ponedeljek, 30. januar 2012

Takrat, ko ima človek ...

... že en teden neumite lase, se iz hiše premakne samo trikrat dnevno, da pelje psa na bližnji travnik, in sicer sila grdo gleda naokoli - hja, kaj pa drugega, izpiti so pred vrati.

Ne, dejansko. Čeprav si drugače večkrat ponovim stavek Irene Sirene 'življenje je prekratko za umazane lase', ali nekaj v tem smislu, se mi preprosto ne da. Moji lasje so zadnje mesece sila muhasti, razcepljeni, krhki in nikakor me ne ubogajo. Ko si jih umijem so tri ure taki, kot bi hotela, naslednje jutro pa se zbudim, kot da bi mi nekdo ponoči na glavo zlil čeber vode. V glavnem, za nikamor. Res si že želim k frizerju, da se konkretno postrižem, a kaj, ko je frizerka zbolela (čeprav bi sedaj že morala biti zdrava), pa še za učit se imam in se ne premaknem iz hiše. 

In to je druga točka tegale današnjega skromnega zapisa. Doma sem. Že par dni zapored se ne premaknem nikamor. Nazadnje sem bila zunaj v petek, pri A. na babjem žuru, pa še takrat sem požela kup vprašanj in začudenih pogledov kaj mi je. I guess mi učenje ne pristoji najbolje. Potem sem pojedla en velik čokoladni krof iz naše črnuške šiptarske (pa to ni mišljeno žaljivo!, da ne bo pomote ... Ni ga boljšega sladoleda daleč naokoli!) slaščičarne in bila boljše volje.

V soboto sem ekspresno skočila samo še v City Park. (Sploh ne vem, zakaj točno že opisujem kaj sem počela čez vikend?!) Kupila sem si en tak kompresor, s katerim se da baje napolniti kolo. Jaz imam s tem mojim nesrečnim kolesom tudi same težave. Kolo je res dobro in krasno in jaz rada kolesarim, a kaj, ko nimam primerne tlačilke zraka, s katerim bi ga napolnila. Upam, da bo ta stvar, kupljena za par €, funckionirala. Boljše da bo! Odločena sem namreč, da se pričnem v bližnji prihodnosti s kolesom vozit na faks. Bomo videli.

Okej, in ker je ta zapis itak že totalno lame, ga lahko kar zaključim. Blazno epsko in ne vem kaj, ampak moji možgani so trenutno v fazi počitka med učenjem in res ne delujejo najboljše. Čeprav se mi najboljše ideje za pisanje porodijo ravno takrat, ko se spravim k učenju, pa se mi seveda ne da. Potem strmim nekam skozi okno, gledam sosedovo mačko, pa poslušam petje ptičev, čakam sneg (in obenem sanjarim o tem, da se bom že čez par tednov v novem semestru na faks odpeljala s kolesom) ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar