torek, 17. april 2012

Je mar res, da Gutenbergova galaksija ugaša ...

... in da vse močneje sije novo, Kindlovo ozvezdje? Mar ni naše slepo zaupanje in navdušenje nad tehnologijo znak naše nedoletnosti, nedozrelosti, našega otroškega čudenja nad rečmi, ki vznikajo pred našimi očmi, neznane, s svojo bleščavo, v nas budeč željo, da bi jih imeli, da bi postali njihovi lastniki, gospodarji. Proizvajalci tehnologije, ki ustvarja nov vzporedni virtualni svet, si manejo roke in štejejo zaslužek. Je res bralnik naslednik knjige in naša prihodnost? Je res mogoče verjeti da bo t.i. tablica ljudem literaturo približala, jo naredila bralcem bolj prijazno? Je mar res mogoče v tak Kindle, ki je vsak mesec cenejši in tako vse bolj dostopen, naložiti vsega Dostojevskega? Tehnološki navdušenci bodo takoj glasno pritrdili in dodali, da je poleg Dostojevskega moč v tablico shraniti še Danteja, Shakespeara in tudi že kakšnega slovenskega avtorja, saj gre samo za vprašanje tehnologije. In prav tu je kleč – ne gre za tehnologijo, ne gre za duha, za ustvarjanje, za pisanje, za vsebino, za roman, za dramo, za pesem. Za tisto, kar je človeški duh ustvaril od somerskega epa o vstvarjenju sveta izpred polčetrtega tisočletja, napisanega na glineni ploščici, vse do danes. 
Kaj pa proizvajalci knjig, mi, očetje in matere knjig, si tudi mi manemo roke in štejemo zaslužek? Ali zaradi naše prislovične slepote živimo in umremo brez denarja. V čem je slepota nas, ki izdelujemo knjige, saj v njih odkrivamo svetove, ki jih dotlej ni bilo in ki lahko živijo le v knjigah. Naša slepota je tista, ki sta jo poznala tako Prešeren kot Cankar, kajti človekove oči so pokoren organ njegove duše, duša pa pripada duhovnemu in nematerialnemu svetu. Tistemu, ki ve, da je biti pomembnejše od imeti. In da nismo delavci, čigar uniforma je tehnika, ampak da smo strašni delavci, kot je pesnike poimenoval Rimbaud. Čemu pesniki v teh ubožnih časih, se je spraševal že pred več kot dvema stoletjema eden največjih pesnikov zahoda. Res, le čemu. Čemu pisati verze, zgodbe, žalostne ali vesele igre? Odgovorov je veliko, a hkrati en sam. Ker je to bogastvo, ki ne propade, če propade korporacija, multinacionalka ali banka. Ker je knjiga posoda naše, človeške usode. Izum pisave je neprimerljivo pomembnejši in usodnejši od katerega koli drugega izuma. Kaj hadronski trkalnik, s katerim človek 21. stoletja, ko se je dokončno moral sprijazniti, da Boga ni, skuša tekmovati s samim stvarstvom, ponoviti začetek vseh začetkov ... Kakšen napuh in ošabnost gospodarja, ki se je sam pustil zasužnjiti in zdaj tarna nad svojo kruto usodo. 
Knjige so gorele, tudi v naših krajih, a ne le v času protireformacije, tudi kasneje. Nedolžna Cankarjeva Erotika je končala v knezo-škofovi peči. Kakšno nasilje, kakšno provincialno in ozkosrčno izkazovanje moči in oblasti vrhovnega pastirja institucije, ki oznanja ljubezen kot vrhovni zakon občestva. Danes je namesto ognja tu politika, oblast. Država, ki izkazuje svojo naklonjenost, da ne rečem milost do knjige s tem, da ji namenja t.i. subvencije. A kaj ko z davkom na knjigo dobi nazaj več, kot je dala, s čimer dokazuje, da ji je malo mar za tisto produkcijo, ki je plod človekovega duha, domišljije, sanj in koprnenja. Malo mar za zgodovinsko dejstvo, da se je naša pot k samostojni državi začela 1768 leta, ko je izšla Puhlinova slovnica. Najprej je bilo potrebno normirati jezik, zatem pa postoriti še vse ostalo. 
In kdo so čuvaji jezika? Pisatelji. Zato si zaslužimo predvsem spoštovanje, saj naše delo, naši izdelki ne nastajajo iz potrebe po tržni uspešnosti, plačilo za naše delo je samozavest, občutek brezmejne ustvarjalne svobode, svobode pesniške domišljije, ki nam je ne more ukrasti nobena oblast. A ko ne gre drugače, ko ni več nobenih drugih argumentov, s katerimi bi se opravičevalo zaničevanje in uničevanje duhovnega bogastva, pride prav tudi pocestno psovanje s paraziti, ki da se prerivamo ob državnem koritu, medtem ko vsi drugi trpe lakoto. Edina presežna vrednost, ki nastaja brez vsakeršnega materialnega vložka, investicije, dokapitalizacije, je knjiga. Zato jo vzemimo znova in znova v roke, ni le naša prijateljica, učiteljica, tolažnica, odkrivalka nepoznanih svetov, ki jih ni na nobenem zemljevidu, je tudi naše orožje. Orožje proti tistim, ki nam izza okopov vladajo in nam jemljejo vse po vrsti. Nazadnje celo pravico do sreče, ki je ena od temeljnih človekovih pravic.
- Ivo Svetina, na slavnostnem odprtju 17. slovenskih dnevov knjige, 16. april.



Ni komentarjev:

Objavite komentar