petek, 09. november 2012

Hoja ...

... in z njo povezani problemi.

Odkar rezidiram na jugu Španije, dnevno prehodim kar precejšnjo količino kilometrov. Vsak dan najmanj dobre štiri oziroma slabih pet, če smo natančni. Med tednom hodim na faks, čez vikend pa se podam na sprehod ob reki ali po opravkih. Danes, ko imam sicer predavanj prost dan, sem se tako odpravila na povsem drug konec mesta na dodatni tečaj španščine, do tja pa sem potrebovala kar eno uro hoje v eno smer - vsega skupaj torej, ob predpostavki, da se premikam s približno hitrostjo petih kilometrov na uro, prekrasnih 10 kilometrov. Časa za razmišljanje s kvalitetno glasbo v ušesih imam torej več kot dovolj, in tako se mi je danes nekje na ulici Sierpes porodila krasna ideja, o čem bo danes tekla beseda. 

  • Čevlji. Prvi problem, ki se pojavi ob dvomestnem številu prehojenih kilometrov na teden. Stvar je namreč taka, da niti pri najboljši volji najljubši in najudobnejši čevlji ne bodo več dni zapored pridno počivali na nožicah in bili lepo tiho. Vsaj jaz nimam take sreče. S tistimi tremi jesenskimi in dvema poletnima paroma (tedva sta itak že izven obtoka, plus en jesenki par so tekaške superge, s temi pa ravno ne grem na faks) je torej organizacija na višku, saj mora obutev krožiti in tako vsak dan po malem žuli samo na enem delu podplata. Situacija je podobna tisti v fitnesu - v ponedeljek treniraš trebušne, v torek nožne, v sredo spet kakšne druge mišice ... Smo vsi dojeli, kaj je ključni problem? Čevlji = žulji. Gremo dalje.
  • Hlače. Vsem tistim dekletom, ki se med nogami ravno ne ponašajo z več kvadratnih centimetrov praznega prostora, ki bi se ga dalo zapolniti s shranjevanjem različnih predmetov, na primer, ne vem, radirk in svinčnikov, je najverjetneje precej dobro poznan klasičen problem znucanih hlač med nogami. Tkanina se pač drgne in tako je čedalje tanjša in tanjša in tanjša, dokler se ne vzpostavi sistem naravne ventilacije. Tudi ta pojav kliče po določenem vsakodnevnem premisleku, sploh pa po precej presodni izbiri. Še vedno pa žalujem za mojimi najljubšimi poletnimi bež hlačami ... nikoli vas ne bom pozabila.
  • Puloverji. Ob tako prijetnih temperaturah, ki končno dovoljujejo nošnjo mojega najljubšega kosa oblačila, je naslednja situacija naravnost tragična. Namreč: ko se tako odpravim na sprehod ali dva in si čez ramo oprtam eno izmed dveh mojih torb, ta nesrečna torba ob premikanju prav fino drgne moj pulover, ki se posledično zmucka. Tragično, prav zares tragično. Če vzamemo v zakup vse tri zgornje elemente, je vsakodnevno oblačenje precejšnji izziv. Treba je izbrati čevlje, na njih skombinirati hlače in še pulover in prav z lahkoto se mi zmeša. Zaenkrat se še držim, ampak ne vem, kako dolgo bom še vztrajala ...
  • In nenazadnje ... Ljudje. Sprehod čez eno izmed dveh glavnih nakupovalnih ulic v Sevilli na petkov/sobotni večer je definicija tega, kako človek po hitrem postopku pristane na najbližjem oddelku psihiatrične klinike. V turističnem vodiču po Sevilli piše, da se da na španskih ulicah za volanom izkusiti pravo adrenalinsko vožnjo. Očitno se avtorji še nikoli niso sprehodili po ulici Sierpes. Ljudje hodijo približno še enkrat počasneje kot znaša moj normalni tempo, sploh pa so izjemno nepredviljivi. Nenadno zaustavljanje, zavijanje v ulice in podobne traparije poženejo kri po telesu. Dokončno pa se pulz povzpne v višave ob srečanju s kom, ki ima oči, namesto na ulici, na telefonu. Bolj kot se umikam v levo/desno, bolj gre ta zmedeni osebek v isto smer. Precej nevarno. 
V glavnem. Tako. Če pridem domov živa in vsaj približno spodobno oblečena, bo še kar okej.

Ni komentarjev:

Objavite komentar