ponedeljek, 05. december 2011

Večina mojih zapisov se prične z besedo ...

... zadnjič. Zadnjič sem to, zadnjič sem ono. V bistvu mi je kar malo žal, da nova oblika bloggerja ne shranjuje več zapisov v samem okenčku (če bi vtipkala črko z, bi se mi prikazal seznam vseh naslovov, ki sem jih kdaj uporabila in so se pričeli s črko z, saj dojamete), tako se sedaj zna zgoditi, da se kdaj ponavljam. Pa saj konec koncev je vseeno, če bi hotela, da bi naslovi čemu služili (da bi google potencialne iskalce tega in onega pripeljal ravno sem, na primer), bi se itak morala vsega skupaj lotiti bolj organizirano. Tako pa so naslovi samo zato, ker morajo biti. No, da nadaljujem, kjer sem pravzaprav hotela začeti ...

Zadnjič sem gledala film The Tree of Life. Razlog, zakaj se omenjeni film ni in se niti (nikoli) ne bo znašel tule na mojem blogu, je ta, da je film dokaj poseben. Z mojo kompanjonko za debatiranje o filmih, A., sva se strinjali, da je film blazno ... poseben. Druge besede sploh nimam. Ona je vmes zaspala, jaz sem si z zobotrebci podpirala veke in se upirala gledanju drugih reči na internetu, med tem ko je film tekel dalje. Ampak, če se morda pri kakšnem drugem filmu ali seriji, kjer igralci veliko govorijo, še da z enim ušesom poslušati, kaj govorijo in z drugim očesom brskati po internetu, se pri Drevesu življenja tega zagotovo ne da. Razlog se skriva v tem, da igralci niso bili preveč obremenjeni s tem, kako se bodo naučili ves ta tekst, ki bi ga bilo, če bi ga strnili, morda za dobrih 10 minut?

Kakorkoli, več o filmu si preberite kje drugje, jaz pa bi izpostavila en citat, ki se mi je usedel v spomin in sem za dan kasneje navezala za ves ta politični cirkus. Odlična Jessica Chastain (ki me je navdušila že kot Celia Foote v The Help) kot mama oziroma gospa O'Brien izreče naslednje besede:
The only way to be happy is to love. Unless you love, your life will flash by.
Jaz pa sem se ravno danes zjutraj zamislila, ko sem stopila na balkon in se odpravljala, da peljem Bono na travnik, kako sem stalno v nekem pričakovanju. Danes je ponedeljek, ampak namesto, da bi v njem uživala, že razmišljam o torku in sredi in četrtku in petku in vikendu in sem stalno v nekih pričakovanjih. In življenje dejansko hiti mimo. Ampak to, kjer smo zdaj in kar smo, je vse, kar nam je v tem trenutku dano. In pri mojih dvajsetih letih je pred mano (upam) še najmanj dvakrat, trikrat toliko, ampak dejansko sem pomislila, kako že celo leto tarnam, kam hiti čas in kako me vse skupaj prehiteva, šele danes pa sem se zavedla, da sem morda (delno) kriva tudi sama. Stalno gledam na ta moj namizni koledar, na katerem imam napisanih cel kup reči in stalno delam načrte, kaj moram naresti do tistega in onega dne in do prihodnjega tedna in kam grem za novo leto ... Se mi zdi da v trenutku, ko ima človek nek cilj v bližnji prihodnosti, se vse usmeri v ta določen datum. Tja usmerjamo svoje misli, svoj trud, čisto specifične akcije. In potem čas ... steče mimo.

Razmišljanje me je po včerajšnjih, sicer neuradnih, rezultatih volitev peljalo dalje. Ves ta cirkus me utruja. Pa niti ne gre za to, koga sem volila in ali sem zadovoljna ali ne, kakorkoli se situacija obrne se mi zdi, da so pred nami težki časi. Pa ne toliko zaradi potencialne nove recesije ali še slabšega gospodarskega stanja, ampak predvsem zaradi nas samih, ljudi. Sem zjutraj malo prebirala vtise na raznih forumih in ljudje smo tako razdrobljeni, da bi se med sabo pobili. Ne morem verjeti, kaj politika dela iz nas. In če sem se pred tremi leti, ko sem šla na FDV, počutila kot totalen bedak, ker nisem bila na tekočem z aktualnim političnim dogajanjem, se danes, ko se vsaj malo sanja, kaj se dogaja, počutim še huje. Počutim se ujeta, kot da ne morem ubežati svojim prepričanjem, prepričanju drugih in dogajanjem. Kaj bi dala, da bi se vrnila nazaj v tisto nevedno stanje, ko se mi je kratko malo je**** za vse skupaj in sem preprosto živela sama zase in za tiste, ki jih imam rada.

In potem je A. rekel nekaj v tem smislu 'jaz bom šel na Novo Zelandijo, da me vsi pustijo pri miru in bom imel mir'. Pomislila sem - je sploh kje mogoče doseči mir? Je sploh kje mogoče odlopiti ta zmešan svet politike in še bolj zmešan svet ljudi in nasprotovanj, ki zevajo med nami in bi najboljše prijatelje obrnili drug proti drugemu in jih razdrobili? Unless you love, your life will flash by. In tudi če ljubimo, nam bodo naša življenja spolzela iz rok zaradi ukvarjanja s tako umazanimi rečmi, kot je politika? Jaz sem svoj odgovor na to vprašanje našla, zdaj lahko pa samo upam ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar