sreda, 02. maj 2012

Vsaka svoboda ima svojo ...

... ceno. Saj bi napisala kaj rahlo manj klišejsko obarvanega, a kaj, ko sem se ravno zbudila iz popoldanskega počitka in moj možgan še ni dosegel standardnih hitrosti obratovanja. Zadnji teden je življenje naravnost krasno. Priznavam zgolj zanemarljiv obstoj obveznosti za faks, pa še tiste, ki bi mi morale zavzemati določen odstotek CPU-ja, več kot odlično odrivam na periferijo. In kot da to še ni dovolj je tu še maj, poleg marca letos eden lepših mesecev leta. Razlog je sila preprost, sliši pa na ime 'mami je na potovanju'. Ko se posameznik spopada z odločitvijo staršev, da se upokojijo, lahko le upa, da je rojen pod tako srečno zvezdo, kot moja malenkost, ki dotičnemu upokojencu/ki ob vsej presežni vrednosti prostega časa pod nos nastavi "Univerzo za tretje življenjsko obdobje" in ves potovalni program, ki ga le-ta načrtuje. 

Da me ne zanese na dobro poznane poti dolgovezenja, tile praznični dnevi tako minevajo v odsotnosti modrejših in pametnejših in posledično se več ali manj družim z ljudmi moje generacije in ... pomivalnim strojem. Odlično, po 875 znakih (brez presledkov!) sem končno uspešno piplula do tiste nesrečne cene, ki jo plačujem za svobodo. Seveda smo lačni. Posledično je treba kuhat. In seveda imamo stroj. Ampak lenobe mojega kalibra se tudi s pomivalnim strojem ne razumemo najbolje. Da pritiska ob iztekanju zadnjih ur prazničnih dni in s tem tudi poceni toka, ko je opravljanje gospodinjskih opravil še slajše, niti ne omenjam. Kako trpim. Ampak sej drugače je pa fino, svoboda, in to. Pa ne, da bi počela stvari, ki jih sicer ne, hudiča, še solate pojem v nenormalnih količinah in rože dejansko zalivam zato, ker mi paše! ...

V resnici sem želela povedati nekaj povsem drugega. Ena hecna reč se je zgodila včeraj, ko je morski pes postal spet pes brez kakršnega koli pridevnika in se iz Pule transportiral v Ljubljano. Z mojo najdražjo sva si padli v objem še preden sem uspela razjahat mojega žrebca in pasja mrcina je za nekaj kratkih trenutkov opazovala svet izza avtomobilskega volana. Potem končno izstopiva in opazim, da se je pred mojo garažo ponovno ujel nedolžen ptič. Saj bi res rada razložila podrobnejšo arhitekturno stanje moje garaže, ki bi natančno izrisala problem in vprašanje, kako se ptiči pred mojo garažo 3-4x letno sploh ujamejo, ampak žal ne gre (beri prvo in drugo vrstico tega zapisa). Z mrcino torej izstopiva in opaziva, da se ptič zaletava v okno. Potem se je vse odvilo v počasnem posnetku - jaz se napotim proti vratom, da bi jih odprla in osvobodila nedolžno kosovko, le-ta izgubi vso razsodnost, ki jo premorejo njeni majhni možgani in zleti k tlom, pesjanar pa se odloči, da na plan izpusti vse svoje potlačene travme in končno dokaže, kdo ima tukaj zobe. In plani na ptiča. Potem so se stvari začele odvijati malce hitreje. Začela sem se dret kot jesihar, zagrabila psa in zgroženo opazovala, kako je uboga kosovka še malce pomigala s krili in nemočno obležala.

In ja, funny thing about me, meni je hudo. Ko se random človek onesvesti sredi City Parka, ko se sošolki razlije jogurt po torbi, ko voznik avtobusa brezbrižno odpelje in ne počaka nekoga, ki je z zadnjimi močmi pritekel do vrat. Še sploh pa mi je hudo, ko že dva dni vsakič, ko stopim na teraso, na vrtu vidim kosa. Enkrat je na travi, drugič je na drevesu, tretjič na telefonskem kablu. In jo čaka in žalostno čivka z enim in istim tonom in jo kliče. In kdo ve, kje ima gnezdo in je čivkanja še več. In potem se zjokam in rečem Mecu, da mi je hudo, ker je pes smotan in da zakaj je to naredila in zakaj ne morem spremeniti, da bi bilo bolje. Saj se za nasednjih deset minut potožalim, da je to naravni krog življenja in da tako je in nimam kaj. Večje živali pojejo manjše. Ampak pozabit pa ne morem. Ker nekoč sem bila jaz ta manjša žival in vem, kako boli. Naravni krog življenja gor ali dol, kos je še vedno tam, čaka in kliče in jaz se počutim krivo, čeprav nisem mogla narediti nič, da bi lahko to preprečila, in jokam, čeprav je ... patetično?

3 komentarji:

  1. Ne jokat, to je usoda ... gdč. Kos je verjetno že v ptičjih nebesih, kjer se cedijo deževniki in rdeče češnje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zagotovo uboga letalka ni prva, niti zadnja perjanka, ki je končala pod pasjimi zobmi. Ne sekiraj se, če je kos taprav dec bo že prebolel in si našel nekoga, da mu nadomesti žalostno izgubo. Seveda pa bo drago pokojnico vedno nosil v ptičjem srčku.
    Tok daleč mi rata spravit poizkus tolažilnih besed, upam da bo :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Več kot očitno imata odličen talent za tolaženje, najlepša hvala ;) Kar se pa obupanega kosa tiče, vedno bolj se nagibam k teoriji, da se tudi sam želi po hitrem postopku udeležiti gostije v ptičjih nebesih, ne vem namreč, kako naj si drugače razložim njegovo konstantno prisotnost in spogledovanje z pesjanarjem. Ah ja, kdo bi razumel te ptiče ...

    OdgovoriIzbriši