sobota, 21. januar 2012

Moja draga sošolka ...

... ki se odzove na ime, enako mojemu, mi večkrat pihne na dušo in reče 'joj, ko bi tudi jaz imela tak red, kot ga imaš ti'. Res je, imam red. Rada se zbudim vsako jutro ob približno enaki uri (med sedmo in osmo), potem se rada hitro oblečem, umijem zobe, se usedem za mizo in pričnem z odpravljanjem dejavnosti, ki me čakajo v tem dnevu. In tak sistem funkcionira. Dokler ne pride kakšen dan, ko je čudna energija v zraku, in se človeku nič ne da. In potem je človek, kakršna sem jaz, hitro zelo izgubljen. Vsi ti načrti v glasi se pričnejo, košček za koščkom, podirati in rušiti. In mene to boli in nervira in živcira in ...

... zadnjič sem bila na avtobusu. Peljala sem se domov, iz centa. Bila je strašanska gneča, zato sem stala zelo blizu dvema dekletoma, očitno srednješolkama. Celo pot sta govorili in govorili in stresali svojo jezo in misli in pogovor je šel nekako v tem stilu: "Pa kako mi je krava lahko dala tri, pa tok sem se učila, pa joj, pa spet se moram tok učit, pa cel dan se bom učila, kok se boš pa ti kej učila, kok si pa ti že kej naredila, iz kje se boš pa učila, pa joj, mene je tok strah, pa ..." Nekako takole. In meni sta se ti dve dekleti kar naenkrat zazdeli strašansko patetični in smešni. Sama pri sebi sem si mislila - koliko besed, koliko misli, pa vse nepotrebne. In sama pri sebi sem se spomnila na moje srednješolske dni, kako smo iz, takrat sicer pomembnih, a danes povsem nepomembnih dogodkov delali big deal. In isto počnemo še danes. Na faksu ni nič drugače. (To je tudi eden izmed razlogov, zakaj sem se pobrala s Facebooka, preprosto so debate okoli faksa postale preveč utrujajoče.) Soočamo se z nekimi težavami in problemi, ki so nam dani v tem momentu in se nam zdijo sila pomembni in zaposlujejo naše misli na 80 %. Ampak dejansko so nepomembni. Debate glede prihajajočega izpita so v hipu, ko je le-ta odpisan, nepomembne. Zato se sama vprašam, ko vidim, da je situacija, pa če se obremenjujem ali pa če se ne, konec koncev ista, ali je sploh to vredno?

Pred mano je tako cca. 30 dni počitnic, od tega jih moram polovico preživeti (vsaj delno) ob takšnem in drugačnem delu za faks. Še en esej me čaka, pa dva izpita, pa ... In, seveda, imam nek načrt. Ampak potem pride dan, kot je današnji, ali pa včerajšnji ali pa predvčerajšnji in sem jezna sama nase in se travmiram, ker stvari ne potekajo po načrtu. Ker se mi ne da. In konstantno sem v iskanju načina, kako bi se mi dalo. In tako sem (končno) prišla do razsvetljenja ... ej, ni pomembno. Čez en mesec bo vse mimo, sama sebi pa v tem času lahko priskrbim vsaj eno stvar - mir. In tistih par sto besed tarnanja in jamranja, ki bi jih drugače namenila kakšni ubogi duši, ki bi ravno prišla mimo, in bi me morala prenašati. Tako.

Ni komentarjev:

Objavite komentar