torek, 29. november 2011

Se mi zdi ...

... da odkar ponovno pišem tale blog, konstantno samo jamram in tožim, kako nimam nobene teme in ispiracije za pisanje. Če se mi nesrečni disk ne bi bil pokvaril, bi šla in bi brala tisti moj gimnazijski blog, ki se je začel tam nekje v drugem letniku s pretipkavanjem zgodbic iz knjige Moj prijatelj Piki Jakob. In tisti blog je definitivno vseboval cel kup enih neumnosti, ampak je bil pa iskren in tak, v katerega sem izlivala svoje misli in še marsikaj drugega. Saj bom zbrala pogum in šla nekam, ne vem še kam, kjer bom lepo prosila, če se da rešiti tisto eno datoteko, po kateri že skoraj hrepenim, še bolj sem pa firbčna.

Včasih je bila Blogorola, ki je blogerjem, pazi to, za objavo v tiskani izdaji celo plačala! Noro. In bile so teme, dobre, zanimive teme, ki so spodbudile misli in pretrgale neko dolgočasno objavljanje posnetkov z Youtuba in podobne neumnosti. Priznam, tudi dandanes se skrivam za raznimi objavami, ki jih je tako zelo fino časovno nastavit in potem imaš mir. Filmi, kuharija, knjige. Vse to daje odlično potuho. Števček objav narašča, pisanje pa upada. Pa saj ne rečem, če človek piše blog, ki je usmerjen točno v eno določeno "panogo", ni s tem objavljanjem tej panogi ustreznih objav nič narobe. Ampak jaz sem sebe vedno gledala kot nekoga, ki piše. O sebi, o okolici, o dogodkih, ki mi veliko pomenijo, nekdo drug pa se ob branju drži za glavo. Ampak se nikoli nisem prav dosti sekirala, pisala sem, kar mi je bilo na duši. In bolj kot to, da bi pisala za druge, sem pisala zase.

Po drugi strani sem včasih, na starem blogu, imela seznam blogov, ki sem jih brala. In to so bili blogerji iz resničnega življenja, ljudje, ki sem jih srečevala na ulici, v šoli, ki sem jih poznala že od prej. Pisanje bloga je bilo nekaj skoraj samoumevnega. Sedaj pa se vsi skrivajo po Facebookih in ne vem še kje, in pisanje blogov se je potuhnilo v objavljanje fotk, statusov in povezav do zanimivih spletnih strani. Ljudje ne razmišljajo več - samo še skrivajo se, v navidezni nevidnosti, opazujejo doganjanje drugih, tistih, ki si upajo na tapeto.

Pa pustimo ob strani razne Facebooke in podobne zadeve, tako pač je, mogoče bo kdaj bolje. Zadnjič sem pravzaprav opazila, da je minilo eno leto, odkar spet pišem, ampak ko pomislim za nazaj, kaj sem sploh pametnega napisala? Poleg tega, da imam tule zbranih nekaj dobrih receptov in filmov, kaj je še ostalo? Počasi se bliža december in letna bilanca in mislim, da bo stanje podobno lanskoletnemu - sedela bom pred ekranom in razmišljala in brskala po spominu in s težkimi mukami za vsak mesec spisala kaj pomembnega. Pa je zagotovo bilo in se mi pripetilo cel kup zanimivih reči. Ampak preveč tlačim in prealo na glas razmišljam o tem. Situacija je dokaj primerljiva kot takrat, ko se učiš, in ti ni nič jasno, in potem odpišeš izpit in znaš vse. Vsaj pri meni je velikorat tako. Razjasni se mi pogled. Ko zapišem misli in spomine in dogodke, se mi zadeve skristalizirajo ... or something. In zato ... je treba pisat. Zakaj sploh imam blog, če si ne upam na glas povedati tistega, kar si želim? 

Ni komentarjev:

Objavite komentar