četrtek, 18. oktober 2012

Misli so zadnjih nekaj dni precej ...

... prazne.

Po prejšnjem, dokaj napornem in druženja polnem vikendu, se tokrat spogledujem s štirimi dnevi malce bolj umirjene narave. Razlogov za nastanek teh okoliščin je več: danes španski študentje še enkrat znova izražajo nezadovoljstvo nad vladnimi ukrepi v boju s finančno krizo, zatorej odpadejo vsa predavanja, večina mojih nemških prijateljic ima na obisku fante/brate/sestre in povsem razumljivo je, da bodo te dragocene trenutke preživljale v njihovi družbi, malce me je zdelal lažji prehlad in ... no, mirni lenobni dolgi vikendi so itak drugače moje naravno stanje. Aja, pozabila sem še precej deževno in oblačno vremensko napoved za prihodnje dni.

V resnici res ne vem, kaj naj napišem. Moje psihofizično stanje je sicer, razen prehlada, več kot odlično. Ves ta prosti čas, s katerim razpolagam, in proste roke pri pripravi in konzumaciji vsakodnevnih obrokov, pridno usmerjam v smer napredka - kar se nižjih številk na tehtnici in zapenjanja hlač manjših številk tiče. Z zamašenim nosom in bolečo betico to v resnici sploh ni tak izziv, ampak dokler se tiste proste roke pri konzumaciji vsakodnevnih obrokov ne sprevržejo v rutinirano mazanje popečenega toasta s fejk Vikikremo (verjemite mi, vem, o čem govorim), je vse še precej pod kontrolo. Pa saj konec koncev, številke so in bodo samo številke, dobro počutje in to, da si zadovoljen sam s sabo, pa je nekaj povsem drugega.

Čez dober teden (oziroma bolj specifično - naslednjo soboto) dobim tisti najlepši in najtežje pričakovani (in verjetno tudi edini) obisk tule na toplem. Če sem se že poleti držala za glavo in zmajevala ob vseh spremembah, ki so doletele mene in ljudi v moji bližnji okolici, bi se lahko ob tem, kar se dogaja zadnja dva meseca, preprosto ... ne vem, kaj točno, ampak mislim, da dojamete. Ob vsem tem neznanskem pričakovanju, ker sem pač le v letih, ko se približujejo spremembe (precej se spogledujem z diplomo, pa s samostojnim življenjem, itd.), se kaj hitro zgodi, da človek preveč čaka in upa in gleda v eno točko na koledarju, ko se bo pa lahko končno umiril in začel živeti in ga bo zajela neka stabilnost in konstantnost, medtem pa zamudi, jasno, vse lepe in čudovite reči, ki pridejo mimogrede malo na obisk. V glavnem, stvari se dogajajo in hitijo mimo mene, ampak čez en dober teden se bo vse ustavilo. Potem obstanem za 12 dni z mojo najljubšo osebo na celem planetu in odmislim vse in samo uživam. 

Sej v življenju se lahko vsak dan znova vprašaš a je to to, ali delam stvari prav, ali bom na koncu zadovoljen ... Ampak, a ni v resnici vse precej matematično? En dober dan + en dober dan + preostalih 28 dobrih dni = en dober mesec ... in tako naprej. Ne vem, upam. 

3 komentarji:

  1. Tole je blo napisan sigurno v stoje! :P

    OdgovoriIzbriši
  2. Najbrž si prva, ki ji je vsaj približno uspelo smisel razmerja ujeti v matematično enačbo. :D Well done...

    OdgovoriIzbriši
  3. NF, mogoče je bil bolj kot smisel razmerja mišljeno smisel življenja, ampak sej razmerje je itak samo podmnožica življenja, tko da, še vseen velja :D in ja, v primeru, da so moji receptorji sarkazma še vedno otopeli in tole pohvalo jemljem dobesedno ... Hvala :D

    Denis, noup, več sreče prihodnjič :/ ...

    OdgovoriIzbriši