četrtek, 30. avgust 2012

Še vedno se prav zelo v živo ...

... in v detajle spomnim, kako smo enkrat v drugem letniku gimnazije (ali pa je bil morda prvi?) sedeli pri pouku slovenščine. Ena čisto navadna ura, v čisto navadnem tednu, nekje spomladi. Mize so bile po učilnici, katere številke se ne spomnim, a vem, da je imela velika okna, na katerih smo sloneli med odmori, lovili malce svežega zraka in opazovali sošolce in druge gimnazijce, kako mlatijo sirove štručke iz Name na ploščadi pred Maximarketom, razdeljene v tri kolone po pet ali šest vrst. Špela in Kaja sta sedeli za mano, mislim, da sta bili v četrti vrsti, saj sta vedno raje bili malce bolj v ozadju, ker je bila Kaja takrat še precej dremave narave, Špela pa ji je kot najboljša prijateljica vedno stala ob strani, jaz pa sem tako grela stol v tretji vrsti. Kdo je sedel poleg mene, ne vem. Sedele smo v vrsti ob oknu, zato ker si se med dolgočasnim predavanjem mlade, komaj diplomirane profesorice lahko odlično zazrl dol na ploščad in svoje misli potopil v kaj bolj ... učinkovitega. Saj vsi vemo, da so gimnazijska predavanja oziroma pouk slovenščine sicer vse prej kaj drugega kot dolgočasna, ampak hkrati s tem tudi vemo, da mladi, 15-letni umi tega še ne vedo.

Ta mlada, komaj diplomirana profesorica, je imela zelo lepo pisavo. Razlog, zakaj se mi je ta njena pisava tako zelo vtisnila v spomin, je ta, da je z njo na moj prvi spis v gimnaziji, ki je bil ocenjen s katastrofalno oceno dobro – tri, najverjetneje napisala nekaj blazno pametnega. Seveda se ne spomnim, kaj pametnega bi to lahko bilo, saj sem bila bolj šokirana nad dolgo rdečo črto, s katero je bilo prečrtano moje lastno mnenje. Moje lastno mnenje. Navkljub rosnim petnajstim letom (četudi se je ta neljubi incident zgodil, ko sem jih štela šele štirinajst) sem kmalu seštela ena plus ena in sklenila, da oseba, ki ne zna ceniti lastnega mnenja drugih in ki meni, da obstaja samo eno, pravilno lastno mnenje, ne more biti kaj prida. Tako sem se od takrat naprej posvečala predvsem razmišljanju o njenih vedno prekratkih hlačah, razmazani barvici pod očmi in strmenju skozi okno.

Tako torej sedimo, Špela, Kaja, jaz in moj neimenovani in neznani sogrelce klopi, in ne vem točno, v kaj smo se zapletle, ampak povsem verjetno je, da se je Kaja zbudila iz dremeža, in smo se po stari navadi zaklepetale in začele krohotati kot mlade pečene nutrije. Kar naenkrat je profesorica s prekratkimi hlačami stala ob nas in eni izmed nas zadala prečudovito nalogo: “No, če imaš pa toliko za povedati, potem pa do jutri napiši spis s 3000 besedami z naslovom Rdeča šminka, zeleno ogledalo in vijoličasta trava.” Ne bom dala roke v ogenj, da je bil naslov povsem tak, ampak nekaj tako umetniškega je prišlo iz njenih ust in prepričana sem, da se je sama sebi zdela izjemno duhovita. Kaja in Špela sta se mukoma spogledali, sama pa sem jima s svojimi podivjanimi mislimi naklonila miren in samozavesten pogled – I’ve got it covered.

Storila sem hudo začetniško napako – v vsem razburjenju, da se kar se da hitro lotim pisanja in profesorici dokažem, da lahko v njeni glavi nekaj tako absurdnega, kot so rdeča šminka, vijolično ogledalo in zelena trava, na listu papirja izpade več kot imenitno, sem s pisanjem začela še isto minuto. Pravzaprav je izredno čudno, da je njeno oko sokoljevo dve leti vsak dan znova spregledalo prekratke hlače in razmazano barvico, moje vneto čečkanje po papirju pa ji je takoj padlo v oko. Projekt je padel v vodo, jaz pa sem razočarano odkorakala domov in objokovala trenutek, ko mi je bila vzeta pravica in možnost zapisovanja neumnih in nepovezanih misli predvsem z namenom dokazovanja na priložnostno mesto.


Kmalu zatem sem odkrila čudovit svet bloganja.


