sobota, 09. junij 2012

Kako je možno, da si s pico vedno opraskam nebo ...

... v ustni votlini? Sej ne rečem, to je odličen izgovor za nadpovprečno konzumacijo sladoleda, ki se izkaže kot odličen obkladek. 

Stvar je namreč taka, da smo si danes zaželeli pice. Delala sem jo že večkrat, ampak vedno je bila tista tipična domača pica. Testo ni bilo niti približno tako, kot tisto iz tapravih picerij, ki ga picopeki z lahkoto mečejo po zraku. No, potem pa so me internetni bogovi očitno uslišali in mi nekega dolgočasnega jutra na en Chromov zavihek poslali tole odlično branje in inspiracijo, da malce nadgradim moje picopekovske sposobnosti. Mislim, roko na srce, testo je izjemno podobno tistim za krofe. In čeprav krofe ponavadi pečejo peki in ne slaščičarji (ker je med pekovskimi in slaščičarskimi krofi razlika), je v bistvu eno te isto. Torej, moko v roke in pečico zagret, da bo lepši svet. Na tem mestu lahko opozorim da današnji dan traja že približno 36 ur, urini kazalci so se ustavili, deževje pa mi preprečuje moj večerni špancir, kjer si malce uredim misli. Ja.

Sledila sem receptu, pa tudi temu posnetku. Sploh kar se mesenja in oblikovanja testa tiče. Ampak lepo po vrsti. Najprej sem pripravila kvasec. Enkrat me je izučilo, ko sem dala kvas direkt v moko in je potem pol kile vrgla stran, in nikoli več. Zato, vedno kvasec. Četudi nastane tole:


Ja, tam slaba dva deci mlačne vode. Bohnedej prevroče, ker potem kvasovke zaključijo svoje kratko življenje, še preden bi izpolnile življenjsko poslanstvo. Celo kocko kvasa nadrobimo notri, dodamo žličko moke in žličko sladkorja, narahlo premešano in pustimo času čas.

Po približno 15 minutah je kvasec pripravljen, medtem pa sledimo navodilom iz zgornje povezave in natehtamo 500 g moke (jaz sem uporabila navadno belo gladko - tip 500), žličko soli, dve žlici olivnega olja še slab deci vode, dodamo kvasec in premešamo. Najprej z žlico, ko pa je zadeva že malce poenotena, jo pogumno stresemo na pult in pričnemo z mesenjem. In tu sem doživela razodetje. Cela fora je ravno v tem, da človek ne obupa po dveh minutah premetavanja testa gor in dol po pultu, ampak da vztraja vsaj 10 minut! Jaz sem uporabila tako tehniko, kot jo opisuje video, in testo je uspelo naravnost čudovito. Mislim, ostala sem brez besed. Če se med mesenjem prične lepiti na roke, kar pogumno še malce moke, dokler ni prijetno mehko in ravno prav vlažno. Ja, ravno prav. Težko je opisat, ker je treba dobit filing.

Potem testo pustimo v posodi, ki jo pokrijemo, da vzhaja. Kakšno dobro uro. Jaz sem šla vmes na pošto po paket (in dobila sedmi del enciklopedije - Umetnost) in v trgovino po sir. Blazno pomembno. Testo je medtem naraslo za približno dvakrat, in skoraj sem se onesvestila. Ja, nekateri ljudje potrebujemo res malo, pa smo že čisto preveč navdušeni. Potem pa sledi globok premislek, kaj bomo iz testa naredili. Jaz sem se odločila, da naredim šest manjših pic. Ker je bilo testa veliko (niti približno za dve osebi, kot veleva recept, ampak bi bili komot siti štirje), je tako nastalo šest hlebčkov, iz njih pa šest srednjih pic. V gostilni bi se najverjetneje res kvalificirale kot male ...


Tole je slikano že po drugem vzhajanju. Hlebčke lepo zgladimo, kot pravi gospa v videu, pokrijemi in pustimo še nekaj časa. Potem sem sledila postopku, jih raztegnila (v zraku! Ha!), položila na pomaščen pekač, obložila, eh, škoda besed, tule je slika:


Večja je za sospalca (kuhan pršut, gauda), manjša zame (mocarela, kasneje sem potresla še baziliko - suho, sveže nisem imela). To je seveda samo tretjina. Hrane dovolj za cel dan. Pečico na ventilacijski program (ker so bili kar trije protvanju notri) in na 250°C, potem se pa pice pečejo tam dobrih 15 minut, pa še malce odležijo v vroči, a ugasnjeni pečici.

Končni rezultat?

Razen popraksanega neba res nimam pripomb. Mogoče se pa nekoč zaposlim kot picopek ... picopekarica. A sploh obstajajo picopekarice?

5 komentarjev:

  1. Picopekinje mogoče :)

    Drugačepa fajn. Jaz tudi zmer kvasni nastavek prej naredim.

    OdgovoriIzbriši
  2. odlično....zdi se mi, da bodo zdaj, ko si pognala mašinerijo dobre volje padale še razno razne izpeljanke pizz....in ja, picopekinje očitno obstajajo... :)
    pa hvala za vtkano povezavo na moj blog v tvojem odličnem zapisu....

    OdgovoriIzbriši
  3. Opraskaš nebo?? Pica je pa ja vredna tega, meni bi lahko pol grla manjkalo, pa jo bi vseeno pojedel..če je človek nor, je pač nor, in tako sem jaz nor na pice, kaj si morem..
    Nasvet? obrni piso narobe, da ti bo spodnja stran zdrsnila čez nebo... :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Chemfusion, picopekinje, ja, mogoče se rahlo bolje sliši :P

    Don Marko M, ni za kaj, hvala tebi za odličen zapis, sploh o zgodovini pice, res me je navdušilo in ja, pica bo odslej zagotovo (še) večkrat na jedilniku ;)

    Filec, ma ja, opraskam nebo. Mogoče je problem v tem, ker sicer jem same nežne stvari, jogurti, solata in podobne zadeve, potem me pa vsaka malce bolj groba kruhasta zadeva spravi skoraj na rob joka. In da ne boš mislil, malce bolečine tudi mene ni odvrnilo od tega, da za večerjo ne bi pojedla še ostankov :D

    OdgovoriIzbriši
  5. Lol, kako vi ljudje delate pice? haha. Enostavno daš 2 deci vode v posodo (jaz imam mašino za to), nadrobiš pol kocke kvasa, ščepec soli, in potem po potrebi moko toliko da nastane testo. Simple as that!

    OdgovoriIzbriši