torek, 27. november 2012

Sediva na mrzli skali, ...

... nekje na nebu luna, okoli naju pa samo zvok morja in vetra in teme. Prvi septembrski vikend in kljub neznansko vročemu in dolgemu poletju pozna ura prinaša hlad. Ti na moji levi, tesno ob meni, z dotiki, ki vsakič znova vzvalovijo in po mojem telesu poženejo vojsko nevidnih bitij, ki s svojimi krempeljci zarežejo nekam globoko v notranjost in spomin. Ti, tesno ob meni, v trenutku, ki se v moji sistematični organizaciji lastnega obstoja kvalificira pod ... neznanko. Sama sebi ... nož v hrbet.

Tvoja roka v moji roki. Moja roka v tvoji roki. Uživam v brezskrbnosti pomanjkanja definicije. Uživam v odkrivanju novih dotikov in učinkov, ki jih imajo in imaš name, čeprav je vse en velik ne vem, ki mi povzroča celo serijo dvomov in vprašanj in nezmožnosti definiranja.

Samo sedim. Tesno zraven tebe, na skali, mimo katere sem šla že tolikokrat v zadnjih desetih letih. Mimo skale, za katero si nisem nikoli mislila, da bo lahko prizorišče dogajanja tega vetrovnega večera prvega septembrskega vikenda, čeprav vedno potihem upala. Malce jezna, ker je družba v mene uspešno vstavila to neizmerno željo po bližini in občutek popolne nemoči in nezmožnosti obstoja, ko je ni. Bližine. Po drugi strani presenečena, ker prebujaš občutke, za katere sem vedno mislila, da obstajajo samo v romantičnih filmih in literaturi.

In potem sva odšla, ker je bilo res mrzlo, čeprav je bil to komaj prvi septembrski vikend izjemno dolgega in vročega poletja in po vsej kmečki logiki na tem svetu ne bi smelo biti tako hladno. Ampak včasih se življenje malce poigra z logiko in tudi zadnje čase v Sevilli precej dežuje in je mrzlo, čeravno je to najtoplejši kraj Španije in če sem se letos česarkoli naučila je to vsekakor to.

Človek obrača, življenje obrne. Še zamislit si ne moreš, zares kako zelo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar