ponedeljek, 02. april 2012

Šele danes sem se ...

... nečesa spomnila.

Ko sem šla ne-vem-katerega septembra leta 2005 prvič v gimnazijo, celo noč nisem zatisnila očesa. Živci pred velikim bavbavom so naredili svoje. Tudi zgodba v začetku oktobra 2009 je bila podobna. Človek zamenja okolje, skuša v novih medosebnih odnosih popraviti napake iz preteklosti in tako naprej. No, tako v gimnaziji kot tudi na fakulteti sem imela srečo, da sem v sicer popolnoma nepoznano okolje stopila z vsaj delno poznanimi osebami ob strani. Vsaj za premagovanje osamljenosti in iskanja novih prijateljev v prvih tednih pride neko predhodno poznanstvo še kako prav. Čeprav je včasih bolje, da se človek kar se da hitro odcepi od matične družine, poišče nove člane, s katerimi se bolje ujame (ali bolje rečeno, s katerimi misli, da se bo bolje ujel) in zaživi radosti in sreče polno življenje.

In tako sem leta 2009 kot prestrašeno jagnje zrla naokoli in s pogledom ločevala zrnje od plevela. Sama imam to napako, da mi ljudje načeloma zelo hitro grejo na živce, še posebej in predvsem taki, ki jih sploh ne poznam. Seveda ta lapsus v kombinaciji z mojo hudo radovednostjo kasneje rezultira v tem, da se dejansko dam prepričat nekomu tretjemu (največkrat pa sami sebi), da naj le dam priložnost in osebo spoznam. In potem se seveda izkaže, da (pa ne vedno) ta nesrečna, sprva rahlo (res zelo rahlo) osovražena duša, postane ena izmed mojih zelo dobrih prijateljic. Sicer je trajalo kar nekaj časa, ampak lej, nima veze.

Drug način spoznavanja novih ljudi pa je veliko bolj preprost. Enostavno nekoga zagledam in me privlači. Pa ni važno, ali je ženska ali moški, enostavno začutim energijo in nekaj na tej osebi, da me kar vleče k njej in si želim biti v njeni družbi. Ja, tokrat govorim o eni zelo specifični osebi. Namreč, ko smo pričeli z gretjem fakultetnih klopi, mi je v padla v oči. Posebna, odštekana, za moje pojme celo malce preveč. Všeč mi je bil njen stil, všeč mi je bil njen način govorjenja, všeč mi je bila njena samozavest. In potem sem jo gledala in se je kar malo bala. Zdelo se mi je, da sva svetlobna leta narazen in dokler je nisem bolje spoznala sem bila v njeni družbi kar malce ... nelagodnega počutja. Začetno navdušenje nad novimi ljudmi se je seveda kasneje poleglo in na te občutke sem pravzaprav pozabila. In tako sem se danes zopet spomnila - kaj sem dve leti nazaj razmišljala in če tista Tina izpred dveh let pogleda današnjo Tino, si lahko rečem samo, bravo. Danes je namreč oseba, opisana v prejšnjih stavkih, (še) ena izmed mojih zelo dobrih prijateljic in glej ga zlomka, praznuje rojstni dan!

Draga Sentiš, samo poglej, kakšen pocukran zapis sem ti napisala! In da ne boš mislila, zgornjega odstavka mi ni bilo lahko napisati, ker je to priznanje, kako zelo me s svojo samozavestjo, zagnanostjo, pridnostjo, optimizmom in pojavo motiviraš in navdihuješ. In izražanje lastnih čustev do drugih mi res ne gre najbolje od rok. Kakorkoli - danes je tvoj dan, lepo ga izkoristi, ne sekiraj se glede vseh nepomembnih reči v življenju (in to je večina stvari). Jutri gremo pa na kavo!

1 komentar:

  1. O Tina, jaz še kar ne morem verjet! Si pa res posebna no! če bi ti vedela, kako ti mene navdušuješ s pravim znanjem, ki ga imaš, da rada bereš knjige, tudi za faks, da se brigaš za faks kot pravi študent :) to bi tudi jaz rada, pa mi ne uspeva tako, kot bi moglo - le delno :D zato pa sva si tako dobri prijateljici, ker je vsaka za sebe nekaj specifičnega, tudi ti! rada te mam :* P.S. Pa le velja tisti pregovor ko v nesreči spoznaš pravega prijatelja! ;) in ja, štekam te da ni bilo lahko to priznanje :)

    OdgovoriIzbriši