Nekega drugega dopoldneva smo sedeli v četrtem nadstropju naše gimnazije, Šubičke. V četrtem nadstropju se nahaja ena sama učilnica, čeprav, spet, ne bom dala roke v ogenj, ker je od mojega občasnega rezidiranja na Šubičevi ulici 1 minilo par let in stvari so se lahko spremenile. Tako, kot smo včasih na Šubičko hudili samo najbolj kul ljudje (in če pri štirinajstih to še niti slučajno nismo bili, smo pa do osemnajstih vsekakor postali), danes tja zahaja samo ... čefu ... ma ja, Šubička je en navaden ČefuRaj. Škoda. Bilo je poletje in naravnost sovražili smo tiste dneve, ko smo po glavnem odmoru vsi prijetno siti (sirove štručke iz Name, itak, še vedno) morali laziti do četrtega nadstropja, kjer je bilo za piko na i še prav prijetno vroče. Imeli smo angleščino in angleščino sem imela rada, zato ker me je imela profesorica rada in mi je dala lepe ocene na podlagi mojega znanja in če je videla, da sem se učila in da več znam, mi je dala lepšo oceno in to se mi zdi izredno pozitivno in stimulativno, ker potem si človek želi še več znanja in še lepše ocene in preden se zaveš, dobiš na maturi iz angleščine vseh pet točk. Ne morem se ravno primerjati z dremavo Kajo, ki se je v tretjem letniku iz dobrega uspeha in celih kopic dvojk zbudila, izkopala in gimnazijo končala kot zlata maturantka.

Tako sedimo in ne vem točno, kjer sta sedeli Špela in Kaja, ampak mize so bile spet v treh kolonah, vrst pa je bilo kar precej, ker je bila ta učilnica zelo velika in prostorna. Jaz sem sedela malce bolj v ozadju in v sredinski vrsti in poleg mene ni bilo nikogar. Po malici so bili vsi siti in zaspani in so se držali sami zase – to pomeni sami zase in s svojim najboljšim prijateljem. Le-tega pa nisem imela. Pa preden se komu utrne kakšna solzica v stilu »joj, uboga mala sama Tina, smrk smrk« naj kar pojasnim, da sem koncept najboljšega prijateljstva opustila v sedmem razredu osnovne šole. Od takrat naprej mi ni potrebno dvakrat mesečno na par-urno kavo z najboljšo prijateljico, ampak grem enkrat mesečno na par-urno kavo s, moment, S., M., T., A., Š., T., N., N. in zagotovo sem še koga pozabila, osem plus osebami. Statistično sem torej precej na slabšem, ampak kdo pa pravi, da mora biti v življenju vedno vse dobro in odlično?!

Ja, sedela sem sama, si najverjetneje pahljala in sušila premočene lase in potne kapljice na nosu z naključnim nepomembnim listom papirja, nakar profesorica angleščine načne sila zanimivo temo. Spomini. Veste, da obstaja ženska, ki se od svojega enajstega leta dalje spomni vsakega dneva posebej? Za vsak dan v svojem dolgem življenju ve povedati, kaj se ji je lepega in slabega pripetilo. Spomini spomini spomini. Pridejo, ko se jim zahoče, odidejo, ko je človek malenkost nepazljiv. Česa se spomniš? Če te v tem hipu vprašam, česa se spomniš, kaj mi boš lahko odgovoril, kakšen spomin ponudil? Nikakršen. Nič. Ker spomina samega po sebi ni brez asociacije. In asociacije pridejo, ko … se jim zahoče. In ravno to je čar – jih ujeti, zapisati, ker v resnici sem povsem prepričana, da se spomnimo marsičesar. V bistvu imam teorijo, da imamo v možganih zapisano prav vse, kar se nam je zgodilo, problem je samo v asociacijah …


S Kajo nisem govorila že nekaj let, razen tistih dveh mimobežnih zdravo in kako si. K Špeli grem večkrat na obisk in še vedno je dobra stara Špela, problem je samo v tem, da se človek malce odtuji. Pozabi, kako sobivati z nekom, pa čeprav kratek čas in čeprav samo iz tretje v četrto vrsto in čeprav samo skozi skupno strmenje skozi okno na ploščad Maximarketa. Zgodba je podobna tisti z asociacijami. Saj to so konec koncev samo misli, ki se jim človek prepusti. Dovoli, da tečejo in prinašajo spomine. Ni vedno lahko in marsikdo ne zna in ne pridejo na obisk vsakič, ko bi si jih zaželel. Ampak kot sem že velikokrat rekla, vsega pa res ne moreš imet, kaj ne? Neskončnih spominov, gimnazijskih prijateljstev in tako pametnih profesoric, ki zavračajo lastno mnenje na tako preprost način. (Vsi ostali namreč to delajo veliko bolj prefinjeno.)


Ampak blog mam pa še zmeri …

2 komentarja:

  1. Mojda dva najljubša predmeta, pri prvem prespal vse ure, za druzga bil naravni talent. :D

    Šolski sistem je bil in je čedalje bolj zastavljen, da ubija lastno mnenje posameznika in ga priprav na poslušno življenje v družbi. Na žalost...

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, najhuje je pa prav to, da se tega razen svetlih izjem večina ne zaveda.

    OdgovoriIzbriši