sobota, 24. november 2012

Draga Tina ...

... letos si za Božička, Miklavža, Dedka mraza, Svete tri kralje ali pa celo Velikonočnega zajčka pokloni malce zaupanja vase. 

Ker v resnici je izvor vseh mojih težav ravno ta preddispozicija, ki se je po ne vem kakšnem naključju znašla nekje globoko v meni, da mi itak ne bo uspelo. Prehitro obupam in nisem vztrajna in ne zaupam vase. 

Tko. Problem identificiran, kako naj ga rešim se mi pa tut sanja ne.

Z idejami na plan.

Pretty please?

2 komentarja:

  1. Ker te ne poznam drugače kot po koščkih, ki jih objavljaš na to mesto, bi ti težko dala nasvet, ki bi bil ustvarjen prav zate - ampak ker vidim, da si nihče drug ne odziva, ti lahko povem, kako dan za dnem uspeva meni.

    Pomembne so tiste male zmage, ki jih dosegaš vsak dan. Ko ne podležeš lastni brezvolji, ampak narediš, vstaneš, se potrudiš in si dokažeš, da zmoreš prestopiti neko nevidno mejo, ki je bila zarisana v tvoji glavi. Vem, da zveni kot začaran krog, a ni ga tako težko pričeti: začneš z majhnim in poskušaš graditi do večjega. Dokler ti naposdled ne uspe neka velika stvar, ko popolnoma presežeš samo sebe in v tistem trenutku si lahko rečeš: "če sem zmogla to in to, mi tudi tisto ne sme predstavljati prevelikega problema!"

    ...Hope it helps.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala :)

      Bolj kot razmišljam, kako se lotit tega problema, ki niti ni problem ampak neko moje naravno stanje, ki sem ga čisto ponotranjila (in v resnici ni tako katastrofalno, ker je moje življenje tudi s tem "lapsusom" povsem solidno; gre samo za en korak dlje, nekako), bolj se zapletam in tvoj način je mogoče res še najboljši. Pa ne preveč razmišljat in se samo prepustit ...

      Izbriši