sobota, 18. avgust 2012

Ko bo naslednjič katera izmed mojih prijateljic ...

... potarnala, da ji je tako zelo dolgčas in da razmišlja, da bi si kupila, citiram, kužkaaaaaaaaaa, ji bom nazorno opisala dogajanje zadnjih nekaj dni. Ah, kaj pa govorim, dogajanje zadnjih 11 let in dobrih treh mesecev.

Kužek, ja.


Saj ne rečem. To je najbolj luškana stvar, ki sem jo kadarkoli imela v lasti in moja najboljša prijateljica. Ja, vem. Pocukrano do amena. Ampak tisti, ki veste, kakšen odnos je mogoč v navezi človek - pes, boste razumeli in vam ne bo pocukrano, vsi ostali, ki pa se ob branju teh besed zaletavate z glavo ob najbližji trdši predmet, hja, res se ne sekiram. 

Ampak ... ta kužeeeeeeeeeeeeeek ni samo pripomoček za krajšanje časa. Vam povem, kaj vse ta kužek zna? Kakšne probleme zna zagosti, pa to niti pod razno ne tiste luškane "ja je skočila v blatno lužo, joj, kako je bila srčkana, ko je potem tako nagajivo gledala"? Čeprav, okej, to, da rečem, da zagode probleme, ni čisto res. V resnici ni nič kriva. Ampak to so stvari, ki pridejo v paketu. In ko pridemo do teh težav, lahko Pesjankota brez problema vržemo v isti koš z mojo Škatlco, obe namreč enkrat letno nadvse radi malce opozorita nase. Če imam na eni strani torej nadvse srčkano stvar, ki se vsakič, ko me vidi, skoraj polula od sreče, na drugi strani dobim en kup problemov. Od tega, da uboga duša skoči pod avto in to za sabo potegne nekajdnevno jokanje, dokler se ne izvleče iz najhujšega, pa vsakodnevno previjanje polomljene tace, pa cel kup finančnih stroškov za operacijo, pa trikrat na dan nošenje do bližnjega travnika in moledovanje, naj se končno že polula (čeprav niti hoditi ne more, kako bo potem počepnila?!). Aja, še prej sem pozabila tiste dneve v letu (ja, vsaj to srečo imajo pasje samičke, da tisti dnevi pridejo dvakrat letno in ne enkrat mesečno), oblačenje spodnjih hlačk, brisanje kravavih madežev in bežanje pred sosedovimi samci. Potem ... pride pes v jesen svojega življenja, ko ni kar vsaka hrana dobra in preden pridemo do tega zaključka, se uboga mrcinica tam enih 36-krat zgrize/spraksa/zliže do krvi. Pasje rane so ena hecna reč. Silno rade se gnojijo, precej časa se celijo in seveda jih je težko oskrbovati. Poleg tega mora Pesjan hoditi naokoli s satelitom na glavi, kar spet rezultira v moledovanju, naj se končno že polula (ker je talar daljši kot gobček in potem je oteženo vohanje, kje je pravo mesto za minus ena ali minus dva), pa tudi konzumiranje jedače in pijače je silno oteženo. Kaj še? Aja, na vsake toliko se pojavi kakšen maček, spraska gobček ali dva. Aja in seveda, vsako poletje so na tapeti klopi, pa kaj poletje, polovica leta je obarvana v iskanju in iztrebljanju klopov in držanju pesti, da ne fašemo kakšne borelije. Oh, kako sem lahko pozabila - razna vnetja mehurja, lulanje krvi, refluksi, injekcije, cepljenja ...

In potem, ko misliš, da si pa res že vse doživel, nekega lepega sobotnega dopoldneva med pavzo med učenjem brezskrbno čohaš najboljšo prijateljico in se onesvetiš. Med tem doživiš strašne sanje, v katerih ima pes okoli oči in po ušesih polno klopov. Vsaj tako izgledajo. Taki majhni, precej napiti, črni klopi. En pri drugem. Tako gosto naseljeni, da se ti niti sanja ne, koliko časa bo potrebnega, da jih vse dobiš ven. Pes je ves depresiven, pa tudi to, da mu šariš okoli oči in ušes, mu ne ustreza najbolje in ni ravno pripravljen na sodelovanje. Sanje potem postanejo malce lepše - greš v lekarno po šampon proti ušem, ga naneseš in že vizualiziraš, kako bodo pršice kar same od sebe odpadle in bo stvar rešena. Včasih smo rekli, da potem pa svizec zavije čokolado v folijo. No, recimo, tokrat pa sem jaz kar lepo vzela v roke nazaj pinceto in nadaljevala nekaj urni projekt iztrebljanja te nesnage iz uboge živali. Za najboljše orožje so se izkazali nohti in tam nekje do kosila sva z Bono končali. Še po eno injekcijo in upat, da se golazen ne zaredi. Jutri je na sporedu ponovno kopanje s šamponom proti ušem, prečesavanje in temeljito čiščenje stanovanja. Aja, sem povedala, da grejo te prijazne majhne živalice lahko tudi na človeka?

Ampak saj so samo sanje. V resnici je kužek najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi. V resnici služi samo temu, da ga božaš, tudi za jest in pit si zna sam vzet, pa sam se pelje na sprehod (Bona je to znala cela dva meseca - dokler je ni zgazil kombi), pa karkoli je z njim narobe, sej psi se zližejo, ane? Pa drugače res ne kompliciram in vsako leto zganjam manj panike, ampak samo en naj mi še reče, da si bo kupil psa, ker mu je malce dolgčas ... 

3 komentarji:

  1. Mrcinaaaaa :D

    Kužki ga znajo fajn zagosti, ja.

    OdgovoriIzbriši
  2. jooj ampak jz bi vseen mela psa

    OdgovoriIzbriši
  3. Sej ga maš lahko :P

    Samo računej, da ni vedno vse fino in fajn :D

    OdgovoriIzbriši