ponedeljek, 21. maj 2012

Zakaj najboljše ideje ...

... dobim kakšno stotinko preden me na roller coaster sanj popelje spanec? Zjutraj seveda o idejah ni ne duha ne sluha. Bomo preživeli.

Par reči in zanimivosti, ki jih danes ekskluzivno predstavljam samo tule, brez da bi spoilala vso zabavo že na kakšnem Twitterju, ali nekaj. To so v bistvu spet neke nezanimive in za življenje normalnega posameznika popolnoma nekoristne stvari, ampak glede na to, da tale stavek vsebuje tako medle in težko opredeljujoče se besede, kot so nezanimivo, normalno in nekoristno, je itak vse zelo na robu brezveznosti. Ne vem, kaj sem hotela povedat.

Prvič. Absolutno močno odsvetujem sledeče dejanje: nekega toplega majskega dne (ko se je dan še zavedal, da smo maja in je bil temperaturno obarvan mesecu primerno - pa da ne bo prišlo do kakšne pomote, jaz kadarkoli in kjerkoli vedno raje izberem mraz, samo vsi ostali očitno ne morejo prebolet) se človek usede v svoj avto, ki je pred tem par ur rezidiral na močnem soncu. Temperature v notranjosti avtomobila so temu seveda primerne, zato v vsej svoji pameti na dolgo in široko odpre okni. Voznikovo in sopotnikovo. Tako se avto tistih par prevoženih metrov odlično prevetri in zrak se dodobra zamenja. Potem se posameznik pripelje domov pred garažo in v nadaljevanju svoje pameti se odloči, da bo okni pustil odprti - zakaj? Da naslednjič, ko bo sedel vanj, ne bo zatohlo in bo zrak svež. Na tej točki posredno vstopi v interakcijo poglavje 'drugič'.

Drugič. Absolutno močno odsvetujem sledeče dejanje: nekega deževnega majskega dne (pa čeprav nisem popolnoma prepričana, če je en teden nazaj deževalo) se človek odloči, da bo malce polenaril. Napaka! V duhu mojih intenzivnih priprav na bikini sezono (šala, šala) še vedno vrtopedaljam, sprehajam psa in včasih se iz samega dolgčasa tudi borim za lastno življenje (oz. tečem) ter tako ohranjam častno mesto med top 200 udeleženkami omenjenega izziva na Endomondu. Stvar je taka, da sem si privoščila dva dni počitka, ko sem delala nič. In nadaljnih 5 dni sem - bom na tem mestu ponudila konkretne številke - prehodila 13.11 km in prekolesarila 130 km, da sem končno pridobila izgubljenih 90 mest in danes zjutraj prilezla nazaj med top 200. Res, ne tega delat.

Nadaljevanje od prvič. Ker je kolo v duhu tekmovanja postalo moje primarno prevozno sredstvo, je bila Škatlca deležna nekajdnevnega prisilnega počitka. V tem času je bilo vreme sončno in vetrovno in vsak, ki je za 5 min pogledal skozi okno v teh dneh, je potencialno lahko opazil večje število neznanih letečih predmetov oz. ostankov regratovih lučk. Ja, zadeve letijo po zraku in, kdo bi si mislil, znajo poleteti tudi skozi odprto avtomobilsko okno ali dve. Moj avto se sicer ponaša s temno modrimi sedeži, ampak en teden nazaj je imel čast izkusiti, kako se mu podajo beli sedeži. Neprijetno, zelo. Sploh v premikajočem se avtu. Sploh za alergike. Kar jaz nisem.

Tretjič. Ne samo, da je moj pes najboljši pes na svetu, ki se na tak lenoben dan, kot je današnji, zlekne na mojo posteljo, kasneje pa od samega dolgčasa najde klopa, ki se je na njej hranil že kakšen dan, dva, tri, in ga seveda z užitkom pregrizne, tako da je moja rumena posteljnina deležna malce več barvne raznolikosti (sej ne rečem, rdeča se ji fino poda), tudi teleportacija ji ni tuja! Tako sva se s podmladkom naše družine nekega dne na povabilo sosede (s katerimi delimo tistih par metrov ograje) odpravili malce na obisk. Brez psa. Tako brezskrbno sedim, uživam ob tem, kako je podmladek zaposlen z drugimi in ne teži meni, nakar izza grmovja priteče Bona. Moje začudenje je bilo brezmejno, navdušenje nad tem, kako neznansko me pes pogreša, da se ji je posledično uspelo splazit skozi ograjo, ki še kakšni nabrisani mački predsatvalja izziv pa ... ostala sem brez besed. Dobesedno. Soseda pa tudi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar