ponedeljek, 30. april 2012

Čokoladno maskarponejeve kocke

Večkrat me je že izučilo, da si kot skoraj že slaščičarka ne morem privoščiti lapsusov v taki obliki, da prijateljem, ki jih povabim na obisk, na mizi ponudim napolitanke. Ali kaj podobnega. Ne, da nisem poskusila, ampak sem, seveda, doletela zgolj na zgražanje, češ da kaj mi je, da zakaj nisem kaj spekla. Na to, da bi kdo cenil moj trud, saj sem morala poizkusiti več vrst napolitank samo zato, da sem lahko potem gostom ponudila res samo najboljše, ni seveda nihče niti pomislil.

Tako sem torej včeraj v čast mojim prijateljem spekla tole. Seveda z manjšimi modifikacijami in seveda niso bile tako lepe. Razlog v estetskih variiacijah se skriva predvsem v tem, da so bile tele rezinice spečene in pojedene v roku petih ur. Če bi kakšno noč odstale, bi najverjetneje bile tako lepše kot tudi boljše. Pa drugič.

Priprava je sicer dokaj enostavna - najprej spečemo biskvit za rolado. 5 jajc stepamo (lahko ločimo beljake in rumenjake ali pa ne) s 5 žlicami sladkorja, na koncu previdno vmešamo 4 žlice moke in 2 žlici kakava, vlijemo v tavelik pekač od pečice, pečemo 10 minut na 180°C, ohladimo in prerežemo na pol.

Med tem, ko se biskvit peče in hladi, pripravimo čokoladno polivko. V kozico damo 150 ml sladke smetane, vanjo nalomimo koščke 150 gramov čokolade in pokuhamo, da se čokolada stopi. Ohladimo. Fino je vmes malce premešat, da se ne naredi skorjica.

In še zadnja sestavina - maskarponejev nadev. Originalni recept sicer veleva pol kilograma čistega maskarponeja, ampak meni je to malce preveč ... sirasto. Zato sem uporabila 250 g maskarpone sira in 250 g stepene sladke smetane. Premešamo in je to to. Naslednjič bom dodala še malce vanilijevega sladkorja in limonine lupinice, da bo bolj aromatično.

Potem je vse skupaj dokaj enostavno. Plast biskvita, ki ga malce navlažimo z mlekom, polovica maskarponejevega nadeva, polovica čokoladne polivke, druga polovica biskvita, preostali maskarpone in na koncu še čokolada. Kot že rečeno, če se zadeva pusti v hladilniku čez noč, se vse lepo prepoji in strdi, pa tudi lepše reže. Sicer pa nastane tole:

Ne bi mogla ravno umret od navdušenja, ampak po drugi strani nisem ravno relevantna oseba, da podajanje takšnih sodb. Zadnje čase opažam, da vse torte in peciva, ki jih jem, na različnih lokacijah in izpod prstov različnih umetnikov, no, vse je istega okusa. Mja, katastrofa, ali pa tudi ne.

3 komentarji:

  1. Maš srečo, da sm lihkar pojedu kosilo, drugač bi pršu tja in čakov tok časa, dokler ne bi postavla tega na mizo :D

    OdgovoriIzbriši
  2. A to med enim in drugim nadevom ni treba nič čakat, dat vmes hladit, karkoli ... se lahko kar tako napaca, eno po drugem? :P :))

    OdgovoriIzbriši
  3. Seveda, kar takoj se napaca :P samo čokolada ne sme bit topla, ker če ne se bo smetana sesirila, tako da jo je treba fino ohladit in vmes mešat, da se ne naredi skorjica na vrhu ;)

    OdgovoriIzbriši