torek, 23. oktober 2012

V cetrtem letniku gimnazije ...

... sem na zacetku blok ure pri matematiki iz torbe potegnila tuperco, jo dala na radiator (bolj za okras kot pa kaj drugega) in cez kaksne pol ure, ko je zelodec pricel opozarjati, da je ze precej prazen, tisti nesrecni riz z grahom in koruzo lepo pomljaskala. V zivljenju moram imeti red in kje drugje ga zaceti izvajati, kot z redno in urejeno prehrano. Okej, priznam, to, da sem dejansko med uro matematike jedla kosilo, je malce hecne narave, ampak itak smo ponavljali snov in delali vaje za maturo, tako da profesorjev ucni proces ni bil ne-vem-kako razvrednoten, al neki.

V glavnem ... kako sem prisla na ta spomin? Zato, ker s prinasanjem lastne hrane na faks se vedno lepo nadaljujem. V Ljubljani me vecina ljudi se vedno gleda malcek hecno in sicer ne vem, kaj tocno si mislijo, ampak zagotovo je kaj v smislu 'zakaj s sabo nosi to packarijo ce pa itak lahk je na bone?'. No, tule v Sevilli je vse drugace. Prvi dan sem na faksu preiskusila naso menzo in za tiste 4 eure postane hrane ... no, ne. Sem pa kasneje opazila, da je pred naso fakulteto en park in v ta park prihajajo studentje in drugi ljudje z okoliskih pisarn in lepo pomalicajo, kar si prinesejo s sabo.

Dve gospodicni in en gospodic dobrih 6 metrov od mene so ravnokar priceli s konzumiranjem posladka. Tipicno - sadje ali jogurt. To je res pravi raj za vse prinasalce hrane. Ne morem opisat, kako mi je zaigralo srce, ko sem prejle (na polovici riza z buckami in tuno) opazovala te tri sojedce, kako so se poknili na betonsko klop in iz vreck priceli zlagati tuperce. Krasno.

Okej, ja, ne recem, situacija se vedno ni popolna. Jutri (ko se moj jutranji urnik kriza z Belgijcem) spet pricakujem vprasanje: "¿Tu comes arroz para desayuno?" (Ahem, prevod, ja: Ali ti jes riz za zajtrk?) Vse ni tako krasno. Treba je vstat tiste pol ure prej in si jedaco pripraviti, itak. Ampak se splaca. Financno, pa da o zdravju sploh ne govorim. Kako se clovek pocuti po necem, kar sam skuha, ali pa po tistem, kar mu servirajo v menzi. Sem delala v hotelski kuhinji in vem, koliko casa zdrzi ze narejen pire krompir. Pa je bila hotelska kuhinja!

Pa dober tek! 

6 komentarjev:

  1. Riž za zajtrk je zakon, samo da ga sam konzumiram iz lončka, z mlekom in čokolado. :D

    OdgovoriIzbriši
  2. To mene caka pojutrisnjem. S to razliko, da ne bo z loncka. Nimajo Spanci tega :P

    OdgovoriIzbriši
  3. ma, če je treba jest je treba jest. Nimaš kaj. Jaz tudi dam veliko na redno prehranjevanje, mi pa žal ne uspeva vedno jest v takih časovnih okvirih kot bi želel.

    OdgovoriIzbriši
  4. Vidiš Chem, to je fora, moraš narest tko, da ti vedno uspe :) js se ne pustim zmotit ne faksu ne čemerkoli podobnemu ... Okej, razen kakšne familijarne zadeve, ko pač moraš delat in jest tko, kot drugi rečejo (recimo).

    OdgovoriIzbriši
  5. Koliko časa zdrži pire krompir?
    Sem že bral blog ene slovenske punce ki je bila isto v sevilli, samo njej je bilo vse super in so bili v glavnem veseli zapisi. Pri tebi je pa vse bolj tako žalostno.

    OdgovoriIzbriši
  6. bori, pire krompir zdrži kar precej ... mislim, da se ga zamenja tam po enih 4ih dneh :)
    Pa saj niso tako žalostni zapisi :P ... okej, ja, začela nisem ravno najbolj obetavno, ampak sedaj se imam pa prav fajn ;)

    OdgovoriIzbriši