četrtek, 04. oktober 2012

Pa sem res kar malce ...

... umolknila, kaj ne? Pred odhodom sem prisegla na vsem živem premnogokaterim, da bloga v času mojega začasnega rezidiranja daleč, daleč stran ne bom opustila in no, spet sem tukaj.

Danes bom rekla eno o ljudeh, ki me obkrožajo. Moje Naše stanovanje (danes sem prvič, odkar sem tukaj, zjutraj postlala posteljo in soba kar naenkrat izgleda presenetljivo spodobna, tako da jo bom jutri morda celo poslikala) je precej veliko, tako da človek v njem lahko najde marsikaj in marsikoga. Za vsakega sem seveda našla že tudi kakšen vzdevek, le pri dveh posameznicah pa se je pripetila ta nesreča, da je vzdevek sestavljen iz ene same samcete besede. Kaj je pri vsem skupaj najboljše je to, da se tem ljudem niti sanja ne, kaj je slovenščina, poleg tega sem za njihova življenja povsem preveč nezanimiva, zatorej jih lahko do potankosti in malenkosti opišem tule, pa ne bo nobene škode. Ha!

In ker je treba imeti nek red, se bom te zadeve lotila kar lepo kronološko. Začela pri tisti, ki sem jo spoznala najprej, in končala pri tistem, ki je imel to čast, da se je v moj spomin zasidral zadnji. 

Dekle, ki obožuje diskoteke, a se nikoli ne naliči.
Clara. Nemka. Sicer študira v Münchnu, njen oče je zdravnik. Študira nemščino in francoščino, v Sevilli pa bo ostala celo leto. Je povsem prijetna, ne preveč shirana in za zajtrk vsako jutro je na koščke narezano sadje, ovsene kosmiče, nek Nestlejev nateg kvazi zdravih kosmičnov in pljunek mleka. Precej zabavno jo je opazovati, kako gloda tiste suhe kosmiče, pa naj, če ji paše. Sicer je povsem prijetna, ampak nekaj na njej me moti. Ne toliko, da ne bi mogla biti v njeni družbi, ampak da bi šla sama z njo nekam, težko. Mogoče zato, ker je precej erasmusovska. Kaj pa vem. Saj pravim, čisto prijetna punca, ampak preprosto je nisem začutila ...

Belgijec ...
... katerega ime je francosko in posledično mi dela njegova izgovorjava kar hude probleme. Za moje španske prijatelje je chico belga, za vse ostale Lau[potem se pa neha], v resnici pa Laurent. Iz Belgije, študira v Nemčiji in govori cel kup jezikov. Nemško, francosko, angleško, špansko ... Car. S Claro delita ljubezen do diskotek, posledično sta se tudi precej zbondala. Sicer se mi pa zdi, da zna dojet kakšne moje štose in se, če tako nanese, prav fino nasmejiva. Študira kemijsko tehnologijo in niti sanja se mi ne, kako mu bo uspelo v taki stroki v španščini naresti kak izpit. Ima zelo prijetno punco, ki je že prišla na obisk in trenutno je pri njemu nek njegov prijatelj. Zelo ima rad avokado in na dan poje ogromno kruha.

Tista uboga reva, ki ima sobo dislocirano od ostalih.
Marine. Iz Pariza. V našem stanovanju je en doooooolg hodnik, na njem je šest vrat in šest sob. Na koncu hodnika se lahko zavije v kopalnico ali na en majši hodnik proti kuhinji. ČIsto pred kuhinjo so še ena vrata. Tam je doma Marine. Študira španščino in zgodovino (ravnokar sem hotela napisai historologijo, jezuskristusmarijapomagi), ne mara diskotek in posluša folk glasbo. Tudi oblači se malo bolj hecno, sicer pa ima lepe dolge rjave lase, je tipično francosko suha in ima majhno špranjico med zgornjima enicama. Z njo se še najmanj razumem, mogoče zato, ker mi je tako zelo podobna, haha. Veliko časa preživi v svoji sobi, če pa ne tam, je pa kje zunaj s svojimi prijatelji. Ima torej podoben problem kot tudi Clara - v Sevilli so ljudje iz njene univerze oz. njeni prijatelji, zato se večinoma družijo med sabo. Saj ne rečem, zna priti prav ali pa tudi ne.

Hipsterljanki.
Emma in Martina iz Rima. Študirata psihologijo in sta kljub večernim obrokom, ki sestojijo pretežno iz testenin (po možnosti na način aglio e olio, s katerega se olje kar cedi), suhi kot ... ne, res, skoraj shirani. Ena se prav pukljasto drži, drugo pa rešuje izredna simpatičnost in nasmeh v vsaki situaciji. Vtis sicer malce pokvarijo hipsterska očala, ampak vsega pa človek tudi ne more imeti. Sicer sta meni v stanovanju eni izmed ljubših. Brez problema grem lahko k njima, sploh k Martini, imam občutek, da se nekako razumemo. Ali pa se vsaj odlično pretvarjata. V glavnem, dober občutek imam ob njima in to je to. Za zajtrk jesta bolj malo - kavo in kakšen piškot/kos sadja/grški jogurt. 

Gej.
Ko sta Hipsterljanki rekli, da je Davide, cimer z največjo sobo, zelo netipičen Italijan (onidve sta ga namreč spoznali že avgusta, ko sta prišli v Sevillo iskat sobo), si niti misliti nisem mogla, da je tak Italijan. V Sevilli živi že skoraj dve leti, dela v hotelu na recepciji, sicer pa je študiral španščino in jo tudi zelo dobro govori. Predvsem je super to, ker govori počasi in ker se bomo od njega lahko marsičesa naučili. Sicer je pa tipičen gej: zelo lepo diši, njegovo ozadje na računalniku pa je Carrie. Na nočni omarici so lično zloženi vsi DVD-ji Seksa v mestu in Grey's Anatomy, njegovi dve edini vprašanji, ko je tri dni nazaj ob prihodu iz kopalnice videl na hodniku pet deklet (silno radovedne smo seveda čakale nanj), pa sta bili: "Ali tukaj živite sama dekleta?" in kasneje, ko smo mu povedale, da je tu tudi Laurent: "Ali je gej?" Faca.

Tako. Lepa zbrana družba in v resnici se vsi prav fino razumemo. Skupaj gremo tudi ven, na pivo, ali pa samo sedimo v kuhinji in klepetamo, vsak na pol zatopljen v kaj drugega. Razlika med mano in njimi je mogoče samo ta, da si vsi želijo spoznati veliko novih ljudi, med tem ko jaz vseeno ne morem iz svoje kože in mi je tih večer ob filmu velikokrat povsem dovolj. Imam rada družbo, ampak malo in to kvalitetno. Zakaj bi se silila v nepomembne pogovore z ljudmi, s katerimi se najverjetneje ne bom nikoli več videla? Če nekoga začutim, da si ga želim spoznati, potem to tudi storim. Če ne, energijo raje prihranim za kaj drugega.

Vseh mojih najdražjih 2527 km stran pa itak ne more nadomestiti nihče ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar