ponedeljek, 28. februar 2011

Frankfurt

Frankfurt. Teh tadnjih nekaj dni, zato tudi pomanjkanje objav. Več moram pisati. Več pisati, manj jesti, več hoditi ven, na zrak. Amak Bona je lenuhar, jaz sem lenuhar in vsakič, ko odprem hladilnik, se mi nasmehne tistih petnajst slastnih sadnih jogurtov in potem smo kjer smo. Ampak ne, sem rekla, da ne govorim več o hrani, ne razmišljam več o hrani. Imam nek svoj red, in to je to. Hrana je potrebna samo toliko, da preživimo, vse ostalo je izguba časa. In s temi besedami neham o hrani pisati in razmišljati. Bo bolje za vse.

Jogurte bom pa še pila, ko bom lačna.

Jutri je prvi marec. Prvi dan najlepšega meseca v letu. Začetek nekaj novega. Vsak mesec je praktično začetek nekaj novega in z jutrišnjim dnem se, recimo da, že lahko začne pomlad. Zvončki so torej že upravičeno zunaj. Čeprav so zunaj že slabih 14 dni, ampak nima veze. Jutri je marec, jutri je pomlad in to je to.

Ja, zadnje 4 dni sva bila z A.-jem v Frankfurtu. Nemščina me je navdušila. Ne toliko zaradi samega jezika, španščina je še vedno absolutno lepša, ampak zato, ker je nemščina le pomemben jezik, govori ga praktično pol Evrope. Zato imam nekje zadaj, v malih možganih eno skrito misel, da se en dan vpišem nekam v eno šolo, in se malo naučim kako in kaj se streže temu jeziku. Obst und gemuse. Najbrž ima u v gemuse zgoraj tiste dve pikici, ampak se mi ne da sedaj v temi iskati katero tipko se pritisne, da se ti dve pikici pojavita. Sem si pa kupila dve knjigi. V Frankfurtu sem optimistično zakorakala v knjigarno z mislijo, da bodo zagotovo imeli oblico kuharskih knjig v angleščini. Seveda, vse knjigarne, ki jih jaz poznam, so slovenske in te se prav gotovo lahko ponašajo z oblico neprevedenih knjig. No, pri Nemcih je zgodba malce drugačna, tam je še A. komaj našel kakšno knjigo iz svoje stroke v angleščini. Za tak velik narod, kot je nemški, sem jim pač splača prevesti knjige. Tako da sem se kmalu vdala in kupila dve, četudi nemški, zelo ugodni knjigi. 1000 Backideen in Deuche Kuche. Spet u s pikicama. Saj sem si potem mislila, zakaj sploh kupujem kuharice in knjige o peki z mamljivimi knjigami, če pečem, samo jem, če jem, se redim in smo spet pri teh besedah in temi , o kateri ne govorim/razmišjam ... Kakorkoli, knjigi sta bili good deal, četudi jih bom imela samo za gledat ... Slike so lepe ...

Premalo sem slikala nemške dobrote, ki so zatavale v moj trebušček. Klobaso na ulici, pa kesekuhen pa pizza hut pa ogromen šnicel z gobovo omako in pomfrijem ... Imam samo sliki dveh kosov nagnusne čokoladne in stračitele torte, v katerih sem lahko s prostim očesom opazila kepice masla/bolj verjetno margarine ...

U in late makijato ... Ne vem, kako točno se napiše, pa tudi dokaj vseeno mi je ...
Nemci znajo ja, še predvsem postaviti pekarnice na vsake 100 metrov in v izložbah na ogled razstaviti torte in kolačke in rogljičke in drugo pekovsko pecivo. Saj pravim, še dobro, da sva šla samo za 4 dni, drugače bi bile posledice katastrofalne.

No, med tem smo pa v seveda dobili novo pesem na EMI, Maja Keuc mi je še kar okej, tudi Naberjev poba mi ni bil švoh, najboljši pa seveda Slakonja, v katerega sem itak že dlje časa malo zaljubljena, sedaj pa sploh, ko me je pravil v smeh.

No ampak vseeno, nihče me pa ne spravlja v smeh bolj, kot moj A. In tale najin "prvi" letalski izlet mi bo ostal v spominu (ne morem rečt ravno za vedno, kaj če kdaj na stara leta postanem dementna) še zelo zelo dolgo časa ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar