sreda, 20. oktober 2010

Bonar pesjanar smotan!

Okej torej letos sem se odločila, da se udeležim Ljubljanskega maratona. On and off sem laufala že kakšni dve leti, na koncu 4. letnika (torej pred dvema letoma in pol) sem že nameravala se udeležiti maratona, ampak sem potem zaradi mature in lenobe prekinila treninge in vse skupaj. Letos pa sem izziv pograbila z vsemi štirimi - v začetku septembra sem se vpisala v fitnes in na začetku je kazalo zelo slabo, sposobna sem bila preteči borih 5km in tudi po najboljšem možnem scenariju mi do konca oktobra ne bi ratalo preteči 10km. No, potem pa sem tekla. Brez ciljev, brez omejitev, brez obremenitev. In sem tekla en teden in drug teden in kar naenkrat sem pretekla 8km. In sem si rekla, o madona, okej, to je bilo nepričakovano, pa ajde, dajmo vseeno, in sem se prijavila na maraton. In tako sem sedaj tu - 4 dni pred maratonom, noge so težke, živčnost prisotna in ne vem, mogoče malo dvomim v svoje sposobnosti. Čeprav me ne bi smelo biti strah - v soboto sva z Andrejem šla po trasi 10km teka, on s kolesom, jaz peš, in sem pretekla vse, brez hujših zapletov, čeprav je bilo malo vzponov in težkega dihanja.

Danes pa sem se namesto v fitnes odpravila v naravo. Sem si mislila, sonček bo vsak hip posijal, zakaj bi jaz tekla na fitnesu, medtem ko Bona doma drnjoha, čeprav bi lahko tekla? In sem jo vzela s seboj. Napaka! Saj veste kako je s psi, na vsakih 5metrov povohat, zacahnat, se ustavit itd. In potem nazaj zašprintat in me potegnit in vse to jemlje energijo. Pa kaj energijo, predvsem živce! In sem jezna, ker laufat 300 metrov in potem 100 metrov hodit ni maraton. In potem sem jezna in žalostna in zaskrbljena - kaj, če ni problem v Boni, kaj če jaz ne morem laufat? Mislim po vseh teh kolobocijah si samo želim, da bo nedelja čimprej mimo. Čeprav vem, kako srečna bom, ko bom pritekla v cilj. In ker vem, kakšne emocije me bodo prevevale ob godbi, ki bo spremljala tek in ob The Strojih in Guštiju ... Res se veselim. Predvsem zato, ker bom ponosna nase, ker bom premagal samo sebe, ker roko na srce - jaz prav nič ne uživam, ko tečem. Jaz se matram. Matram ko ps! In ubistvu ne vem, zakaj to delam ... hmmmm ... ker shujšam ne nič, kakšnih drugih učinkov tut ne vidim ... Ampak mogoče pa, kot je rekel naš prof. za športno vzgojo na faksu (!) - pozitivni učinki se vidijo šele, ko se človek stara! Evo, torej je to, naložba za prihodnost. Sem zanč dala vezat denar v NLB, pa me je zdaj strah, če vse propade. No, pri teku me nima bit pa kej strah, naložba ne more propast :D Razen če me zgazi avto in umrem. Držmo pesti, da me ne. Vsaj do maratona ne ...

1 komentar: