, kam hiti ta čas? Če pogledam moje letošnje zapise, si upam trditi, da je v večini omenjeno moje začudenje nad tem, kako hitro minevajo dnevi, tedni in meseci ... Smo že na polovici marca in moj rojstni dan bo tukaj tako zelo hitro, da sem kar pozabila nanj! Sploh nisem imela časa razmišljati o tem, kaj si želim in ko me domači sprašujejo, kaj naj mi kupijo, z začudenjem odgovorim "ne vem, nič si ne želim, saj vse imam". Zagotovo bi se kaj našlo, če bi se potrudila in razmislila, ampak dejstvo je, da ničesar ne rabim. Eno je, da si človek nekaj želi in drugo je, če ničesar ne potrebuje. Pa saj mi rojstni dnevi nikoli niso bili neka priložnost, da dobim darila. Te ceremonije in pričakovanja so se končala takrat, ko sem začela peči torte. Ker zdaj se moj rojstni dan vrti okoli torte (ki jo sama spečem) in moje navdušenje je preusmerjeno v to, kakšni izrazi se bodo narisali na obrazih povabljanih (ponavadi družina, nisem jaz nek blazen party animal), ko bodo okusili torto. Pa saj je bolje tako, darila so itak ponavadi samo kopičenje nekih predmetov, ki se jih človek slej ali prej naveliča.

No, ampak če že razmišljam v to smer, kaj bi si morda želela (ampak sploh ne potrebovala), potem se na tem seznamu z lahkoto znajde kakšna kuharska knjiga. Sladice ali ne, kuharske knjige sicer so zelo priročne, a kaj, ko se na moji knjižni polici kopičijo iz enega samega razloga - da v deževnih popoldnevih ležim na postelji in listam po njih. Nekaj sem jih dobila ob različnih priložnostih, nekaj sem si jih kupila tudi sama (včasih iz tujine, včasih v tujini, samo zaradi zelo ugodne cene, čeprav so v nemškem jeziku, ki ga ne razumem, hehe), in pravzaprav še čakam na priložnost, ko bom kdaj dejansko kdaj skuhala iz teh knjig. Problem je ta, da jaz blazno rada jem, a kaj, ko preveč ne smem. Zato si v enem momentu kupim 1000 Backideen in listam in se slinim, in v drugem momentu se zavem, da bo najverjetneje ostalo samo pri ogledovanju in željah. Saj je morda tako bolje. Ne razumem družin ali pa posameznikov, ki si vsak dan po kosilu privoščijo še sladico. In to ne sladico v obliki piškot ali dva, ampak v smislu kremšnite, kosa torte ali kakšne druge podobne "ornk" zadeve. Kaj pa vem, ni doma nismo bili nikoli pristaši tega. Pravzaprav sploh ne vem, če smo si kdaj privoščili kakšen res konkreten posladek. Mami je ponavadi spekla štrudelj - domače vlečeno testo in ogroooooomno jabolk, pa kakšen pehtranov biskvit in to je bilo to. Jesti posladek vsak dan - ali potem sploh še znamo cenit sladico?

Jaz pojem torta oziroma sladica še vedno povezujem s posebnimi priložnostmi, rojstni dnevi in podobno, da bi jih pekli in jedli kar tako, vsak dan, nima smisla. No in ko smo že pri tem, danes je, khm, šesti dan posta in jaz sem posledično že šesti dan brez sladkarij. In sploh nimam kakšne krize ali ne vem kaj, sploh ne pogrešam. V bistvu je moj odnos s sladkarijami hecen - sem srečna, ko jih jem, ampak potem, ko zmažem tisto smotano čokolado, sem še tisočkrat bolj nesrečna, zakaj sem jo pojedla. Hecen odnos. Trenutno se počutim super. Pa ne toliko, da bi se telesno bolje počutila, ampak to, da imam odnos, da sem jaz zdaj glavna v odnosu jaz - sladkarije. Jaz držim vajeti v rokah in teptam v tla tiste presnete sladkarije. Sem kar prepričana, da mi bo do konca posta uspelo zdržati, potem pa lepo počasi, po pameti. Itak bo kmalu poletje in še od lani se mi sanja po nektarinah s sladoledom. In mešanica melona - banana - nektarine in seveda sladoled. Njama!

Tako to je. Dokler vem, da moji najdražji ne bodo imeli prehudih stroškov z mano za rojstni dan, dokler imam 1000 Backideen na knjižni polici in dokler ne jem sladkarij je vse okej. Potem si bom pa kaj spekla in bila srečna. Ker do 24. aprila se bom naučila kontrolirat predvsem mojo roko - da bo manj segala proti čokoladi! Aha in še to, kako bo s konzumiranjem sladkarij za moj rojstni dan? Postna načela sicer dovoljujejo, da se post prekine v primeru raznih praznovanj, kot so poroka, pogreb, rojstni dan, god, itd. Tako da tehnično mi je dovoljeno pojesti kos torte ali dva. Ampak bom videla. Nič ne bom napovedala. Bo, kakor bo. Še vedno se mi zdi fino, da bom lahko rekla "ja, letos sem bila pa 40 dni brez sladkarij ..."

Ni komentarjev:

Objavite komentar