Lost In Translation, Young Adult, Like Crazy

Lost In Translation
Scarlett Johansson mi je res všeč. Vseeno pa me je s tole vlogo kar malce presenetila. Tako mlada in nedolžna je in se še komaj začenja spogledovati z neko podobo, zaradi katere je sedaj znana. In film me ni preveč navdušil. Če ne bi bilo Scarlett bi bilo totalno mrtvilo. Drugače zgodba, nagrajena z oskarjem (za best writing, original screenplay, ne da se mi iskat prevoda), mene res ni pretresla. Ne vem, mogoče pa samo nisem dojela. Kakorkoli. V Tokiu se v hotelu znajdeta dve zdolgočaseni duši - mlada Charlotte, žena fotografa, ki cel dan seveda dela in Bob Harris, igralec srednjih let, ki snema reklamo za viski. Oba nekako izgubljena - ona v zakonu, kjer mož cele dneve dela, ona pa se izogiba umetnosti ustvaranja ikeban, on pa nezadovoljen v zakonu in v manjši krizi srednjih let. Tako se sredi noči dobivata v hotelskem baru, gresta ven žurat in med njima se splete prijateljstvo. Tako nekako. Kot rečeno, ni me navdušilo, je pa Scarlett čedna.

Young Adult
Charlize Theron je še ena mojih ljubših igralk. Velikokrat sem jo primerjala z zgoraj omenjeno Scarlett, ampak če vzamem pod drobnogled ta dva filma, je Charlize vsekakor boljša. Scarlett je nekako naravna in od sebe ne da nikakršnega presežka, medtem ko je Charlote po mojem mnenju tule odlična. Kakorkoli. A veste tisti filmi, ki se začnejo zelo udarno, diktirajo zgodbo, da mora biti človek prav skoncentriran, da vse ujame in dojame? No, tole je popolno nasprotje. Mirno. Počasno. Razen spodnjega komada, ki se mi po glavi mota že cel dan in še nekaj odlične glasbe je vse zelo zen. Je pa malce manj zen Mavis Gary, pisateljica serije knjig za young adults. Ko izve, da je njena bivša srednješolska ljubezen dobila otroka, se poda nazaj v rodni kraj, Mercury, kjer je kljub svojemu neredu v življenju (in v svoji glavi), rednemu popivanju in zasušenim make upom na obrazu še vedno uspeh mesta, z jasnim ciljem - da Buddyja Slada pridobi nazaj. Dober film, predvsem in zgolj zaradi Charlize, ki tudi zgodbo, ki ne nosi nekega presežka, naredi sprejemljivo in gledljivo.

Like Crazy
Anna in Jacob. Angležinja, preko študentske vize v Ameriki, kjer študira in se zaljubi v Američana. Ampak ura neusmiljeno teče, tik-tak. Čas se jima izteka, srca pa se parata. V resnici o vsebini ni kaj dosti povedati. Zanimiva je montaža, zanimiva sta igralca, ki se mimogrede tudi odlično postarata. Zanimiva je njuna naravnost, kot da sploh ne bi igrala. Felicity Jones in Anton Yelchin. Tudi Jennifer Lawrence dobi svojih nekaj minut. Ampak predvsem me je presenetil konec. Samo bistvo filma. Res se ne dogaja nič pretresljivega, preprosta ljubezenska zgodba o ljubezni in malce smole. Ampak to, da ni vedno pomembno samo to, kaj v tem trenutku čutiš, včasih se je potrebno samo malce spomniti, kaj nekoč si čutil. Seveda je možno, da čustva zbledijo, še bolj možno je pa, da se samo malce potuhnejo. Neznansko odprt konec, ki pušča vsakomur lastno interpretacijo. 

Komentarji

  1. Scarlett naj bo čedna, kolikor ji paše, jaz je še vedno ne maram. Bolj pasivne igralke Hollywood po vsej verjetnosti ne premore ... Sem pa ravno včeraj razmišljala, če bi pogledala Like Crazy, pa mi ni bilo pretirano do romantičnih zadev. Mogoče kdaj drugič ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, Scarlett je res pasivna. Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi dejansko zdi da je itak v vsakem filmu ista in sploh ni nobenega presežka od nje. Sam še zmer je dost zanimiva, da je film (vsaj men) kokr tok gledljiv ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Kokosova očesa