nedelja, 06. februar 2011

The King's Speech

Pa sem ga končno pogledala. Eden izmed favoritov za oskarja. Kaj pa vem. Film je drugače res dober, ampak me ni prepričal povsem. The Social Network mi je bil boljši. Bližji. Prav zaradi te bližine, me je bolj prevzel. Čeprav tudi Kraljevi govor ni napačen. Ampak na oskarjih bom navijala za Socialno omrežje.
Zgodba nas popelje v 30ta leta, ko se Bertie oz. Albert, sin kralja Georga petega, sooča s hudimi težavami, ki sodijo k njegovemu položaju - javno nastopanje. Njegov govor oziroma jecljanje, mu povzroča namreč težave. Stvar je seveda izredno frustirajoča, že za navadne ljudi, kaj šele za kraljevega sina. Elizabeth, Bertiejeva žena se, po mnogih neuspelih poizkusih in terapijah, odloči in poišče človeka, za katerega misli, da lahko dokončno pomaga Bertieju. Tako se v filmu pojavi Lionel. Ne le, da zadane bistvo Bertiejeve napake, med njima se stkane prav posebna vez.
Collin Firth je res odličen v vlogi Bertieja, čeprav me ni impresioniral. Helena B. Carter me prav tako ni pretirano navdušila, mi je pa Lionel oziroma Geoffrey Rush naravnost odličen. On je pravzaprav edini, kateremu bi rs privoščila oskarja. To njegovo poslanstvo, ki mu je bilo naloženo kot Lionelu, kot človeku, ki se mora soočiti ne samo s hudo napako, ki je huda za vsakega posameznika, ki se z njo sooča, ampak tudi s karakterjem, kot je Bertie. Ker, roko na srce, Bertie in njegova žena sta malo posebna. Imata svoje finte, ki jih nisem najbolje razumela. Kraljevske finte, I guess. Prav zato mi je Lionel ključna oseba, ki povezuje vse skupaj. Ne samo, da pomaga Bertieju glede govora, ampak ga razume globlje, gleda bolj globoko, bolj vanj in mu pomaga odkriti dele, za katere niti sam ne ve.
In ob tem se človek zamisli - koliko dejavnikov vpliva na to, kar smo. Koliko dejavnikov nas definira, koliko dejavnikov, ki smo jih morda že davno pozabili, koliko dogodkov, stvari. Kako zelo je res to, da nismo samo nek skupek misli, ampak dejanj. Koliko resnice je v tem, da od trenutka, ko pridemo na svet, pričnemo pisati na list papirja. In pišemo svojo zgodbo. In človek ne more en dan reči in se ustaviti in si misliti 'zdaj bom pa naredil to in to'. Ker ne moreš. Ker je del tebe že napisan in dogodki, ki so bili, so v tebi. Ravno to, je, po mojem, bistvo filma. Pravzprav bistvo sveta in življenja. To sporočilo, ki ga nosi, in dejstvo, da so se mi na koncu orosile oči, ta film postavlja na mesto nadpovprečnih filmov. Četudi me ni 'zadel', tako kot The Social Network.
Film definitivno vreden ogleda. Kako se bo razpletla zgodba z oskarji, bomo pa videli.

Ni komentarjev:

Objavite komentar