nedelja, 16. oktober 2011

Čas kar teče ...

... jaz pa sem rahlo izgubljena in ne vem, kje se me drži glava. Na sploh imam občutek da je vse, kar letos delam, to, da se samo pritožujem, kako hitro čas hiti in kako nič pametnega ne uspem narediti. Zanimiva povezava je tudi da, ta bolj ko se pritožujem in bolj ko mi nič ne uspe narediti, bolj imam občutek, da čas kar beži mimo mene.

Drugače sem danes zjutraj, kot ponavadi, peljala Bono v gozd, samo na hitro, da se polula. Na poti nazaj gledam v Kamniško-Savinjske Alpe, kako se dvigajo, in razmišljam o tem, kako sem zadnje dni žalostna in razočarana sama nad sabo, ker mi nikakor ne uspe najti teme, o kateri bi delala obsežnejšo raziskovalno nalogo. Razočarana nad tem, kako me nobena tema nič posebej ne zanima. Kako bi raje kot pisala znanstvene članke pekla torte. Kako bi raje delala z rokami kot z glavo. Razočarana. Nad. Sabo. In mojo glavo.

Problem je bilo dejstvo, pred katerega sem bila postavljena, da je tretji letnik težek. In me je zajela panika. Pa ne zato, ker ne bi zmogla. Seveda zmorem - zmorem se naučiti za izpit, zmorem delati sproti, ni panike. Problem je samo ta, če ne vem, kaj početi sproti. Če nimam teme in če me nekaj ne zanima. Razočarana sem bila nad tem, kako me lahko nekaj, kar študiram, ne navdihuje in ne zanima.

Ampak problem je bil pravzaprav v tem, da nisem dovolj razmišljala. Oz. da sem razmišljala preveč. Spregledala sem stvar, ki je bila tako očitna. In sedaj sem jo opazila. In sem nazaj. S polno energije in volje. Pa se samo za faks. Tudi za ostale stvari. Za branje knjig. Za sprehod v gozdu. Da se dvignem s postelje in delam.

Vse bo okej. Tole leto je bilo res malo bolj tako tako, ampak zdaj bo vse okej. Še slabi trije meseci in potem začnem januarja še boljše. Nekako pripravljeno.

Eh, bluzim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar