četrtek, 16. avgust 2012

A Little Bit of Heaven, Melancholia, The Good Guy


A Little Bit of Heaven
No, ja. Kate Hudson že tako ni med meni najljubšimi (in ja, mogoče ji rahlo delam krivico, ampak v Something Borrowed je bila res prasica) in res mi je antipatična in tale film ni čisto nič popravil slab vtis. Marley je samska ženska, ki živi izjemno življenje - dela v oglaševanju (tako kot ostalih 95 % likov v filmih), njen najboljši prijatelj je gej, ima četico drugih najboljših prijateljic, s starši se ne razume preveč, ima psa, popiva, se predaja brezskrbnim romancam z (ne)znanci in je srečna in zadovoljna. Vse dokler ne izve, da ima raka na črevesju in se ji celo življenje obrne na glavo in je katastrofa. In potem malce poklepeta z Bogom oz. Whoopi Goldberg in začne iskati pravo ljubezen. Ker ne glede na to, koliko se posameznik tega prekletstva otepa, konec koncev je to še vseeno edina stvar, ki si jo želimo. Katastrofa. Edini simpatičen je bil dr. Julian (Gael Garcia Bernal) in res si ne zasluži vloge v takem posranem filmu. In katastrofa je tudi ta, da se mi je ob gledanju dejansko malce orosilo oko. Pa dej no. Res, ne gledat tega filma, brezvezen je. Za vzor, kako se že naredi film o raku, je pa lahko, npr., 50/50

Melancholia
Prvi film Larsa von Trierja, ki sem ga kadarkoli pogledala, je bil Lom valov. Takrat seveda niti slučajno nisem vedela, da ga je režiral Lars von Trier, sem bila pa kar malce šokirana. Vsekakor je bil drugačen kot katerikoli drug film, ki sem ga kadarkoli prej videla. Zgodba, kako sem do Loma valov sploh prišla, je zanimiva, ampak v tem trenutku se posvetimo raje Melancholii. Ogromnemu modremu planetu, ki se približuje Zemlji. Znanstveniki napovedujejo, da jo bo samo zaobšel, Claire (Charlotte Gainsbourg) pa misli drugače. In se boji. Medtem ko skrbi za svojo depresivno sestro Justine in poležava na terasi svojega hotela. Šalo na stran. Film je vsekakor poseben, ampak za tak okus, kot je moj, nevajen evropskih umetnij, malce nerazumljiv. Igra je bila seveda popolna. Montaža in vse kar se tehničnih zadev tiče, popolno. Nad Alexandrom Sharsgardom sem se tudi dodobra naslinila. Sicer pa film, ki te povleče v atmosfero, neko depresivno, zaspano, otrožno, melanholično stanje, ki rezultira ... v spanju. Ja, mogoče ni napačno, če je gledalec ob temu filmu spočit kar se da! 

The Good Guy
Res škoda, ker Alexis Bledel mi je blazno pri srcu in vedno sem mislila, da bo nekoč prava zvezda, ki bo dobivala vloge v dobrih in opaznih filmih. Tako pa me je brskanje po njeni IMDB strani sicer navdalo z upanjem, da kaj nekaj snema, ampak po ogledu tega filma sedaj vem, KAJ snema. Drekaste, nizkoproračunske filme, v katerih je uvodna špica napisana v beli Times New Roman pisavi. Katastrofa. Zgodba ni nič boljša. Punca hodi s Tommyjem (Scorr Porter), ki ima najboljšega kolega oz. sodelavca (Bryan Greenberg), ki je samski in čuden in ne zna govoriti z ženskami, zato se prične družit s to punco (Alexis Bledel), da bi se naučil interakcije z ženskami. Seveda se stvar zaplete, ampak na tak katastrofalen način, da je to že kar težko verjetno. Pa bom vseeno razkrila konec, ker je film itak taka katastrofa, da nobenemu ne priporočam in svetujem, da se prostovoljno poda v uro in pol dolgo mučenje. Kar naenkrat se izkaže da je Tommy pravi prasec, na vsakem vogalu ima eno punco in seveda je ravno nasprotje dobrega fanta. Odločitev je zato jasna, konec pa srečen. Za zjokat.

Ni komentarjev:

Objavite komentar