četrtek, 26. julij 2012

Približno deset let nazaj ...

... je mami del prihrankov pretvorila v en mali apartmajčič dobri dve uri in pol stran od Ljubljane. Na morju. Takrat se je zame začela največja mora mojega otroštva, kar jih pomnim. Namreč, vso oblico dopusta, ki ga je mami imela, sva morali preživeti na morju. To je pomenilo dobre tri ali štiri tedne. V dveh rundah. Kako neznansko sem sovražila odrezanost od sveta in to, da nisem mogla preživeti počitnic tako, kot se spodobi. Biti doma, z minimalno količino dnevnih opravkov, a še vseeno zadosti, da se človek ne poleni. Imeti blizu prijatelje in lenobno preživljati dneve, ker potem se vlečejo. Če človek nič ne dela, se ura ustavi in nikamor ne premakne in kdo ne bi hotel takšnih počitnic?

In kakšna je situacija danes? Gledam na koledar in se čudim, kam mi je ušlo poletje. Avgust je že pred vrati, jaz pa morju niti blizu nisem bila. Šest tednov sem po devet ur na dan preživela na praksi in ko gledam nazaj, se mi niti sanja ne, kaj sem sploh počela in kam je izginil ves ta čas. V tem hipu si želim samo brezskrbih treh tednov, nekje daleč stran, v samoti, tišini, z dobro knjigo ob strani in nekaj ur serij na računalniku. Brez telefona, brez interneta, brez obveznosti in skrbi. Ampak te časi so že davno mimo. 

Razmišljam o tem, kako imam neskončno enih odprtih podpoglavij mojega življenja in kar čakam, da se zaključijo. Tisti en nesrečni izpit, ki mi je še ostal in mi leži na vesti. Pa zaključni izpit za slaščičarja in še kup papirologije, povezane z njim. Pa vsi opravki za izmenjavo. Pa morje. Pa ena torta tam sredi avgusta. Če kaj naravnost sovražim, so to nezaključene zadeve. Tako kot pogovori. Predali, ki jih odpreš samo na pol, malo pobrskaš in razmečeš, in ne zapreš nazaj. Ampak bolj kot moje življenje postaja razgibano in s tem po eni strani zanimivo, po drugi čedalje bolj komplicirano, več je teh odprtih predalov, ki se jih preprosto ne da zapreti tukaj in zdaj. In tako mi počasi, čisto počasi v misel prihaja zavedanje, da se bom morala naučiti z njimi živeti. Biti sposobna odklopiti in pozabiti na ta lapsus in uživati v drugih stvareh.

In česa se moram še naučiti? Ena preprosta stvar, ki me muči že toliko časa in jemlje ogromno energije. Ena velika želja nekje v zraku, tako kompleksna, a po drugi strani več kot preprosta. Ampak še bolj preprost je sam koncept, ki jo poganja naprej. Če si nečesa želim in imam vsa sredstva, da to dosežem, zakaj si z lastnimi mislimi o "zagotovljenem neuspehu" ne pustim in končno uresničim? Zakaj se dnevi, ko začneš stopati po poti proti nečemu novemu in boljšemu tako vlečejo, dnevi, ko pa plavaš v temi in neuspehih, pa kar letijo mimo ...

Čakam trenutek, ko si bom šla do take mere na živce, da bom začela biti nekdo drug. Mogoče je to rešitev. Ne vem.

4 komentarji:

  1. We're approximately in the same shit :mrgreen: - buljenje serij na kompu, meni je na morju še mobitel odveč, kaj šele da bi počasen kup silicja stlačen na premajhen prostor sabo vlačil.

    Samo predalov imam malo manj odprtih, ene dva recimo. Pa konec leta se bo obrnil nov list v življenju.

    Za zadnja dva odstavka nimam kaj rečt, ker pojma nimam kam meriš z tem. Mooče edino to, da očitno ta želja le še ni dovolj velika in zrela... In pa zavrzi misli o neuspehu, ker iz njih potem res pride neuspeh.

    OdgovoriIzbriši
  2. I feel you, beyb'. Jaz računam na eno dozo morja nekje v tropih enkrat po oktobru, do takrat bom pa za razliko od ostalih lenuhov moje generacije bolj delovno.;)
    Ti si ga boš pa v Sevilli oz. 1,5 ure stran, natančneje v Malagi, lahko bolj privoščila ;) Če ne prej, te bo ravno špansko vzdušje malo posrkalo pa bo to to. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. maia, je valda, skos pozabljam, da grem v bistvu itak an Erasmus in da se tam nič ne dela in da se bom lahko spočila :P aaaaa, tropi, noro! v resnici je tak dopust po ornk delovnih dneh itak najbolj zaslužen in najboljši ;)

    Chem, kakšen nov list? moj firbec hoče več!

    OdgovoriIzbriši
  4. Ne bom več študent in bom začel iskat redno zaposlitev ;)

    OdgovoriIzbriši