"I lit the dealership fire, almost burning myself to death in the process, just so I'd have an excuse to murder my own brother and serve a full term in jail, get released, get a third-world heart transplant, then write a book, start my own motivational talk show, give up my newfound fortune, and move to a remote diner just so I could burn it down and collect $65,000 insurance policy, then get rid of my son and move in with his family, who hates me."
Na tale citat sem naletela že kar nekaj časa nazaj. Izustil ga je Dan Scott, eden izmed glavnih junakov (oziroma bolje rečeno antijunakov) v seriji One Tree Hill. V bistvu sem ga želela uporabiti v povsem drugačnem zapisu, zdi se mi namreč, da odlično povzame rdečo nit večine serij, ki jih spremljam - serije, ki trajajo neskončno dolgo oz. se po nepotrebnem vlečejo osem, devet, deset sezon, so na koncu res malce too much. Ne vem, kako bi drugače izrazila to občutje kot s tem, da so junaki takih serij nič manj kot supermani in mačke z devetimi življenji - ne vem, kako naj drugače pojasnim to hecno zadevo, ki se dogaja, da posameznik doživi hudo prometno nesrečo, popolnoma okreva (predvsem fizično!), hoče zanositi, izve da je neploden, čez tri sezone rodi dvojčka, se vmes skoraj utopi in izkusi uro ali dve posmrtnega življenja, zaposli zmešano varuško, ki mu skoraj ukrade otroka in še bi lahko naštevala. Seveda karikiram in seveda sem na enem mestu izpostavila dramatične dogodke iz večih različnih serij, ampak zgornji citat je pa povsem resničen. In vse to se je zgodilo enemu samemu Danu Scottu.

Serija One Tree Hill se je sicer po devetih sezonah nedavno tega končala. S predvajanjem so pričeli leta 2003 in prve štiri sezone so po mojem mnenju res fenomenalne. Prikazovale so življenje glavnih junakov skozi srednjo šolo. V peti sezoni se je čas zavrtel štiri leta naprej, po šesti sezoni, ko sta serijo zapustila meni izredno ljuba Chad Michael Murray in Hilarie Burton pa je šlo samo še strmo navzdol. One Tree Hill je izgubil ves svoj čas in ostale tri sezone sem bolj kot ne pretrpela ob gledanju. V bistvu mi je bilo smotano prenehati z gledanjem, zato ker me je res zanimalo, kako se bo vse skupaj končalo. In končalo se je izrednoo patetično in pocukrano ampak saj, kaj sem v resnici sploh pričakovala? Ne vem. Tole je bila prva serija, ki sem jo spremljala od začetka do konca, pa še to ne popolnoma - z ogledom prve sezone sem pričela, ko je ven prihajala že četrta.

V bistvu je hecno, kako se navežeš na like in junake in dogodke in njihove zgodbe. Sem pa vseeno vesela, da je konec. Ena ura na teden je sicer izredno malo časa, ampak ura izgubljena, ne vrne se nobena. Mi je One Tree Hill, če ne drugega, dal nekaj izredno dobrih komadov, ki jih človek ne pozabi kar tako. In ja, to je bil tudi eden izmed njihovih "projektov", predstaviti dobro glasbo.


Da Peytoninega artworka sploh ne omenjam ...

Ja, to je to. Ostal bo pa en lep spomin.

Komentarji

  1. Beautiful blog with so many inspiring ideas! Great work:) Would you like to follow each other?

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

Kokosova očesa