četrtek, 13. december 2012

"Jaz pa ne maram potovati,"

sem včeraj povedala mojima dvema nemškima sošolkama in glede na to, da sta se deklini par dni nazaj vrnili z nekajdnevnega potovanja po Maroku, sta široko zazijali in me vprašali, kaj mi je. Pa sem jima obrazložila, da če si pa česa vsekakor ne želim početi v življenju (trenutno!), je to stopicljanje v koloni in ogledovanje absolutno prevelikega števila cerkva in muzejev in ne vem kaj še. Pa sta rekli, da oni v Maroku niso šli v niti eno cerkev. Glede na to, da so v Maroku večinoma muslimani, je tale njuna pripomba ... no, jaz sem si mislila svoje, vam pa tudi prepuščam proste roke. 

Ja, in res, ne želim si potovati. Okej, obstajajo kraji, ki bi jih rada videla in ki imajo v mojem srcu neko posebno mesto zaradi ne-vem-česa že. London, ker je pač London, pa Berlin (kamor želim iti vse odkar sem prebrala Mi, otroci s postaje Zoo) in Pariz zato, ker je Francija in ker iz tam izvira vse, kar je dobrega in sladkega in v želodcu prebavljivega. 

Vsi vemo, da obstaja tistih nekaj tipičnih etiket, ki se držijo vsakega Erasmus študenta, kajne? Poleg sleherne prežurane noči in tega, da se moramo na izpit priti samo pokazati in se podpisati, pa je zadeva opravljena, je torej tukaj še potovanje. Najprej med samo Erasmus izmenjavo in potem še dolga leta po njej, ko se za potrebe ohranjanja stikov z nepregledno množico samo na hitro poznanih ljudi, prepotuje celo Evropo (če imaš srečo pa poleg Nemčije in Italije obiščeš še kakšno Brazilijo, ZDA ali celo Kitajsko!). In če absolutno pogrnem na testu žuranja v neskončnost in sramežljivo preštejem večere, ko sem se vrnila domov ob uri, ko se ponavadi že tretjič obrnem iz levega na desni bok, na prste ene roke, dejmo bit luzerski Erasmovec v polnem slogu, in se zabubit lepo tukajle v Sevilli in nikamor it. Tko. Iz principa. 

Ma ne. Saj jaz čist rada kam grem. Ampak rada grem v majhne, skrite vasice, v katerih ob štirih popoldne ne najdeš niti enega odprtega lokala, da bi se pogrel in skril pred vetrom, ker moraš še eno uro čakati na avtobus, ki skozi to vas pelje nekako dvakrat na dan. Ampak take majhne skrite vasice so izhodišča za čudovite poti, po katerih tri ure hodiš v popolnem miru in medtem srečaš samo prašiče, ovce in kakšnega konja in vse okrog tebe je tako zeleno, da bolijo oči.




Sevilla je odlično izhodišče za enodnevne obiske drugih večjih mest Andaluzije. Cordoba, Granada, Malaga, Cadíz. Mogoče bom prvi vikend v februarju skočila v Granado, ker je med gorami in ker si jo želim videti, ostala mesta me trenutno ne zanimajo. Poleg tega si moram pustiti še nekaj, da se vrnem, čez leto, morda dve. Bolj kot to, da v enem dnevu pregledam celo mesto, mi je všeč, da nekje živim dlje časa. Da začutim utrip in dušo mesta in da samo hodim hodim hodim naokoli, s široko odprtimi očmi. Po možnosti sama. 

Kako že gre tista - živi in pusti živeti? Jaz živim in tudi pustim živeti, imam pa manjši problem s tem, da se ne obremenjujem s tem, kako živim in kaj si bodo drugi mislili. I'm getting there ...

[Zgornje fotografije so sicer s poti Las Laderas, Parque Natural Sierra Norte, ob vasici Cazalla de la Sierra. Eno uro in pol stran od Seville, na sever.]

2 komentarja:

  1. Maročani imajo cerkve, ki se imenujejo đamije in mošeje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Potovati ne pomeni, "stopicljanje v koloni in ogledovanje absolutno prevelikega števila cerkva in muzejev in ne vem kaj še" ... potovati pomeni spoznavanje kulture, ljudi, doživeti utrip mesta, se sprostiti in včasih tudi najti samega seba. Mislim, seveda če si charter turist te vse prvo čaka na "potovanju", če se temu lahko sploh tako reče ;)

    OdgovoriIzbriši