ponedeljek, 02. julij 2012

Spanje je ena taka hecna reč ...

... in v zadnjih treh tednih poleg šihta takoj naslednja dejavnost, ki ji namenim največ časa. Devet ur oddelam, tam enih slabih/dobrih sedem odspim, seveda v več delih. Za razliko od nekaterih nisem preveč privrženka power napov/sleepov ali kar je še podobnih reči, sploh zato, ker se ne obnesejo. Zakaj bi se samo slabe pol ure svaljkal po postelji in si za silo napolnil baterije, če pa lahko sredi dneva in najhujše vročine ubiješ tisti dobri dve uri, med katerima ti podzavest postreže z več kot clocked up sanjami, zbudiš pa se s široko odprtimi prestrašenimi očmi, srčni utrip šopa tam nekje pri 140, po mislih pa se mota eno samo vprašanje: "A je ura že pet?"

Ne vem točno, kaj naj še napišem, ker razen s kakšnim novim opažanjem s šihta res nimam postreči s čim bolj zanimivim. Dejansko se ne dogaja nič omembe vrednega, razen tega, da moj telefon zvoni več kot kadarkoli prej (pa preden povzročim preveliko vzemirjenje, to še zdaleč ne dosega dnevnih standardov ene povprečne študentke) in da imajo ljudje nenormalen talent za trofnit tisti dve uri mojega popoldanskega spanja. Največji štos pri vsem skupaj je, da me navkljub siloviti utrujenosti zvonjenje še kako uspe zbuditi, vseeno pa ne do te mere, da bi bila popolnoma prisotna pri pogovoru. Tako sem v zadnjih dneh v enem izmed takih pogovorov zatrdila, da bom spekla dve torti (okej, tole je sedaj malce vzeto iz konteksta, ampak sliši se pa fajn), danes pa mi je celo nekako uspelo najprej prebrati sms "a te lahko pokličem za dve minuti?", razbrati sporočilo (ker brati in razbrati niti približno ni eno in isto, da veste!) in posledično sem kar sama kontaktirala pisočega. Stvar pa je taka, da so ljudje nenormalno navajeni mojega zen-skuliranega-malce-zaspanega glasu, s katerim se na telefon oglašam že po defaultu. Z vprašanjem "a sem te zbudil/a?" se tako soočam v 95 % primerov, ko se oglasim na telefon, ne glede na uro, dan in še kako budno stanje. Posledično mi je pojasnjevanje, da ne spim in da imam samo malce bolj zaspan glas, tako zlezlo pod kožo, da seveda lažem tudi v primerih, ko se je telefonsko zvonenje dejansko prikradlo nekam v moje tekanje čez širna makova polja v deželi, kjer so oblaki iz sladoleda. 

Pa saj ni kakšne hujše panike, edino pogovorov in tega, kaj točno sem govorila in uspela slišat, se malce bolj slabo spomnim. Ni panike. Res.

Sicer pa je to to. V hotelski kuhinji je v teh vročih dneh prijetno toplo, tečnoba vseh zaposlenih na vrhuncu, jaz pa več kot primeren objekt naslavljanja vseh potlačenih misli, ki ne bi nikoli smele ugledati luči sveta. Vzdevkov zame je malo morje, oglašam se pravzaprav na vse, kar je vsaj malo smiselno, edino na Tina ne. Dejansko. Zato ker je, itak (tako kot vedno in povsod doslej v mojem življenju), v kuhinji na zajtrkih zaposlena še ena Tina (in, seveda, je sicer Kristina, štulc en) in moja nizka samopodoba vestno skrbi, da sem mnenja, da si jaz takega naslavljanja ne zaslužim in da če se že koga pokliče po imenu, to vsekakor nisem jaz. Sicer mi je med najljubšimi vzdevki zame Punči (pa še z dodatkom moja, ampak tako me kliče samo Marica), natakar Zoran mi reče Otrok, eden izmed meni ljubših kuharjev (in to sta samo dva, pa še od teh dveh je šel eden na dopust, smrk) me je danes mimobežno oklical Sonček, sicer pa dnevno trpim ob neslanih šalah, ob katerih si nadanem polnasmešek in si v mislih ponavljam "še malo, pa bo konec".

Drugega mi dejansko ne preostane. Ob takem nehumanen urniku in delu, kjer sem dejansko en par rok več, ki ga lahko nadrejeni izrabijo, kakor jim srce poželi. Plačana nisem, naučim se novega tudi nič, res mi dol visi. Tudi če se skregam, ampak za kaj takega itak nimam energije. Čeprav me je danes dve leti mlajši pripravnik malce podučil, da moram delat skos. Da kaj, če me vidi direktorica. Da kaj, če bom potem kdaj iskala službo. Sem mu povedala svoje, edino tisti del o njegovih polurnih čik pavzah sem izpustila. Ej, ma ne bom se mu pustila. Se lahko nekam gladko zaleti, skupaj s še nekaterimi ostalimi, za katere imam že več kot dodelan plan daljšega mučenja in odrešilnega konca. 

Tako, uspešno sem se spravila v slabo voljo, postregla s konkretno dozo overšaranja in jamranja, purrfect.

1 komentar:

  1. Tisti del o tem, kako nimaš pojma, o čem sva govorili po telefonu, bi bil z moje perspektive definitivno bolj zabaven :D

    In ne laži, da te nismo zbudili, če smo te! Pa ugašaj zvonjenje, ko spiš! Tko :P ;)

    OdgovoriIzbriši