nedelja, 16. december 2012

Okej, tole zdele je bilo pa ...

... nekaj precej čudnega.

Že dolgo časa se mi ni pripetilo, da bi se zvečer zleknila v posteljo, pričela z gledanjem kakšnega filma in ... no, se zbudila sredi noči, s prižganimi lučmi, računalnikom, film se je seveda predvajal do konca, meni pa ni prav veliko jasno, kaj se dogaja. Sicer je to v Ljubljani precej stalna praksa, ampak tule v Sevilli je bilo pa danes prvič.

Torej, zleknem se v posteljo, in glede na moje stanje (khm khm tisti dnevi v mesecu khm khm) izberem eno ljubezensko dramo, The Other Boleyn Girl, in naslednja stvar, ki se je spomnim, je kričanje v filmu, kar je pripeljalo do tega, da sem med spanjem udarila po tisti tipki, ki, če jo pritisnemo, rezultira v presledku, in mirno odsanjala naprej. Zbudila sem se deset minut nazaj, pa še zato zaradi naravnost groznih sanj. Ki se v resnici niti ne morejo kvalificirati pod nočne more, ampak ... no, kaj se je dogajalo!

Bila sem doma. V Nadgorici, na vrtu za našo hišo. Opazovala sem brata, kako je izumljal nek nov patent za kolesa in jih pripenjal na enega izmed dveh drogov, kjer so sicer razpete vrvi za sušenje perila. Gledala sem ga, kako mu ni šlo prav nič dobro, saj so kolesa stalno spolzela nazaj dol po drogu in pristala na tleh. Medtem sem mu razlagala o Sevilli in o trgovinah in o tem, kako v supermarketih ne moreš kupiti vsega, kar ti srce poželi, tako kot v našem Interšparu ali pa drugih enormnih trgovinah. Nenadoma se ozrem v nebo in vidim Islo Magico. Isla Magica je zabaviščni center v Sevilli, nekaj takega kot Gardaland. Iz mojega vrta sem videla visok prosti pad. Potem sem bratu povedala še, kako zelo sem pogrešala Pesjana, on pa je rekel, da je ne mara več, ker se mu ne da več ukvarjati z njo. Škoda, da Bona ni prišla na vrt ... 

Sanje so bile namreč zelo, zelo, zelo žive! Potem se kar naenkrat znajdem v cerkvi. Pred poroko. Mojo? Ne vem, pogledala sem se namreč v ogledalo in vizualno nisem izgledala ravno jaz. Bila sem zelo temne polti, ravni rjavi lasje. Nevesta, očitno, jaz pa sem se nekako preselila v njeno telo in dogajanje opazovala s prvoosebnega pogleda. Bilo je naravnost filmsko. Stala sem na začetku cerkve in se ob spremljavi glasbe sprehodila do oltarja. Potem pa se je moj pogled kot v premiku kamere zapeljal čez celo cerkev, da sem videla ostale goste. In kaj sem videla! Bila sem na ciganski poroki! (Enkrat sem v parku Marie Luise videla eno cigansko poroko, in bila je natančno taka kot tale v mojih sanjah!) Dress code je bil očitno pogojem z modro-zeleno-turkizno barvo. V klopeh so se drenjale debele temnopolte starejše gospe, zraven njih otroci, vsi v modrih ali zelenih ali turkiznih oblekah, zelo urejeni. V zadnji vrsti so kot v izložbi stali geji - oblečeni v poročne obleke, nekateri celo zelo lepo namazani in čedni kot dekleta, s tančicami na glavah, v visokih petah. Stali so v pozah, kot jih naredijo manekenke na koncu runwaya in imeli Tyrin fierce pogled. Noro. Čisto na koncu cerkve je stal ženin, nek mlad fant, zelo lepo urejen. Pojma nimam kdo. Na drugi strani cerkve je v zadnji klopi sedela družina - mlada ženska z možem in otroki, vsi zelo lepo urejeni, ženska pa je imela na glavi klobuk, ki ji je pokrival cel obraz in v resnici je bila plinska maska, da je lahko dihala. 

Potem se je pogled zapeljal nazaj do mene in pogledala sem v svoje noge. Bila sem trenirki. Zgoraj sem imela sivo preprosto majico. Vsi so bili tako zelo oblečeni, jaz kot nevesta pa v trenirki! Potem je prišel ženin in obred se je začel in usedla sva se na desno stran cerkve v majhno ozko klop, tako, kot jih imamo v naši miniaturni cerkvi v Nadgorici. 

Za crknit. Jaz sem bila zgrožena, kako sem lahko v trenirki na poroki, zato sem se zbudila. Če bi se že malo zgražala, bi se morda v sanjah celo zavedla, da sanjam in bi šla odletet kakšen krog ali pa nazaj v Nadgorico k bratu in bi poiskala Boni. Ampak ... ne znam lucidno sanjat, še. To je en tak moj mini projekt, ki traja že leta in leta, in razen dveh priložnosti, ko sem se v sanjah zavestno sprehodila en krog ali dva, zaenkrat dlje kot od tega, da se skoraj vsako jutro precej živo spomnim svojih sanj, še nisem prišla.

Ni komentarjev:

Objavite komentar