ponedeljek, 03. oktober 2011

Misija Evrovizija ali ...

... opazovanje slovenske medijske scene skozi oči študentke komunikologije, drugo poglavje.

V prvem sem zapisala nekaj hitrih in dokaj splošnih ugotovitev o tem, kdo v slovenskih medijih večinoma dela. Danes bom predstavila par opažanj, ki se mi porajajo v tem za-drugi-okrober-pretoplem večeru, ki ga preživljam na kavču, pokrita z odejo (z zmotnimi upi, da je le-ta že potrebna).

Točka A ali kratka ponovitev od prejšnjič: "Dejmo en aplavz!"
 Spet se soočamo s problemom, ki sem ga omenila že prejšnjič. Če je Anžej Dejžan prvotno pevec, tako malo v prostem času pa še urednik Delove priloge Goodlife, potem sta lahko tudi Klemen Slakonja (igralec) in Maja Keuc (pevka) voditelja Misije Evrovizije. Sem pa vseeno razmišljala še naprej in menim, da dosegla znaten napredek, kje se sploh skriva problem. Pustimo zdaj tiskane izdaje oz. časopise, tule se gre le za televizijo. Ljudje gledajo, poslušajo, občudujejo. Ko bralec bere, morajo biti dobre besede, ko gledalec gleda, mora biti dobro vse ostalo. Kje je torej izvor tega stalnega problema, da se na televiziji pojavljajo obrazi, ki so nam znani prej od kje drugje kot le s televizije. Odgovor na to vprašanje se skriva v nekem dogodku, kateremu sem bila priča par let nazaj. Po zmagi na Videomaniji sem za nagrado prejela filmsko delavnco pod vodstvo JSKD-ja. Vodil jo je Jovan Jovanović, režiser, ki je imel kar nekaj znanja in modrosti v svojih rokavih. Dejal je: "Film nikakor ne more uspeti brez zvezde." In prav to pravilo se je preneslo na televizijo. Oddaja ne more uspeti brez zvezde. A ker je televizija v naši mali deželici le en delček večjega medijskega prostora, je skoraj nemogoče, da bi (v tem času v katerem smo) sproducirala eno veliko in kakovostno zvezdo (kot npr. Miša Molk). In ker je borba silna (nacionalka - komercialka), je potrebno potegniti na plano druge adute - beri: zvezde iz drugih področij. Ali kot je bilo zapisano v komentarjih pod prejšnjo objavo na temo medijske krize, problem je veliko večji in presega zmožnosti posameznih osebkov, novinarjev, urednikov. Problem je, seveda, tako kot povsod drugje, v sistemu. Citat "Dejmo en aplavz!" se tako nanaša na Majo Keuc, ki je sicer povsem simatična deklina, a res n vem zakaj ji je treba sodelovati pri Misiji Evroviziji kot so-voditeljica, ker ji res ne paše. In dejansko je meni osebno izgledalo kot da bi jo RTV naučil samo, kako naj se zadere "Dejmo en aplavz!". Kaj pa vem.

Točka B ali čar "svobode govora" na malem ekranu: Darja Švajger
Če sem točko A podkrepila z nekaj filmskega predznanja, lahko to točko podkrepim kar z nekaj konkretnega komunikološkega znanja. Darja Švajger je strokovnjak - pevka, z dolgoletnimi izkušnjami, pedagoginja, ki prenaša svoja znanja na mlajše, znanja željne. Ima neke reference in uspehe - zato ji ljudje verjamejo/mo. Zato je seveda povsem jasno, da se v oddaji tipa Misija Evrovizija pojavi kot del strokovne žirije, ki naj bi odkrito povedala, kaj si misli, podala mnenje glede tistih segmentov, katerih mi, kot navadni smrtniki, ne prepoznamo oz. ne znamo prepoznati. Po domače povedano - če Darja reče poješ zanič, nimaš osnov, potem je očitno zanič, pa če zveni še tako dobro. Ja? To bi bilo fino in fajn, če bi Darja dejansko povedala kaj kritičnega. Tako pa imam občutek (pa tudi na Emi se mi je to že pripetilo), da je Darja (in njej podobni) bolj v funkciji komentatorja pri Kmetiji. Angelca Likovič je bila učiteljica in ravnateljica, ne pa kmetica, zato je njeno komentiranje udeležencev resničnostnega šova Kmetija na ravni vaškega klepeta ob kavi. Jaz si mislim to pa to. In tako je Darja, namesto da bi povedala jasno in glasno "ti rabiš še vaje, ti znaš, ampak ne na tak način, ti si super ..." celo oddajo delila nasvete. Imela sem občutek, kot da so tekmovalci na avdiciji za njeno glasbeno šolo, ne pa da so tik pred tem, da nekoga pošljemo, da nas zastopa pred celo Evroazijo. Morda se motim, najverjetneje se res, ampak dejansko sem dobila občutek, da so šele proti koncu si komentatorji dejansko upali povedati kako in kaj. Ker oprosti, ampak nekateri tekmovalci bi si resnično zaslužili kritike. Pozitivne ali negativne.

O točki C sem dolgo časa premišljevala, šlo bi v stilu "zakaj raje gledati Misijo Evrovizijo kot pa Kmetijo (oz. kmetijo)" ampak ne vem, če moje srce (in zdrav razum) prenese, da si dejansko pogledam 3 ure trajajočo štalo in spišem primerjavo ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar