četrtek, 04. november 2010

Iz britofa v Ikeo, iz Ikee v posteljo ...

Še sem živa. Dnevi kar hitijo mimo, jaz pa razmišljam, kaj bi napisala, pa se mi nič pametnega ne posveti, ker imam zadnje dni pač težave z drugimi rečmi.

Okej, kaj je novega od zadnjič, ko smo se slišali? V ponedeljek, 1. novembra, dan mrtvih. Z mami sva šli najprej na Žale - parkirali lepo v Novih Jaršah pa po poti spominov do žal in en krog mimo vseh pokojnih - mama, ata, stric, Tobi ... Vmes seveda dež. In nešteto ikeban in ogledovanje in posledično blatne kavbojke. Okej, naslednja postaja - Polje. Stric. In še očitovi sorodniki. Potem pa domov, pa jest in počivat. In počivanje se je hecno razvleklo in kar naenkrat je bila ura 14:00, in seveda se mi ni dali iti k maši. Zato sva potem z mami malo kasneje šli samo na grob počakat, da pride župnik in pevci in da vse požegnajo in gremo domov. Hecno, kako je črnuška tradicija, da se ob 15ih vsi zberejo na grobovih. Na en meter širokih potkah. Ja, ogromno prerivanja in prestopanja in slabe volje. Potem, 15 čez 15 pa sledi še ogromna kolona, ki se vije ven iz pokopališča. Cel žur vglavnem.

Po ponedeljku ponavadi sledi torek, ki sem se ga zelo veselila. Najprej na faks na angleščino (na katero seveda pridno hodim, ker si res želim imeti 100% prisotnost in posledično 100g čokolado na koncu leta) in potem me je že prišla iskat mami in sva šli via Italija oz. Villesse oz. Ikea. Uspešno sva seveda priromali do Italije, in seveda, spet me je presenetila italijanska iznajdljivost postavljanja znakov, ker tri različne ceste vodijo do treh istih destinacij, vprašanje pa je, čemu oziroma kaj te čaka na teh cestah. Ja no, res, obup. Ampak kdor zna pač zna, in brez problemov sva našli Ikeo. V garažni hiši sva najprej malo kosili, pica, direkt iz pečice v avto, in se je z nama peljala celo pot. In res je bila dobra. Potem pa se je začelo, Ikea kot Ikea, gledanje, občudovanje, itd. Pa v zgornjem štuku je bilo še okej, potem, dol, se je pa začela saga. Kaj vzeti, česa ne vzeti, kaj potrebujemo, česa ne. No, na koncu sva še kar dobro kupili, jaz sem dobila en luškan komplet za okraševanje tort - brizgalno vrečko z različnimi nastavki in še ene par reči za okraševanje tort. No, pot domov je bila kar utrujajoča, sploh kroženje po rondoju in razmišljanje, kako hudiča priti nazaj na hitro cesto. Ja, Italijani res znajo, še bolj carice sva pa midve z mami, ker nama je dejansko uspelo najti pravo pot.
Doma pa hitro dokočati torto in že sem šibala v Šiško, najprej malo k A.-ju, potem pa k E. na rojstni dan. Torta je bila super, recept smo tudi prepisali, tako da je bil torek res fin.

Včeraj pa sreda, nič faksa in seveda lenarjenje. Okej, na tem mestu moram res povedat, da moram res res RES nehat lenarit in začeti delat kaj za faks. Saj bo. No popoldne sva šli z mami pazit Tio, je bilo še kar okej, sestavili smo ji luškan stolček iz Ikee in tamala je res faca. Potem sva se zvečer še na hitro ustavili pri sorodnikih, so ravno praznovali god in smo malo prigriznili in dan se je končal s padcem v posteljo. In se danes začel z mrzlim tušem ob spoznanju, da se pozabila nastaviti budilko in zaspala. No, hujših posledic ni bilo. Zadnje dva dneva sta seveda bolj tako tako, moj trebuh je spet začel malo klicati pozornosti, bolečine in slabost, ampak nič hudega, glede na to, koliko sladkarij sem jedla zadnje dva tedna, je stanje še kar okej.

Sedaj pa se odpravljam do konca pogledat en film, potem pa badminton in zvečer še zadnje predavanje športne vzgoje v tem semestru. Sej vem, da ni ravno zabavno brat takole, kaj se eni čist navadni punci dogaja, ampak kaj čmo, sej bo kej bolj zanimivega se mi zgodilo, pa takrat poročam.

Ni komentarjev:

Objavite komentar