torek, 31. januar 2012

Obstaja ena stvar ...

... ki je niti pod razno ne obvladam. Tale zapis je sicer že nekaj dni sameval pod osnutki, pa sploh nisem vedela, kako se ga lotiti.

Manjka mi ena stvar, ki se ji reče da človek kakšne podatke obdrži zase. Včasih bi se usedla in začela pisati in pisati in pisati in bi pisala, kar bi mi padlo na pamet. In niti ne bi brala za nazaj, ne bi gledala, kje so nastale slovnične napake, kje sem pozabila vejico ali dodala kakšno preveč. Pisala bi, kakor mi potujejo misli. In če rečem, da mi zadnje dni, tedne, mesece, potujejo v predele in območja, za katera sploh nisem vedela, da obstajajo, nisem daleč od resnice. Ampak ena moja lastnost mi to pridoma preprečuje. Prevelika goflja sem. Ne znam biti skrivnostna.

Kakšen paradoks je pravzaprav to - v prvi fazi mora biti človek skrivnosten, da si potem lahko privošči bonuse neomejenega pisanja. Tako spremljam kar nekaj blogov, kjer so ljudje popolnoma anonimni. Hudiča, večina blogerjev, ki jih berem, je anonimnih. Ne razkrijejo svojega imena, ne razkrijejo svoje fotografije, pišejo pa tako osebne stvari, ki si jih jaz nikakor ne bi drznila. Po eni strani si varen v tej svoji skrivnostnosti, po drugi strani se razkriješ in odpreš. Vedno obstaja tveganje, da te ljudje prepoznajo. Po drugi strani, ljudje so itak preneumni in ne mislijo s svojo glavo.

Kakorkoli. Če vprašate moje prijatelje, sem goflja. Ne znam biti tiho. Z vsemi delim vse, kar se mi zdi vredno. Jasno in glasno povem, kdaj grem na WC. Rada se pogovarjam o stvareh, o katerih se sicer ljudje ponavadi nočejo. Rada govorim in razkrijem marsikaj, čeprav bi bilo bolje, da sem tiho. Po drugi strani pa imam velik problem, da imam blazno zmedene misli. Bila bi porazen retorik. Hitro se zapletem, ker mi preprosto preveč stvari leti po glavi. In še en, morda še hujši problem, preskakujem misli. Ko je moja bivša sošolka nekoč pogoltnila tableto ali dve (ali tri ali štiri ...) in pristala na psihiatričnem oddelku, mi je večkrat pripovedovala zgodbe o ljudeh, ki jih je tam spoznala. En fant je imel podoben problem kot jaz, seveda v veliko hujši obliki. Naj pojasnim s primerom (ker na primerih svet stoji), pa četudi ne bo ravno najboljši: hodim po ulici. Piha veter. Zebe me. Poleg mene se sprehaja prijateljica in vidi, da me zebe. Jaz ji rečem: zebe me. Ona reče, ja, res je mraz. Pričneva se pogovarjati o mrazu. Jaz v svoji glavi pomislim: mraz je. Ko bi bilo vsaj malo bolj toplo. če bi bilo bolj toplo, bi se lahko vozila s kolesom. Da bi se po centru Ljubljane lahko vozila s kolesom brez skrbi, bi morala imeti dobro ključavnico. Nimam je. Moram jo kupiti. In čeprav se s prijateljico še vedno pogovarjava po mrazu, jaz nenadoma rečem, da bi morala kupiti ključavnico za kolo. Primer je res banalen, ampak vsekakor izzove reakcijo: "Kaj ma pa to veze?"

In ja, ima veze, veliko veze, samo meni se ne da vsega razlagati. Hecno, po eni strani zblebetam vse, po drugi strani izpustim pomembne misli.

Ampak ja, še vedno velja, da zgobcam vse. Pa ne tujih skrivnosti (preden se vse moje prijateljice ustrašijo za svoje življenje), ampak nepomembne reči, ki bi jih lahko obdržala zase. Pa tudi nekatere pomembne - kot na primer to, kdo sem - z imenom, priimkom, fotografijo. Kaj študiram, kje se veliko nahajam, kaj počnem. Take nepomembne neumnosti, ki o človeku ustvarijo neko podobo. Ki mogoče za besede, zapisane tu, niti nimajo pomena. Še vedno je pa tu prisoten en drug faktor - moji prijatelji me lahko najdejo, osebe in mojega življenja izven spleta, me lahko najdejo in potem je štala. Ker internet je pač internet, življenje, je pa življenje.

Saj ne vem.

2 komentarja:

  1. ..potem nisem edina s temi problemčki, hehe :) mi je pa ekstremno všeč misel v zadnjem stavku, še kako drži!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, včasih je fino kakšno stvar "razčistit" s pomočjo pisanja, še prej pa je treba razmislit, če je ta stvar za na internet ;)

    OdgovoriIzbriši