Čakam te, ...

... dej, pridi že. V zadnjem mesecu izgubljam boj proti nevidnim sovražnikom. Skivajo se za vsakim kotom in vogalom, okupirali so ozemlje do te mere, da se nimam kam skriti, nikamor pobegniti. Napadejo v trenutku najhujše šibkosti in na področjih, ki so že tako ali drugače na majavih nogah. Naključja, déjà vu-ji in kar je podobnih neumnosti, ki mi zavrtijo svet v napačno smer. 


Po drugi strani, dej, povej mi, katera je prava smer? Skrita stojim za grmom cvetočega hibiskusa in oprezam. Izbrano imam jasno pot in vem, česa si želim, a kaj, ko cvetje odpade, ker svet tako deluje in življenje vedno znova zabada bucike v srca. Pajacek in punčka. Saj veš, da vsaka nova bucika prinese novo zgodbo? Več navdušenja, več vzemirjenja, več vsega. Tudi več minljivosti in čedalje več naveličanosti in ... kaj potem? Kaj storiš potem? Zabodeš vase? Slej kot prej hibiskus odcveti, po tleh so le še posušeni spominki nekdanje lepote in gotovosti. In odpre se nov pogled, skozi gole veje okrasnega grma, ki izgubi svojo funkcijo. Površinska razmišljanja o stvareh, ki vedno ostajajo samo na površini, zahtevajo preveč energije.  

Nekoč bo treba globje, poiskat način in podrezat po zaprašenih omarah. Ampak obstati sredi vsega in ne početi drugega kot obstajati, preprosto, iz dneva v dan in za vsak nov dan posebej, otopelo spremljati in se prepustiti, čakati, da zabodeš, še enkrat znova, zopet pokažeš, kaj znaš ... vse to je, enostavno, lažje.

Kdo se boji črnega moža?

Jaz ne. Se pa včasih znam zlagat ...

Komentarji

  1. Pa so ti sovražniki ne samo nevidni ampak tudi neznani? Ne rabijo nujno biti vidni, je pa lažje se boriti proti njim če so znani.

    Boš vedela, ko boš na njej, nič prej. Po drugi strani pa, vsaka je prava in pri vsaki se sproti odpirajo nove, človek pa izbira po kateri bo šel, kam ga bo pripeljalo ne ve. Mogoče je bolje tako.

    Že res da odcveti in razkrije veje, a tudi čez časw vzcveti nazaj v polnem sijaju. Takrat posušeni spominki niso več pomembni saj jih nadomestijo novi, lepši.

    Tako je najlažje, res je, ne prispeva pa to dobro k človekovi duši in umu.

    (To je bil (spodleteli) poizkus globokega odgovora na še globjo objavo. Če je sploh imelo smisel odgovarjat, ker je to tip objave katerega ozadje poznaš le ti sama in kdorkoli kaj napiše lahko popolnoma zgreši dejansko bistvo napisanega zgoraj.)

    OdgovoriIzbriši
  2. Živeti se da, ko se začneš zavedati, da je omenjeni skriti sovražnik vedno prisoten in je od tebe odvisno koliko blizu si upa. Dokaz za to trditev je seveda dejstvo, da ti pride do živega samo kadar se nekje pojavi neka razpoka, skozi katero se potem poskuša zriniti.
    Kar hočem reči je, da je vse v tvojih rokah in so elementi rešitve prisotni v tvoji (izredno sposobni) glavi, le ob pravem času (ja, čas je tisti, ki bo prinesel samo pozitivo) jih moraš spustiti na plano. To je to.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se spomnita tistega tvita enkrat nekoč, da če me kap na kolesu od hude vročine, potem vama zapuščam pisanje mojega bloga?

    Evo, to. To je to. ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Kaj je to to? :D I don't get it. Če te je kap zadela, kako lahko potem še tvittaš in komentiraš tole? :D

    Witch :P

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Kokosova očesa