torek, 15. november 2011

Blackbird ...


... singing in the dead of night
Take these broken wings and learn to fly
All your life.

Ko sem bila še v osnovni šoli (nam je učiteljica vedno govorila, da se stavkov ne začenja s ko), sva s sošolko hodili na morje. Jaz z njimi za en teden na Crveni Vrh, ona z nami za deset dni v Barbarigo. Ne vem točno kdaj in kje, ampak nekje smo nekoč na poti do plaže, mimo neštetih apartmajev, poravnanih v popolne ravne vrste, srečali starejšega gospoda. Sedel je v senci in res se ne spomnim, kako smo se zapletli v pogovor, ampak kar naenkrat je iz rokava stresal neštete modrosti in nama s sošolko rekel, naj mu pokaževa dlani, ena za drugo. In vem, kaj je rekel sošolki, še bolj pa se spomnim, kaj je rekel meni. Točno v tistem trenutku sem si rekla, zapomni si sedaj tole, mogoče bo še kdaj res. In od takrat naprej res spremljam vse dogodke, ki se mi pripetijo, in se spomnim njegovih besed.

V življenju se boš vedno borila.

In se, tako ali drugače, na določenih odsekih mojega življenja, na določenih prelomnicah in povsem vsakdanjih dogodkih, ustavim in premislim dano situacijo in glej ga zlomka, stari je imel prav.

Pa ne vem, je problem v meni? Ali mi je pač dana taka pot? Absolutno verjamem, da ima vsak svoj načrt. Da vsakega čaka nekaj nekje na tej poti, po kateri stopamo. In da so, teoretično, vse preizkušnje in izkušnje in tudi samo preprosti dogodki tu z namenom, da se nekaj naučimo, da se razvijamo, da rastemo, da se nekaj, kar bi drugače bilo slabo, spreobrne v dobro.

To žal velikokrat pomeni, da je težko. Zelo težko. Tako zelo težko, da je človek jezen nase, na druge, na Boga, na vesolje, na kogarkoli, dokler ne neha boleti. A vendar, slej ko prej neha. 

Saj ne vem, kaj pravzaprav hočem povedati. Da je življenje včasih smešno in nepredvidljivo in da te udari, ko najmanj pričakuješ. Da ti v enem dnevu ponudi take ekstreme, da je že to samo po sebi težko doumljivo, kaj šele, če v razmislek vključimo še vsebino. In da je to čar vsega skupaj. In da se zna ob frekvenci, s katero doživljam svoje "napovedane" borbe, zgoditi celo to, da jih bom slej ko prej vzljubila.

Mogoče se si pa te borbe ob zavisti, ker je bila sošolka deležna bolj optimistične življenjske napovedi, nekako sama postavila na pot? Jih sama nezavedno iščem? Da bi bilo moje življenje bolj "vznemerljivo"?

Kakorkoli, vsekakor imam preroško žilico. Že zjutraj se mi je po glavi vrtel Blackbird, kot da bi vedela ...

... You were only waiting for this moment to arise.

2 komentarja:

  1. V Barbarigo ste hodili?
    Mi tudi, od kar vem zase hodimo tja. Da se nisva slučajno kdaj videla pa sploh ne veva :mrgreen:

    Življenje je nenehen boj, odvisno je samo od človeka kako dojema ta boj in kako se bori.

    OdgovoriIzbriši
  2. Barbariga ja, letos je 10. obletnica :) pa še najmanj toliko jih bo ;)

    OdgovoriIzbriši