torek, 07. avgust 2012

Pridem z morja, grem na morje ...

... vmes pa napolnim prtljažnik z nenormalnimi količinami sadja in zelenjave ter si privoščim nove kopalke. Za nekoga, ki sicer ni ravno prvi v vrsti, ko se je treba na začetku sezone spravit v te naravnost čudovite krpice iz hitro sušečega se materiala, je precej presenetljivo, da razvije manjši fetiš do nakupovanja le-teh. Kopalke. Ma ja. Denar mora krožit, mi je prišepnil nekdo na TW-ju in to si rečem vsakič, ko se podam v javna skladišča in bančna kartica preživi več časa na prostem kot v denarnici.

Poletju primerno se veliko dogaja. Neizmerno se upiram želji, da bi spet skočila v objem dobrih starih alinej ... Ampak ne!, treba si je postavit izzive in glede na moj popoldanski dremež sem navkljub precej pozni uri še kar dostojno pri močeh. Grem lepo po vrsti.

Bila sem na morju. S Poppy sva prvič kampirali in zadeve so bile precej ... zabavne. Raztegnili sva šotor, se samo obupano spogledali in za par ur raje pričeli z oblikovanjem ležalnikov po meri najinih zadnjic. Vmes sem se spopadla s plinskim kuharjem in prišla do spoznanja, da so tisti samovšečni kuharji v hotelski kuhinji pussyji na kubik. Tisti, ki mu sredi divjine uspe skuhati kaj vsaj približno tako okusnega, kot sem po pričevanju zgoraj omenjene rožice sčarala jaz, si res zasluži en met kape ob tla. Veščine se pokažajo predvsem ob mojstrskem rezanju bučke brez dilce, maratonskem sprehajanju od šotora do kopalnice v namene umivanja večih kosov zelenjave, pripravi šobske solate v lavorju in natančnem pozicioniranju posode z makaroni pod tisto drevo, ki ob najmanjšem vetriču pašto okrasi s ... no, smetmi. Poppy je z vsem svojim optimizmom vzklikala, da so to začimbe, ampak, ja no, od nekdaj je bila šaljivka.

Kam pa pridemo brez fotomateriala?





Gremo dalje. Am ... Sevilla. Se hitro približuje in danes sem se podala na boj za stanovanjem. Če bo vse po sreči jutri dopoldne določena vsota € roma na drugi konec Evrope, jaz pa bom mentalno malce bližje ključu stanovanja, v srcu pa bo zavladal mir. Pričele so se občasne strašne sanje, v katerih se znajdem sredi Seville, brez dokumentov, prtljage in najmanjše ideje, kam moram in kaj moram storiti. No, slednje vsekakor drži, za drugo pa upam, da bo ostalo samo v sanjah.

In če zaključim tole današnjo odisejado tako, kot se je dejansko zaključila. Obisk prijateljev. Hrana, druženje, klepet in vsaj za nekaj ur konec ubijajoče samote. Včasih pride, privleče se izza neznanega kota in človeka pahne v melanholično in skrajno čudno razpoloženje. Ne glede na to, koliko se trudim vedeti vsaj kaj približno uporabnega o sami sebi, vedno znova pridem samo do enega zaključka: vem samo to, da ne vem nič.

Se čujemo ko ... me sonce opeče do te mere, da se bom iz samega obupa zaradi pretiranega zadrževanja med štirimi stenami podala v objem neudobnih stolov v Barbariškem ŠipteRaju z wifijem.

5 komentarjev:

  1. Mojstrica kuhanja, ni kaj. Čist za ožent :P

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala! Bom vzela tole kot sarkazem, sploh tisto o zenitvi, se tega hudica se manjka ...

    :D

    OdgovoriIzbriši
  3. prvi del definitivno ni bil sarkazem. Drugi del pa kakor ti želiš razumet :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Vau, to pa ni kar tako ... glede na to, da si v kampu to kuhala :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Solata v lavorju <3 čudovito! Še boljša kot v civilizaciji, absolutno! :) Sicer pa, tisto v makaronih so bile pristne morske začimbe! Avtohtona vrsta, dooh!
    In ja, ne smemo pozabi, pica je bila pa VRH (pa ne dreka :D) ...
    ahhhh ... lepo je bilo, pa šotor je tut stal na koncu, majkemi! :P

    OdgovoriIzbriši